Nezaupanje
| Nezaupanje. Matija Malešič |
| |||||||||||||
Stotnija je taborila na vrtu med dvema hišama. Ko so ljudje odmedli sneg, nanosili drv, zakurili ognje in so posedli okoli njih, sem stopil do dolnje hiše in potrkal na okno. Nihče se ni odzval, dasi je bilo razsvetljeno. Močneje sem potrkal in vprašal, če je kdo doma. V sobi tiho, ko da ni žive duše v njej. Ako se res ne misli nihče oglasiti in ako me mislijo še dolgo časa pustiti čakati v snegu?
Molk.
Kaj res misli, — kdorkoli je v sobi — da se bom dal zlepa odkrižati, da bom legel v sneg, če se mi po dolgem času nudi prilika spati pod streho? — Molk. — Ako se misli potajiti, je sedaj prepozno, ko že trkam na okno, ko vidim luč v sobi, ko me prijetno greje že sama misel, da se skriva za zastrtimi okni mehka toplota.
Molk.
Sluga je udaril s koščenimi rokami po vratih, da se je raznesel odmev udarcev po vsej hiši; ko to ni pomagalo, je prijel za kljuko in jo stresel, da je zaječal železni zapah in so zaškripala vrata v tečajih; potem je jezno sunil z okovanim čevljem v vrata; ko niti to ni pomagalo, je udaril z levico po vratih, z desnico prijel za kljuko in stresel vrata, z eno nogo sunil v vrata — vse obenem, in zadri se je zraven, da je vojna, in povedal: vojna ne pozna šal.
Tedaj je pritekel izza hišnega ogla sključen starec, vil roke in golčal pretrgane besede o milosti in prizanešenju.
»Kdo ti pa hoče kaj! Le odpri, da pridemo pod streho — to je vsa naša okrutnost!« sem mu rekel.
Pa je le ponavljal: Milost, milost in da naj mu prizanesemo.
»Nihče ti ne bo skrivil lasu, saj nismo razbojniki! Ali pod streho moram, razumeš, moram! V tem snegu in pri tako ugodni priliki ne bom zunaj!«
»Ne, ne v hišo!« je rekel obupno, stopil k hišnim vratom in pritisnil hrbet nanje, kot da bi hotel s tem pokazati, da prestopimo prag samo čez njegovo truplo.
»Tak bodi pameten in odpri zlepa! Nič zlega se ti ne pripeti, nasprotno, veliko si prihraniš, ker v hišo, v kateri spe častniki, ne bo hodil nihče povpraševat po živilih«, sem mu zatrjeval in ga skušal pripraviti do zaupnosti.
»Ne, ne v hišo!«
»Pa zakaj ne v hišo?«
Ničesar ni odgovoril.
»Zakaj ne v hišo?«
»Mlada žena je v sobi z dojenčkom!«
Zdaj sem mislil, da ga razumem, zazeblo me je okoli srca, koder je zaplala prijetna toplota pri misli, da bom v prihodnjih hipih v topli sobi.
Preden sem mu odgovoril in se odločil, so zakokodakale v sosednjem poslopju kokoši, robat glas nam je zadonel na uho: »Kaj kričiš, kokoš vražja!«
Starec je planil od vrat, hitel h kurniku in vpil na ves glas: »Kradejo, kradejo, krade, Švaba krade ...«
Pohitel sem za njim.
»Ali boš pustil na miru kokoši?« sem zaklical kakih deset korakov pred kurnikom.
Temna postava se je odtrgala od temnega poslopja in odhitela po snegu, starec je hitel za njo, pobral nekaj, kar je oni odvrgel, in se vrnil z zadavljeno kokošjo pred kurnikom.
»Kaj boš jadikoval, kokoš ti jaz odkupim, pa mir besedi!«
»Vi govorite naš jezik?!« je vprašal naenkrat in brez vsake zveze in nehal jadikovati.
