Neznani in zamolčani Linhart
| Neznani in zamolčani Linhart Zoran Božič |
Objavili dediči avtorskih pravic
| |||||||||||||
Peterica veličastnih
Če bi današnjim izobražencem zastavili nalogo, naj navedejo pet najpomembnejših slovenskih književnikov vseh časov, bi se nedvomno znašli pred težavno odločitvijo: večina bi verjetno na izust imenovala Prešerna, Cankarja in Trubarja, za preostali dve mesti med peterico veličastnih pa bi se najbrž kar krepko lomila kopja: je to Vodnik, prvi pomembnejši slovenski pesnik, slovničar in časnikar, morda Jurčič, avtor prvega slovenskega romana, ali celo Gregorčič, pesnik po milosti božji? Kaj pa Jenko, pesnik Sorškega polja, ali Župančič, čigar Mehurčki še danes grejejo otroška srčeca? Jela Krečič, avtorica Delovega komentarja ob letošnjem kulturnem prazniku, je bila odločna in jasna: Umetniki, kot so Trubar, Linhart, Prešeren, Cankar, Kosovel – če se omejimo le na najbolj znamenite klasike – so vsi uveljavljene kulturne (pa tudi družbenopolitične) vzorce svojega časa postavljali pod vprašaj in ustvarjali nove; ti so postali veljavni šele naknadno.
Prešeren kot prerok
Eden prvih, ki je razpoznal in tudi javno priznal zgodovinski pomen Linhartovega preporodnega in umetniškega delovanja, je bil prvak slovenskega Parnasa Prešeren, ki je za Linhartov nagrobnik na pokopališču ob cerkvi sv. Krištofa (današnje Navje) upesnil naslednje znane verze: Steze popustil nemškega Parnasa, / je pisal zgodbe kranjske star'ga časa. / Komu Matiček, Micka hči župana, / ki mar mu je slovenstvo, nista znana? / Slavile, dokler mrtvi se zbudijo, / domače bote ga Talija, Klijo. Znameniti Vrbljan je pripisal domoljubnemu Radovljičanu neminljive zasluge na dveh področjih: znanstvenem in kulturnem. Dandanašnji avtor Matička sicer nima takšne narodnoreprezentativne teže kot Prešeren (na njegov grob ne polagata venca uniformirana častnika, njegov spomenik se ne diči na nekdanjem Marijinem trgu, njegovega portreta ni na nobenem kovancu, celo nagrada za najboljšo dramsko stvaritev se ne imenuje po njem, pač pa po Grumu), ne more se enačiti niti s Cankarjem, pa vendar se po njem imenuje ljubljanska ulica in celo dvorana v Cankarjevem domu.
Linhartova šolska usoda
Nekoč je bilo drugače. V nasprotju s Prešernom in Kosovelom, ki sta postala srednješolska avtorja takoj po smrti, ali Cankarjem, ki je prišel v šole že za časa življenja (Trubar se je pojavil v Miklošičevem berilu leta 1865, ki je sploh prvo z literarnozgodovinsko razporeditvijo leposlovnih besedil), je Linhart postal del šolske elite šele po prvi svetovni vojni, to je kar petinsedemdeset let po prvi srednješolski antologiji. Sestavljalci beril so se ga načrtno izogibali, in to kljub temu, da je že Kopitar na začetku 19. stoletja uspešno uporabil Linhartovo komedijo kot učni pripomoček. Slavni jezikoslovec v svojem nemško pisanem življenjepisu poroča, da je nek francoski diplomat prosil barona Zoisa za osebo, ki bi njegovo osemnajstletno hčer naučila toliko slovenščine, da bi se lahko sporazumevala s služinčadjo. Zois je priporočil svojega tajnika in Kopitar se je takoj lotil dela. V francoščini je sestavil tabelarni pregled slovenske slovnice, seznanil mladenko z njenimi osnovami, potem pa sta se učila "kranjščine" tako, da sta primerjala besedilo iz Beaumarchaisove komedije Le mariage de Figaro z Linhartovo priredbo. Kopitar samozavestno ugotavlja, da se je dekle v treh mesecih že z lahkoto sporazumevalo v slovenščini, nato pa z otožnostjo pripominja, da se je lepa Francozinja takoj za tem odselila v Celovec, se poročila in kmalu ob porodu umrla.
Nihče ni prerok v svoji domovini
Najpomembnejšemu slovenskemu razsvetljencu so pripisovali prevratne ideje, zato tudi njegova priredba Figarove svatbe ni bila uprizorjena pred revolucionarnim letom 1848. Linhart gotovo ni bil prerok v svoji domovini, je pa celotno komedijo Matiček se ženi daljnega leta 1811 sprejel v svojo slovnico tržaški notar Vincenc Franul pl. Weissenthurn, ki je Kopitarjevo znanstveno slovnico, napisano v nemščini, prestavil v italijanski jezik. Franul pred začetkom Matička takole utemeljuje svojo odločitev: Predvidevam, da je branje dela klasičnega avtorja, ki vsebuje bogato bero besed in najbolj razločne stavke, vedno najustreznejši način za spoznavanje nekega jezika v vseh njegovih pomenskih odtenkih. Zato sem za praktično učenje kranjskega jezika izbral komedijo francoskega izvora, dobro sprejeto v Nemčiji in znano tudi Italijanom, ki jo je v našem jeziku mojstrsko priredil gospod Linhart, eden od najslavnejših kranjskih piscev. Odločil sem se, da jo namesto dialogov in besed, ki polnijo druge slovnice, vključim v svoj Saggio grammaticale in dodam kranjsko-italijansko besedišče, zapisano po sodobnem pravopisu in očiščeno tistih germanizmov, ki jih zavračajo sodobni pisci. Žal se je Franulova slovnica zelo slabo prodajala, saj je v enem letu prodal le dobro desetino naklade, zato je avtor razočaran pisal Vodniku, da sta prizadevanje in trud, ki ju je imel z njo, ostala nehonorirana, in se za vedno nehal ukvarjati s slovenistiko (resnici na ljubo moramo pripomniti, da se tri desetletja kasneje nič kaj bolje niso prodajale niti Prešernove Poezije iz leta 1847, saj je bila do pesnikove smrti prodana komaj tretjina izvodov, osemnajst let po izidu zbirke pa se v Novicah pritožuje založnik in tiskar Blaznik, da mu na policah še vedno leži dvesto neprodanih izvodov).
