Netka
| Netka Ivan Tavčar |
Avtor se je podpisal s kratico — B.
| |||||||||||||
Soparnega dne proti večeru sem zlezel pri južnem kolodvoru v električni voz. Par fijakarjev je sedelo na svojih kozlih ali stalo blizu konj. Da bi se ognil njih zaničljivim pogledom, sem se skril s stalnice noter v vagon. Dolgčas me je trl samega na klopi.
Za mano je pripuhal debel dedec in sedel meni nasproti. Da bi pregnal dolgčas, sem ga prijazno pogledal in ga nagovoril.
»Vroče je danes, gospod!« sem začel. On pa se ni zmenil kar nič za mojo odkritosrčno izjavo. Še pokimal ni. Moral sem ga torej podražiti malo hujše.
»Ljubljanski Slovenci napredujejo preklicano počasi,« sem zabavljal s povzdignjenim glasom. Debeluh se ni genil.
»Na misli so mi namreč Slovenci, ki žive tukaj okoli južnega kolodvora«, sem nadaljeval vztrajno. Rejeni gospod je izvlekel iz žepa obsežno pisano ruto, celo zastavo, in se useknil tako gromovito, da je vzdignil bližnji fijakarski konj glavo, menda misleč, da je zatrobil njegov bivši dragonski trobar alarm. Moj sosed pa ni zinil nobene.
»Poglejte, gospod, tamle tisti steber ob vrtni ograji!« sem dejal z žalostnim glasom. »Tam stoji: Bo prošeno, ta kraj ne oskrumniti! — Ta škandal! Precej ob vhodu v prvo slovensko mesto, taka božjastna slovenščina, gospod, kaj? Bo prošeno! Es wird gebeten. Spodaj je zapisal nekdo, ki še ni izgubil vsega jezikovnega čuta: Kdaj pa bo prošeno? — In oskrumniti! Kakšna spaka je to? Škandal, škandal!«
Govoril sem z rastočim navdušenjem, toda trebuhar moj se ni odzval z nobeno besedo. Le čakaj, sem mislil, moram te zdramiti iz tvojega mrtvila, naj bo, kar hoče. Vstal sem torej in presedel na drugo klop. Ob tem pa sem mu navlašč s prav krepkim poudarkom stopil na nogo. Gospod je vzdignil roke kakor bi hotel zleteti po tičje v zrak, in zarenčal zaspano. Veselilo me je, da je dal vsaj majhno znamenje življenja od sebe. Prosil sem ga zamere in se mu sočutno priveril, da mi je hudo žal, če sem se v svoji nerodnosti dotaknil morebiti katerega njegovega cenjenega kurjega očesa. In glej! Naposled je mož le izpregovoril po človeško.
»Kurjega očesa nimamo nobenega«, je izjavil. To je bilo pa tudi vse. Pogreznil sem se zopet v puščobo in gagal v morju ljubljanske dolgočasnosti.
Tedaj pa si prišla ti, deklica usmiljena! Kakor angel rešitelj si prišla in pred tabo je zbežal ves dolgčas!
Z lahnimi koraki je prihajalo proti nam vilinsko bitje v beli obleki, s pisanim solnčnikom. Lepemu dekletu je bilo menda kvečjemu osemnajst let. Imela je črne lase in modre oči.
Že sem se bal, da ostane vitka krasotica zunaj na vozovi stalnici. Toda bržkone je zapazila moje občudujoče poglede. Prišla je k nam in sedla meni nasproti.
Moje srce se sploh nič kaj rado ne zoperstavlja ženski lepoti. Po stari navadi se zaljubim takoj na prvi pogled ali pa nič. Ni trajalo dolgo in že sem čutil, da sem očaran zadosti za prvo potrebo. Precej sem bil pripravljen, da vržem lepemu dekletu zanko ljubezni okoli drobnega srčeca.
»Gospodična, čestitam vam, da imate dvoje neenakih oči«, sem začel z lahkim priklonom in povzdignil slamnik.
Oj — kako srdit obrazek je zdaj naredil ta fletkani demonček! Kako viharno so se zabliskale čudovito lepe oči! Že ji je zamigal jeziček, da bi mi povedal par skelečih, toda prestregel sem jo v pravem trenotku.