»Kakor vidiš, starče!«
»Vi niste Švaba? Ali vendar ste Švaba!«
»Koliko zahtevaš za kokoš?«
»O, v sobi je mlada žena, mojega sina žena z mojega sina sinčkom nebogljenim ...«
»Torej, ali hočeš prodati zadavljeno kokoš ali je nočeš?«
»Saj bi vam odprl, ali ...«
»Če sedaj ne odpreš, odpreš čez eno uro, ko pridejo častniki druge stotnije! S tistimi ne boš imel tako lahkega posla kot z mano! Jaz se ne bom pogajal s teboj, pozneje pridem brez pogajanj v hišo! Ali prodaš kokoš?«
»O, še drugi pridejo, še drugi Švabi?!«
»Tu imaš krono, ali dinar, kakor ti je ljubše! Daj mi kokoš!«
»Saj bi vam odprl, ker ste odgnali tistega, ki je zadavil to mojo najboljšo kokoško, ker ste dobri ...«
»Tu krona, dinar, če tako bolje razumeš!«
»Ali bi odgnali vsakega, ki bo prišel krast, če vam odprem?«
»Otrebi kokoš in jo speci pri stotniji!« sem rekel slugi in obrnil starcu hrbet.
»O, saj odprem!« je rekel in se napotil proti hiši, medpotoma je govoril sam s seboj, razumel nisem drugega ko besedico »Švaba«.
Nekaj časa sem obstal neodločen na mestu, potem sem le krenil za njim, sluga se je že prej odločil in koračil za njim. Ko je zaropotal ključ v vežnih vratih, je naenkrat jeknil pritajen klic v notranjosti hiše; ko sem tipal po temni veži, se mi je zdela vsa hiša kot izumrla; ko je prijel starec za kljuko pri sobnih vratih, je vzkliknil boječ ženski glas v sobi; ko je starec odprl vrata in sem stopil na prag, je ženska pretresljivo kriknila.
Stala je ob postelji in za hip ni obrnila pogleda od mene. Njen krik je tako deloval name, da sem na pragu obstal in nisem vedel, kaj naj počnem. Starec je držal za kljuko in me motril izpod svojih ščetinastih obrvi, sluga je silil z veže v sobo.
Prestopil sem korak v sobo.
Silneje, obupneje je kriknila žena, si zakrila obraz z rokami in omahnila na postelj, objela v plenice povito dete, ga pritisnila na svoja prsa in ostala sklonjena nad njim. Starec se je nemirno zganil, prestopil korak proti meni, potegnil vrata za seboj, pogleda od mene pa ni za hip obrnil.
Zdelo se mi je, da pričakujeta nekaj strašnega.
»Dober večer!« sem rekel mirno in se ozrl po sobi. Morala je biti ena boljših hiš, zakaj tako lepe oprave nisem še videl v nobeni hiši, še celo štedilnik je bil postavljen ob peči.
»Imenitno!« je vzkliknil sluga, ko ga je zagledal, »ne bo treba kokoši na ražnju peči.«
»Samo glej, da jo čimprej spečeš!«
»Hitro bo šlo na štedilniku!«
Odvrgel je nahrbtnik, prislonil puško k steni in začel preiskovati štedilnik.
Sedel sem na stol.
V sobi je zavladala mučna tišina, starec je še vedno stal ob vratih, ki jih ni zaprl; dasi nisem videl, sem čutil, da visi njegov vprašujoč — morda srep, morda sovražen — pogled na meni; žena se ni ganila od postelje; ali še vedno sloni nad detetom, ali se že plahoma ozira name, ali na starca, nisem videl.
»Bo, bo, drv je tudi dovolj pripravljenih!« je pretrgal tišino sluga, sedel na tla k peči in začel kokoški puliti perje.
In zopet je vladala mučna tišina. Zakaj ne stopi starec od vrat, zakaj jih ne zapre, zakaj neprestano buli v mene, kar čutim, dasi ga ne vidim — nisem razumel, vendar mu namenoma nisem hotel reči besedice. Kaj dela žena, nisem hotel pogledati.
