Nevesta Olga

Nevesta Olga Ivan Albrecht

Izdano:	Svoboda 1/2–8 (1919), 1–9, 51–58
Viri:	dLib 1/2, 3
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I

Dvoje novih gostov je prišlo skoro ob istem času v zdravilišče. Zdraviliški omnibus je pripeljal od popoldanskega vlaka mladega in bolnega suplenta Pavla Zavrla, a svetnikova ekvipaža je pripeljala iz mesta svetnikovo hčerko Olgo z njenim novim tovarišem — Lukijem. Luki je bil bel pes z rujavimi lisami, kocinasta, slinasta in zelo odurna žival.

Doktor Zavrl je nosil pod vratom visoko čast desetniško, a na rokavih rumeni znak enoletništva.

»Ali je zdravilišče številno obiskano,« se je nagnil k vozniku in je zakašljal, da je bil ves zaripljen v obraz. Voznik je zamrmral besedo o vojnem navalu, pogledal gosta po strani in je zamahnil po konjih. Pot se je vzpenjala v par lahnih, zasenčenih serpentinah navzgor, dokler ni stopila na piano, kjer se je razcepila v nešteto potov in steza, ki so se gubile med cvetočimi vrtovi, kjer so sanjale vile v toplem avgustovem ozdušju. Na vzhodnem robu planice je stalo zdravilišče, brezoblična stavba, stokrat prikrojena in preurejena po zahtevah trenotnih razmer.

Vila »Tišina« je bila vsa skrita v zelenju. Na podolžni ravnici pod potjo je čepela, zasanjana v svojo samoto, z gozdom v ozadju in z vrtom v ospredju. Tam so cvele rože, vrtnice kakor snežinke in vrtnice kakor kipeča kri; cvetke iz daljnih krajev so se šopirile med raznimi vrstami marjetic in klinčkov, ponosna družba, polna vonja in razkošnih barv je tonila v solncu in je čarala bujne sanje v trepetajoči vzduh. Sama živa sreča se je gnetla v tem kraju, radost neoviranega življenja, ki je pobegnilo od nekod, iz daljnih daljav, da bi se moglo nemoteno razviti in izživeti v tem kraju ...

Voznik je pridržal konja ter skočil z voza.

»Poljubljam roko, ekscelenca,« se je naklonil z ustrežljivim poklonom proti dami, ki je stopila iz vile. Dolg bel predpasnik je ovijal vso postavo in bela avba je skoro docela zakrivala sive lase. Z levico se je gospa opirala ob palico, z desno se je naslanjala na spodnjo laket in na ledja mladega, svežega dekleta.

»Ekscelenca,« je pomislil Zavrl malce nevoljno in je pozdravil z vso mogočo fineso. Dama je smehljaje odvrnila pozdrav in se je počasi bližala s svojo tiho spremljevalko. Doktor Zavrl je stopil nasproti. Ko je stal že čisto pred damo, je ugledni sredi prednjega robu na avbi rdeči križec. Za trenotek je pomislil, potem je povedal svoje ime.

»Ah, da tu bo prilika za odpočitek. Ste li ranjeni?«

»Ranjen in bolan, ekscelenca.«

Dama je nagubala čelo in je položila desno na srce:

»Naši častniki so res vzor junaškega mučeništva. — Oprostite, kako vas smem nazivljati?«

Zavrla je obšla neka mučna tesnoba s primesjo uporne porogljivosti. V hipu je začutil, da ga je varala misel o svobodi, o oddihu v zdravilišču. Premeril je s pogledom svojo obleko in je ustavil oči ob enoletniškem traku ter je stisnil zobe:

»V vojni sem avanziral samo do tuberkuloze, ekscelenca. Sicer pa spadam med moštvo, desetnik po redu.«

Dama je začudeno strmela v govorečega in se je nasmehnila z rahlim nadihom nevolje:

»Res ne razumem teh reči — nimam spomina za to. Toda čudno je, gospod doktor, če sem čula prav.«

»Nič ni čudnega; kajti pri Bogu in pri vojakih ni nemogoča nobena reč, ekscelenca,« se je oglasil mlad nadporočnik, ki je prišel v tem hipu po parku. Doktor Zavrl je pridržal nasmešek in je pozdravil. Ko je nadporočnik obstal, je hotel suplent povedati ime svoje malenkosti po predpisani vojaški formuli, a dama ga je prehitela in ju je seznanila brez ozira na uniformo.

»Zanesite gospodove stvari gor,« je ukazala dama kočijažu, ki je ves čas dotlej leno stal pri konjih. »Dobro počijte, gospod doktor! Odslej smo itak vsakdanji znanci,« se je poslovila od Zavrla in je odšla z nadporočnikom in s spremljevalko po parku.

Kočijaž je odnesel enoletnikove stvari — povaljan, zmečkan in skoro prazen nahrbtnik. Zavrl je postal, se razgledal po okolici in se je nasmehnil. Prestana dolga vožnja in njej sledeča utrujenost mu ni dopuščala ostrih misli. Kopa novih utisov se je gnetla v njem, radovednost se je pletla v pričakovanju nečesa novega, kar naj bi pregnalo moro vsakdanjosti. Počasi, kakor jetnik je šel proti vili. Okna so bila po večini zastrta in listi divje trte so klonili v vročini. Od zdravilišča sem je zazvenel smeh, v gozdu so se oglašale ptice in v dalji nekje je zaukal vlak.

