Nimaš pojma/Poglavje 07 in krvavitve
| ← Neoštevilčeno poglavje in Snupi | Nimaš pojma Poglavje 07 in krvavitve Janja Vidmar |
Poglavje 14:2 in progaste spodnjice → |
| |||||||||||||
»Daj sem pipec!« je rekel Nejc čez dve uri v Piksijevi sobi. »Papijev pipec ...« Vohunski štab se je umaknil na varno pred nevidnim sovražnikom. Pred mlinom so vsi trije razločno slišali zateglo ropotanje, ki je prihajalo od vsepovsod. Če že ne od vsepovsod, pa vsaj z vseh strani. To je bila uradna razlaga umika. V starem mlinu so imeli mogoče svoje oporišče sovražni agenti. Mlinsko kolo bi lahko poganjale prisluškovalne naprave, pritrjene na črvive tramove. Piksi je zlezel s prestola pred računalniško kišto in Nejcu slovesno izročil pipec njegovega papija. Snupi je mirno dremal na Piksijevi postelji. Smrček si je prekril s tačkami in ušesi. »S krvno prisego bomo postali bratje,« je negotovo rekel Piksi, ki ga je že malo črvičilo v hlačah.
Nejc se je popraskal po grmu las.
»Koliko bratov bom še dobil, preden odrastem ...«
Sine je buljil v rezilo pipca. Svetilo se je kot mamini novi lonci s steklenimi pokrovkami. Kmalu bo zakrvavel kot zrezek. »Ja, najboljše, da kar zarežemo, dokler se še zastopimo,« je menil tudi Piksi. Z blazno tresočim glasom.
Sinetu pa mesarjenje ni preveč dišalo.
»Nastavi roko,« ga je opomnil Nejc.
»Naj mižim zraven?« se je izmotaval Sine.
»Ti kar,« je pokimal Nejc in preizkušal rezilo na nedolžnem posterju Sidharte, ki je zakrivila samo to, da ni bila več na vrhu Nejčeve lestvice.
»Hej, to je Sidharta,« se je Piksi skoraj onesvestil od togote. »Sem mislil, da poslušaš Eminema, tako kot drugi,« je skomignil Nejc, zadovoljen z ostrino pipca. Sine je medtem zlezel vase, da ga je bilo še komaj za vzorec. »Saj nič ne boli,« se je junačil, bel kot kreda, in roke skrival na hrbtu. »Daj prst!« se je razkuril Nejc, ga pograbil za zapestje in mu skoraj polomil prste. Ruvala sta se in suvala, naredilo je hrrrrsk in Sinetov sredinec bi šel kmalu po gobe. Mogoče si ga je celo izpahnil, kaj pa vem.
»Ampak to je bil moj naj poster od Sidharte!« je penil Piksi in pobiral ostanke posterja po tleh.
»Drži pri miru!« je Nejc nahrulil Sineta in v vsesplošni zmešnjavi je tik ob Sinetovem najljubšem nohtu zacvetela rdeča kaplja v velikosti bucikine glavice, ker je Nejcu pipec malce zdrsnil. V bistvu mu je potegnil eno krepko brazdo po blazinici najmanj dva milimetra v dolžino. Sine se je drl, kot da ga odirajo pri živem telesu.
Piksi je cvikal, da bo v sobo pridrvel oče s svojimi zobotrebci in bosta potem vlekla, kdo od njiju bo potem za kazen v smetnjak znosil Piksijeve najljubše igrice, stripe, karte enko, monopoli in bloba, njegovega najljubšega lepljivega gumijastega pajka. Pa tudi od najnovejše igrice Madagascar za play station se lahko poslovi.
»Pa saj sploh nimaš plej stejšna,« ga je opomnil Sine.
» Pššššt!«
»Če pa boli!« je zarjul Sine, se slinil po prstu in pihal vanj, kot da hoče zanetiti ogenj. »Šleva, v šoli te bom vsem zašpecal, kaka reva si, hujši kot baba,« ga je ozmerjal Nejc. Sine je odsekano utihnil. Nejc je brez opozorila pograbił Piksijevo roko in s pipcem nerodno oplazil zakrčen palec. Potem je s konico rezila pičil svoj kazalec in vsi trije so petnajst minut buljili v kri.
Snupi je v podporo zateglo cvilil.
»Enake barve je,« je osuplo rekel Sine. »Kaj imajo vsi ljudje enako kri?«
»Če smo pa bratje,« je rekel Nejc.
»In najboljši prijatelji,« je rekel Piksi. »Hitro, preden kapne na tepih, pa me mama ubije ...« »Kaj hitro?« je vprašal Sine, očaran nad junačko krvavitvijo. Oni v filmih razmažejo paradižnikovo mezgo, on pa tule čisto po herojsko krvavi.
»Primita me za roko, da se kri pomeša,« ju je priganjal Piksi.
»Kot da nastopamo v tvoji knjigi,« se je zahahljal Nejc, ko so tvorili triperesno deteljico. »Butaste knjige,« je zagodrnjal Sine, ponosen na drobno skelečo bolečino v prstu.
»Izmisliti si moramo prisego,« je zahropel Piksi, prevzet ob pogledu na lastno kri. »Nejc, Piksi in Sine prisegamo, da bomo za vedno,« je rekel Nejc. »Jaz berem knjige,« ga je zavrnil Piksi, »bom jaz ...« »Vedno hočeš biti prvi,« se je usajal Sine nad Nejcem. Piksi je pogledal steno za Sinetovo glavo, kjer je s plakata spodbudno mrko bolščal vanj Vin Diesel.
»S krvjo prisegamo,« je rekel z mrtvaškim glasom, »da bomo vedno skupaj, tudi če nas bo učiteljica spet presedla, če bo potres ali pa če se bomo preselili ...«
»Tudi če bo Taja v Nejca ...« je dodal Sine.
»Pobotali se bomo, tudi če se bomo skregali!« je odločno rekel Piksi.
»Zmlatili,« je dodal Nejc.
»Zasovražili?« je bleknil Sine.
»Tudi če se bomo skregali, zmlatili ali zasovražili, bomo za vedno ostali prijatelji, Snupi bo naša priča,« je pribil Piksi, ki je jemal moč od Vina Diesla. Se razume, da tudi od obeh prijateljev in Snupija. Ker takšne reči je najbolje zapečatiti in zapriseči, dokler so še mladi. »Tako, zdaj smo zapriseženi prijatelji,« je rekel Nejc, ko so razklenili triperesnico in si neopazno popihali vsak svoj otekli prst.
»Jaz se nič drugače ne počutim,« je začudeno ugotavljal Sine.
»Saj smo samo prisegli, ti tepec, prijatelji smo bili že prej,« se mu je posmehnil Nejc in se vrgel na Piksijevo posteljo. Priseganje ga je izmučilo do zadnje kaplje krvi. Snupi mu je položil glavo na gleženj, tudi sam izčrpan od podpore.
»Ne fajtajta se zdaj, ker smo zapriseženi prijatelji,« ju je opomnii Piksi in se zavalil nazaj pred kišto.
Sine se je užaljeno našobil: »Pa kaj pol? Noge mu še vedno smrdijo kot dihurju, ne pa prijatelju!«
»V četrti sobici sem!« je nenadoma zavreščal Piksi in to je bilo pravzaprav vse, kar se je dogodilo tistega prelomnega dne, ko so Piksi, Nejc in Sine zarezali ter prvič postali prijatelji po krvi.