Nezadovóljni kmetìč
← Popótnik in nóč | Nezadovóljni kmetìč (Pesni) Fran Serafin Cimperman |
Prevarljívo jábolko → |
|
V mésto kmetič se odprávi,
Ravno bil je sêjmski dán,
Kar mej pótom pa se vstávi,
Prej ko íma iti v strán,
Kakor vsák, ki vgléda kàj,
Česar nij poznàl dozdàj.
Hiša tù pred njim je stala,
Kakor néma kdaj je vás,
Tá mu je zeló dopala,
Zráven vèrta čudni kràs;
„Take nij pri nas cerkvé!“
Sam pri sêbi tiho dé.
„Oj, kakó pač sréčen svét je,“
Têškim sèrcem govorí,
„Táko v lást mu je imétje
In vesél ko tič živí;
Kmet pa dela nóč in dán,
Zráven je zaničeván.“
„Da žé v raji sem, bi ménil,
Ko imèl bi jaz le-tó,
In drugače vsè bi cénil,
Kar pri tém pač nij takó;
Pustil bi motiko, plug,
In postàl bi človek drug.“
Takih mislij kréne s póti;
Ki mimó gré drugikràt,
Nij sledú več o krasôti;
„Oj, sežgáni vendar tát!“
Besedúje ves zavzét,
„Oj, nesréčni, vbógi svét!“
Kjer pred nekaj dnij stermélo
Zavidljívo je okó,
Vse domôvje je zgorélo;
Dé potém brisèč solzó:
„Kmet ostánem vedno ràd,
Prídne so roké zaklàd.“