Med vrati je srečal Zavrl voznika, ki je v pričakovanju molil svojo široko dlan nasproti. Ko je enoletnik izvršil svojo nemo dolžnost, je pohitel kočijaž s pojasnilom:

»Kar gor, prosim, v prvo nastropje! Saj je itak sestra Ana zgoraj.«

Sestra Ana ga je sprejela s tistim običajnim, začudenim in prašujočim nasmeškom bolniških strežajk, ki ga je vpoznal France Zavrl že izza prejšnjih bolnic. Odkazala mu je posteljo in je vzela s stene črno tablico.

»Ali bom že zopet — številka,« se je pošalil suplent v spominu na razna romarja po vojaških bolnicah od bojišča do zdravilišča.

Sestra je zastrmela vanj:

»Pri nas so za ljudi imena.«

Dvoje temno-modrih očesc je gledalo izpod okrilja bele avbe tako otroško verno, da je v profesorju v hipu zavladala razposajenost:

»Škoda! Ravno tu bi rad imel številko in sicer — prvo,« se je nasmehnil in je prisedel tesno k sestri.

»Čemu,« je izkušala Ana z začudenjem, toda lahna nemirnost na obrazu je pričala, da je razumela dihljaj poklona.

»Rad bi doživel pred smrtjo še kaj lepega,« je menil Zavrl prosto in je približal roko sestrinim ramenom, toda Ana se je umaknila:

»O, pri nas doživite lahko čudne reči: zanimivosti, razočaranja — kar vam bas prija; kajti pri nas je zbrano vse mogoče! — Avstrijski mozajik v minijaturi — pravi sestra Olga.«

Ne da bi čakala Zavrlovega odgovora, ga je vprašala po imenu.

»Prej nisem razumela dobro —«

Suplent je povedal ime, a ko je sestra hotela izgovoriti za njim, je zazvenel preko nežnih usten nerodni — Caferú.

»To gotovo ni nemško,« je menila Ana nevoljno, ko je opazila suplentov smeh.

»Slovensko,« je pojasnil Zavrl.

»Ah, za jezike imam tako malo zmožnosti,« je vzdihnila sestra in je napisala na tablico enoletnikovo ime in dan prihoda.

»Če želite, greste lahko takoj k ordinaciji.«

Zavrl je prikimal.

»Je najboljše tako,« je čevrljala Ana že spotoma. »Gospod svetnik je od šestih do sedmih itak na razpolago samo za vojaštvo. Obenem pridete takoj v družbo. Oba ostala gospoda iz vaše sobe vas bosta gotovo vesela — sta namreč tudi Slovenca.«

Šla sta od vile navzgor po parku in skozi ozek pas gozda, ki je objemal pod vrhom grič liki lahno zakrožena roka. Na terasah pred zdraviliščem je bilo razpostavljenih mnogo udobnih steznih stolov, miz in mizic, deloma zasenčenih v okrilju cvetočih oleandrov. Od nekod je zazvenel zvok glasovirja in mehka melodija Griegova je zasanjala v toploto večerno.

Zavrla je mahoma minila utrujenost. Topel pozdrav je poljubil dušo, dihljaj pozabljenja vsega zlega. Tedaj je nenadoma planil v sanje mlad in začuden glas:

»O, doktore, pozdravljen nam v počitku!«

Zavrl je dvignil oči in je ugledal Srebriča, znanca izza časa ognjenega krsta.

»Sta li znana,« se je začudila sestra Ana.

Srebrič je medtem podal došlemu roko in je dražil dekle:

»Ah, kaj razumete vi o tem, sestrica?! Slovenci smo vsi znanci med seboj! Saj nas je menda tako malo, da so nas svojčas hoteli nositi v košku — ali v culici. Za to je treba imeti talent za jezike, ne samo za obkladke in za piramidon.«

»Zlobnež,« se je smejala Ana in se je okrenila tako, da se je malce obregnila ob Srebriča. Fant je brzo porabil priliko in je pogladil dekle po licu:

»No, no, no.«

Zavrl je požugal v smehu:

»Petelinček, petelanček, boš videl, kaj bo.«

»Ah, beži,« je hitel Srebrič ves vzhičen, »tu je paradiž na zemlji! Hej, ženimo se, ne naženimo vse dni, noči — je pel Muren, ne — in je vendar umrl brez dekleta?! Jaz pa mislim: danes je pernica, jutri je skala, pojutranjem je že grob — in človek nosi svinčen poljub na srcu in pečat na ustih! Kaj bi z modrovanjem v teh klavrnih dneh.«

Ko so prišli do čakalnice, se je Ana poslovila:

»Saj opravite zame, gospod Srebrič?«

»Vse, vse,« je zatrdil mladenič. »Na svidenje!«

Zavrl se je naklonil proti odhajajoči, a Srebrič je hitel zmedeno:

»Že poznaš tega, že poznaš onega? Tako, ekscelenco tudi že? Zlata duša, kaj? Se ji pozna, da ni Madžarka, čeprav nosi v zakonu madžarsko ime! Iz Belgije je. Bila je dvorna dama pokojne cesarice Elizabete.«

Sredi pripovedovanja se je domislil nenadoma:

»Ali že poznaš sestro Olgo?«

Suplent je opazil mimogrede, kako je za trenotek hušknila senca preko tovariševih oči.

»Od daleč sem jo videl in Ana jo je omenila.«

»Satan je to,« je zatrdil Srebrič in nenadoma je zastal kipeči tok njegovo govorice.

Zavrl je pobobnal s prsti po kolenu in se je ozrl po ljudeh v čakalnici. Bilo je samo vojaštvo, a govorica in obrazi so izdajali kljub enotno pomečkanim uniformam pestro in pisano družbo.

