Nestor in nekdanje mesto Kijev

Nestor in nekdanje mesto Kijev
Izdano: Glasnik slovenskega slovstva 1854 (1/1)
Viri: 237
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Nestor je častito in spoštovano ime za vsakega domoljubnega Rusa, ker, ako bi njega ne bilo, jávaljne bi so kaj gotovega vodilo od početka Ruske deržave in v tminah pokopana bi ležala marsiktera reč, važna ne samo za Ruse in za nas druge z Rusi sorodne Slovence ali po zdajni šegi Slavjane, ampak tudi za natančniše znanje občne zgodovine. Ta za zgodovino severne Evrope toliko imenitni mož je živel v zadnji polovici enajstega in v pervi dvanajstega stoletja v ozki celi Pečerskega, to jo Jamskega, samostana v Kijevu. Bil je mnih priprost in pobožen, kar pričajo njegova pisma, iz kterili leskeče čisto serce in jasna, bistra glava, kar je bilo za mniha in tiste čase mogoče.

Kraj, v kterem se je rodil, je čisto neznan. Eni menijo, da pri Belem jezeru, ali gotova ni, in pred ko ne nápčna. Tudi rojstnega dne nikjer na ravnost naznanjenega ne nahajamo, ali iz tega kar častiti mož sam od sobe pripoveduje, se lahko sklepati dá, in leto njegovega rojstva izšteviliti. Nestor popisovaje vstanovljevanje Pečerskega samostana pravi: (6559.l. 69. str.) Teodosij (3. igumen ali opat) je pobožno in po mniškem pravilu živel in sprejel vsakega prihodnega k njemu; k njemu sim prišel tudi jaz, ubogi grešnik (az hudyj i nedostojnyj rab) in sprejel meje, ko sim bil 17 let star (i prijat mja lět mi suščju 17 ot roženja mojego.) V Pateriku, ki popisuje življenje Pečerskih mnihov, se pa še bere: Nestorje prišel 17 let star k Antoniju in Teodosiju, ki sta tačas Pečerski stamostan zidala, in ju je prosil, ga med se vzeti. Uslišan je bil in sprejet; ali ostrižen je bil še le pod igumenom Stepanom, kateri ga je tudi diakona posvetil. Toliko sporočenega je dovolj, da se da najti rojstno leto. Nestor je bil star 17 let, ko je v samostan prišel, Antonij in Teodosij sta še živela in ravno večji samostan zidala. Zidanje se je pa po Pateriku začelo 1072. leta, in ravno ondi je tudi zapisano, daje umeri Antonij 1073 1. 10. julija in Teodosi 1074 l. 3. maja, ko še zidanje ni eno leto terpelo, in tudi to je omenjeno, da je še pred smertjo od bratov zvoljenega Stepana za svojega namestnika poterdil, ki je za njim samostan dalje zidal. Nestor je toraj prišel k Teodosiju malo pred Antonijevo smertjo, tedaj 1073. leta, ostrižen je bil pa še le od Stepana, ker je mogel eno leto novinec biti, in Teodosij je med tem zameri, če ne bi ga bil on strigel. Ako je bil Nestor 1073. leta v samostan pridši, kar mu smemo verjeti, 17 let star, je bil po tem takem 1056. leta rojen.