Začelo me je zanimati, kako se bo razvozlala ta negotovost, ta mučna tišina, kdaj bo starec zaprl vrata, bo li ostala žena ves čas sklonjena nad detetom. Sluga me je parkrat postrani pogledal; ker je videl, da se mi ne ljubi govoriti in gledam izgubljeno nekam po sobi, ni odprl ust.
Minute so bile dolge in mučne. Slednjič se sluga ni mogel premagati in je rekel: »Masti bo treba, ker je ne bom pekel na ražnju!« Pogledal je name, potem na onadva. Nihče mu ni odgovoril. »Prav gotovo bi bilo treba masti ...«
Molk je postajal še mučnejši.
»Pa bi vsaj vrata zaprl, vsa gorkota zbeži v vežo!« je rekel sluga.
Starec je zaprl vrata in menda obstal pri njih. Čutil sem, da ni obrnil pogleda od mene.
»Ali imaš malo masti, stari?« je vprašal sluga. Stari ni odgovoril, menda je samo odkimal. »Vem, da imaš, samo dati nočeš! Da imam jaz kaj govoriti, bi že videl, ali bi dal ali ne!« Uprl je svoje oči vame in me gledal vprašaje.
Molčal sem.
Naenkrat je v veži nekaj zaropotalo. Starec je kriknil in odprl vrata.
Trd glas je vprašal v veži: »Ali imaš kaj jesti, stari?«
»Ničesar!«
»Ne prosim zastonj, vse ti pošteno plačam!«
»Nimam ničesar!«
»Vem, da imaš, samo dati nočeš! Daj zlepa, ker dal boš tako in tako; samo če ne daš zlepa, ti ne bom ničesar plačal!«
»O, o, kradel bo ...«
»Jaz imam jesti, jaz ti bom dal!« sem rekel, skočil s stola in planil k vratom.
»Ti?!« se je začudil glas v veži. Potem je hipoma umolknil, in preden so se navadile moje oči teme v veži, zginil skozi vežna vrata in jih zaloputnil.
Obrnil sem se in mimogrede pogledal ženo. Njen pogled je visel na meni, naglo ga je povesila, se zdrznila, sklonila tesno nad dete in ostala nepremična.
Sedel sem na stol.
»Ali bo kmalu? Lačen sem še!«
»Takoj bo očiščena. Ogenj naredim v štedilniku, pozneje očistim glavo in vrat! Ali brez masti je res ne morem peči!«
»He, stari, tu imaš denar, ali mi daš malo masti?« sem se obrnil na starega in mu dobrodušno pogledal v obraz.
Nemirno je prestopil in se ozrl na ženo, ki se pa ni zganila. Nekaj časa je pogledoval v zadregi od mene do žene, slednjič se je odločil in oddrsal iz sobe.
»Bo, znati je treba! Še za rakijo ga vprašajte! Gotovo je ima!« mi je šepnil sluga.
Prižgal sem si cigareto. Udobnost gorke sobe, misel na slastno večerjo in spanje pod streho mi je pognala dobro voljo v glavo in srce.
»Danes bomo večerjali in spali kot grofje!« sem rekel.
»Saj meni ne bo treba na stotnijo?«
»Ne! Če ne pridejo častniki trinajste, boš spal z menoj v sobi; če pridejo, si postelješ z drugimi slugami v veži!«
»Pa nam je res Bog lepo dal danes! Saj je bilo že čas enkrat! Samo požirek rakije še, da bi človeka i navznotraj ogrelo — nič drugega si ne želim!« Govoril je glasno in lokavo pomignil na ženo.
»Če je pa ne bo, bo pa tudi dobro!«
»Saj nočemo zastonj, saj bi pošteno plačali! Le dobiti je kje, to je vprašanje!«
»Tu je že ne bova dobila!«
»Morda pa, ko vidijo, da nismo nobeni tolovaji, in vse pošteno plačamo!«
»Jaz že ne verjamem!«
Vstopil je starec in prinesel je mast.
»Slišite, gospodar, ali se zopet plazi kdo okoli hiše?« je vprašal sluga.
