Nimaš pojma/Resnobni Piksi
| ← Zadnje poglavje in bruhanje | Nimaš pojma [[Nimaš pojma/Resnobni Piksi |
Resnobni Piksi | Navesvetjezen Nejc → |
| |||||||||||||
Piksi je zavil mimo skladišča sadja pod vinogradi v trenutku, ko so se po stopnicah, ki vodijo med trte, valjali Nejc in njegovi kameradi. Nejcu je iz ust visel napol dogorel čik, vezalko odvezanih bulerjev si je ovil okrog vratu in jo zategoval, da je pomodrel v faco, prijatelji pa so ga med krohotom spodbujali. Skozi strgane kavbojke je kazal spodnjice, džins jakna z odrezanimi rokavi je ležala v prahu pred skladiščem s kovano mrežo na vratih. Izmozgana lica so mu napol zakrivali dolgi dredsi, na nohtih je imel lak različnih barv. Hihital se je in hropel, da se mu je večkrat zaletela slina. Nekdo mu je podal steklenico, ušla mu je iz rok in se razletela v črepinje.
Nekaj koščkov stekla je priletelo v Piksija, ki je pospešil korak. Nejca je videval le še poredkoma. V šestem razredu je padel in ponavljal razred. Ampak njuno prijateljstvo se je skrhalo, še preden ga je Nejc začel lomiti na vseh koncih in krajih. Včasih paglavci zraste jo v žabone, ki ne marajo regljati v isti mlaki, si je misil. Seveda Piksi nikomur ne bi priznal, da včasih v prstu, ki je prispeval kri za večno prijateljstvo, še čuti stari zbodljaj. Da zahrepeni po dneh, ko so bili združeni nepremagljivi.
»0, lej ga, piflarja ...« je zadeto momljal Nejc, ko si je razhrahljal vrvico okrog vratu. »Dragi moji, to vam je pezde Piksi ... Ali pa je piksi Pezde. Redko v našem rajonu ...« Piksiju so se po vratu osuli sramotni madeži. Bog, kako ga je sovražil! Pa ne le on. Še Nejčeva družina je dvignila roke. Azi, štorasti, mevžasti Azi je treniral kolesarstvo in triatlon. Boris se je kmalu po tistem, ko so med prijatelji po krvi zapele še pesti, vpisal v hokejski klub. In sčasoma se je izkazalo, da je ravno Nejc, v katerega sta maam in papi polagala toliko upov, navadna zguba.
Nejc se je skobacal na noge in se odmajal za njim.
»Hej ...«
Piksi se je ustavil v varni razdaiji. Obliznil si je razpokane ustnice in skušal umiriti dihanje.
»Enkrat te bom ...«
»Zakaj?«
Nejc se je globoko zamislil. Okrog vratu se mu je poznal rdečkast odtis vezalke.
»Zaradi Snupsa ...«
Zdaj so se za Nejčevim hrbtom prikazali razpotegnjeni, režeči obrazi njegovih tovarišev. Piksi je z leti pridobil nekaj kilogramov, ampak vsem ne bi bil kos. Poleg tega je ostal miroljuben kot vrabček. Doma je pomagal tudi brez izbire očetovih zobotrebcev. V šoli je sledil razlagi, v devetem razredu je brez večjih miselnih naporov kasiral petice, med izbirnimi vsebinami je blestel v računalništvu in tehniki, gimnazija se mu je zdela smiselno nadaljevanje uspeha in omahoval je med študijem računalništva ter matematike. Privlačile so ga zrele punce v strupenem miniju. Predvsem zato, ker ga niso opazile.
Še preden se je zavedel, so ga obkrožili kot hijene. Nejc se je lokavo režal. Z dvignjeno obrvjo je spominjal na Davida Copperfielda, ki se mu je posrečil najnovejši trik. Dolgolasec ob njem se je začel praskati po dlaneh. »Me že srbijo prsti ...«
Nejc ga je odrinil.
»Serješ, stan, to je veliki up naše šole ... Ajnštajn v bermudkah!« Piksija je prijateljsko objel okrog ramen.
»Pojdi, mali Piksi, reši se, dokler se še lahko ...«
Piksi se mu je iztrgal in se mu s pogledom prilepil na obraz. Srce mu je razbijalo kot afriški boben sredi savane, zamolklo, tuje in oddaljeno, ampak v njegovih očeh ni bilo prostora za strah.
Zato pa je z Nejčevega obraza zevala praznina. Kot dá bi nekdo že zdavnaj izklopil stikalo za dušo.
»Snupi že dolgo ni več tvoj problem ...«
Nejc je molčal. V očeh mu je zabliskalo, zbegano se je prestopil. Za njegovim hrbtom si je vročekrvni dolgolasec že pljuval v dlani. Trije drugi so se vrnili k steklenicam. Piksi je naredil nekaj korakov. Nihče ga ni skušal zadržati.
Ozrl se je in s pogledom trčil ob Nejčevega.
Ničesar si nista imela povedati. Ker preteklosti ne moreš obuditi zgolj z nekdanjo prisego. Pa če se ti po žilah pretaka še toliko kapljic prijateljeve krvi.
Piksi se je odpravil proti domu, Nejc pa se je brezvoljno zleknil po stopnicah, čakajoč Godota ali kogarkoli že.