»Satan v mozajiku, praviš,« je odvrnil po kratkem premoru in je ostro pogledal v druga.

»Torej poznaš že tudi ti ta znameniti stavek,« je odvrni Srebrič ž zategnjenim prašanjem. Bilo je videti, kakor da hoče reči še nekaj, toda zmotili so ga koraki, ki so prihajali vedno bliže. V naslednjem hipu je stal v čakalnici zdravnik, zdravstveni svetnik Danütz, plešast gospod z dolgo, polno črno brado.

Zavrl je vstopil na poziv kakor v omotici. Čutil je, kako polje v belem svetu življenje in svoboda, medtemko se poslavljajo ljudje tam nekje v dalji od najdražjega, od svojih misli in svoje krvi. Malce bliže morda celo pod okriljem vse žive svobode, ječe drugi za zamreženimi okni in čakajo solnca in belega dne, čeprav vedo, da je zanje položen prečen kol na pokončnega.

»Kje si, nevestica, bela Ljubljana,« vzkipeva še misel, a zdravnik že ponuja sedež in začenja svoj posel. Zavrl izpoveduje kratko, jasno in z nevoljo. V trenotku občuti vse kot nerodno komedijo.

»Čemu ta skrb in negovanje, ko sem vendar rojen samo za svinec in za bajonet?!«

Misel je bila tako živa, da bi ji bil skoro dal duška v besedah. Po dolgem izpraševanju je začel svetnik s preiskovanjem in je končno presvetil še z Röntgenovimi žarki suplentovo velo telo.

»Tako torej! Le brez strahu — ne bo nič hudega! Samo mojih navodil se držati, prosim — natanko, prosim, gospod doktor!«

Toda sredi vseh lepih zdravniških obljub je nenadoma podplula Zavrlov obraz temna rdečica. Vročina je pahnila po vsem telesu in hip na to je bil suplent oznojen kakor po silnem, silnem naporu. Glava je klonila vznak in srepi pogled je prosil zraka. Zdravnik je brzo ukrenil vse potrebno — in ko se je bolnik zavedel, je stala v sobi sestra Olga. Kakor v snu je čul Zavrl besede o posebno točni in vestni oskrbi, roj nasvetov in navodil, ki ne vzbujajo bolniku baš rožnatih nad. Potem mu je ponudila Olga roko, a z druge strani je pristopil Srebrič.

Ko so prišli do gozda, si je Zavrl nekoliko opomogel.

»Nočem vas mučiti, sestra Olga,« se je hotel oprostiti njene pomoči. Dekle se je ozrlo vanj in je pridržalo njegovo laket na svoji:

»Boljše je, če morete pogrešati gospoda Srebriča. Njegovo bolezen poslabša vsako najmanjše razburjenje.«

Pogleda obeh spremljevalcev sta se srečala. Srebrič je stisnil zobe in je popustil znanca. Olga se je mimogrede ozrla za njim, potem je pogledala Zavrla in je dahnila toplo:

»Pri nas morate okrevati —«

Suplent je odgovoril z dolgim, iskajočim pogledom. Sestra je umaknila oči in je postala:

»Mislim, da bo prehudo, če gremo vso pot brez oddiha —«

»To zavisi od poti,« je menil Zavrl že dokaj vedro.

Šla sta dalje m suplent je čutil vedno razločneje, kako ga vleče zagonetka ...

V sobi je stopila Olga k oknu in je nervozno pritiskala čelo k steklu. Ko je Zavrl legel, mu je ponudila toplomer. Nastala je mučna tišina, nemo izpraševanje, dvoumno odgovarjanje pogledov in kretenj, dokler ni vzkliknila Olga ob toplomeru:

»Groznico imate —«

Položila mu je desno na čelo:

»Saj ste kakor ogenj!«

Zavrl je stisnil oči in je zašepetal kakor v vročičnem snu:

»Ali je to prah na mozajiku?«

Olga je odmaknila roko in se je zdrznila, a je v hipu zopet obvladala položaj:

»Utegnilo bi biti celo sijaj —«

Še obkladek je dala bolniku, potem je obsedela kakor kip kraj postelje.

II

Soba, kjer je prebival doktor Zavrl z drugovoma, je bil dokaj temna in neprijazna — okna brez posebnega razgleda, sploh vse kakor prirejeno za spokornika, ki hoče v zatajevanju pričakovati svoje poslednje ure.

»Veš, to vse je po grofičinem načrtu,« je razložil Srebrič, ko je opazil suplentove malo zadovoljne poglede. Povedal mu je s tem po vsem okolišu znano zatrdilo, a zraven je dodal še zaupno:

»Menda je doktor Danütz sploh popolnoma odvisen od ekscelence.«

»Tako,« — se je začudil Zavrl.

»No, saj še izprevidiš,« je menil Srebrič važno in je utihnil.

V sobo je planil pramen solnčnih žarkov in na vrtu so se oglašali ptiči. Zavrl se je poigraval z odejo in je mislil mnogo in prav nič. Bil je v nekem razdrapanem razpoloženju, ki ga mestoma izzovejo v človeku neznani kraji in zagonetni, ljudje.