»Pri kašči je bil eden! Ravno prav, da sem šel ven in sem ga odpodil!«
»Le povejte vsakemu, ki pride, da spi pri vas gospod kadet in ga boste poklicali, če se hitro ne zgubi, odkoder je prišel. Boste videli no, da vam ne bo nič ukradenega! O, gospoda kadeta se bojijo! Gospod kadet vam je prinesel srečo v hišo.«
Pušil sem cigareto, najrajši bi bruhnil v krohot nad diplomatično spretnostjo zvitega Perota, Premagovati sem se moral in začel ogledovati podobe po stenah in prebirati cirilske napise. Pero je postal s starcem čisto domač in zaupen, posledica njunega razgovora je bila, da je kmalu priromala čutara izvrstne slivovke na mizo.
»Pero, ti si lisjak!«
Pero si je gladil male brčice in se muzal in ročno sukal okoli štedilnika.
»Veste, kaj bi bilo dobro? Malo koruzne moke! Kako imenitne žgance bi skuhal! Večerjala bi žgance, zabelila jih z maščobo, ki se izcedi iz kokoši, in z mastjo, na kateri se peče, kokoš bi pa shranila za jutri. Nič ne moreva znati, kam pridemo jutri, ali dobiva kje kaj jesti! O, da dobiva kje samo par perišč koruzne moke! S srebrnimi kronami bi jo plačali, kajne, gospod kadet?«
Tedaj se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Mlada žena se je naenkrat obrnila k nama in spregovorila. Videl sem, da vleče že nekaj časa na ušesa, kar govoriva, ali da bo tako hitro spremenila svoje misli, nisem pričakoval.
»Jaz vama prinesem koruzne moke, če ... če ...« — čudno me je pogledala — »če mi v tem času, ko bom zunaj, ne umorite otroka ...«
Kakor da me je kdo udaril s kolom po glavi, mi je bilo. V trenutku sem razumel vse njeno dosedanje obnašanje. Pogledal sem jo, če se ne šali. Ne, sedaj že ne verjame več, da bi to moglo biti res; ali da je pred par hipi, posebno pa tedaj, ko sem stopil v sobo, verjela, govorijo njene temne oči, njene naglo se gibajoče nozdrvi, njene nemirno trepetajoče ustnice ustnice, ves izraz njenega obraza.
»Kaj smo tolovaji, razbojniki ...« se je razjezil Pero.
»Kaj ... kako morete misliti ...« sem rekel ves presenečen.
»Rekli so, naši vojaki, ki so šli včeraj mimo, moj mož ...« Naglo je prenehala in nemirno pogledala na enega in drugega. »Ljudje so rekli ... vsi so rekli ... slučaj so povedali ... da tam v Rožanju ... da je Švaba ...«
»Kaj Švaba ...« je zamahnil Pero z roko.
»Ko ste torej prišli k nam, Švabi ...«
»Mi nismo noheni Švabi!« je vzkipel Pero.
Žena je postala še bolj zmešana, kakor nehote je rekla komaj slišno: »Kaj pa ste?«
»Švabi nismo, to si zapomni! Jaz, da bi bil Švaba?!« Pero je jezno udaril z nogo] ob tla in s kuhalnico ob štedilnik.
Žena je postala zbegana, v zbeganosti se je naenkrat spomnila, da je hotela prinesti koruzne moke, in naglo odhitela v vežo.
Pero je jezno obračal kokoš, jaz sem pogoltnil precejšen požirek slivovke in zrl mrko predse.
»Daj mi malo prostora pri štedilniku, da skuham žgance!« je rekla žena, ko se je vrnila z moko.
»Bom jih že sam kuhal, ti stopi k postelji in varuj svoje dete, da mu gospod kadet medtem ne razkolje glave!«
Razumela je besede za šalo. »Menda ne bo tako hudoben, da bi mi ravno v tistem času umoril dete, ko mu kuham žgance! Pozneje mu bom že izpraskala oči, če kani izvršiti svojo namero!« Pogledala me je nagajivo, mal nasmeh je zaigral na njenih ustnicah, ki se je pa tako malo podal resnim in skrbnim potezam njenega obraza.
