Nezvesta Katrica
| Nezvesta Katrica Cvetko Golar |
| |||||||||||||
Hudo, hudo se je zaljubila Melajneževa Katrica, zalo in prijetno dekle, v Janeza izpod Gore. Zelo goreča je bila njena ljubezen; tako jo je pekla pri srcu, da kar ni mogla vzdržati, ne strpeti, tako jo je žgala kot pereč ogenj noč in dan, zjutraj in zvečer. Včasih je kar nanagloma sinila z roko in jo položila na srce, zakaj zdelo se ji je, da hoče prebiti in pretolči tesno ječo ter pogledati, kje se mudi Janezek izpod Gore.
In zvečer je komaj čakala, da je odpotovalo sonce za sveto goro in božjo milost, že je tekla v svojo kamrico, se naslonila na okno in pričakovala v vednem strahu in trepetu svojega fanta. Štela je zvezde in se dolgočasila, dokler ni zapazila sence v globočini vrta, ki je vlekla seboj dolgo in težko lestvico ter jo nato prislonila pod njeno okno. Katrica se je seveda nato potuhnila kot miška in se šele po dolgem trkanju in rotenju oglasila zaljubljenemu vasovalcu.
Zgodilo se je pa, da sta se Janezek in Katrica hudo sprla. To je bilo tistikrat, ko je dobila Katrica lepo novo krilo iz svetlega atlasa. Janezek je dejal: »Tole krilo je sicer lepo, toda bilo bi še lepše, ako bi se malo na rožno spreminjalo.«
Katrica je pa dejala: »Kaj ti veš, ti Brdavs, ali se ne spreminja na zeleno? Sicer pa je vseeno, ali je belo ali črno, ti butec!« In vzdignila je ročico ter težko udarila Janezka, ki ji pa tega ni zameril, temveč je odgovoril:
»Vaš kaj, Katrica, tega bi se že lahko odvadila. Tvoj ženin sem, in rada me imaš, pa ravnaš z menoj, kot s pastirčkom.«
Katrica pa je nato kar vzkipela. »Jaz da bi te imela rada? Pa tebe, takegale Brdavsa brdavsastega! Od kdaj pa si moj ženin, a? To bi rada vedela! Glejte ga no! Nikoli več te ne pogledam.«
Res, take se gode na svetu. Preveč sta se imela rada, in zato je prišla nenadoma huda jeza in trma, ki ju je ločila.
»Veš, rajše vidim, da me vzame vdovec Beloglavec, kakor pa da bi me dobil ti! Pokora!«
In obrnila se je od njega in ga ni več pogledala.
»No, meni je tudi prav,« je rekel Janezek. »Takšnih Katric kakor ti, imam deset na vsak prst. Tako je rekel in šel. Katrica pa za njim in mu vrže klobuk v obraz. Nasmehnil se je Janezek in omenil, da čez sedem let vse prav pride. »Veš, da boš vedel. Pa ravno Beloglavca, tistega vdovca debelega, bom vzela za moža, ki ima tri hiše. Kaj boš ti s svojo bajto!«
Janezek je še omenil, da bo dobila tudi sedem otročajev s starim dedcem, Katrica pa tega ni hotela slišati.
Tako sta se nehala ljubiti in sta se ločila Janezek in Katrica.
Vdovec Beloglavec pa je sedel ravno za svojo hišo in kadil iz turške pipe, ko mu pride glas, da ga hoče Katrica za moža.
»He-he-he,« se je zasmehljal možak, »he-he-he, vidite no golobičko! Torej bi me rada, he-he-he? No, zakaj pa ne, kaj nisem še imeniten fant, težak pa močan, da še sam ne vem kako! Rada me ima, golobička!« Vstal je in se pogladil po sivi, strleči bradi in po tolstem, zoperno belem licu.
»He-he-he, to sem pa res kar imeniten dečko! Najlepše dekle me hoče za moža. Pa moram biti res še korenjak!«
Šel se je brit, in ko se je očedil, je vzel pot pod noge, pa palico v roke.