»To ti pa rečem: Olga — to je več ko zagonetka! Noht na njenem mezincu je relikvija — in ne morda samo enemu,« je prekinil Srebrič kratko molčanje. Pogladil se je po goli bradi in rdečica mladih dni mu je pobarvala lica. Zavrl se je nasmehnil in je udaril v ravno smer:

»In ti? Ali moliš lase — ali noht?«

Srebričev obraz je bil v hipu kakor kupec alabastra — še z ustnic je izginila rožna barva. Ko pa je dvignil pogled, je spoznal suplent v tovariševih očeh blestenje kakor pri človeku, ki komaj zadržuje solze. Toliko otroške bojazni je bilo v tistem pogledu in toliko svežega, še čisto mladega razočaranja, da se doktor ni mogel vzdržati mehkobe.

»Nič za to! Saj vendar vse življenje ni nič drugega, nego eno samo nerodno tavanje iz laži v laž — ali ne? Treba pa je vedno vse sprejemati mirno, potem pokaže laž vselej tudi svojo smešno stran.«

Tedaj je stopila v sobo Olga in je zatrla Srebričev odgovor. Sestro je spremljal enoletnik Dorič, črn fant v bližini moških let.

»Je prešlo, gospod doktor?«

»Hvala! Pri meni sploh ni nič nevarnega.«

Olga je za trenotek umaknila pogled, a Dorič je pomežiknil in je sedel na svojo posteljo:

»Kaj mislite vi o nevarnosti, sestra?«

Olga je vložila Zavrlu toplomer in je stopila k vznožju. S smehljajem je pozdravljala novega gojenca, z očmi je ščegetala razburjenega Srebriča, a z besedo je postregla Doriču:

»Jaz je sploh ne poznam in ne priznam.«

Dorič se je nasmehnil proti Zavrlu in tudi Olga se je okrenila k njemu. Nastopilo je mučno molčanje, ki ga je prekinil šele prihod grofičin.

»Dobro jutro, deca moja! A, Olgica je že tudi tu, nevestica,« je govorila ekscelenca med pozdravljanjem. Olgin obraz je bil v hipu resen in pretirano strog. Dorič je pripomnil besedo o vojnem položaju, Srebrič je zatrjeval, da se počuti prav dobro, a suplent je ležal v postelji, motril vso družbo in komaj zadrževal smeh.

»Naša Olga je nevesta,« je razložila ekscelenca proti Zavrlu — »samo ženina ima revica v Rusiji!«

»Vojna pač nosi svoje bridkosti,« je menil suplent s pogledom na sestro, ki je stala, bleda kol stena, nepremično na istem mestu. Srebričev pogled se je prikrito pasel po njej, a Dorič jo je dražil s porogljivimi nasmeški. Vsa soba je bila v hipu tesna in kakor prepletena s pajčevino. Še grofičin glas je zvenel mučno in zoprno, ko je potožila:

»Moj Bog — saj imam tudi jaz bridkosti! Dva sinova sta v armadi.«

Zavrl je skušal s pogledom izraziti svoje sočutje, a ekscelenca je pojasnila dalje:

»Eden je pri generalnem štabu, drugi je vojaški ataše v inozemstvu.«

Zavrl se je ugriznil v spodnjo ustnico, a Olga mu je prišla še v pravem hipu na pomoč:

»Upajmo, ekscelenca, da oba gospoda srečno preživita naš grozni čas! Saj morda njihova služba le ni neposredno smrtno nevarna.«

Grofici je prijala tolažba, vojaki pa so videli in spoznali bodico in so skrivali poglede. Le Olga edina je bila mirna in lahen smehljaj, ki je počival na njenem obrazu, je govoril s prav zdravniškim ledom:

»Za vsakega človeka je treba imeti svoj recept.«

Zavrlu je bilo nenadoma prijetno in toplo. Zavedel se je, da zopet živi v svetu, med ljudmi in njihovimi malimi in prikupljivimi nadlogami. Počutil se je kakor otrok med otroci, ki si grade hišice iz kamenčkov in se ženijo, da imajo cunjice za deco in pesek za moko ter blato za kruh. Kaj to, če podere hišico nepreviden dotikljaj, kaj, če je pesek neužiten in blato nečedno — ko pa je vendar vse skupaj tako lepo zabavno in kakor nalašč prikrojeno za to, da srečno mine čas. Samo Olga, nevestica, to je zadevica, ki stoji ob strani in se igračka čisto po svoje.

Olga je strmela vanj, da je čutil njene poglede kakor žrjavico. Nenadoma je stopila k vzglavju in je segla po toplomeru.

»Mislim, da imate prav,« je dahnilo vročično in je pisala višino temperature.

»Trdil sem prej, da pri meni ni nič nevarnega,« je pojasnil Zavrl grofičinim vprašujočim očem. Ekscelenca je ljubila pogum in je bila vesela.

»Mladost, mladost,« se je smehljala s prikupljivo ljubeznivostjo. »Še nam starim je ločitev lažja, kadar gledamo oni sveži čas.«

V tem hipu je zavil Srebrič oči proti stropu in je začel loviti sapo. Grofica je zakrila oči in je odšla iz sobe, Dorič je hitel po medikamente, a Olga je stopila k bolniku in je brzo ukrenila vse potrebno. Kretnje so bile vse tako mirne in umerjene, kakor da se svoje žive dni še ni brigala za nič drugega na svetu nego za to, kako je mogoče na srcu bolnemu človeku olajšati bolečino s curkom mrzle vode. Zavrla je v prvem hipu zmogla neka nasilna nervoznost. Ko pa se je umiril, je videl samo še sestro Olgo, to bogve kako razvajeno in razigrano dekletce, ki nosi sedaj nenadoma s tako spretnostjo jarem službe na sebi.

V tem je prišla pomoč: sestra Ana z brizgalnico; hišni zdravnik, mlad medicinec, je prinesel s seboj samo začuden in prestrašen pogled, a za medicincem je stala kopa radovednih tovarišev, ki so vsi hoteli pomagati z nadležnimi in nerodnimi opazkami ...

