Ni ga dočakala
| Ni ga dočakala Milica |
| |||||||||||||
Tik ob razpotju je stal križ, že nekoliko nagnjen na levo stran, in Kristusu, ki je bil pribit na njem z velikimi, od dežja zarjavelimi žeblji, je manjkala desna roka do komolca: odbili so mu jo fantje, pijani na vasovanju. Pred križem pa je bila klopica, vegasta in črviva, da je trhlo zaškripala, ako je kdo pokleknil nanjo, da pomoli očenaš pred razpetim Spasiteljem.
In tam ob tistem znamenju, tik razpotja, odkoder je vodila ena pot na bližnjo postajo, druga pa v vas, je presedela Rozalika po cele dneve in mnogokrat tudi po cele noči.
Rozalika — tako so jo še vedno zvali vaščani, dasi že ni bila več tako mlada, — je bila precej visoke in šibke rasti, z gorečetemnimi očmi, ki so se včasih zaiskrile naravnost grozno ...
Otroci po vasi so se jo bali, ker je bila blazna, a vaščani so ji radi dajali hrane in prenočišča, ako je prišla k njim in jim pripovedovala o svojem Jerneju.
„Kadar zahaja solnce in sedim tam ob znamenju, vidim njegovo senco — senco Jerneja, a ko se mi že tako približa, da bi jo lahko dosegla z roko — izgine! Ali nekoč pride gotovo, mogoče ponoči in tedaj boste videli svatbo, kakršne še ni bilo nikoli. Bogat se bo povrnil, v Ameriki je obogatel in potem si nakupiva polja — kolikor ga more pregledati oko in vse hiše v vasi bova popravila. Svatba pa bo taka, kakršne še niste videli. Da, še vsi se mi boste klanjali!"
Tako jim je pripovedovala o svoji sreči in o Jerneju, ki ga je pričakovala že dolgih osem let.
Včasi, a to je bolj redko, je prišla tudi k Jernejevi materi, ki je imela bajto zunaj vasi, tam pod brdom. Siromašna je bila tista koča, kakor je bila siromašna Jernejeva mati: ne kozolca, ne svinjaka ni bilo ob strani.
„Ne bo ga Rozalika — v tujini se je izgubil," je včasi dejala starka, zagledavši Rozaliko razmršeno in plahega, bolestno bledega obraza.
„Nič ne tarnajte, mati! Jernej pride, da sami še ne boste vedeli kdaj in bogat bo, da naju bo oblekel v samo svilo. Saj je dejal takrat, ko je odhajal, da se prej ne povrne, dokler ne bo mogel sezidati nove hiše in kupiti velikega posestva; in potem mati bo — poroka."
Sočutno in pomilovalno je gledala dobra starka nesrečno Rozaliko, ki je zblaznela le zaradi njenega sina. In ko je odšla, je starka vedno stopila v kot tja pred jaslice, ki so stale tam od božiča do božiča in je pomolila za nesrečnega dekleta.
Včasi, ko jo je videla tako blaženo se smehljajočo v težkem pričakovanju in trdnem prepričanju, da se Jernej povrne in jo vzame za ženo, se je zamislila nazaj v tiste dni, ko je bila Rozalika še cvetoče dekle, dasi brez vsakega premoženja.
Lepi časi so bili takrat, ko je bil pri njej še Jernej; lepi večeri so bili, ko je zadovoljna sedela pred kočo in gledala na vas ...
Tam daleč med poljem je nekdo zaukal, kosa se je zalesketala v žarkih tonečega solnca in nekdo, ki je korakal med zlatim poljem, je zavriskal in zamahnil s klobukom. Starka je izpoznala po glasu svojega sina Jerneja in čimbolj se je bližal vasici, tembolj ji je radosti utripalo srce.
In tam koncem vasi je stala koča vdovca Razlaga in tudi pred tisto kočo je stal nekdo in gledal na Jerneja. Mlado, šibko dekle je bilo: dvoje dobrodušnih oči se je lesketalo in zrlo nanj, ki se je približal počasi in ponosno.
„Dober večer, Rozalika, kaj delaš? Ali je stari doma?"
Rozalika se je nasmehljala, lahna rdečica ji je udarila v lice in ljubko je odkimala — češ, da je sama.
Tedaj se je nasmehnil tudi Andrej, odložil koso za vrata in stopil za njo, ki je izginila v veži.
„Kaj se me bojiš, saj te ne ugriznem in tudi ako bi te — vse iz ljubezni!"
