Nič ni tako skrito, da bi ne bilo kedaj očito
| Nič ni tako skrito, da bi ne bilo kedaj očito anonimno |
Objavljeno v Domoljub 1895, št. 17 (5. septembra) v rubriki Podobe iz življenja
| |||||||||||||
Župnik iz spodnjih Goric dobi nekega dne v evangeljski knjigi listek, na katerem je bilo to-l« zapisano: .Včeraj, t j. v nedeljo, dne 9. avgusta leta 1851. ob desetih zvečer sta me na potu ob »Jezeru« gostilničar Vrvar in rudar Mirtič zavratno napadla, oropala in umorila. Truplo moje ata pa morilca potem vrgla v jezero. Molite, častiti gospod za mojo dušo! Matevž Volee., Vsak otrok v Spodnjih Goricah je poznal Matevža Volca. Z i vel je v bližnjem mestu in prišel večkrat tusem po opravkih; bil je namreč branjevec ter je hodil in ponujal svojo robo od hiše do hise. Se dan popreje je bil v vasi. Popoldne je Sel v gostilno ler se ondi pokrepčal, proti večeru pa se je napotil proti domu.
Dasi je župnik precej dolgo premišljeval o skrivnostnem listku, ni mogel nič gotovega ukreniti. Zatoj« sel drugo jutro k nekemu uradniku, dobremu znancu, in mu pokaže listek, da bi mu oni potem avetoval, kaj naj stori. — Kdo naj pa popiš« njegovo začudenje, ko atopi v pisarno in vidi, da je listek čisto prazen' Kakor okamenel stoji pred uradnikom.
»Najbrže se vam je aanjalo, gospod župnik,« mčni uradnik smehljaje.
• Motile se, gospod uradnik«, odgovori duhovnik re»no, »kar vam pripovedujem, čital aem od besede do besede na papirju.«
1'radmk je bil osupnjen; poznal je župnika že več let in cenil ga je kot previdnega mola. O resnici te stvari torej ni mogel dvomiti, dasirevno je bila stvar tako skrivnostna. Svetoval je župniku, naj vse mirno opazuje in na tihem stvar zasleduje. Poslal je sam precej v malo zaupnega moža. ki naj bi poizvedel, kaj je a Voltom. Kmalu oe je vrail sel in sporočil, da branjevca še sedaj ni nazsj, in da so njegovi ljudi« v velikih skrbeh.
Sedaj ni hotel uradnik nič več odlašali. Ves dogodek je objavil »odiftču.
Ze čez nekaj tesa so prišli orožniki in odpeljali krčmarja Vrvarja in rudar-a Mirtica. Preiskali so njiju stanovanja, pa našli niso nič sumljivega. Kavno tako je bil tudi zastonj ves trud zastonj, da bi našli truplo umorjenca v jezeru. Zo so mislili, da je vsa stvar izmišljena. ter so hoteli oba zatotenca izpustiti. Kar najdtta dva ribiča truplo ncarečnega Matevža Volca. Iblo je na več mestih ranjeno, in nobenega dvoma m bilo več, da je bil umorjen.
V desnici umorjenega ki je bila krčevito stisnjena, dobe koščen gumb, ki je bil po sodnijski preiskavi čisto jednak in podoben gumbom krčmarjeve suknje; na suknji pa je ravno jednega gumba manjkalo. Kičmar Vrvar izgubi pri pogledu na svoj gumb vse upanje, da bi se še rešil, in pripozna, da je storil z rudarje m Mirtičem grozni zločin. Zlobnemu Mirtiču pa ni pomagala nobena laž več.
Kako pa je prišlo tisto skrivnostno pisanje v evangeljsko knjigo, ki je potem zopet tako hitro izginilo? Ze so mislili, da j« tu posegla vmes kaka višja moč, kar se stvar sama prav lepo razvozlja.
V župnišču je živel ubog sorodnik župnikov, Martin po imenu. Opravljal je razna hiSna opravila. In ta je povedal lo le:
»Ti«ti večer, ko je bil Volec umorjen, sem skrivaj zapustil župniSče brez župnikovega dovoljenja, ter sem Se! v bližnjo vas znanca obiskat. Ko som se ob desetih vračal, aem bil priča tega zločina. V hipu sem spoznal nevarnost za Voleca, pa bil sem premalo srčen, da bi ne boril z dvema močnima možema. Skril sem se za plot, dokler sc nista morilca pa dovršenem umoru oddaljila. Vso noč nisem zatisnil očesa. Vest me je vedno opominjala, da naj župniku ali sodniku vso stvar naznanim.
Toda bal sem so prvič, da bi me župnik ne kaznoval, ker sem Sol iz župnisča, ne da bi on vedel; drugič sem se sramoval, ker sem bil tako strahopeten, da nisem nesrečniku pomagal; naposled sem se pa tudi bal, da bi se morilca nad menoj ne maščevala, če bi ju ovadil. Po dolgem premišljevanju sklenem napisati tisti listek in ga vtakniti v evangeljsko knjigo. Kmalo na to se domislim, kako nespametno sem ravnal, ker pisava bi me labko izdala. Vest mi je bila že zopet mima, ker prepričan sem bil, da sem obvestil vsaj župnika. Drugo jutro, ko je župnik Se spal, se splazim v pralnico. in zamenjam popisani listek s praznim. — To je bila vsa skrivnost.«
Nič ni tako skrito, da bi ne bilo kedaj očito.