Medtemko so ti pestri pomočniki vršili svoje delo, se je Olga izmuznila k suplentu:

»Veste, kaj sem mislila zdajle?«

Zavrl je dvignil oči.

»Ženina sem se domislila in gledališča in štatistov.«

S silo je zatrla smeh in si je potisnila robec na usta. Zavrl je bil presenečen in ni našel besede. Strmel je v žensko kakor v čudo in je stiskal zobe. Mestoma ga je izpreletela bojazen, pomešana s srdom — in tedaj so se mu stemnile oči. Olga pa je sedla na posteljo in je skušala naznačiti utrujenost. Obenem pa je šepetaje nadaljevala proti suplentu:

»Saj ni vse skupaj nič res! Na grofico sem mislila, ki moli za sina, da ne bi revež pri generalnem štabu srečal granate.«

Zadnje besede je izrekla s pikrim poudarkom in v očeh so zablestele solze. Drobno telesce je vztrepetavalo kakor pod težo silne bolesti ...

Srebriča je popustil krč, a medicinca bojazen. Začel je govoriti tolažilne besede in je skoraj nato odšel. Že iz koraka je zvenel ponos, ki ga je občutil mladi mož vsled obilice svojega znanja in svoje dobrodelne moči. Za medicincem je odšla polagoma tudi ostala družba, edino sestra Ana je čuvala bolnika.

»Na zrak bi,« je zaprosil Srebrič.

Medtem ko so spravljali bolnika ven, se je priplazil v sobo Olgin pes. Dekle je vstalo in je stopilo proti vratom. Komaj so se ostali oddaljili, je zaprla Olga duri in je objela psa. Z eno roko mu je izpodnesla prednji nogi, z drugo mu je dvignila glavo.

»Luki!«

V tem je že drhtel na pasjem gobcu Olgin vroči poljub. Zavrla je objel mraz in stud se je boril v njem s slastjo in s strastjo.

»Ženska — sestra!«

Olga se je vzravnala in njen pogled je bil kakor ogenj v ledu.

»Nevesta,« je siknila in je odbežala. Iz veže je odmeval njen stisnjeni smeh kakor krik prekletega —

III

Park pod zdraviliščem je bil poln vabljivih klopi in klopic, senčnatih lopic in skritih kotičkov. Zavrl je blodil okrog, je posedal po klopeh in se je čudil sebi in svetu. Ogledoval je samce in samice, ljudi, ki so jim bili grehi napisali dolge zgodbe na obraze. Koža voščena, pogledi stekleno zamegleli, kretnje neodločne in plašne — tako so hodi le sredi vse žive naravne lepote te čudne mumije človeških teles. Doktor je gledal in je mislil na Olgo. Odkar je bila tisto jutro vrgla predenj del svoje boli, je še ni videl. Govorili so, da je bolna, da je umrl njen ženin — in govorili so to in ono, kakor povsod, kjer živi v tesni bližini kopa ljudi, ki ne ve, kako naj bi zapravila čas.

Tupatam je planilo v ovzdušje živalsko tuljenje paralitika, ki mu je šla počasna smrt nasproti. Suplent se je zadrznil in je mislil na vse one, ki plešejo v dalji krvavi ples v objemu vitkih ljubic, trdih pušk. Do bolečin je občutil tragikomedijo življenja, laž, ki vstvarja vzore samo zato, da jih zopet z zasmehom požre v svoji samogoltnosti, kadar jo zmore premočen glad ...

Sredi razmišljanja je preplašil suplenta nadporočnik, ki se je bil seznanil žnjim ob svojem prihodu v zdravilišče. Častnik je prisedel k njemu, je prekrižal nogi in je bušil v smeh, ki je spominjal v svoji nasilnosti na blaznost.

»Ali premišljuješ,« je potrepal doktorja po rami in je zastrmel vanj s svojim topim pogledom.

Zavrl se je odmaknil in je skušal pregnati mučnost z nasmeškom, častnik pa je udaril z levo dlanjo po kolenu in se je naslonil vznak, z desnim kazalcem pa je pritisnil na nos in je skomignil z rameni:

»Vidiš, ravno tu stoji, ta lepi hudiček.«

Suplent je pogledal in ni videl ničesar, a častnik se je zagrohotal:

»Sem je stopila,« je še vedno kazal na nos — »in zdaj stoji tu. In pomisli! Ne pokaže mi niti obraza, niti svojih skritih čarov. Samo meča vidim in nogavice do kolen.«

Besedam je sledil potegnjen grohot, podoben pasjemu tuljenju v mesečnih nočeh. Zavrla je oblil pot in najraje bi bil bežal, toda nadporočnik ga je ujel za roko in mu je dahnil v obraz:

»Veš, moja nevesta je taka! Tu stoji, kajne, kakor sem rekel in me draži, satanela.«

Glas je zamrl v histeričnem stokanju. A v hipu, kakor da se je domislil nečesa izredno veselega, je častnik planil pokoncu in je menil zelo zadovoljno:

»Olga je ravnotaka.«

Komaj je izrekel, je izginil v park. Kakor senca je utonila njegova postava v razkošju cvetoče pokrajine.

Zavrl je pomišljal in ni mu bilo do smeha. Zbal se je življenja in ljudi, teh čudnih, skvečenih životinj. Gledal je pokrajino in cvetje, a v srcu je imel občutek berača, ki so ga zlobneži postavili v razkošno opremljeno dvorano.