»Eno vaših krasnih oči je lepše kakor drugo«, sem pristavil hitro in takoj se je spremenil jezni obrazek. Lahno zardela lica so se umilila in iz pohlevnih modrih oči me je zadel hvaležen žarek naravnost v srce in me je ohrabril, da sem se predstavil mladi boginji. Šepetaje je odgovorila, da ji je ime Netka.
Netka! Ljubil sem že nekatero Maričko in marsikatero Anko; tudi več eksotičnih imen se lesketa v bogati zbirki mojega mehkega srca — Netka pa ni kraljevala dosihmal še nobena v njem. To sem ji hotel povedati, pa je prišel izprevodnik. Debeluh je kupil listek do pošte; Netka pa je bila namenjena popotovati do Čevljarskega mostu in takoj sem vzel tudi jaz listek do tja. Voz se je jel pomikati.
Trebuhar je zasmrčal v svojem kotu, kondukter pa je sedel zadaj na stalnici. Še nikdar nisem napovedal ljubezni v tramvaju, danes pa se je ponujala lepa prilika. Treba je bilo čas dobro porabiti. Neutegoma sem prisedel k lepi Netki.
»Le škoda, gospodična«, sem hitel in jo prijel za ročico, »le škoda, da se peljete samo do Starega trga! Z vami bi se vozil najrajši okoli sveta!«
»O kako ste poredni, gospod Fran!« je šepetala s koketnim nasmehom in izkušala izviti roko.
»Kakšno dražestno ročico imate, gospodična Netka!« sem vzkliknil. »Kar noče mi v glavo, kako more živeti kakšno bitje s tako drobkanimi prstki!«
»Oh, saj ni tako lepa moja roka«, me je zavrnila ponižno. »Lejte, gospod Fran, kako sta ta dva prsta opikana od šivanke.«
»To nič ne de, gospodična! Ali se učite šivati?«
»Da, gospod Fran!«
»Saj sem si precej mislil.«
»Zakaj?«
»Ker ste tako zalo dekletce in ker gledate tako sanjavo! Vse mlade šivilje so brhke skoraj brez izjeme in gledajo tako sanjavo. Res! In po navadi rade bero sentimentalne zaljubljene romane.«
»Vi pa tudi vse uganete«, se je smejala.
Že smo bili pri mitnici na Dunajski cesti. Ko smo se odpeljali, sem prisedel Netki še bliže.
»Gospodična«, sem vzdihnil, »vi ne veste, kako ste me očarali!«
»Bežite no, vse kar je prav!« se je branila, pa ne preveč.
Bližali smo se kavarni Evropi.
»Ne, gospodična Netka«, sem dejal in glas se mi je tresel, kakor se spodobi ob takih lepih prilikah. »Res, očarali ste me na prvi pogled — kaj pravim! — moja duša vam je hitela nasproti še preden sem vas ... sem te zagledal, angelček moj! Netka, ljubim te!«
»Bogve koliko dekletom ste že govorili tako!«
»Netka, edina, prva Netka mojega srca! Povej, povej ali me ljubiš kej?«
»Ljubim te, Fran!« je zašepetala. Hitro sva se poljubila ravno pred kavarno. Videl naju ni nihče za zastorčkom. V naglici sem ji prisegel večno zvestobo pri Trubarjevi bradi, ker sem sam poleti navadno obrit.
Bil je pa tudi že skrajni čas. Voz se je ustavil in vstopilo je par ljudi. Ko smo se vozili proti glavni pošti, je jel kapljati dež.
»Oh, kaj bo«, je tožila ljubica. »Nimam dežnika!«
»Jaz tudi ne. Skupaj v tej nesreči bova vsak za polovico manj mokra.«
Pri pošti se je vzdignil debeluh. Ko je taval mimo mene, mi je stopil na nogo, da sem slišal peti in muzicirati vse kerube in serafe.
»Zdaj sva kvit!« je dejal škodoželjno in se izkobacal.
»Gospod, preveč ste natančni«, sem klical za njim. »Saj bi bil rad počakal z računom!«
Dež je prignal vedno več ljudi v tramvaj in midva z Netko sva se pogovarjala le še z očmi. Čas nama je minil kakor bi trenil. Še je lil dež, ko sva izstopila in krenila po Čevljarskem mostu.