Ničesar nisem rekel, dvignil sem čutaro k ustom.
»Ti si torej res mislila, da smo prišli zato v hišo, da ti ubijemo otroka?« je rekel Pero,
»Vsi ljudje so tako pripovedovali, še včeraj mi je rekel mož, naj se skrijem, ko pride Švaba, pa ste prenaglo prišli!«
»Ali ne boš že enkrat nehala s Švabo? Gospod kadet ni Švaba, jaz nisem Švaba!«
»Kaj pa sta?«
»Švaba nisva, to si zapomni!«
»Tako res govorita kot mi, ali vendar sta Švaba! Kaj drugega?«
»Pri peklenščkih - vragih, ali boš nehala a? Švaba nisva, pa amen!«
»Kako pa potem prideta sem in v tej obleki?«
»Tega jaz ne vem, to vem, da nisem Švaba! — Gospod kadet, razložite ji vi to, vas bo morda razumela, mene noče!— Na, jaz in vi, da bi bila Švaba?!«
»Kaj ste res mislili, da vam bova umorila otroka, ko sva stopila v sobo?«
»Ljudje so tako rekli, tak glas se širi po deželi, tavsaj v Rožanju pripovedujejo ...«
»Da bi jaz mogel stegniti roke po nedolžnem otročičku in ga pred vašimi očmi umoriti?!« Vstal sem in stopil po sobi.
»Zdaj ne verjamem, za vaju dva ne verjamem ...»
»Sploh redna vojska ni tolovajska sodrga in ne mori žen in otrok in neoboroženih ...«
»Pa v Rožanju? Ljudje so videli ... ne, saj za vaju dva ne verjamem, saj ... govorita ... saj ...«
»Ali je moško, ali žensko?« sem vprašal, ko sem se ustavil pred posteljo in zrl v mirni obrazček spečega angelčka.
»Moško!«
In iz materinih ust se je vsula hvala na dete. Bila je naenkrat samo mati in nič drugega kot mati in jaz nisem bil nič drugega kot pozoren poslušalec, ker sem upal, da s tem najprej in najlažje pridobim njeno zaupanje.
Ko je stopil čez nekaj časa starec v sobo, povedal, da je zopet odpodil enega, ki je hotel krasti, in prijazno vprašal, če želim še rakije, sem hotel z eno potezo utrditi zaupanje obeh in sem jima kot protiuslugo ponudil malo »švabske rakije« — močnega ruma.
Stari je vzel kozarček v roko in ga vrtel in ogledoval od vseh strani in se izgovarjal, da ni prav nobene pijače potreben, niti vajen, žena mi je naglo obrnila hrbet in z največjo vnemo mešala žgance v loncu.
»Kar pijta, malo huda je, ali dobra, pogreje in pokrepča!«
»No?« je vprašal stari mlado.
»Ne, ne, ne bova!« je rekla.
»Pa morata! Drugega vama nimam kaj dati, nekaj pa moram, da vidita, da nimam slabih namenov v vaši hiši!«
»Kar prihranite si! Nisva potrebna in navajena!«
»Ali pa pijte z nama!«
»Nimam treh kozarčkov! Bom pa za vama pil!«
»Pa pijte iz mojega in trčita z očetom, pozneje bom jaz pila iz očetovega in trčila z vama!«
»Pa zakaj tako?«
Nastala je za par hipov mučna tišina, nato je zardela do ušes in nemirno, s težavo, polglasno, kakor da ji je hudo, da mora izreči, rekla: »Morda je zastrupljeno?!«
Udaril sem s pestjo po mizi in skočil s stola.
»Za vraga vendar — — —«
Stari je naglo izpil svoj kozarček, ona me je plaho in neodločno pogledala.
V tistem hipu so se oglasili v veži težki koraki in začula nemška govorica. Prihajali so častniki trinajste stotnije.
Za hip je gospodinja obstala kot odrevenela, v prihodnjem hipu odvrgla kuhalnico, planila skokoma k postelji, na kateri ja spal sinček, in se sklonila nanj.
Žgance je dokuhal Pero.