»Čemu pač ta komedija,« je vzkliknil jezno in je dostavil v mislih kletev vsemu, kar živi:

»Zato, ker deca zida hišice.«

Glas je bil zveneč in zasmehljiv, da je Zavrla streslo kakor pod curkom vode. Ko pa se je okrenil, je ugledal Olgo. Bela in smehljajoča je stala za njim, živ popek razkošja. Očesi kakor živa dragulja — in roke, igrački — vse, vse tako, da je Zavrlu prešla jeza in volja do razmišljevanja. Z lahkoto, ki je mestoma lastna jetičnim ljudem, se je udal trenotnemu veselju.

»Ah, čul sem, da ste bolni, sestra.«

»In ste bili veseli, kajne,« se je zasmejala sestra in je nakazala s kretnjo, da želi izprehoda.

Suplent je vstal:

»Žalosten sem bil.«

»Ker vam je dolgčas po boljših dneh,« se je zopet umaknila Olga v smeh.

»Ne! Ker jih iščem, lepih dni.«

Beseda je bila izrečena odkrito, čisto po ukazu misli; in sestra je za trenotek zardela.

»Lepih dni iščejo danes menda vsi moški,« je vzdihnila zamišljeno, ko sta stopi la izmed cvetja v gozd. Toda hipoma je zatrla mehkobo in je namignila šegavo:

»A deca izbira pesek za — kruh —«

Zavrla je podplula rdečica. Domislil se je Srebriča in je zaslutil past. Veselje je izginilo prav tako brzo kot je bilo pred par trenotki izbruhnilo, a mesto njega je izpovedal doktor počasi:

»Miška ne pojde v past!«

Olga je obstala pod visoko smreko in v njenem pogledu je gorel ogenj, ki je zadel suplenta kakor bodica.

»Ali res mislite da je življenje samo varanje?«

Zavrl je skomignil z rameni:

»Samo to mislim, da pojmuje umetnost življenja najbolje tisti, ki zna biti o pravem času in na pravem mestu — slepar.«

Olga je vzdrhtela in je s silo zadrževala jok. Brez besedi sta krenila v park. Tam se je dekle nenadoma domislilo:

»Na svidenje!«

Še predno je Zavrl utegnil vrniti pozdrav, je bil sam.

IV

Še pozno popoldne je bilo na terasi pred zdravil iščem vse polno ljudi, ki so ponujali svoja telesa solncu in so ga prosili zdravja. Tudi Zavrl je ležal tam in je brezbrižno gledal po okolici. Na desni kraj njega je ležal Srebrič, na levi je napol ždel v stolu Dorič in je kadil cigareto. Dan je bil soparen in vzduh nekam moreč in prenapolnjen z dišavami.

»Kajne, da je šla pamet rakom žvižgat, profesore?«

Zavrl ni odgovoril na Srebričevo vprašanje. Spoznal je jasno, da ima Olga psička, ki mu je ime Srebrič. Lukija poljublja, Srebriča vodi na konopcu.

Dorič, ki je bil po svojem poklicu učitelj, je bil modrijan in je mnogo molčal. Srebričeve besede je spremil z nasmeškom, a proti Zavrlu je skušal z razgovorom:

»Ali si se kdaj že kaj pečal s hipnotizmom?«

Suplent je zatisnil oči:

»Včasih me hipnotizira lepo dekle.«

Učitelj je pritrdil:

»Mislim da prav pogosto.«

»Kakor pač pride.«

Potem sta molčala.

»Svetnika,« je mislil Srebrič jezno in v trdnem prepričanju, da čakata oba prav tako kot on trenutka, da pride Olga iz domače lekarne. Natihem si je očital, da je revež in zavržen človek, ker slepomiši za uzdo ženskih kapric, a v isto s tem ga je bodril ponos in nada, da pahne sestra doktorja pod kap ...

Od nekod je zavel veter in se je oglasil zvon. Eden in drugi je zapustil teraso, a tisti, ki so čakali, so pričakali Olgo. Gost je so pozdravljali in mladina je bila kakor piruhi. Sestra je stopila k Zavrlu in ga je prosila spremstva.

»Tako sem zbita in trudna nocoj.«

»Jaz pa bi ukal, tako sem svež,« se je nasmejal suplent in je vstal. »Veste, danes pirujem —.«

Ostala dva sta strmela za njima in tudi druga družba je stikala glave.

»Saj profesor je vendar jetičen,« je menila stasovita dama in si je poravnavala blazine v naslonjaču, da bi mogla prosteje gledati za odhajajočima.

»Olga se boji samo bolezni, ki žro! Pred jetiko nima rešpekta,« je povedal nadporočnik, ki je bil pravil zgodbe o nevesti na nosu. Sedel je po turško na tla pred damo in je otipaval svilo njenega krila.

»Grobovi v svili,« je izpregovoril počasi, z nagoto blaznosti v glasu.

»Impertinenca,« se je razljutila gospa.

»Je lepa lastnost,« je dodal nadporočnik in se je dvignil, da si poišče zabave drugje.

Medtem je šel Zavrl s sestro proti vili, kjer je stanovala ona. Kakor vrag se mu je pletlo v mislih in je žgalo in kričalo pohlepje. Sam ni vedel, kdaj in kako je prišla počivat sestrina levica na njegovo desnico. Zdajpazdaj se je ozrl po družici in je začutil toploto in bližino strasti ... Pred vhodom v vilo je stražilo dvoje oleandrov, a pod njima so ždele še čisto mlade in nežne cipresice. Tam sta obstala. Olga se je zagledala v daljo, kjer je pravkar zatonilo solnce, a Zavrl je prisluškoval šepetu in šuštenju večera. Zarja je odsevala v dekletovih očeh.