»Veš kaj, Netka, pojdiva kam vedrit!«
»Saj res. Pojdiva v sladičarnico! Ni daleč.«
Kmalu sva stopila v sobo za sladkosnede ljudi. Prodajalka je pozdravila Netko kakor staro znanko in ji prinesla krožnik z nožkom. Moja ljubica je hodila okoli polnih polic in izbirala raznih sladkosti. Naročila si je limonade, jaz pa pelinovca.
Netka je prišla s polnim krožnikom k moji mizici. Že medpotoma je izginil rumen zavojec s celo smetano v njenih predražestnih ustih. Prisedla je k meni, pridno je lizala in zobala pecivo, in pila limonado, ki jo je prinesla sladičarica. V odmorih pa se je nagnila Netka k meni in tedaj sem pil zares medenosladko ljubezen iz njenih ust.
Moja ljubica je imela izvrsten tek. Ko ni bilo nobene drobtinice več na krožniku, si je šla izbirat iznova k policam.
Mene pa je jelo skrbeti. Imel nisem dosti več premoženja nego nekaj nad krono. Netka se je vrnila k meni s prijaznim nasmehom in s celim kupom piškotov, bonbončkov in kaj vem, kaj je še vse natovorila na krožnik. Zazeblo me je v duši, ko sem premišljal, kako naj plačam vse to. Netka, nepokvarjena, nedolžna dušica, je prejkone mislila, da sedim na tisočakih. Morila me je črna skrb.
Toda zaljubljenec je srečen. Skozi okno sem zagledal prijatelja na drugi strani ozke ulice. Glavo je nosil pokoncu, klobuk postrani. To znači pri njem, da je namenjen krokat, da ima torej denar. Stopil sem brez slamnika na ulico in ga poklical.
»Kaj je? Greš krokrat?« me je vprašal.
»Danes ne, Milan. Resno besedo!«
Milan je dobro vedel, kaj pomeni »resna beseda.«
»Koliko?«
»Pet kron do prvega.«
»Tri ti dam lahko.«
Kaj sem hotel? Usmilil sem se ga in vzel samo tri. — Globoko sem se oddahnil, ko sem plačal Netkino pojedino.
»Dež je prenehal«, je dejala, »zdaj pa ne maram domov, je prelepo!«
Šla sva torej pod Tivoli in tam ob romantičnem ljubljanskem jezeru uživala mlado srečo. Vse je bilo tiho in pokojno. Obstala sva in se poljubila. Netka je znala poljubljati kakor v Benetkah, namreč z glasnim mlaskom. Precej prvikrat je zacmakala tako naglas, da je štrbunknila tivolska žaba prestrašeno v temno vodo in se ni upala več na kopno. Njen čof se je slišal kakor odmev najinega poljuba. Kakor rečeno, bilo je hudo romantično ...
Toda moja sreča ni trajala dolgo.
Izprehajala sva se še pol urice po gozdu. Hoja po svežem zraku je okrepčala Netko in oživela njen apetit. Naenkrat se je ustavila in mi rekla s sanjavim pogledom, da bi šla rada kam večerjat.
»Oh, Netka, zakaj ne«, sem ji odvrnil. »Ostalo mi je še nekaj. Z veseljem žrtvujem poslednjo krono na oltarju najine ljubezni.«
»Kaj? Samo še krono?« je vprašala začudena in zopet se je pojavil na njenem obrazu jezni demonček.
»Tako je, zlata moja mucka!«
»Gospod Fran!« je dejala Netka razjarjena in glasek se ji je tresel. »Veste kaj? Zapojte tisto: Pet krajcarjev mam pa jih lahko izdam! Samo krono imate? In marele tudi nobene? Lep kavalir? Najina pota sta ločena! Z Bogom!«
»Z Bogom«, sem ji odgovarjal z umirajočim glasom. Sicer sem bil pa vesel, da mi ni pripeljala ene okoli ušes.
Z Bogom, nezvesta Netka, bodi zdrava! Globoko si ranila moje srce z ostrimi škarjami svoje lepote, vendar zaradi malenkosti nisi hotela zašiti rane s šivanko usmiljenosti in s cvirnom prave ljubezni! Navzlic temu mi ostaneš vedno v dragem spominu, zakaj tvoji sladki poljubi so bili natanko po grošu.