Pot se je vila pod vinogradi in mimo konjeniškega kluba. Zadnji dve leti Piksi namenoma ubira daljšo pot do doma. Včasih namreč s Sinetom trčita pred vrtnimi vrati. K sreči jima je zaradi smreke prihranjen pogled na okni njunih sob. Iz Sinetove se večkrat razlegajo pop komadi, ob katerih gre Piksiju na bruhanje. Robbie Williams, Destiny’s child, Shakira. Piksija včasih prime, da bi nevednežu predstavil čistokrvne rokerje, tako kot je njemu nekdaj delil lekcije o glasbi Nejc, ampak med njima s Sinetom so galaksije in črne luknje nepopustijivosti. Vsak pogled je tveganje, da ju črna luknja posesa vase.
Piksi si je oddahnil. Na vrtu sosednje hiše se je za žogo podila Sinetova sestrica Eva, ki za svoj tretji rojstni dan ni dobila predstave o Rdeči kapici. Mogoče se ji še danes pozna. Žogo je zabijala v zrahljano prst gredic in zraven s prsti bezala deževnike iz grudic.
Snupi se je zaganjal v okensko šipo, zato je raje pohitel na verando in odprl vhodna vrata. Če mati odkrije sledove umazanih tac na steklu, jih bo spet slišal. Odkar so se ji izpolnile sanje in je v službi napredovala, je napeta, razdražljiva, zamorjena in nesrečna. Prehranjujejo se v restavracijah, oče hujša, Snupi pa je že celo hišo nastlal z odpadlo dlako.
Torbo je zabrisal v kot in iz maminega skrivališča pod šivalnim priborom, ki ga v tej hiši nihče ni znal uporabljati, izbrskal tablico čokolade, s katero je mama krotila živce. Odvil je folijo in odlomil košček. Pogled mu je zašel skozi okno.
Pred sosednjo hišo je domišljavi Sine s skuterjem dvigal prah. Z gumo je risal osmice po mamini sveti zelenici in se s telesom pripijal k mašinci, kot da sedi najmanj na harleyu. Njegova čelada je bila večja od motorja in nosil je za dol past debele motoristične rokavice. Mogoče so bile smučarske. Še večji poden.
Piksi je zagrnil zaveso in se z dlanmi oprl na mizo. Snupi se mu je smukal okrog nog in obenj drgnil svoj vonj. Najboljši človekov prijatelj. Ni mu bilo treba poškiliti skozi okno, Sinetov dih je že vrsto let čutil na zatilju.
»Kje si, stari moj?« se je sklonil k vlažnemu smrčku. V rjavih očeh ni bilo več starega žara. Snupijevi gibi so postali za spoznanje počasnejši, korak previdnejši, pogled bolj zaspan. Le toplota, ki jo je oddajal, je Piksija še vedno pomirjala bolj kot vsa grelna telesa tega sveta. Nikoli se ne bi mogel ločiti od njega. Od mehkega, svilenega kožuščka in tačk s hrapavimi blazinicami. Od Snupijevega smešnega vonja po mokrem dežniku. Od zvitkov nogavic, ki so smrdele po njegovi siini, ker jih je vlačil po hiši in jih skrival na nemogočih krajih. Snupi je bil mnogo več kot pes. In če bo treba, bo tisti ničli od Nejca resnico o svojem psu s pestmi zabil v trtico, kjer v orehovi lupini hrani ostanek pameti.
Okrasne blazine je natančno razporedil po postelji in razrahljal vzglavnik. Z dlianmi je preizkusil vzmetnico na postelji. Na sredini je uleknjena, je pomislil. Komaj zaznavno, ampak uleknjena. Dovolj, da vanj zdrsne eno samo vretence, in potem adijo, stanje alpha! Zoprno. Še posebej, ker mu bosta oče in mama spet pridigala, da je uničil že tretji jogi, odkar ima novo posteljo. V bistvu bosta rekla, da ga je izrabil. Čeprav njegovo načrtovanje računalniškega antivirusnega programa za otroke najbolj napreduje ravno v stanju sugestopedije, o kateri je bral v zadnji številki Vira. V stanju alpha doseže človek največjo sproščenost z najmanjšim vložkom energije. V svojem brezhibnem načrtu mora odpraviti samo majčkeno napako: kako ostati buden.
V sobo je prodiralo medlo predenje Sinetovega skuterja. Novo okno je s svojo zvočno izolacijo pomenilo nevarnost pri snovanju programa. Staro okno je polomil, ko je v steklo skušal vgraditi loputo, da bi Snupiju omogočil neoviran prehod na prosto. V stanju alpha bi se mu morala prikazati rešitev za pregledovalnik. Kot Einsteinu relativnostna teorija. V stanju alpha bi se moral domisliti, kako preprečiti trojancu, da bi spremenil programsko kodo njegovega antivirusnega programa. Ampak zaradi tišine v sobi takoj zaspi kot klada.
Počasi in previdno je legel na trebuh, moleč vse štiri od sebe. Roke pravokotno na telo, noge pod kotom petinštirideset stopinj. Položaj telesa je po njegovem mnenju odločilno vplival na sproščanje mišic. Mogoče se bo v prihodnje malce pozabaval tudi z izboljšanjem dosežkov na področju klinične psihologije.
Hja, geniji zmorejo več.
Začutil je Snupijev smrček na golih gležnjih in zaspal kot ubit.