Od njegovega daljnega življenja se malo malo ve, in tudi več ne, kar sam pripoveduje, in kaj posebnega bi se bilo tudi pobožnemu mnihu prigodilo, ki je delil svoje priprosto življenje med molitev in delo? Kar se iz njegovih pisem posneti daje, mož je bil nenavadno blagodušen in visoko učen, pobožen pa brez predsodkov in ne prevražen za tisti čas, kadar je živel. To je vse, kar je od njega znano, in še leto, kdaj je umerl, se no ve in ni popolnoma naznanjeno. V Pateriku se bere: Pisal je letopis, je mislil na večnost, je služil in prijeten bil svojemu stvarniku in šel post annos sufficientes večni pokoj vživat. Ti anni sufiicientes saj znesó 60 let, in smemo soditi, da je po 1116. letu zamerl. Spisal je bogaboječi mož letopis (annales) svoje Ruske dežele, knjigo, v kteri po posamesnih letih vse prigodbe, Rusko zadevajoče, kar jih je pozvedil, prijetno opisuje. Ta letopis je važen sam na sebi, ker brez tega, kakor je že rečeno, bi bilo od Severnoevropejskih krajev malo gotovega znano, kar se je pred enajstim vekom ondi godilo in zgodovinarji bi bili primorani to zajemati iz Bizantinskih ne vselej verjetnih zgodopiscov in precej enostranskih Litvanov. Še bolje važen je pa za Ruse, ker seje po njem ljubezen do branja in pisanja v narodu obudila, ki tudi v poznejih hudih težavnih in zares barbarskih Časih ni ugasnila. Izvirni spis, menijo nekteri, je zgubljen, ali vse se dozdeva, da ga Bog dozdaj še le moža ni dal, ki bi pravega znal ločiti izmed mnogo prepisov. Več teh prepisov še celo Nestorovega imena nima ne, in ker se pri mnogo tacih prepisih popravki in ob koncih pristavki nahajajo, je nektere manj izurjene zgodovinarje motilo, da so dvomili, ali gre Nestoru verjeti ali ne. Res, škoda je, da pervopis še ni razločen, ali to vender ni taka reč, kakor nekteri ženejo, ker so prepisi le v malenkostih razlikujejo, in tudi se napčno od pravega da ločiti, in saj je mogoče, da je morda Nestor sam še potem kaj pristavil, kar mu je med pisanjem morebiti ušlo, ali kar je še le po pisanji pozvedil. Kar piše, popisuje priprosto, ali lepo in veličastno, v taki besedi, kakor je sveto pismo pisano, in osebe samo govore in pripoveduje, kakor v zgodovinskih bukvah starega zakona. Mož zna kratko, pa živo in resno pripovedovati, in rad zlasti konec kake veče in imenitniše dogodbe izreke iz sv. pisma pristavlja, in pobožna premišljevanja dodaja, ki, če ravno ne vselej na pravem mestu, tako lepo brez umetnijo iz njegove čiste duše izvirajo, da tako rekoč pečat božji na zgodovino vtiskajo.

Kar pa vravnavo Nestorovega letopisa zadeva, je po bizantinski vstrojena, in kakor so tudi pozneji zgodopisci delali in kav naš Valvasor tudi ni opustil, začél je s popisovanjem zemlje in pripoveduje dalje od razdelenja zemlje med Nootove sinove in sega do babilonskega stolpa, kar pa kmalo zapusti in se oberne k popisovanju lastne dežele. Naznanja mnogo narodičev na Ruskem bivajočih, preden se niso v eno deržavo sternili, naznanja mesta, kjer so prebivali in loči na tanko Slovenska in Finska plemena, pa tudi sosede našteva in daljna Evropejska ljudstva, kar so jih tačas v Kijevu poznali. Od preselovanj Slovencov mnogo ve povedati, kar se pri bizantinskih zgodopiscih no nahaja, kar se pa z drugo zgodovino vjema ali ji saj ne nasprotuje. Te perve čase hitro preskoči in začne pravo zgodovino, ki si jo je namenil oznanovati.

Do kterega leta jo Nestor pisal, tudi to so ne vé prav za gotovo, ker je njegov letopis vkupaj z letopisi nadaljevavcov Nestorovega spisa. Najberže je pisal do 1116, to je, do smerti, ali pa saj do 1110. leta ali po gerškem letoštevu [1] do 6618., kjer jo skoraj šest let nepopisanih preskočenih. Litvan Tatiščev meni, daje Nestor pisal le do leta 1094. do tam, kjer stoji beseda „amin." Toda to misel spodkopujejo besede leta 1096. (6604.) [na 99. str], kjer se popisuje napad Polovskega kneza Bonjaka na Kijev, in oropanje Pečerskega samostana, kjer se bere: i pridoša v manastyr Pečerskyj, nam suščim po keljam počivajuščim po zautrenji — to je: in prišli so v samostan Pečerski, ko smo mi po celah počivali po juternjem (cerkovnem) opravilu —. Ker se ne ve, da bi bil kdo drug Pečerskih mnihov letopisec, je jasno, da je Nestor še tudi to leto pisal.