Tako je govoril Jernej, desnico ji je ovil okoli pasu in z levico jo je gladil po licu.
„Povej, povej, Rozalika, ali boš kaj jokala, ko odidem v Ameriko?"
Rozalika je povesila glavico, otožno ga je pogledala, a odgovorila ni ničesar.
Jernej pa jo je poljubil in potolažil: „Nič ne bodi žalostna, Rozalika. Vidiš, tako mora biti: revni smo. Kaj hočem z beračijo, ko si v tujini lahko prislužim denarja, da bova potem živela brezskrbno. Dve leti ostanem tam, morda tudi tri, delal bom pridno in ne vrnem se s praznimi rokami. Zapomni si, Rozalika — prišel bom in ne prazen, ne reven kakor sem sedaj, ampak bogat in takrat bo najin dan!"
Lepe in sladke so bile tiste besede za Rozaliko in vedno se jih je spominjala, še tudi potem, ko je Jernej odšel v Ameriko.
Kmalu potem ji je umrl oče; imel je nekaj dolga in bajto so prodali.
Rozalika je ostala sama, brez vsakega premoženja. Žalostna je bila skoro vedno, ponajveč je molila; da pa se je preživela, je delala pri sosedih in drugih vaščanih.
Največje, zadnje upanje je pač stavila na Jerneja, a ta je v tujini molčal ...
Nekatera dekleta v vasi so se ji začela že posmehovati, češ, da si je izbral tam v Ameriki kako bogato in se več ne vrne; fantje so ji nagajali, ker ga je tako zvesto pričakovala, a vse to ni omajale njene trdne ljubezni in vere. Tako je upala, žalovala in molila že dolga tri leta, da je naposled prišlo, nad čemer so se užalostili vsi, tudi tisti, ki so jo prej nekoliko zasmehovali: Rozalika se je jela potikati okoli, zanemarjala je obleko in po vedenju kakor tudi govoru so vaščani spoznali, da je prišla ob pamet!
Vsi tega niso mogli verjeti in posebno njene prijateljice so jo zagovarjale, češ, da se potika tako okoli zgolj iz žalosti, ker ji Jernej nič ne piše. Neko nedeljo, ko so bili zbrani pred cerkvijo skoro vsi vaščani, pa so jasno spoznali njeno žalostno usodo.
„Ali ga vidite?" je zakričala nenadoma in pokazala na vrhunec zvonika. „Ali ga vidite reveža, splezal je na vrh križa, da bi videla gotovo vsa vas, da se je povrnil in da bo že jutri najina poroka. Kaj ne, kako je lep? Pozdravljen ženin, pozdravljen, Jernej!"
In nato se je zagnala proti zvoniku z razprostrtimi rokami, da so se mnogim sočutja orosile oči.
In od tedaj je posedala ponajveč ob tistem znamenju, ki je stal tam na kraju vasi ob razpotju. Presedela je tam po cele dneve, po cele noči, mnogokrat tudi v zimi, da je vsa premrla in prezebla prišla v vas. Skoro vsakega, ki je šel mimo je povprašala, ako je kaj videl njenega Jerneja, ali je morda kaj sporočil zanjo; a ni ga bilo, ki bi ji sporočil o njem in čakala ga je zaman ... Dasi v trdni veri, da pride nekoč čisto gotovo po tisti poti mimo znamenja, zakaj to je bila pot, ki je vodila od postaje v vas.
Nekega jutra pa so jo našli pod križem mrtvo.
Niso se malo začudili vaščani, ko so zagledali na njeni glavi veliko rano, a še večje je bilo njih začudenje, ko so izvedeli, da se je isto noč povrnil iz Amerike — Jernej.
Krčmar, pri katerem se je oglasil drugi dan, je pravil vaščanom na dolgo in široko, da je prišel Jernej s polnočnim vlakom. Ko je stopal mimo tistega križa ob razpotju, je nekdo planil proti njemu, katerega v temi ni spoznal. Odbil ga je z debelo okovano palico in drugo jutro so našli pod križem — ubito Rozaliko.
Nekaj sitnosti je imel zaradi tega pri sodniji, a vse se je srečno izteklo, da je bil naposled prost vsake kazni. Toda to ga ni prav nič utolažilo; otožen in ne brigajoč se za nikogar je hodil okrog in prebil skoro največ časa na Rozalikinem domu.
Stari materi je popravil bajto; nekaj denarja je razposodil po vasi, tudi za maše je dal — naposled pa je odšel in se ni vrnil nikoli več ...