Nimaš pojma/Pogreta juha
| ← Casanova Sine | Nimaš pojma Pogreta juha Janja Vidmar |
Bratje po mačku → |
| |||||||||||||
Pred vrati je stal Piksi. Kot kakšen zasušen smrkelj. S tistimi svojimi ravnimi lasmi je bil podoben gnili limoni. Njegova mati se že nekaj let ni pritaknila sinove preče, ampak rezultat je bil kijub temu obupen. Nihče, ki ima količkaj soli v glavi, si las s prečo ne razdeli v dva kaktusova grma, zataknjena za štrleča ušesa.
»A je Sine doma?« je Aleks na stopnicah zaslišal Piksijev mevžast glas.
Paja se je ozrla proti bratu v ozadju in skomignila.
»Ne vem, lahko ga vprašam, če je ...«
Lamelni parket je bil umazan od zemlje, med grudami so se zvijali deževniki, ki jih je zadnje dni neutrudno preučevala Eva. Njihov promet je preusmerjala s položenimi svinčniki in jih skušala z zemljo iz lončnic zvabiti v odprto puščico. Radovedno je strmela v prišleka in dovolila deževniku, da se je zvil okrog svinčnika kot rezanec na vilici.
»Kaj je?« je osorno zablejal Aleks. Skrbelo ga je, da bo Daša zagledala Piksija pred vrati in si premislila.
Zaslišal je zamolklo ječanje.
Paja je pomenljivo zavila z očmi in izginila v svojo sobo.
Aleks je v zadregi počasi, centimeter za centimetrom, zapiral vrata. V nastali reži je Piksijev obraz izginjal kot prizor na filmskem traku. Zakaj se ne umakne? Lahko bi mu priprl nogo. Če ga kdo vidi ... Ne, te sramote si ne more in ne sme dovoliti!
»Se, prosim, umakneš, da lahko zaprem vrata?« je vljudno vprašal in se umaknil za rob vrat. Uf, za las je šlo …
»Lahko vstopim?«
Aleks je poparjeno odprl in se naveličano zastrmel v Piksija.
»Zakaj ne zineš, kaj te muči?«
»Za Snupsa gre ...«
Aleks je vrata odprl na stežaj in s priprtim pogledom motril vsiljivca. Adijo, zmenek! Namesto obetavnega zmenka je dobil mečkača z napol prerezanim globusom na glavi.
Povabil ga je v jedilnico, oba sta se skrbno ognila majcenemu živalskemu vrtu na tleh.
»V Afriki jedo deževnike na bambusovih listih,« je povedala Eva.
Aleks jo je presekal s pogledom, Piksi pa se je ustavil.
Džizus, kakšni mozoiji, se je namrščil Aleks. Ali se jih človek lahko naleze?
»Na Kitajskem tudi,« je rekel Piksi in za tistih nekaj ubogih korakov do stola potreboval celo stoletje. Zrušil se je na nonine blazine, naslonil komolce na mizo in obraz zakopal v dlani. Aleks se je nelagodno prestopal. S pogiedom je ošvrknil kazalce na uri. Daša je zamujala že štiri debele minute. 0, bog, ne bo je! Mogoče pa se pod krinko bralke skriva sprijena zbiralka trofej. Potegnila ga je! Namesto da bi nizu zaljubljenih punc dodal novo ime, bo sam končal na seznamu kroničnih devičnikov …
»... peljali smo ga k veterinarju ...« je nenadoma zaslišal Piksijev mračen glas. Kaj pa govoriči? Ravno mu propada zmenek, za katerega je stavil s sošolcem! Če bi izvolil dvigniti rit s stola in se pospraviti iz bajte, preden bo prepozno in bo Eva jutri vsem razbobnala, kako sta s Piksem spet frenda, ker sta, zaprta v jedilnici, kramljala do sončnega vzhoda.
»Snupi ...« je Piksi vanj uprl rdeče oči. »Snupi je bolan. Uspavati ga hočejo …« Hotel je še nekaj reči, vendar je le globoko zaječal in ramena so mu trzala.