Zdaj se pa praša, iz kterih virov, ali od kod je mož prigodke svojega letopisa zajemal? Zajemal jih je po Bogodinu a) iz kakih že poprej pred njim spisanih zaznamk, iz cerkovnih ali samostanskih zapisnikov, h čemur je še to, kar je sam pozvedil, pridjal: b) iz lastne gotovosti, ker je mnogo kakor verstnik in sam priča spisal (1078—1112) c) iz sporočil njegovih verstnikov, ki so mu lahko pripovedovali od vlade Svjatopolka (1015—1019) i. t. d. Posebno veliko mu je postavimo Jan Višatič, prejni vojvoda kijevski, ki se je sam vojskoval z roparskimi Polovei ob reki Stugni, povedal. Nestor (6614. 1. 120 str.) opisuje smert tega moža tak<51e: „Vse že leto prest a višja [2] Jan, starec dobryj, živ lět 90, v starosti mastitč [3], živ po zakonu Bož'ju, ne hužij bě pervyh pravednik, ot njego že i az mnoga slovesa slyšah, ježe i vpisali v lětopisanji sem ot njego že slyšah. Bě bo muž blag, i krotok, i směren, ogrebajasja [4] vsjakoja vešči, jego že i grob jest v Pečerskom monastyri, v pritvorě[5], iděže ležit tělo jego položeno měsjaca junja v 24. iz Bolgarskih letopisov, ki so jih gotovo Bolgarski duhovni v Kijev zanesli, in so Nestoru v roke prišli. (Dokaze glej v Pogodinu.) iz gerških letopisov, kajti gerška literatura je bila tačas na Ruskem dobro znana in do Nestora še precej lepo cvela. Kijev in Carigrad sta bila od 988. l. do Nestora v vedni vzajemnosti; iz Carigrada je Ruska deržava kerščanstvo in s kristjanstvom povsot zvezanoizobražbo prejela. Duhovni, mnilii in umetniki, zlasti zidarji in malarji so hodili v novopokristjanjono deželo, in Rusi so potovali na Gerke. Celo veliki knezi sami so skerbeli za literarno vednost, in Vladimir veliki je šiloma jemal otroke plemenituikom in jih dajal „na knjižnoje ueenije." Pod Jaroslavom se je jelo kerščanstvo razširjati, pričenjali so vstajati mnihi in samostani. Tudi je postavil ta knez dokaj pisaijev, ki so gerške knjige prestavljali v slovenski jezik in jih veliko prepisali. Se celo konec 12. veka so bili knezi, ki so gerški in druge jezike znali. Vstanovili so blizo Smolenskega učilnico, kjer seje gerški učilo, in ti šoli dali svojo več 1000 samo gerških knjig obsežno biblioteko. Tedaj je dosegel Nestor lahko znanost gerškega jezika, in da so se med gerškimi knjigami na Ruskem tudi bizantinski letopisi nahajali, je lahko verjeti, in nemški komentator Nestorjev Schlozer pravi in dokazuje, daje cele sostavke do besede prestavil ali pa prestavljene dobil in prepisal, kar se mu vse eno zdi. Ali Pogodin meni, da jo bilo precej od Bolgarov te reči v Kijev zaneseno. Pa vendar ni tajiti, da je Nestor tudi iz gerškega na ravnost zajemal, ker se je tega jezika od Mihaela, ki jo iz Gerkov tje prišel, lahko naučil, e) iz sporočil Varjagov (dokaze glej v Pogodinu.) f) iz sporočil rojakov in sosedov, od obiskovavcov samostana, ki so mu pravili od nravov in šeg bolj oddaljenih slovenskih ljudstev, iz drugih sporočil ali tradicij sploh, ki hodijo povsot od ust do ust, g) iz pisanih listov ali dokumentov, ki jih je gotovo imel, drugač bi ne bil mogel tako na tanko pogodbo miru med Olgom in Igorjem s Carigraškimi carji razlagati, ker taka natančnost se saj ni ustmeno ohranjevala; h) iz narodnih pesem in pravlic, ki jih je takrat gotovo dokaj in veliko več bilo ko dandanašnji, in narodove pesme in pravlice imajo večidel kaj za zgodovinarja znamenitega v sebi, in zgodovinoslovci naj jih tudi nikar popolnoma ne prezirajo. To je, od kodar je Nestor zajemal, in s tem letopisjem si je pridobil neumerjočo slavo in hvalo in hvaležni Rusi so mu po pravici dali primek „oče Ruske zgodovine," Ruska cerkev ga časti svetnika.

