Nevihta (Albin Prepeluh)

Nevihta
Albin Prepeluh
Izdano: Slovenski narod 18. marec 1911 (44/64)
Viri: 64
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Mirna je ležala vas ob vznožju gorá, na zeleni trikotni ravnici. Ozka, lepa dolina se je vila ob nji proti jugu. Po sredini dolinice je gnala svoje vesele valčke Sava, vsa nova, komaj porojena. Zibala se je v nemirnem večernem vetru visoka trava, a na obeh straneh doline je šumel mogočni gozd, prikrit in tako teman.

»Tako! Dovolj za danes in bog blagoslovi!« je vskliknila okroglolična, postarna ženska, ki je čepela med gredami in plela. Ozrla se je za možem, ki je sklonjen stal ob koncu njive in strmel v zemljo.

Zagugala se je ženska na kolenih, da je zaplapolalo v vetru njeno široko, svetlo pisano krilo v globokih, plastičnih gubah, in počasi vstala. Popravila si je rdečo ruto na glavi, ki je bila potegnjena globoko črez čelo in zakričala glasno nad možem:

»Janez, domov pojdiva!«

Njen mož se je počasi okrenil in svetlo pogledal v nebo. V cerkvi še ni zvonilo Ave Marijo. In do zvonenja se ostane na polju, da se pomoli k Bogu in se ga poprosi za prijazno, dobrotljivo vreme.

Počasi je stopal ob robu in gledal po njivi. Tu pa tam je stopil v stran, pobral kamen na njivi in ga zalučal na cesto.

»Čemu hitiš, saj še ni zvonilo?« je odvrnil ženi.

»Morda pa ne bo. Zašlo je že solnce in mrak je legel v dolino.«

Oba sta se ozrla po dolini. Nekateri najvišji vrhovi gora so se še blesteli od zadnjih žarkov poslavljajočega se solnca. Zavijala se je polagoma dolinica v temo, zapihal je močan jug in glasneje so zašumeli gozdovi po obeh straneh. Zibala se je visoka trava in globoko se je priklanjalo visoko, šibko in rumeno žito. Počasi so lezli beli, raztrgani oblački črez gorovja in se tiho, oprezno spuščali v dolino.

Tisti čas se je oziral skozi line starega vaškega zvonika mlad fant z resnimi očmi po lepi dolini, kjer se je zibalo šibko žito in je rasla tako visoka trava. Videl je tiste bele, raztrgane oblačke, ki so se tiho, brez šuma spuščali v dolino in se zbirali nad vasjo; zamislil se je. Dolgo so strmele oči v nebo. Kakšno je življenje pač tam zadaj, tam daleč, kjer se še sedaj sveti nebo. Domača dolina pa je že vsa v mraku.

Oblački so se množili, ni jih bilo konca. Prihajali so neprestano, postajali temni, naposled črni. In fantu je radosti vstrepetalo srce. Pozabil je na zvonenje, zakaj temna bo danes noč. Domislil se je fant lepe Ivanke, ki se more govoriti z njo samo v temnih nočeh, brez pričevanja zvezd in brez nadležne mesečine. Zelo se boje za njo in ne vidijo radi blizo nje fantovske tovaršije.

Fant v zvoniku je zaukal; kajti že so se spuščali oblaki globoko doli, prepregali so neprestano in drzno vso dolino.

Potem je zazvonilo in tanek kratek glas starega brona je butal ob začrnelo nebo.

Mož na njivi se je odkril in molil na glas. Za njim je ponavljala žena pobožne besede, iskreno in zelo glasno. Gledala sta v nebo, ki je grozilo z nevihto, molila in vzdihovala sta, proseča z vso dušo iskrenega blagoslova nebes.

Zmračilo se je.

Znova je zapihal jug, gibalo se je sedaj tudi že drevje in razburjeno je valovilo polje. Klonilo je klasje in trepetalo v bojazljivi slutnji. Trepetala je tudi dolga rdeča ruta na glavi kmetice, ki je stopala za možem proti domu med visoko travo.

Še so brneli trepetajoči bronasti glasovi v zvonikovih linah, ko se je vsedel fant na nizki zid pokopališča poleg cerkve. Veselo je bilo njegovo srce, zakaj po njem je plala ljubezen. Kako zelo je ljubil Ivanko, ki ni niti posebno lepa, niti dobra. Toda nekaj je bilo na nji in v nji, česar druge niso imele. Ugajala mu je njena odločnost in ošabnost. Neprestano ga je nekaj neznanega vleklo k nji, zakaj tudi on sam je bil zelo ponosen; gledal je drugim ljudem črez ramena in po svoje mislil o svetu in življenju. Ona je bila prav takšna in njune misli so se ujemale v vsem. Morda ga je vabila k sebi tudi s svojo navidezno nedostopnostjo in samozavestjo. Bila je Ivanka posebna ženska in prav zato se je zaljubil v njo, četudi je opazil, da govori in čeblja časih rada tudi z drugimi. Tisti Janez iz Podklanca jo je zadnjo nedeljo spremil od maše in hinavsko se je smejal ... In zdelo se mu je, da se ji ponuja. Ona pa je bila ponosna, prezirljiva in odrivala ga je od sebe. Vsega tega se je sedaj spomnil fant, ki je čakal na nevihto in pozdravljal prihajajočo temo.

