Nevesti (Fran Albreht)

Nevesti Fran Albrecht

Izdano:	Svoboda 1/7 (1919), 117
Viri:	dLib 7
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I

Ob tisti uri, ko sem najbolj sam
in zapuščen kot vrabec sredi ceste,
od mraza trepečoč — jaz vem in znam,
kako so dobre Tvoje roke zveste.

Kako je zame topel, mil Tvoj hram,
ki tiho v njem cvete telo neveste
in diše váme nežni čar omam
in požlahtni vse moje sli zločeste.

Kako si lepa Ti, upijanjajoča,
ko drug noben ne vidi Te od mene,
opojne, bajne rože razcvetene.

Kakor skrivnost, v dnu duše sladko žgoča,
kot pesem, ki je nikdar ne zapojem,
globoko, sveto si Ti v srcu mojem.

II

Ob tisti uri, ko sem sred ljudi
neljubljen, nepoznan, od vseh izdan,
poražen v srcu, v duši razkljuvan,
Te merim včasih z nemimi očmi,

vprašujem z ustnami molčečimi,
kakor berač, zavržen in bolan,
ki prosi le njegova nema dlan ...
V ponosnem srcu pa mu prošenj ni!

Kot tisti, ki ga žeja po omami,
ker je nesrečen, pozabljenje pije,
je misel nate meni najbolj vroča,

ko čutim Te — edino med ženami —
in molk moj k Tebi toži, prosi, vpije:
Dobrotna! Čudežna! Osrečujoča!