Razun letopisa je spisal še tudi živlenje nekaj opatov in druzih pobožnih mož Pečerskegu samostana, kar se pa v pervopisu ni več ohranilo; zgubilo se je pozneje v vojskah, in ostanke, ki jih še imamo, je po izviru okrajšane prepisal sv. škof Simeon v 12. veku.

Jezik, v kterem je Nestor pisal, je Staroslovenski, le nekoliko po Rusko zavit, tisti jezik, ki so v njem Ruske cerkovne knjige pisane in v katerem se še dandanašni božja služba opravlja; jezik, kije naj berže oče vseh zdajnih Slovenskih ali po zdajne Slavjanskih narečij, ki so mu bolj ali manj vse v rodu, jezik, ki bi ga imel vsak Slovenec znati, kije tako rekoč neobhodno potreben za natančniše zuanje in obraževanje zlasti našega novoslovenskega jezika, ki je staroslovenskemu berž ko ne naj bližji v rodu, česar se vsak, kdor nekoliko druga slovenska narečja pozna, primerjaje jih lahko prepriča.

Toliko o Nestora in njegovem letopisu. Zdaj bomo pa še ob kratkem povedali od naj starejšega mesta na Ruskem, od nekdajnega Kijeva, ker ne sega ravno predaleč v stran Nestora.

Kijev stoji na Dnjepru v Ukrajni ali mali Rusii. Prišteva so naj starejšim mestom Evropejskim, če ravno se ne ve, kterega leta ali celo stoletja je bilo postavljeno. Že okoli 882 jo bilo stolno, tedaj poglavitno mesto nove Ruske deržave. Kar je od početka znanega, Nestor nam pripoveduje (na 4. strani) takole: Bili so 3 bratje, enemu je bilo ime Kij, drugemu Sček in tretjemu Horiv, njihovi sestri pa Libed. Sedel je Kij na gori, kjer je zdaj Boričev brod (uvoz) in Sček je sedel na gori, kjer se zdaj pravi na Ščekovici, in Horiv na tretji gori, od kterega se je imenovala Horevica; in postavili so mesto (grad) po imenu starejšega brata, in imenovali so ga Kijev (grad), to je po naše Kijevo (mesto). Bil je okoli mesta les (gozd) in velik bor, in lovili so zver. Eni so djali, da je Kij prevoznik (brodnik) bil, ker je bil v Kijevu brod ali prevoz tačas iz une strane Dnjepra. Toda če bi bil Kij (sam<5) prevoznik, bi ne bil šel v Carjigrad, ali Kij je bil knez v rodu svojem, in češčen od carja (Carjlgraškega). Spet se vernivši pride k Dunaju ali Do-novi; kraj se mu prikupi in zagradi ondi malo mestice, kamor se je hotel vsesti z rodom svojim, ali tega mu niso dovolili blizo živeči, in še zdaj Dunajci ali Podonovci imenujejo to mesto gradišče Kijevec. Kij pa je prišel v svoje mesto Kijev in ondi življenje skončal, in ravno tako brat njegov Sček in Horiv in njihova sestra Libed.

Ta pripovest častitljivega Nestora se ve da nima po vsem zgodovinske verjetnosti in gotovosti, oznanja nam pa le, da so Kijani že v davnih časih zvezo imeli s Carjimgradom. Ta vzajemna zveza z daljnimi mesti in tujimi deželami je Kijev, ki je že samo na sebi na srečnem kraju stal, bogatila in bogatila, da je prihajalo mesto od dne do dno veče in slavniše. Tudi kristjanstvo so je tukaj najpred pričelo. Preden se je Olga dala kerstiti, in preden jo Vladimir poganske malike pokončal in kerščantvo vpeljal, so že kristjani v Kijcvi živeli, in Če ravno niso imeli preganjanja terpeti od poganskih svojih bratov, vendar jo v Kijevi kri naj pervih Ruskih mučencov tekla.