»Kam pa?« ga je vprašal sosed in se zarežal.
»Ženit se grem. Ongava Katrica je dejala, da ne more živeti brez mene.«
»Beži kam!« se je začudil sosed.
»He-he-he, ne more, ne more.«
Majal je z glavo in široko odpiral usta ter se režal iz vsega grla. Zamahoval je z grčavko in se poganjal ž njo naprej, kot bi kopal. Okrogel klobuk mu je čepel nad napihnjenim obrazom, kratka suknja je pokala na njegovem hrbtu.
Tak je prišel k mlademu dekletu in jo napadel v veži.
»Katrica, kaj ne, he-he-he, jaz sem pa Beloglavec. Kaj bi se ne ženila malo? He-he-he!«
Dekle je strmé pogledalo starega dedca.
»No, no, Katica, saj sem jaz, kaj me pa gledaš tako, kot bi me ne poznala. Ti mačica, ti, ti, poredkana, ti, ti, mala, malčkana.« Približal se ji je in prijel nalahno za podbradek mladega, čvrstega dekleta, ki je stalo tam in strmelo nad nenavadnim obiskom.
»No, res, ti mačica!«
V tem trenutku pa je Katrica počila starega dedca po roki, da je prestrašen poskočil in se začel umikati, dokler ni zadel s hrbtom ob zid.
»Katrica,« je začel zopet pohlevno, »ali me ne poznaš? Beloglavec sem jaz, vdovec Beloglavec. Saj si rekla, da me češ za moža? Vidiš no, pa me nisi poznala! Kje so pa oče? Kar udarili bomo, pa boš pri nas molzla liske in dime.«
»Ti si dima, ti, pavliha stari, kaj pa misliš? Vidiš jo, takole bom jaz tvoja!« In Katrica je zelo umetno zvila palec med kazalec in sredinec roke ter to umetnijo pomolila Beloglavcu tik pod nos.
Snubač je znova poskočil in se z glavo zadel ob zid, da bi se kmalu utrnile iskre.
»Glejte jo, Katrico, ali me še no poznaš? Ti punčka ti!«
»Kakšna punčka sem jaz! Veš rajše hočem, da me vzame hudiček, kakor pa da bi bila tvoja, Štempihar stari!«
»Oj, oj, oj, Katrica, kaj pa govoriš? Saj ne boš, če nočeš. Jaz sem le kar tako dejal ...«
»Da, veš, prej bom hudičkova kakor pa tvoja, ti, grdavš grdi!«
»Zdajle sem pa lepo naletel,« se je tolažil Beloglavec grede proti domu. Počohal se je za ušesom in zmajal z glavo.
No, v tem pa se je pripetila nezgoda. Že iz katekizma vemo, da hodi vrag po svetu kot rjoveč lev in išče, koga bi požrl. Tisti dan pa je čisto neviden korakal skozi lepo gorenjsko vasico in je baš premišljal, ali bo še do večerje prišel domov. Ko gre tako zatopljen v svoje globoke misli po poti, zasliši tam Katrico, ki je vpila nad snubačem: »Rajši sem hudičkova, kakor pa tvoja.«
Vrag se je posmejal, raztegnil usta prav do ušes in pomislil: »To velja, da si zapomnimo.« Še nekoliko je postal ter vlekel na vso moč na ušesa, ali ne bi ujel še kaj sladkega za svoja ušesa. Zelo dobro mu je delo, da Katrica tako lepo misli o njem, in ker je bil še mlad, so ga njene besede prijetno poščegetale okoli srca. Kar ga dekle zopet pokliče po imenu, in zato ni mogel drugače, kakor da se je na glas zasmejal, tako se je zasmejal, da ga je še cerkovnik Matija, tisti, ki je bil od rojstva gluh in nem, zaslišal ter je pogledal skozi okno.
