Nina (Rado Murnik)
| Nina Rado Murnik |
Opomba: manjka vrstica
| |||||||||||||
Po Sokolovi kresni veselici sta sedela dva gospoda v veliki kavarni pri zadnjem oknu v kotu in se razgovarjala prav živahno. Bila sta oba še precej mlada; vendar je imel prvi že častitljiv golovec na glavi in dokaj ostrih potez na obrazu. Drugi je bil mnogo manjši, životnejši in vedno zidane volje. Smejal se je, če je eksercirala krokarska muha po tovari ševi pleči; smejal se je, če mu je ugasnila smotka; smejal se je, če je zagledal svoj rdeči nos v ogledalu: vse je bilo všeč temu skromnemu veseljaku.
Blizu njiju pri drugi mizici je dremucal in kimal jako elegantno oblečen postaren gospod. Sicer je bila kavarna na tem oddelku skoro prazna. „Nikar se ne reži venomer," je dejal plešoglavec, „in ne moti spanja pravičnih!"
"I kaj pa hočeš, ko sem pa pridelal toliko veselja in poleg tega še izdatno pomagal tožnemu Korotanu!" se je branil veseljak. „Polzenjsko [Manjka vrstica.] kaj še vem kaj, pa ne bi bil Kranjec zadovoljen? Haha, haha... „Pogovoriva se kaj pametnega!" je svetoval plešec. „Dobro! — Danes sem videl na veselici gospodično, ki je bila čisto podobna moji prvi ljubici! Oh, kje so tisti časi! Veš kaj? Vleciva! Kdor potegne krajšo vžigalico, ta predavaj zgodovino svoje prve ljubezni, pa brez hinavščine! — Hm, ako nočeš, se poj dem zabavat tjakaj k biljardom!"
Prijatelj se je dolgo branil take "neumnosti"; naposled se je pa le vdal in potegnil krajši klinček. Veseljak je slovesno obljubil, da se ne bo smejal več tako naglas, ampak da se bo brzdal kolikor mogoče in se kvečjemu malo namuzal, kadar se mu bo zdelo posebno prijetno na tem svetu.
„Dvanajstleten porednež sem zahajal po dvakrat na teden k teti Apoloniji, ki me je učila razbijati po starem klavirju," je začel primorani pripovedovalec. „Teta je bila živahna in hudomušna nagajivka, komaj deset let starejša od mene; meni pa je rada kazala, strog učiteljski obraz. Vedla se je precej afektirano, početkom a menda nalašč pozneje nehotoma. Poizkušala je oponašati bogve katere imenitne junakinje iz plitvih nemških romanov in se zibala večinoma kar po samih prstih po našem planetu. Doma je bila malone vedno drapirana z belim šalom in dolgimi resicami. Odložila ni tega zagrinjala niti ob klavirju. Kadar je igrala „prestissimo", je vse mahadralo in se majalo ob njej šal in kodri; v takih časih je bila teta Apolonija zelo podobna hudobni boginji potresa.
Takrat je bivala pri moji stari materi poleg tega njena mnogo mlajša sestrična Nina. Bila je Italijanka; njena mama jo je poslala k svoji sestri sem, da bi hčerka obiskovala nemški zavod v Gospodskih ulicah, koder so pa učiteljice, nič pokvarjene po nobeni učenosti, znale same tako malo, da se gojenkam ni bilo bati nobenega pretiranega duševnega truda."
Gospod pri sosedni mizici si je mencal oči.
„Sedemnajestletna Nina je bila izredno lepa devojka. Prekrasne so bile njene zamišljene rjave oči, ki je v njih gorel tih tajen ogenj, včasih se pa zasvetil strasten blisk. Zlasti lepi so bili njeni zobčki, beli kakor sladkor. Večkrat sem ji povedal kaj prav neumnega, samo da se je zasmejala in da sem mogel videti te prebele zobe. Pa kaj ti jo naj še opisujem na dolgo in široko! Doma imam njeno ukradeno fotografijo; če hočeš, pa jo pridi gledat k meni!
V lepo Nino sem se torej zaljubil precej prvi teden tako, kakor se le more zaljubiti dvanajstletno srce nadepolnega paglavca. Kadar sem srečno absolviral hudo uro ob klavirju, sem bil takoj pri izvoljenki; gledal, občudoval sem je verno in tiho marsikatero četrt ure, dočim je pisala naloge za svoj skisani institut. Doma pa sem oponašal njene dražetne kretnje. Nina je hodila nekoliko enostransko; imela je nekaj na levi nogi takoj nad gležnjem. Odslej sem hodil tudi jaz po strani, seveda le, kadar sem bil sam. O svoji vroči ljubezni nisem izdal nikomur ničesar, ker sem se bal po pravici, da bi bila moja najsvetejša čuvstva zlobnem človeštvu le v zasmeh.