Ko je bil še Vladimir vnét pogan je vernivši se iz Galicije želel svojo zmago slovesno obhajati. Poganski duhovni so nasvetovali po vadlji določiti, kdo Kijanov naj se maliku daruje in zaznamovan je bil mlad Varjag, čigar oče je bil kristjan. Duhovni pridejo, in tirjajo od očeta širni, ali oče ga jim noče dati svojega deteta, in prepričan, da je njegova vera prava vera, opsuje malikovavske duhovne oslepljence in grešnike, ki hudo delajo in v svoji nespameti mertev les in brezdušno kamnje na mesto večnega Boga molijo. Razžaljeni duhovni so pa sklicali ljudstvo, ki je razdivjano priderlo in kmali hiše ni bilo več, in očeta in sina so ubili, ki jih Ruska cerkev z imenoma Feodor in Ivan svetnika časti.

Ali zastonj ni bila prelita kri teli mučencev. Kijev mesto je doseglo še le potem svojo moč in veličast, ko je luč kerščanstva pregnala tmine poganske vero. Tačas, pravi Nestor, ga Kijevu ni bilo enakega mesta na zemlji Ruski, bilo je severni Bizanec. Krasno je blisketal popotnemu že od deleč naprot; izmed vertne zelenjave in žitnega klasja se je svetilo začudenemu očesu več od 1000 turnov in kapelj, ker v Kijevi je bilo, pravijo, v časih njegove velikosti več od 600 cerkvi. Pobožni romarji so skozi zlata vrata, ki jih je Jaroslav z ozidjem vred po premagi Pečenegov naredil, potovali v sveto mesto, kjer je v sredi stala naj starejša božja hiša na Ruski zemlji, cerkov, ki so jo imenovali „desetinsko". To pa zato, ker je Vladimir potem, ko se jo dal kerstiti, na oltar te cerkve, ki jo sam zidal in jo imenoval po »rojstvu božje porodnice", jo okinčal z malarijami, križi in zlatimi posodami, ki je vanjo prenesel truplo sveto Olgo, perve Rusko kneginje, ki so je pokristjanila, z lastno roko položil pismo, v kterem jo določil, da so ima deseti del nerednih dohodkov cerkvi za vselej dajati.