Hudiček je na mestu sklenil, da obišče lepo Katrico, toda tisti dan je bil še tešč, zato se je podvizal domov k svoji materi, da mu skuha večerjo. »To velja, da si prav dobro zapomnimo,« je ponovil še enkrat in mimogrede si zapisal hišno številko, ki jo je bral nad vrati, kjer je Katrica bila doma. V naglici je še pogledal v vežo, kjer je stalo dekle, vso jezno in hudo ter bliskalo z očmi za starim snubačem, ki jo je pometal jadrno po prašni cesti proti domi. Hudičku se je vse, kar je videl, zelo pametno zdelo, in jo je urno odkuril k svoji materi.
Stara hudičovka pa je baš takrat kuhala v velikem sajastem kotlu meso in brodila po njem s črno kuhalnico, ko se je prismejal mladi hudiček v kuhinjo. Seveda ji je vse do pičice natanko razodel in povedal, kako se je onegava Katrica vanj zaljubila in da ji ni več živeti brez njega. Skupno sta napravila načrt, kako bi kazalo privezati dekle še bolj na hudička, in še tisti večer je imel obiskati Katrico.
Oblekel je črno salonsko suknjo, prirezal, lepo zaokrožil in nabiksal je kopitca, ki so se mu kaj lepo podala. Razčesal je repek ter ga pobasal v levo hlačnico, tako da se ga je le malo videlo iz nje. Nato je še navihal brkice, in ko je bilo doseženo, se je poslovil od matere ter jo mahnil po svetu: Mrak se je že delal, in zvezdam se je še malo bleščalo od zarje, zato so odpirale, pa zopet zapirale svetle oči.
Ko je privihral hudiček v lepo gorenjsko vasico, je že bila gosta črna noč, ustavil se je sredi hiš in zavriskal tako milo in presladko, da so se dekleta budila iz spanja in mislila, kako mora biti lep tisti fant, ki zna tako vriskati. Tudi Katrica se je zbudila, in kar koj je vedela, da je fant njej zavriskal, in da bo k njej prišel v vas.
Vstala je in stopila k oknu. Kar zasliši zopet vriskanje, ki je bilo na vso moč lepo, če mogoče še lepše od prvega. Bilo je spremilo, kot bi prihajalo iz čistega, ljubečega fantovskega srca, bilo je zvoneče, kot bi kipelo iz ljubezni v črno noč, bilo je junaško, kot bi valovalo iz hrabrih hajduških prsi.
Katrica se je prijela za srce in je zamižala, zakaj že je videla v duhu tistega krasnika vriskajočega. In glej, ko se je nagnila skozi okno, je res zagledala, kako vleče iz globočine vrta črna, tiha senca dolgo, velikansko lestvo, in njej je bilo strašno fletno pri srcu, zakaj Katrica ni vedela, da vleče sam hudiček lojtrico. O, Katrica, Katrica, kaj bo s teboj!
Zopet se je potuhnila, kakor je bila navajena za Janezkovega vasovanja. Hudiček pa je nagloma prislonil lestvo in splezal k oknu. S krempeljci je potrkljal po šipi, zopet tako milo in lepo, da se je Katrica kar zavzela.
»Katrica,« je sladko zapel hudiček.
»Katrica, stopi k oknu za kratek čas, fantič je prišel k tebi v vas!«
Dekle se je delalo, kot da se je ravno vzbudilo. Zazdehalo je in na videz silno jezno pokaralo nočnega vasovalca: »Spat pojdi, kdor že si! Noč je za spanje.«
Hudiček pa odgovori: »Oho, Katrica, oho! Če bi ti vedela, kako je pri meni lepo, bi se nič ne branila, ampak bi k meni skočila.«
Dekle je molčalo.
»Katrica, ti si za deklič, pa sem tudi jaz čeden fantič. Brkice se mi lepo podajo, če te poljubim, te kar požgačkajo.«
Dekle je zavzdihnilo goreče in koprneče, hudiček pa se je zasmehnil in se popraskal po bradi.