Ne, v berila pa že ne!
Prvo slovensko srednješolsko berilo z naslovom Cvetje slovenskiga pesničtva je izšlo konec leta 1849 v Trstu. V samozaložbi ga je izdal profesor Ivan Macun, Štajerec in privrženec ilirskega gibanja. Macun je visoko cenil Prešerna in mu je ob Lovru Tomanu namenil največje število pesniških besedil, dosti manj razumevanja pa je imel za domačo dramatiko, saj je v tretjem razdelku berila (Dramatički del) objavil le odlomek iz Schillerjeve Device Orleanske, in sicer v prevodu Koseskega. V poglavju Dramatika u Slavjanih največ pozornosti posveti hrvaški dramatiki, o slovenski pa zapiše le nekaj vrstic in obsodi Linhartovo priredbo: Mi Slovenci pak u tem ne imamo nič lastniga; Linhart je močno lepo "Figaro" poslovenil pod imenom "Matiček se ženi"; škoda za tako versten in po pravici slovenski jezik, da se na taki nevaljanosti gubi. Prva uradno potrjena berila za višje gimnazije je sestavil Fran Miklošič. Slavni jezikoslovec, ki je kot cenzor leta 1846 Prešernu črtal četrto kitico Zdravljice, zato je pesnik v Poezijah ni hotel objaviti, je dvajset let kasneje v svojem Slovenskem berilu za osmi gimnazijalni razred takole označil avtorja slovenske himne: Dr. France Prešeren je doslej najslavnejši pevec slovenski, ki sluje po izverstnih svojih pesmih po vsem Slovenskem. Znal je strunam glas, da nikdar takega, in prekosil Vodnika, ki je zaostal daleč za njim. Miklošič med književniki 18. stoletja posebej predstavi življenje in delo Marka Pohlina, Ozvalda Gutsmana, Štefana Küzmiča, Jurija Japlja, Blaža Kumerdeja, Valentina Vodnika, Mihaela Andreaša, Janeza Šmigoca in Leopolda Volkmerja, od katerih je večina marginalnih avtorjev, Linharta pa omenja le na enem mestu, in sicer kot pobudnika za nastanek Vodnikove Velike pratike. Šele Ivan Navratil, ki je leta 1881 pripravil drugo izdajo tega berila, je namenil Linhartu kratek sestavek in pohvalil njegovo književno in zgodovinopisno delo.
Prednost imata resnobnost in tuja učenost
Anton Janežič, prezgodaj umrli slovničar in urednik Slovenskega glasnika, je v letih od 1861 do 1870 pripravil Cvet slovenske poezije in dve izdaji Cvetnika slovenske slovesnosti. Sestavljavec se ne izogiba dramatiki, vendar pa v njegovih berilih najdejo mesto le prevedeni odlomki iz Schillerjevih dram Devica Orleanska, Maria Stuart, Thomas More, Wilhelm Tell in Wallensteinov ostrog. Jakob Sket, pisec znamenite povesti Miklova Zala, je obvladoval srednješolsko sceno od leta 1886 do prve svetovne vojne. Zavestno se je odločil, da bo namesto tuje dramatike vključeval slovensko, pri tem pa si še vedno ni drznil vključiti odlomka iz Linhartove komedije, pač pa njegova berila za višje razrede prinašajo danes neznani Stritarjevi drami Orest in Regulovo slovo ter Levstikovega Tugomerja.
Grafenauer postavi stvari na svoje mesto
Ivan Grafenauer v tretjem zvezku svoje Slovenske čitanke za višje razrede srednjih in njim sorodnih šol leta 1925 objavi odlomek iz Linhartovega Matička, ki je odtlej zvezda stalnica slovenskih srednješolskih beril. Šele po razpadu Avstro-Ogrske je dobil Linhart tisto mesto, ki mu ga je namenil Prešeren. Pa tudi slednji je šele pri Grafenauerju dobil polno priznanje, saj je bila v njegovih berilih prvič objavljena pesem Nezakonska mati, ki je bila za Levstika ena najlepših lirskih pesmi na svetu sploh. Prav tako se je prvič pojavila Zdravljica, čeprav je že leta 1900 Anton Aškerc, urednik Prešernovega albuma, posvečenega stoti obletnici pesnikovega rojstva, zapisal: Zakaj naši čislani šolniki niso sprejeli v srednješolske čitanke Prešernove Zdravice, nam ne gre v glavo. To najkrasnješo himno Prešernovo bi moral vsak abiturient znati na pamet!