»Sestra, Olga —.«

Dekle se je umaknilo v vežo, tako divji in grozeč je bil doktorjev pogled.

»Bolni ste, gospod doktor,« je iskala tolmačenja, toda Zavrl je planil k njej in jo je v hipu že držal objeto. Olga je čutila njegov dih kakor strast mrliča. Drhtela je in se je vila v objemu, toda njeno telo in njene roke so gorele. Vsa prisiljena zlobnost je izgorela v plamenu veličastne strasti in srce je utripalo z vso silo — kakor da ne more razgnati zahtevajoče krvi ... Zavrl pa je bil kakor kamen. Brezumna naslada mu je zaklenila roki in volja je bila brez oblasti nad njim. Nobene misli ni bilo v glavi, nobene zahteve v srcu, a vendar je vrelo po vsem telesu, kakor ognjena lava. Vsesal se je v dekletovi ustni in šele tedaj je začutil, kako mu sestra vrača strast. V srcu, v mislih — bogve, kje se je tedaj nenadoma oglasil človek, ki je zahteval forme in ceremonij, tako da je doktor v hipu odstopil. Celo njegovo je bilo zgnojno in oči trde ko steklo ... Olga se je skrila v mrak in je pokazala pot po stopnjicah Zavrl je ubogal, toda v srcu je žgalo želo ljubosumja.

»Ali kaj piše ženin,« je siknil tesno. Namenoma je hotel izzvati sceno, toda dekle je odvrnilo čisto mirno:

»Za ruske razmere zelo pridno in redno.«

Suplentu je hušknila kri v glavo in na jezik je silila psovka, a mesto tega je napadel z bodico:

»Človeku ni dobro biti samemu —.«

Olga je odprla vrata v sobo in je odvrnila z nadihom najpriprostejše naivnosti:

»Zato se menda ljudje mestoma ženijo!«

Ponudila je suplentu sedež in je privila luč. Medla, malce rdeča svetloba je osvetlila dekliško sobico in postelja je sramežljivo molčala v kotu. Po mizicah in etažerah so počivali mali kipci poetov in duševnih veljakov v vernem bratstvu z Afroditami in Amoreti. Korak in beseda sta zamirala ob dotiku ob težke, temne preproge.

»Povej te mi odkrito, kam ste me ukleli,« je sedla Olga po kratkem obotavljanju gostu nasproti.

»Če bi imel oblast, sestra,« je dahnil Zavrl mukoma in je ujel dekletovo roko. Vsesal se je v belo kožo in ni sodil več misli, ne želja.

»Moj Bog, dekle, ali ne vidiš, da umiram in blaznim,« je palil strast, toda Olga je bušila v smeh:

»Kaj naj vidim, ko sem pa nevesta! Danes, jutri sem že morda žena.«

»Kaaaj —«

»Nič,« se je razigralo dekle, ko je začutilo ogenj v sebi in kraj sebe. »Kaj bi govorila, ko je vendar vsaka beseda laž!«

Šinila je k njemu in ga je objela, da ga je zabolelo v prsih in v vratu.

»Kdor me vidi, me obsoja. In vendar še nisem pila naslade do te ure,« je sikala skoro brezglasno in brez moči.

»Olga!«

»Ne rekaj tega imena!«

»Duša —«

»Reci mi vlačuga,« je kriknilo dekle v joku in se je vrglo na divan. Z dlanmi je zakrilo oči in telo je umiralo v ihtenju.

Zavrl je pozabil na vse, kar je bil dotlej doživel v zdravilišču. Nikjer ni bilo najmanjše zagonetke — samo žensko je videl pred seboj, kričečo po ljubezni. Kakor mašnik pred prvo daritvijo, tako je bil očiščen v ognju hrepenenja. Kar je bil preklel v svojih zakrknjenih mislih, je živelo zdaj pred njim kakor nepojmljiva svetinja. Od nekod so zadonele orgije in iz dalje je zaoril koral. Olgine oči so zagorele iz solz in v tem prečudežnem ognju je žarela pesem ustvarjajoče narave.

»Olga, duša, zlato moje,« je zakričala misel v strast. Čas je zamrl in kraj — samo dvoje teles je živelo in gorelo kakor v objemu ne pojmljive večnosti ...

Komaj je dogorel ogenj, je dekle zavrisnilo in je zarilo nohte v razgaljene grudi.

»Zlato moje,« je šepetal doktor kakor omamljen in pijan. Olga pa je planila kvišku in je jekni la srdito:

»Kakšno je blato in kakšen je pesek?«

Doktor je občutil ponižanje in zasmeh, tla so mu naenkrat odpovedali vsi čuti.

»Olga —«

Hotel je zarjuti, toda vzklik je bil komaj slišen vzdihljaj. Sestra pa je stopila k zrcalu in kakor vražji klic je bodel njen smeh:

»Nevesta stopi na nos, kadar se ji zazdi —«

Zavrl se je dvignil in je planil iz sobe. Niti ozreti se ni mogel in tako mu je bilo pri srcu, kakor da se podira ves svet za njim.

V

Ekscelenca je bila vesela in ponosna kakor mlada roža in po vsem zdravilišču je zavladala svečanost. Srebrič pa je prišel k Zavrlu, ki je zadnji čas večinoma preždel v sobi, in mu je razložil svečano:

»Sestra Olga se moži —«

Doktor se je okrenil in ni mogel prikriti začudenja.