Še nekaj druzega je, kar Ruska dežela še dan današni visoko spoštuje, in kar nas o Nostoru govoreče bliže dotika, in to je Jamski samostan, po Ruski Pečorskoj manastir, od besede pečora, pečera (peč, pečina po naše) kar jamo naznanja. Početek in vstanovljenje so ki takole pripoveduje (6559. l. 67. str.): Ilarijon, presbitor v Brestovem, mož blag in knjižen (v bukvah učen) je hodil na Dnjepor, na holm, kjer je zdaj stari samostan Pečerski in je ondi molil. Bil je pa tamkej velik les. Izkopal jo majhino jamico (pečerku malu) dva sežnja globoko, kamor je iz Brestovega hodil in molil na tihem. Potem ga je pa knez Jaroslav 1050. l. za Ruskega mitropolita postavil v sv. Sofii in ta pečorka je tako ostala. Ne veliko dni kasneje so pa dvigne na pot nekdo in mesta Ljubča in pride na sv. Goro, obiščo ondotni samostan, zaveseli ga mniško življenje, prosi igumena, naj ga vzame med mnihe. Uslišan je bil in po ostriženji je dobil ime Antonij. Ko se jo privadil samostanstva in naučil mniških pravil, mu je rekel igumen: Idi zopet na Ruse in bodi ti blagoslov od sv. Gore, in od tebe ima biti mnogo mnihov (černcev). Blagoslovi in odpusti ga rekoč mu: Hodi v miru (idi s mirom). Antonij pa dospevši v Kijev, premišlja, kje bi živel, in hodi po samostanih, pa se mu nikjer ne zljubi, in začne hoditi po dolih in gričih iskajoč si kraja, in pride na holm, kjer je bil Harijon izkopal počerko in prikupi se mesto to in vseli so ondi. Pozneje izkopa drugo pečerko, veliko moli in ostro živi. Zvejo pa zanj dobri ljudje, zahajajo k njemu in prinašajo mu, česar potrebuje, in imenovali so ga velikega Antonija in ga prosili, da jih je blagoslavljal. Jaroslav pa umre in sin Izjaslav pozve o sv. moži, ga pride s svojo družbo obiskat in ga prosi blagoslova. Ker je pa le dan na dan bolje slovel, so jeli pobožni k njemu zahajati, in več ga je prosilo, jih prejeti v družbino, in kmali je bilo 12 bratov. Izkopali so veliko pečero, ki je pod starim samostanom, in zidali cerkvico in cele. Enkrat pa zbranim bratom reče Antonij , da ga je volja spet sam za se živeti in jim postavi Varlama igumena ali opata, sam pa gre v goro in si izkopa pečero, ki je pod novim samostanom, kjer je tudi končal svoje dni, in ni prišel neki 40 celih let nikoli na beli dan iz nje, in ondi leži še tudi neiztrohnjen. Bratje so se pa množili, pečera jim bila preozka in pogodili so se zunaj nje postaviti samostan po posvetu in privolenji Antonijevem. Ker se je pa število le naraščalo, je bratom podaril Izjaslav po Antonijevi prošnji hrib nad pečero, kjer so lepo cerkov postavili in jo okrasili s kipi in podobami, in od tod so je pričel Pečerski samostan, in se je tako imenoval, ker so pervi mnihi res v pečerah prebivali.