In res. Že je padla temna noč v dolino. Zakrila je s svojim širokim plaščem gore, vas in polje. Tupatam je svetlikalo iz nočne teme rdeče okno, razsvetljeno od hišne svetilke goreče pod stropom.

Tudi Ivanka je imela na oknu rdečo zaveso, ki se je razsvetljena od luči svetila v temi. Zaljubljeni fant je videl to rdečo svetlobo in počasi je prihajal bližje, ves koprneč po nji, o kateri je sanjal ves dan. Ko sta prišla pri košnji skupaj, sta veselo zapela in drugi kosci so peli za njima. Sedaj pa se hoče pogovoriti z njo o svoji ljubezni, priseči ji hoče svojo zvestobo, ves srečen, da ga tako pametno umeva.

In tiho, oprezno je potrkal na nizko polkno. Mokra travica okoli hiše je drsela, od kapa je líla voda in črez trenotek se je na kratko zablisnilo v zraku. Počasi je prihajal grom in grozeče so za njim tulile sive skale v gori. Še enkrat je potrkal in se naslonil na okno. Za oknom je gibala nerazločna senca. Na to se je okno počasi in tiho odprlo.

»Draga Ivanka,« je zašepnil in jo prijel za ročico, ki je bila drobna in se je tresla od vznemirjenja.

»Ti si, Alojzij! Mislila sem, da prideš. Hočem ti nekaj povedati ...«

»Hrepenel sem po tebi, Ivanka. Noči sem čakal; poglej, nevihta je prišla in z njo temna noč.«

Še trdneje se je oprijel njene drobne ročice.

Tedaj se je poleg fanta nekaj zgenilo. Zdrsnilo se je ob zidu in temna postava je vstala iz tal. Jeknilo je na kratko, zasopil je močno neznani človek in začulo se je škripajoče lomenje lesa.

»Jezus ... Marija!« je zakričal fant in omahnil po tleh. Nekdo je vrgel od sebe kol in urno bežal preko sadnega vrta. Nenadoma je utonil v temni grapi. Okence se je naglo zaprlo.

Kmalo so prišli iz hiše ljudje s svetilko; dvignili so s tal fanta, ki je bil ves s krvjo oblit.

***

Še tisto noč se je pripeljal v vas zdravnik iz trga. Pregledal je rano in zmajeval z glavo.

»Zelo je pobit,« je rekel skoraj malovažno. »Ne verujem, da bo prenesel in se izlizal. Pošteno jo je izkupil.«

Tedaj je mladenič odprl oči. Nekaj ognja se je še svetlikalo v njih. Obraz mu je bil bled, mrtvaški. Ko je zagledal zdravnika, se je oprl na roki in se malce dvignil.

»Prosim lepo, gospod doktor, ne naznanite tega nikamor,« je milo bolestno zaprosil in v bolečinah zopet omahnil na blazino.

»Zakaj ne, ljubi moj?« je vprašal zdravnik sklonivši se nad njim. »Ali si morda sam kriv?«

Bolnik je odmajal z glavo.

»Sam bom plačal!« je odvrnil komaj slišno.

Zdravnik se je britko nasmehnil. Njegova vera v ozdravitev ni bila velika, vendar nekaj čudnega je tičalo v bolnikovem glasu. Ta samozavest ga je presenetila in pa posebnost naglasa besedi, ki jih je bolnik le z največjo težavo izgovoril.

Ko se je stari zdravnik vračal v temi in dežju v trg, se je odločil, slučaja nikamor ne naznaniti. Zato pa je vso skrb posvetil bolniku. In res, bolnikovo zdravje se je vračalo, rana se je imenitno celila in nekega dne je bledi od bolezni oslabljeni fant vstal s svojega ležišča. Pri hoji se je opiral na palico, a njegove oči so bile zopet polne temnega ognja. Zamišljeno so gledale preko rumenega, predozorelega polja. Zasanjale so se v daljavi.

***

Neko noč je bil zdravnik poklican iz postelje. Pred hišo je stal koleselj; bil je naprošen takoj iti v Zalužje. Neki vaški fant je bil smrtno pobit.

»Presneti ljudje!« si je mislil zdravnik. »Ravno trije meseci so minili od tistihmal.« Spomnil se je besedi fanta, ki je ležal ves okrvavljen in onemogel na postelji in šepetal: »Sam bom plačal!«

Turobno se je nasmehnil in se naglo odpravil.