Žalibog nisem bil njen častilec samo jaz. Izmed njenih trabantov naj ti imenujem le dolgega, bledega inženirja z dolgočasnimi zalizci pred ušesi. Početkoma se mi je zdel vzvišeno bitje polno tajinstvene modrosti, menda zato, ker mu že dolgo ni bilo treba hoditi v šolo in pa, ker je imel vedno mnogo denarja. Kako in kdaj je jel zahajati v hišo, tega ne vem več. Znal je s prsti lepo bobnati po mizi; pa tudi na gitaro je znal brenkati in pojoč izpuščati prav mile glasove. Ta mož se mi je zdel izmed vseh Nininih oboževalcev najnevarnejši.
Nekoč smo sedeli v hladnici sredi vrta Nina, teta, inženir in moja zaljubljena porednost. Kraj je bil jako prijeten; bilo je tam polno brencljev in komarjev. Bledolici inženir je žgečkal gitaro in izžgečkal od strun celo morje žalobnih molovih akordov, tako da so bili poslušalci kmalu pripravljeni na samomor ali vsaj na kakšen boljši pogreb. Potem je začel prepevati, seveda nemško. Ko pa je presunljivo pogledal Nino in napačno izrekal: „Tu hast Diamanden unt Bä-ärlen!" sem se mu zarežal na vse grlo. Mislil sem, da bom živel kvečjemu še par minut, ker mi bo počiti vkratkem na licu mesta. Užaljeni inženir je dejal, da sem vseh slabih muh poln in da bi on prej belouško naučil polke-mazurke, kakor mene lepih manir. Poslovil se je kmalu in odšel. Teta Apolonija mu je preskrbela častno spremstvo do vrat."
Ob teh besedah je bledi gospod ob drugi mizi hlastno izpil kozarec vode.
Pripovednik je nadaljeval: „Medtem pa me je potegnila Nina za roko k sebi. Mislil sem, da me bo ozmerjala. Pa je bilo vse nekaj drugega! „Povej mi odkritosrčno, katera ti je bolj všeč, teta Apolonija ali jaz?" me je vprašala in me pogledala s svojimi lepimi očmi, da sem kar zatrepetal.
„Teta Apolonija me je že tudi vprašala tako," sem ji odgovoril tiho. „Seveda sem ji rekel, da mi je najbolj povšeči ona; dejal sem ji pa to zato, da ne bi imel preveč sitnosti pri klavirju. V resnici pa si mi všeč samo ti, Nina!"
Ob poslednjih besedah sem povesil oči. Tedaj se je sklonila Nina k meni in me poljubila! Ta poljub, oh... Ne grohotaj se, mrzlica krokarska!"
Veseljak pa se je smejal venomer in se veselo tolkel po kolenih.
„Povej mi vendar, kako more dvanajstleten fant tako opazovati in čutiti!" je ugovarjal pripovedovalcu.
„Vse to sem na novo doživel in prečutil pozneje v spominu!" se je zagovarjal pripovedovalec. „Kaj veš ti o psihologiji, zgaga šampanjska! Inženirja sem pa vendarle odpravil odtod! Jezdil je namreč vsak četrtek mimo omenjenega vrta. Konec vrtnega zidu je bil pod košatim kostanjem oder s klopmi. Tu gori smo sedeli večkrat popoldne, kadar je bilo tudi v hladnici prevroče. Jezilo me je vselej, kadar je prijahal mimo dolgi inženir in se postavljal na svojem belcu. Odkar me je primerjal z belouško, sem kuhal bridko osveto. Ko je jezdil prihodnji četrtek mimo, sem mu pokazal za Nininim hrbtom v vidno znamenje svojega zaničevanja jezik in vseh deset raztegnjenih prstov. Bledi gospod me je pogledal s tako ostrim pogledom, da bi se bil jaz revež lahko obril z njim, ako bi bil imel takrat že kaj brade. V svoji jezi pa je menda nehotoma izpodbodel konja, da je poskočil. Ubogi jezdec je sedel takoj na belčevem vratu in dokaj smešno je bilo videti, kako se je počasi zopet skobacal v sedlo. Od takrat ga nismo videli nikdar več."
„Kaj pa Nina?" se je smejal veseljak.
„Vzela je Italijana."
Tedaj je vstal elegantni postarni gospod, ki je bil navidezno dremal pri sosedni mizici, plačal in odšel hitro. „Vraga!" je dejal plešoglavec. „Da ga nisem spoznal prej! Predolgo ga že nisem srečal nikjer. Vidiš, to je tisti inženir, ki je nekdaj tako silil za lepo Nino."