Ni vse za vsakogar
Ni vse za vsakogar Janez Trdina |
|
Vijolica je cvetela v zatišju, kamor noben veter ni segel, in je žalostno gledala na plan, kjer so se zelišča in drevesa v vetru zibala. "Tako se zibati," pravi, "mora biti največja sreča." Milo zaprosi veter, naj tudi njo obišče in zaziba. Veter zapiha in jo guga in ziba. A sreča ni dolgo trajala. Kmalu so se vijolici cvetovi osuli in vse rože so jo zaničevale.