Aleks je osuplo strmel v Piksijev tilnik, posejan z mozolji in pikami. Vsako vretence je štrlelo skozi kožo kot kamelina grba. Kaj hoče od njega, ki se mora dobro odrezati na zmenku? Časa vendar ne more nameniti vsaki zgubi, ki se zjoče pri njegovi mizi. Saj ni Džizus. »Povej mami,« je zinil in se malce skrčil pod Piksijevim ogorčenim pogledom.
»Je to vse, kar lahko rečeš?«
Aleks je napenjal možgane. Kaj pa naj bi rekel? Po tistem, ko je Piksi obdržal Snupija, ni nikoli dobil drugega psa. In potem se je začel zanimati za punce.
V jedilnico se je priklatila Paja in s pločevinko dietne pepsi sedla k mizi. Radovedno ju je opazovala.
»Kako si, Primož?« se je zazibala na stolu in se brez razloga zasmejala. »Nič več te ni k nam ...«
»Zapri!« jo je nahrulil Aleks. »Pojdi ven, ker se pogovarjava!«
»Mhm,« je pokimala, »vidim. In zelo me veseli, da sta spet prijatelja.«
»Še žal ti bo,« ji je grozil Aleks, a se mu je spakovala v obraz, dokler ni pomignil Piksiju, »greva v mojo sobo, preden jo ubijem.«
»Moj mali bratec!« se je posmehovala za njim. »Mislila sem, da imaš zmenek ...«
Aleks se je zdrznil, potem pa besno zaloputnil z vrati. Upal je, da mu bo Piksi dal povod za serijo krošejev v mozoljavi obraz. A Piksi se je zgrbljen vzpenjal po stopnicah, zatopljen v korake svojih razvlečenih, za nekaj številk prevelikih nogavic.
Sredi sobe sta oba obstała, kakor da jima neznan prostor vliva strah.
Piksi se je razgledal po knjižnih policah in pospravljeni postelji, nad katero se je razkazovała podoba Robbija Williamsa na težkem motorju.
»Kdaj si začel brati?« je vprašal Ałeksa, ki je brezciljno zataval do okna.
»Dolga zgodba,« je odvrnil Aleks, ne da bi umaknił pogłed s praznega dovoza. Daša očitno koraka po neki drugi poti. In tudi če bi se na pamet naučil Vorančeve Solzice in ves Sonetni venec, ne bi na šel besed, s katerimi bi jo zvabil v svojo sobo. In ji pokukal v modrc.
Zbral se je in skušal prikriti razočaranje. Piksi je stal pred novimi knjižnimi policami, ki so se še pred kratkim šibile pod težo cedejk in zbran ihposterjev, in s prsti drsel po naslovih.
»... najraje smo viseli pri meni ...«
Aleks se je zdrznil.
»Kaj?«
»Nič, nič ...« je zamrmral Piksi in odvrnil pogłed. »Obujam spomine. Ne prepoznam več tvoje sobe ...«
»Jasno, saj te že pet let ni bilo tukaj,« je nataknjeno planil Aleks in Piksiju živčno obrnil hrbet. Pn srcu je začutil rahel zbodljaj. Piksi je mogoče res pomilovanja vredna zguba, ampak zdaj gre za Snupija. Kako srnešen je bil s tistimi preširokimi tačkami in zašiljenimi ušesci! Najraje je sedel med njimi, kadar so mleli sladkarije, in potrpežljivo čakal, kdo od njih bo iz rok izpustil košček krofa ali piškot.
»Kaj ... kaj mu je?« je hripavo vprašal. Naj se gre solit, si je dopovedoval, ne zmeni se za psa, Daša za kupom knjig skriva dekolte kot iz revij z nagicami. Mogoče ima majhne, okrogle joške kot manekenke, ki hodijo z odpetimi bluzami po modnih pistah. Če se bo ubadal s Snupijem, ne bo nikoli videl, kako ji poskakujejo med hojo, kadar vrne knjige v knjižnico.
»Raka ima na žlezah,« je s stisnjenim glasom rekel Piksi in komaj zadrževal solze.