»Če ne prideš k meni sem, pa koj v vas k sosedki grem, bo pa tista moja ljubica prava, ti pa ostani kot kopriva zdrava!«
»Zakaj pa?« se je omehčalo dekle v strahu, da fant res ne bi šel drugam. Vzdignila se je in njena glavica se je pokazala v oknu tik hudičkove.
»Oho, Katrica, saj si vendar prišla; pa si res dekliček, da nič takih. Daj mi ročico!«
»Saj si tudi ti zal fant,« je Katrica pohvalila hudička. Podala mu je roko, toda ko se ga je dotaknila, jo je tako speklo, da je kar zavpila:
»Jež ...« Hudiček je zaslišal polovico svetega imena, in zdaj je njega tako speklo, da bi se bil kmalu prekucnil po lestvici. Hitro je z roko počil deklico po ustih, da ni mogla izgovoriti božjega imena.
»Kako si vroč,« je deklica rekla nato in zopet previdno prijela hudička. »Kje pa si hodil, da te še ni bilo nikoli k meni? Pa si zares zal fant in meni si všeč.«
Hudiček se je obrnil od okna in obe roki razprostrl proti luni, ki se je baš pokazala med drevjem, da ga je oblila bela luč in pogasila vročino njegovega telesa. Nato je objel deklico in nagnil njeno lice k svojim ustnicam.
»Katrica, ti si meni še bolj po srcu. Kako so ti rdeča ličeca, in oči čisto v senci dolgih vejic. Še sama ne veš, kako si lepa. Daj, da te poljubim!«
Hudiček jo je prijel za podbradek in stisnil njene ustnice, da so se zaokrožile v rdečo kipečo črešnjo. Cmoknil jo je na usta, in njegovi črni in trdi brki so ji silili v nos in jo bodli po mehkem licu. Katrici pa se je zdelo zelo prijetno.
V tem je hudiček prijel deklico za nedrija.
»Aj, aj, glej, kaj pa imaš? Ali meni ne daš? Ali so to jabolka?« Hudiček je bil razposajen in z obema rokama je silil Katrici za srajčko.
»Ti hudoba ti,« se je razjezila Katrica in ga udarila po roki silno jezno.
»Kaj, kaj, ali me poznaš?« se je prestrašil hudiček.
Katrica se je začela smejati, zakaj bilo ji je, kot bi sladka in topla struja lila od njenih prsi po vsem telesu. Lica so ji zakipela, srce je zadrhtelo. Hudiček je bil še predrznejši in je drugič zgrabil deklico za nedrija.
»Od tu ne denem roke stran, o, ne, zares je vse zaman; je zapel hudiček, sicer v prav slabih verzih, ampak pomislimo, da je bil zaljubljen.
»Oh, ti fantič, čigav pa si, da si tako razposajen? Že dosti fantov sem poznala, pa še nobeden ni bil tak kakor ti. Tudi svojega imena mi še nisi povedal.«
»Jaz, čigav sem?« je pomislil hudiček. »Mihec sem, iz Hude Luknje. Tri hiše imam, in zdaj iščem neveste. Katrica, če ti je prav, pa se zmeniva.«
Zamislila se je malo in se spomnila svojega nekdanjega ljubčka, Janezka izpod Gore. Sladek in grenak je bil spomin, ki je šel mimo deklice, in z roko je zbrisala oči.
»Janezka sem včasih imela rada, in Bog ve« — hudiček je zavpil, tako ga je speklo — »če bi ne bilo bolje, da sem ostala njegova. Res, ima samo eno hišico, pa je tista lepo bela in ima zelene polknice in rdečo zvezdo na sprednjem zidu. Ti si pa tako črn in silen. Kar bojim se te.«
»Katrica, ne boj se me! Saj si ravno dejala, da sem zal. Ti ne veš, kako sem močan, in kako znam ljubiti.«
»Saj je sedaj šel strah mimo mene, in dražji si mi od Janezka. Tako si gorak in tvoje ustne pečejo in so sladke. Še se poljubiva!«
Hudiček je splezal prav do konca lestvice, pognal se je in poskočil na okno. Kar zabliskalo se mu je pod kopitci, ali naglo je zaprl deklici oči in jo poljubil strastno in vroče na polne ustnice. Objel jo je z vso močjo v naročje in skočil skozi okno v Katričino kamrico.
