Nimaš pojma/Poglavje 3.452 in vohuni v filmih
| ← Poglavje 12.04 in nadev za palačinke | Nimaš pojma [[Nimaš pojma/Poglavje 3.452 in vohuni v filmih |
Poglavje 3.452 in vohuni v filmih | Poglavje 3;4 in vohunski vodni baloni → |
| |||||||||||||
Piksijeva mama je po nogah nametala brivsko peno, potem pa jo ostrgala z britvico. Lase si je spela visoko na temenu in si ogledovala nohte na nogah. Novega stanovalca Snupija je sprejela razmeroma mirno, čeprav se je Piksi britvice v njenih rokah najprej pošteno ustrašil.
Piksi si je krtačil zobe po malici in spremljal njene bedne poskuse, da bi noht na nožnem palcu odstranila s ščipalnikom. Bil je rumenkast, hrapav in štrlel je kvišku, kot da bi se odlepil. In kožo na peti je imela podobno nohtu. Okrog svojih nog je razpostavila kup orodja. Zraven je popevala trapasto besedilo neke trapaste pesmi: »Nisvaaa kriva za laaaži, nimaaaš pojma, kaj pomeeeniš mi ...«
Snupi je, skopan s šamponom proti boiham, ušem, klopom, kobilicam, hroščem in ostali mrgolazni, počival v košari za časopise, podloženi s Piksijevo najljubšo odejico iz jaslic. »Saj je samo za dve uri, kajne?« je svareče vprašala mama. Piksi je pokimal s polními usti zobne paste.
»Ampak zakaj je Sine ravno tebe prosil, naj mu paziš na psa?« mami premišljevanje ni dalo miru. »Saj imajo veliko hišo in kup deklet ...«
Piksi je izpljunil zobno pasto in previdno rekel: »Sine ne bi zaupal puncam ... Samo prijateljem.« »Hm ...« »Meni pes sploh ni všeč ...« je Piksi s cmokom v grlu izdal še čisto sveže prijateljstvo in s pogledom proseče obvisel na Snupiju, ki je svojo plemenito glavo položil na tačke in vanj upiral dve veliki, okrogli prošnji.
»Mami, zvečer smo zmenjeni ...«
»... aaaa ... haaa ... Kaj? ... Oprosti, nisem te slišala ...«
»Zvečer smo zmenjeni ...« je ponovil, v trebuhu pa ga je zvijalo. Snupi mora ostati. »Z Nejcem in Aleksandrom?« »S kom?« je pozijal, ker ni bil vajen, da bi Sineta kdo klical po imenu. »Premajhen si še, da bi se zvečer potikal okrog!« je trdo rekla mama in odščipnila noht, da ga je izstrelilo v odprtino bojlerja za toplo vodo.
Piksi je bil preveč živčen za oblizovanje ustnic. Skozi rebra mu je sijala neonska luč, tako je shujšal od razburjenja.
»Počitnice so ...«
»Osemletniki lahko uživajo v počitnicah tudi podnevi,« je rekla mama in si začela pete ribati s kamnom.
»Devetletniki,« si je Piksi obliznil vsako ustnico posebej. »September je čisto blizu oktobra, avgust pa je zraven septembra, oktobra pa imam rojstni dan.«
»Ampak šele tridesetega,« ga je opomnila mama.
»V šoli so nas učili, da ima oktober enaintrideset dni. Za mojim rojstnim dnem bo torej še vedno oktober, da veš. In nikar me tako ne živciraj, ker me začenja boleti grlo ...« je povišal glas. Kako naj sicer nažica navodila za pikanje, rezanje in krvavitve, če še izhoda ne more? Kako naj obdrži Snupija, če mama sploh ne ve, koliko dni ima oktober?
»Tvojega grla pa res ne smeva živcirati,« je začuda soglašala mama.
Piksiju je odleeeeeglo, auuuviii!
»No, potem bom šel danes zvečer raje ven.«
»Aha,« se je omehčala mama in divje obdelovala peto, »ampak ob osmih da si mi doma!«
»Kaj? ... Prosim?« je vrglo Piksija. »Ampak, mami, mi smo zmenjeni ob devetih. Ob osmih je še dan ... Pa ob devetih tudi.«
»Ne več, dnevi se krajšajo,« je brezveze težila mama.
Piksi je premišljeval, kako bi jo utopil v kozarcu paglavcev. »Maaamči,« se ji je prilizoval.
»Vprašaj očka,« se je izmotavala in iz kozmetične torbice privlekla pinceto za klope. Postavila se je pred ogledalo in si začela puliti dlake nad nosom.
»Ne bo dovolil,« je zacepetal Piksi, »zakaj ne smem? Ha, zakaj? Zakaj vedno jaz? ... Če bi imel brata, bi mi dovolila, vem, da bi mi samo zato, ker je umrl, ko je bil še dojenček, ne smem nikamor, čeprav jaz sploh ne bi umrl, če bi šel k posranemu mlinu z Nejcem pa Sinetom. Čisto nič se mi ne bi zgodilo ...« Poskusil je z ihto, tako kot je opazil pri Nejcu, ki je take počenjal, da so vsi odrasli leteli na kup.
Mama je še vedno srepela v ogledalo, njena pinceta je obmirovala. Oči so ji osteklenele, bilo je, kot da se ji roka v komo naslanja na nevidno oporo v zraku. Potem je tiho rekla: »Lahko greš. Kdaj se nameravaš vrniti? Bi ti ob desetih ustrezalo?«
Piksi je podivjal od sreče. Objel jo je okrog pasu in ponavljal:
»Hvala, hvala, hvala, mami ... Ti si najboljša ...«
Mama je postavila rekord v praznem bolščanju. Vzdržala je kakih pet ur. Potem so se ji zasolzile oči. Dlan ji je zdrsnila na njegovo ramo in Piksi je začutil, da ima mamin dotik nekaj opraviti z mrtvim bratcem in je ni odrinil.
»Ampak tole ... tale ... pes gre s tabo!« se je zdrznila in si obrisala oči.
»Se razume, veš, da ga ne bi pustil samega s tabo ...« je pohitel Piksi brez razmisleka. Upsi!
»Jaz ... mislil sem ... seveda nisi ...« je odjecljal in se obrnil na petah. Košaro s Snupijem je zvlekel v svojo sobo in psiček ga je hvaležno lizal po rokah. Potem je poiskal knjigo z navodili za krvno prisego. Zavalil se je na posteljo. Lahko bi povprašal mamo, na kateri strani Haklu priteče kri, ampak potlej adijo, stari mlin! Uf, preden se bo sam prekopal skozi knjigo, bo božič! Nič, znajti se bo treba po spominu. Nejc in Sine nista brala knjig, o zarezovanju in transfuzlanju se jima ni preveč sanjalo. Oblila ga je kurja polt. Snupi je razumevajoče zacvilil.
Uf, samo da se ne bo podelal pred njima! Pomislil je na rezilo, ki ga mama pri zajtrku zarije v maslo. Kaj pa, če boli huje kot injekcija? Saj. Ravno zbodljaj v prst najbolj skeli. Oče med rezanjem nedeljskega piščanca vedno reče: »Top nož samo trga in cefra, z ostrim pa ločiš meso od kosti.«
Pozelenel je. Od bruhanja na preprogo ga je ločila samo misel na mamo, ki ga trešči v posteljo in mu na čelo polaga obkladke. Poiskati mora navodila za krvno prisego, preden se vrne oče in začneta vleči zobotrebce za odnašanje smeti pa pomivanje posode.