»S kom?«

»No, z ženinom, ki je v Rusiji! Saj veš, kako je v vojnem času! Namestnik bo pač figuriral pravega!«

Suplent se je zagrohotal. Globoko v duši je začutil zaničevanje do vsega, karkoli nosi ime svetosti na sebi. Ljubezen, bože mili, kam jo je skril človek, ko mu je postala nadležna v zvestobi! ...

Rad bi bil izvedel kaj natančnejšega, vendar je zamolčal vsa prašanja. Saj je končno stvar jasna. Hetera je zaželela svobode in se je zato napotila v zavetje zakonskega pristana ... In vendar — to ni mogoče.

»Bog te živi, ljubica!«

Samo v mislih je izrekel doktor bodico in žgala je le njega samega. Sanjal je bil o ljubezni moža — ha, ha, ljubezen, Olga, kaj?!

Srebrič je odšel.

»Morda gre poročat o utisu,« je pomislil Zavrl in se je splazil iz sobe. Med pokašljevanjem in premišljevanjem je stopil na prosto. Tako lep je bil dan kakor sam božji sen.

Nekje je sedel Dorič.

»Kaj si hipnotiziran,« je poščegetal suplenta in je pomežiknil parkrat zapovrstjo.

»Mislim, da sem bedast,« je izjavil doktor.

»Se primeri vsakemu človeku včasih, če preveč gleda po dekliških očeh.«

»Tako,« je skušal odvrniti Zavrl sumnjo.

»No, saj bomo videli —«

Čas je bežal in posamezniki so že šepetali o tistem svečanem dnevu, ko postane Olga zvesta žena brez moža. A največ opravka je povzročala vest, da je izbran in povabljen doktor Zavrl kot namestnik k slavnosti. Nadporočnik z namišljeno nevesto je skakal po zdravilišču in je bil poln zmagoslavja. Kdor je hotel poslušati, je lahko slišal, da je sedaj enkrat mož stopil ženi na nos.

»Še do meč mu ne bo videla.«

Olga je živela zase in ni prišla mnogo na izpregled, tako da ni nihče vedel nič gotovega o njej. A kdor jo je slučajno videl, da je bleda in tiha ter vsa izpremenjena. Tropa njenih častilcev je pohajala brez posla semtertja in se je prejkoslej morila z ljubosumnostjo. Zavrl je posedal namenoma po takih krajih, kamor je vedel, da ne zahaja sestra. Bil je čemeren in osoren, a napram zdravniku je tožil o bolečinah v prsih. V vsem ovzdušju je vladalo pričakovanje in nekaka usodna slutnja razočaranja.

Nekoč pa, ko je čakal doktor na kopel, je prišla mimo Olga. Zardela je, ko ga je ugledala, in je za trenotek postala pri njem.

»Kako je neki z mamico?«

Zavrl je zastrmel in ustnice so se mu začele tresti.

»Da, da, papa —.«

Povesila je glavo, da bi skrila rdečico in solze in je odšla svojo pot. Zavrl pa je dobil še tisti dan od svetnika vabilo na kratek poset. Prva prašanja so se tikala zdravja, oziroma bolezni, a takoj za tem je prišla na vrsto svatba.

»Moja hčerka pravi, da vas ceni prav kot ženina,« se je zahvalil svetnik Danütz za doktorjevo obljubo. Ko pa je Zavrl odhajal, se mu je vrtelo pred očmi in le s težavo je prišel do doma ...

VI

Za kraj obreda je bila določena zdravil iška kapela, takozvani zimski vrt. Povabljenci so že zavzeli svoja mesta in nevesta je stala z Zavrlom pred oltarjem. Bila je lepa in mamljiva, tako da gost je niso niti čuli govora svečenikovega, ki je pravil tople besede o bridkosi in o nadah.

Zavrl ni trenil niti s pogledom. Trpljenje, ki ga ni razodel nikomur, ga je zmagovalo, da so se mu šibila kolena. Na licu sta se temnili rdeči lisi in lasje na sencih so bili potni. Ko pa je svečenik prišel z zahtevo, naj obljubi v ženinovem imenu, kar obljubi Bogu in nevesti ženin pred oltarjem, je omahnil doktor in se je zgrudil na tla, Olga pa je kriknila in je vrgla venec od sebe.

»Ne v imenu ženina — v svojem imenu obljubi, France,« je klečala kraj njega in mu je podloži la dlani pod glavo.

Vse je strmelo, Olga pa je rotila v solzah:

»Za Boga, ponovite moje prašanje.«

Duhovnik je bil kakor okamenel in je brez obotavljanja izvršil ukaz.

»Da,« je zahropel Zavrl in iz ust mu je bruhnila kri.

»Da,« je ponovilo še dekle in je skušalo dvigniti moža.

Vse se je gnetlo okrog para in vse je hitelo na pomoč. Edini svetnik je bil kakor ubit.

»Kaj počneš, Olga?«

»Očeta sem vrnila svojemu otroku,« je vzkliknila hčerka odločno, svetnik pa je izbuljil oči in je hitel k Zavrlu.

»Ali je še živ,« je vprašal hišnega zdravnika, ki je stopil iz ordinacijskih prostorov. Medicinec je prikimal:

»Že brez nevarnosti.«

Svetnik je hitel k bolniku in Olga je šla za njim.

»Olga, žena,« je dahnil Zavrl in je zaspal. Olga je sadla k njemu in se ni ganila proč. Kakor zmagovito pesem je čutila bližino moža in slutnjo materinstva ...