Zopet se je zabliskalo in rdeče iskre so se strnile pod hudičkom.
V temle trenutku bi si dovolil, predragi moji, pripomniti, da se ozrimo za kratek čas drugam.
Kaj pa dela nocoj to noč, ko skuša in zapeljuje Katrico v greh hudiček, kaj pa dela naš znanec cerkvenikov Matija, tisti, ki je prišel na svet, pa ni slišal, ne govoril svoj živ dan. V listnjaku je ležal, v listju nad hlevom in zaspati ni mogel. Zakaj živalce pod srajco mu niso dale miru in zato sladki spanec ni mogel leči trudnemu Matiji na trudne oči. Ležal je in premišljeval tega sveta nadloge.
Če gre v les po smolo in jo nateše in nabere polno čajno, že pride kmet, tisti suhi in dolgi, s palico, pa ga pretepe na žive in mrtve. Če jo srečno prinese domov in srečno poproda, pa mu vzame vse vinarčke baba, ki si lasti oblast nad njim. Tako je bil Matija zelo slabe volje. Živalce mu niso dale zaspati in nocoj se je tako čudno bliskalo po vasi. Matija seveda ni vedel, da si hudiček brusi kopitca na Katričinem oknu in ker tega ni vedel, je mislil, da se dela dan.
Vstal je, zlezel iz listnjaka, pa šel v cerkvico dan zvonit.
Koncem vasi stoji cerkvica svetega Andreja, preljubega vaškega patrona, ki ga časti staro in mlado in mu želi že mnogo srečnih let. V velikem oltarju stoji, ves je zlat in srebrn, prelepe bukve drži v rokah in oči povzdiguje proti stropu.
O, Katrica, koliko boljše bi bilo za-te, kako srečno bi živela, da si bolj častila svetnika! Tako pa imaš nocoj to noč hudička pod svojo streho, ki se baš pripravlja, kako bi slonel na tvojem srcu. Res! Kaj je s Katrico?
Rdeče iskre so se vtrnile pod hudičkom, ko je skočil v njeno sobo in hotel prijeti Katrico okoli pasu. Deklica pa je to videla, zato se je začudila in ostrmela ter onemela. V žarenju isker je zagledala, da ima njen nočni gost mesto nog kopita in videla je celo, da mu iz leve hlačnice prav sramežljivo gleda pohleven repek. Oj, oj, kako se je prestrašila uboga Katrica, ki je pri tisti priči vedela, kakšnega svata ima v gostih.
"O, Mari ..." je zaklicala deklica in hotela poklicati na pomoč nebeško mater, ali hudiček jo je počil po ustih. Hitela je napravit križ, ali hudiček jo brž zgrabi za desnico in že je vlekel črni gost nedolžno Katrico v njeno posteljo — kar zapoje nebeški zvon v belem zvoniku svetega Andreja, kar zapoje premilo pesem.
Kot bi zadelo železno kladivo hudička, tako se je zvalil po tleh in pri priči izpustil deklico. Potem se je vrgel znak skozi okno in zbežal kot vihar in odtulil kot burja iz vasi. Zvonjenje ga je bilo v glavo s težkim batom in preganjalo čez polje. Šele na Godeškem mostu zvon ni imel več moči do njega in tam je izvlekel hudiček krivač izza pasa in vžgal z njim po hrastovih mostnicah. Ves v gnjevu je rjul in bil okoli sebe, kamor je zadel, se je pokadil dim in je zasmrdelo po sajah in po žveplu.
Nato se je hudiček zagnal v zrak in splaval med jagnjedi čez Sorške dobrave. Utonil je v zarji, ki je gorela na jutranjem nebu.