Nihče ga ni vprašal

Nihče ga ni vprašal. K.

Izdano:	Amerikanski Slovenec 37/12 (1928)
Viri:	dLib
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Vlak je privozil na postajo v Gradec. Vlak je bil prenapolnjen. Med potniki je vstopil tudi nemški uradnik z dvema precej velikima kovčekoma. Samo en sedež je še našel prazen poleg nekega kmeta, ki je mirno gledal skozi okno. Prišlec stlači en kovček pod sedež, drugega bi bil pa dal rad na polico nad sedež. Pa je bil tam že drug kovček in sicer tako, da je bil ravno sredi med obema sedežema. Ako bi bil na svojem mestu, bilo bi pa za oba dovolj prostora.

"Prosim, bodite tako dobri in odmaknite ta kovček," ga nagovori uljudno.

Kmet ga pogleda, spusti par močnih dimov iz svoje pipe in odgovori kratko: "Ne!" "Kaj?" se razjezi uradnik nad kmetom, "vi nočete kovčeka odmakniti?"

"Ne!" pravi kmet zopet mirno in kadi dalje.

"To je pa že nesramno! Jaz sem plačal za svoj sedež toliko kot vi in imam pravico do sedeža in do police nad sedežem. Prosim še enkrat, odmaknite ta kovček!"

"Ne!" pravi zopet kmet.

"Ne? Bomo videli, ali boste odmaknili ali ne!" zarohni uradnik in odhiti ven po sprevodnika.

"Kaj je?" vpraša sprevodnik, ko se vrneta v voz.

"Ta kovček bi jaz rad dal tu na polico nad mojim sedežem, pa mi ta človek noče odmakniti kovčeka!" se jezi uradnik.

"Prosim, odmaknite takoj kovček!" ukazuje sprevodnik.

Kmet ga pogleda mirno in pravi zopet: "Ne!"

"Kaj?" pravi sprevodnik razjarjen. "Vi nočete?"

"Ne!"

"Dobro! Bomo videli, ali boste ali ne! Počakajte!" pravi in odhiti iz voza.

Za dobro minuto se vrne z revizorjem

"Ta človek noče umakniti tega kovčeka, da bi dal gospod svojega na polico!"

"Kaj pa mislite, človek, da razburjate ljudi? Takoj umaknite kovček!" zareži revizor nad kmetom.

"Ne!" pravi zopet kmet in gleda skozi okno, kakor bi se ga nič ne tikalo.

"Bomo videli, ali boste ali ne!" zakriči revizor nad kmetom in odhiti iz voza.

Vrne se z dvema orožnikoma.

Ta nesramni kmet noče umakniti tega kovčeka, da bi dal gospod svojega tja na polico nad svoj sedež!" kriči revizor.

"Je to res?" vpraša orožnik.

"Prosim, takoj umakniti kovček!"

"Ne!" odgovori zopet kmet mirno, kakor bi nič ne bilo.

Orožniku se zdi čudno to obnašanje. Nerad bi aretiral kmeta in mu naredil sitnosti. Zato poskusi zlepa.

"Vendar, človek, zakaj pa nočete umakniti kovčega in delate te sitnosti?"

"I, zato, ker ni moj!" se odreže kmet jezno, ker mu je bilo te komedije že tudi dovolj.

"Čigav pa je?" vpraša orožnik.

"Tegale človeka tukaj," in pokaže na soseda, ki je sedel njemu nasproti.

"Za božjo voljo!" pravi orožnik jezen potniku na nasprotni strani, "zakaj pa tega niste preje povedali?"

"Saj me ni nihče vprašal!" odgovori potnik mirno in odmakne kovček in vlak je šel dalje.