»0 ...« je presenetilo Aleksa. »Mislil sem, da dobijo raka samo stari ljudje.«
»No, dobijo ga tudi stari psi,« je zadirčno odvrnil Piksi in se sre po zazrl v tipkovnico na pisalni mizi. »Poslušaj, Sine ... kmalu bo umrl v strašnih mukah ... jaz ...«
Aleks je debelo požrl. Hotel ga je opomniti, da že dobrih pet let ni več Sine, ampak nenadoma se mu je zazdelo, da je za en ubog predolg trenutek res znova Sine. In potem ga je obšla trapasta misel, da se bo, če nazmišijal o Snupiju, ta trenutek podaljšal v nevarnost, da bo spet zavaljen, okrogloličen bučman, ki se mu drgnejo stegna in svetijo rdeča lica.
»V bistvu sem zmenjen ...« je bledo rekel in odmaknil stol, ki mu sploh ni bil na potí, da je votlo zadonelo.
Piksi je počasi prikimal in nevidna roka ga je zvlekla pokonci. Pred Aleksom je stal kot topeč se snežak, ramena so se mu podaljšala v roke, te pa so se zlile s koleni. V Aleksa je strmel kot nekdo, ki se pravkar dokončno poslavlja od spominov.
»Mislim, ne dramatiziraj ...« je slabotno zamomljal Aleks in čutil, kako se Sine plazi vanj kot kaka preklemana trakulja.
»Mislil sem ...«
Aleks je živčno odkorakal k vratom. Daša se sploh ni pojavila. Snupija je imel rad. V bistvu ga je imel pred približno petimi, šestimi leti raje kot Dašo. Ampak takrat je nosila zobni aparat in njene prsi so bile še varno spravljene v prsnem košu.
»Kako naj ti pomagam?« je z roko na kljuki vprašal bolj grobo, kot je hotel.
Piksijev obraz je postal zabrisan, kot da plava pod vodno gladino. V njegovih očeh je bila globoko potlačena žalost.
»Rad bi, da gresta z Nejcem zraven, ko ga bom peljal uspavat ...« je izdavil in se živčno praskal po ramah in komolcih.
»Si že govoril s tistim sfejkanim Mensonom?«
»Misliš, z Nejcem?«
Aleks je potrpežljivo pokimal. Daša mu je očitno stisnila košarico. Med mučnim nategovanjem glagolov s Piksijem in mučnim ponavijanjem nepraviinih angleških glagolov ni bilo bistvene razlike, zato je skomignil z rameni, kakor da bi ga bilo mogoče prepričati. Ampak samo zaradi nepravilnih glagolov. Ljudsko slovstvo je bila itak samo pretveza. V nakladanju je bil največji ljudski mojster.
»Najprej sem prišel k tebi,« ga je iz misli iztrgal Piksi, »najbližja soseda sva. Nekoč je med nama stala samo smreka ...«
Aleks se je nehote postavil v obrambni kung fu položaj. Če bo luzer zdaj začel gumbkati stare postaje, ga bo z brco poslal skozi vrata. Nikomur ne bo dovolil, da prikliče Sineta na sceno. »In transformator,« je dodal za vsak primer, da Piksi ne bi začutil njegove negotovosti. Piksi je oberoč pograbil trenutek bližine.
»Še zdaj hranim tvoj zeleni naboj ...« je dejal s staro zaupljivostjo.
Aleksu je postalo neprijetno. Rahlo se je odmaknil, da bi pregnal nepričakovano domačnost, in roke pritisnil ob telo, da bi povečal občutek razdalje. Jasno, zgubarček ni imel prijateljev, zato se obeša na vsak smehljaj, ki ga dobi.
»Ampak, da se razumemo, Snupija uspavamo in potem gre vsak svojo pot ...« je rekel hladno, da bi oba prepričal, kako še vedno nadzoruje položaj. On je glavni, Piksi je prisklednik. On je car, Piksi je autsajder.
»Se razume,« je hitro prikimal Piksi, v očeh pa mu je poblisnilo nekaj upanja. Krč okrog ust je popustil in pregrada med njima se je spet sesedla.
Aleksu je z obraza izginila še zadnja kapija krvi. Kaj se pa režiš, butec? Misliš, da si me potegnil?
»Boga tvoja mama,« je hudobno zinil. »Njen zlati sinko je postal ti ...« Piksi je dobrohotno pokimal. Kot da bi mu dovolil, da ga poleže na tla in čezenj zapelje z buldožerjem.
»Poiskal bom še Nejca ...«
»Naroči mu, naj se najprej znebi uši,« je premagano zagodrnjal Aleks pred vrati.