Neusmiljeni graščak
| Neusmiljeni graščak Fran Milčinski |
| |||||||||||
Tega ni dolgo, živel je graščak, bogat in ošaben; ta graščak je neusmiljeno tlačil in odiral svoje podložne kmete.
Ni spoštoval njih stare, zapisane pravde, ampak zahteval je dvakrat in trikrat toliko tlake in davka, nego je smel in so kmetje zmogli. Kdor se je pa drznil in se je umaknil napovedani tlaki ali je zaostal z davki, temu je neizprosno zarubil in prodal živinico.
Zgodilo se je, da v graščino pride reven kmet, plačal bi rad napovedani davek, in ko našteva denar na mizo - težko in komaj ga je bil prigaral - pa mu do polne vsote manjka belič, ne več ne manj nego en sam droben belič. Kmet je obračal žepe, beliča ni bilo in pohlevno je rekel: »Gospod, belič mi manjka, en sam droben belič, prosim vas, nehajte mi ga ali mi ga vsaj odložite do bližnjega plačila k letu obsorej!«
Graščak pa je imel srce trdo kakor kamen in grdo je zavpil nad kmetom: »Predrznež! Ne bo ti odpuščen belič in tudi čakal ne bom nanj ! Valpet, valpet, zarubi kmetu živinico!«
Kmet je prosil: »Milost, gospod, odpustite in potrpite - živinice tako nimam več, prodati sem jo moral prav za davek!«
Graščaka je stresla jeza: »Goljufati me hočeš za belič, za mojo pravico! Pa me ne boš! Valpet, primi ga in ženi ga v grajski stolp, v temno ječo pod zemljo, tam naj odsluži dolžni belič!«
Kakor je graščak ukazal, tako se je zgodilo in so vrgli kmeta v temno ječo.
Preteklo je skoraj leto dni in je prišel dan, ko je graščak obhajal svoj god. Zmislil si je, kako bi ga po svoje praznoval.
Sklical je valpte in jim tako naročil: »Hočem, da vsi podložni mi kmetje prihite na moj dvor, jaz sem jim dober gospod, danes je moj god, pogostil jih bom, kakor še niso bili pogoščeni! «
Valpti razneso ukaz in res, kmalu se kmetje zbero na dvorišču in bili so v skrbeh, ker niso vedeli, kaj bo. Graščak pa jih prijazno pozdravi in povabi na gostijo. Vino je stalo kar v škafih in kmetje so strmeli, ko prinese šest hlapcev na močnem drogu celega vola, lepo pečenega, prijazno ga je bilo videti in duhati. Hlapci pa so pečenega vola obesili sredi dvorišča na železni steber in zdajci je graščak ukazal začudenim kmetom, da zajahajo pripravljene konje in drug za drugim dirjajo okoli stebra, v diru pa so morali z zobmi si trgati meso s pečenega vola. Kdor je bil neroden, tega je zadel bič po plečih in po licu. Vino so jim pa iz latvic pljuskali v obraz.
Taka je bila ta gostija!
Zadovoljno je gledal graščak - košato sedeč na obokanem hodniku - čudno to gostijo; pil je sladkega farazinca, podžigal je neusmiljene valpte in se smejal trpinčenim kmetom, da so mu tekle solze po licu in bradi. In ko tako gleda, pije in se veseli, mu pride na misel kmetič, ki je ob letu dolžen ostal belič.
Pokliče valpta: »Hej, valpet, vse svoje kmete vidim, ko časte moj god, le onega kmeta ne, ki me je lansko leto kanil ogoljufati za belič. Zakaj ga ni? Ali se punta ali kje se mudi?«
Valpet se močno prestraši in obledi: »Gospod, milost, kaj se mi je zgodilo, pozabil sem nanj v ječi! Gorje moji pregrešni duši!«
Graščak se zakrohoče: »Valpet, valpet, ti si strožji kakor gospod! Drago ti kmet odplačuje dolžni belič!«
Graščak ukaže in gresta v globoki stolp. Valpet odklene temno ječo pod zemljo; notri ni bilo drugega nego kup belih kosti! Valpet se je zgrudil ob kosteh, jih božal in poljubljal in močil jih z vročimi solzami.
Graščak pa je bil sit močnega farazinca in se je le smejal: »Valpet, grd si človek, nevoščljiv si človek, nisi privoščil kmetiču, da bi tudi on bil deležen imenitne današnje gostije; tudi on bi se lahko mastil s tolstim volom kakor njegovi sosedje in tudi on bi se napajal s sladkim vincem, kakor se napajajo drugi, da kar teče od njih. Toda jaz sem boljši od tebe, moj valpet! Jaz sem dober in milosten gospod! Hej, kmetič, ti, ki si me hotel ogoljufati za belič, ali čuješ zunaj sosede, kako kriče; preobjedli so se in preopili! Hočem, da tudi ti praznuješ moj god! Valpet je nate pozabil, jaz ne! Hej, kmetič, vabim te na večerjo!«
Zakrohotal se je in zaničljivo je z nogo dregnil v bele kosti.
Valpet je zadrhtel od groze in glej, bele kosti so odgovorile: »Graščak, naj bo, nocoj ti pridem v gosti!«
Gospodu je hipoma prešla razuzdana volja, in ko je zvečer sedel za pogrnjeno mizo, so mu plaho uhajali pogledi v mračne kote dvorane in se je hitel zalivati s sladkim farazincem iz pisane majolike. Toda vino mu ni premagalo plašnih misli.
Zdelo se mu je, da čuje čudno bobnenje na vrhu, in poklical je slugo: »Čuj, moj sluga, stopi ven, stopi in poglej, kaj na naši strehi se godi, da tako neznano bobenti!«
Sluga hiti pred hišo in vidi: polno črnih orlov bega po strehi, železne imajo kremplje in plamen jim šviga iz kljunov!
Prestrašen se vrne sluga v dvorano: v dvorani poleg obložene mize na tleh je ležal graščak, mrtev in črn, zijal je in v vratu mu je tičal belič, en sam droben belič!