Varlama je Izjaslav v drug samostan prestavil in na mestu njega je Antonij Teodosija izvolil, pod kterim se je število mnihov na 100 naraslo. Za toliko množico je bilo pa že treba cele priprave in redovnih pravil. Tačas je bil v Kijevi mnih Mihail iz Studijskega samostana v Carjemgradu, ki je z mitropolitom Georgijem prišel in sabo prinesel prepis pravil Studijskega samostana, in ta pravila je Teodosij tudi v vsem v svojem monastiru vpeljal, ki so jih pozneje tudi vsi drugi samostani sprejeli. Tako kak enako pripoveduje Nestor o početku Pečerskega samostana, drugod se pa še bolj natanko in ozáljšano oznanja in sicer pravi se, da je tisti Ljubčan po imenu Samoila romal v sveto deželo, da bi vidil tiste kraje, kjer je naš Izveličar živel in hodil, da bi ondi molil, kjer je Kristus učil in terpel. Božjega duha navzet so je dal igumenu na sveti Gori mnilia posvetiti, ki mu je dal ime Antonij. Pa je čez nekaj časa v Ilarijonovo pečerko prišel, in ko je ondi molil, ga je prešinil božji duh, jama se je razširila in spremenila v krasno cerkev, da take, kodar je romal, na celem svetu ni našel. To zamaknjenje ga je s tako sladkostjo navdalo, da jo sklenil ondi ostati in prebivati, in, kakor smo že povedali, kmali je njegova svetost zaslovela po celi deželi; prinašali so dobri ljudje prostovoljno daril za zidanje cerkve in sam Svjatopolk je dal sto griven, to je, 50 liber zlata, bojar Simeon jo podaril zlato verigo 25 liber težko in dragoceno krono podedovano po svojem očetu, nekem Varjaškem knezi. Daril se je toliko nabralo, da so iz samega čistega zlata kovan križ verh kuplje postaviti zamogli, ki se je svetil daleč na vse strani, in tako se izpolnilo, da jo Antonij res dočakal veličanslte cerkve, kakoršno je bil poprej v duhu vidi]. Potlej so jo merili s Simeonovo verigo, in bila je 50 tacih verig visoka, 30 dolga in 20 široka. Veliko čudežev se je godilo med zidanjem, in svitla luč je v tamni noči pokazala mesto, na kterem naj b.i jo zidali. Štirim naj imenitnišim zidarjem v Caijem gradu se je prikazala božja mati, in jim je velela podati se v Kijevsko deželo in ondi nad pečerami mniškimi postaviti cerkev. Radi so šli zidarji in so sabo vzeli kosti 7 svetnikov in podobo matere božje, kakor se jim je v sanjah pokazala. Ravno ko so v Kijev stopali, je sklicoval občni zvon Kijane in Černce pred desetinsko cerkev, da bi se posvetovali, kam bi novo cerkev zidali. Kar pridejo ti možje zidarji v sredo med zbrane posvetovavce in jim pripovedujejo, kaj se je zgodilo, in kaj jim je prečista devica naročila. Vsi so imeli to za božje znamnje in so izročili zidanje cerkve tem možem, in preden so pervi temeljni ali podstalni kamen položili, djali so pod-nj svetinje 7 svetnikov, kakor v znamenje 7 stebrov, ki se nanje sveta vera opira. Ali kadar je delo vidoma raslo in tako krasno končano bilo, spoznali so zidarji, da niso oni sami tako veličanskega poslopja postavili, temuč da jim je očitno božja roka pomagala; navdali so se božjega duha, niso se več vernili; živeli in umerli so v samostanu, ki so ga s cerkvijo vred sozidali. To je cerkev pri materi božji vnebovzetja, velika cerkev Pečerskega samostana, ki jo Nestor nebu enako imenuje. Kadar so pa hotli pobožnega Antonija za pervega igumena ali opata postaviti, branil se je ponižni mož te Časti in je ni hotel prevzeti. Prišel je pa lep mladeneč, Varlam po imenu, Višotov vnuk, k mnihom in cela družina ž njim s težko obloženimi tovori. Pokleknil je pred Antonija, sosolkel drago svojo bojarsko obleko in djal: Vzemite nečimernost posvetno, vzamite moja bogastva, in storite z njimi, kar vam je ljubo, jaz bom pa živel in molil v revščini in samoti. Te mladeneč, kakor smo že povedali, je bil kasneje pervi igumen Pečerski, in Antonij je 40 let v svoji pečeri, je dokaj mnihov posvetil, kterih je mnogo šlo med pogane sveto vero oznanovat, ki so si skoraj vsi mučeniško krono pridobili, kakor postavimo Levetij v Rostovem in sv. Kuška med Vatiči. Samostan pa je bogatel in bogatel, da na zadnje dragocenost ni bilo prešteti, ki so jih ondi imeli, in tako je bilo Rusko naj starejše mesto tudi naj svetejše v celi deželi in bramba vere. Rodovitna tla, ribovite reke in zlo razširjena kupčija je podajala Kijanom bogastvo in blagostanje. Umetnosti in lepe vednosti so ondi cvele, ko se jim pri sosednih ljudstvih še od njih sanjalo ni, in podobe svetnikov, ki so se na čudno vižo ohranile v roparskih časih, ki so pozneje nastopili, pričajo, da je ki res tako biti vtegnilo, kakor se pripoveduje.

Ali to mesto je palo, palo na naglem, kakor bi ga bila sapa božjo sodbe popihala s poveršja zemskega. Kijev je bila tako rekoč duša Ruskega in toraj težave Ruske dežele tudi Kijevske težave. Dežela se je po dolgi in neizrečeni nesreči spet izkopala iz sužnosti, ki jo je morila, in dandanašnji gleda celi svet na velikanko mogočno, ali Kijev ni dosegel nič več tiste slave, ki jo je nekdaj imel, in Kijev, kakor je dandanašni, jo senca tačasnega. Mongolci so osuli deželo in Ivijevska slava je bila sebi v pogin. Siloviti Bati je zaslišal od njegove krasote in bogastva, poslal je Manguta, Džingishamo-vega vnuka, nad mesto. Zavzel in začudil so jo vojvoda, vgledati tako lepoto in bliščavo mesta, in poslal jo posla do Batija s poročilom: Moje oko ga še ni vidilo tacega mesta, kakor je to, in vsa druga mesta, kar jih je gospod nam v roke dal, kar jih je naše silno orožje končalo, ne dosegajo te lepote, te visokosti. Očesu ni mogoče pregledati zlatih streh mestnih cerkvá, in brez števila mora biti zakladov in bogastva ondi na in pod zemljo, kajti kristjani prebivajo tudi v tleh in njih naj bolj spoštovani duhovni živ6 pod zemljo v tempeljnu, ki je lepši in veči, ko vsak drug na svetu. To so dragocenosti, to bogastvo, to je veselje, vse to si pridobiti, napleniti. Ali moč mesta je velika, obrambje mnogoverstno in belo ozidje skor nerazderljivo; zato si ne upam s svojo malo vojsko mesta naskočiti; le poslance sim k njim poslal, ki naj jih s svojo zgovornostjo primorajo, se podvreči gospodu sveta. Jaz pa s svojo vojsko v Trubeži pričakujem razsojenja.

Rozsojenje je prišlo, ali drugačno, kakoršnega jo Mangu dočakoval. Kijani so bili še pravi Rusi, so enoglasno sklenili, Mongolcom so nikakor ne podati in ker so poslanci jeli žugati, jih jeza zgrabi, ljudstvo privre, in poslance ubijejo. Ta umor silnega Batija razkači, sam so dvigne in pride nad Kijev. Kakor mravlje iz mravljišča so prihajali divjaki iz deljo, da jih ni bilo pregledati, kajti blizo 600,000 jih je priderlo nad eno samo mesto. Ali Kijani vse te groze niso oplašile. Še je poslal sam Bati v drugo poslanca v mesto, ne zato, da bi ne prelijal kervi svojih vojakov, ampak zato da bi zaklade in dragocenosti nepokvarjene dobil. Poslanec ošabno prikoraka v ljudski zbor, so prikloni h tlam, pobere pest prahu in reče: En Bog je v nebesih, en gospodar na zemlji; ta me je poslal do vas Kijanov, da se ta hip podveržete njegovemu meču, da se spokorite za umor poslancov; Če se pomišljate, štejte prah, ki ga v pesti imam, štejte kapljice v Dnjepru, in najdli bodete število vojsko-vavcov, ki se pomikajo nad vas. Kijani so rekli kar so rekli; izvolili so hrabrega bojarja Dmitrija vojvoda in branitelja, ker jih je lastni knez ob uri groze zapustil. Prisegli so na sv. križ do zadnjega mesto braniti. In Mongolci so se vsuli nad Kijev in naskočili najpred poljska vrata. Strašen boj se vname. Rusi se branijo brez upa, pa tudi brez straha, in ako bi bili vojvodi ob Kalki take edinosti in tacega duha, kakor zdaj Kijani, javaljne bi bilo Rusko tako globoko palo, in zgodovina splošna bi bila vsa drugačna. Mož za možem pada, ali kakor bi iz tal vstajale, prihajajo nove Mongolske trume, in ko se tretji dan nagne, se je nagnilo tudi mesto in juterna zora je končala še ostanke, ki so pribežali v desetinsko cerkev, kjer se je enkrat boj ponovil, da ostalim ni bilo več druzega zavetja od Pečerskega samostana, kjer se klanje ponovi in vstane boj, v kterem so se celo mnihi, kar jih ni igumen v skrivališča poslal, da bi sveto vero oznanovali, borili, toda zastonj, in Kijeva, očeta Ruskih mest, ni ga bilo več druzega, kot žalosten kup razvalin, in zdajni Kijev, ponavljam, je le senca nekdajnega.

  1. Razloček med starorimslik časoštevom od stvarjenja svetá in našim zdajnim je 5508 let. Ker so pa Rusi poprej leto s septembrom začenjali, moraš, če hočeš létnico kake prigode, ki se je v 4 poslednjih mesecih pripetila, iz staroga letošteva, v zadnjega prenesti, 5609 odšteti.
  2. se je preselil, je umerl
  3. v dostojni (pingui) starosti
  4. zdržeč se vsakokoršne reči
  5. v vhod (portieus)