Njegov grob

Njegov grob
Vekoslav Špindler
Izdano: Slovenski narod xx (1905), xxx
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


In zapeli so zvonovi težko in zamolklo po tihi dolini. Neštetokrat so že plavali isti glasovi čez polja, čez travnike in čez gaje v lepem ščavniškem dolu. In vselej, kadar so zveneli glasovi tako resno, zamolklo in težko skozi vzduh, so postajali ljudje in se popraševali: »Kdo pa je zopet izdihnil? Bog mu daj duši dobro!« A zvonovi so peli, počasi, resno, veličastno otožni miserere.

In danes je lep majski dan. Nad polji trepetajo solnčni žarki v lahnih sapah. Oblački, kakor drugi, ki so se izgubili in ki iščejo drug drugega, se srečavajo, poprašujejo, poljubljajo in počasi in zamišljeno plovejo dalje... dalje za sive gore... A po zemlji, po poljih, po travnikih in po šumah vse živi, vse diha, kakor malo detece, ki ga je vzbudil solnčni žarek, ko mu je šinil preko ličca... Vse živi, vse diha mlado, sveže hrepenenje... A sicer mir, oni sveti, veli­ častni mir vekovečne narave, v katerem edino trdni, nerazrušni zakoni snujejo komaj vidno...

Čuj, kaj je zazvenelo težko in zamolklo čez doline?... In ljudje postajajo in poprašujejo: »Kdo pa je spet izdihnil? Bog mu daj duši dobro!«

»Ali ne veste? Oh — oh«, vzdihne Vrbarica, »oni pagan tam v tisti gosposki hiši je umrl. Dolgo je moral trpeti za svoje grehe... In, oh, še zadnji trenutek se ni hotel spraviti z Bogom!«

»Ali res? Bog nas varuj in sveta Marija! Torej je res umrl kakor pravcati pagan? Joj, joj!« 

In javkanje je šlo od ust do ust...

V vili, stoječi samotno na krasni legi ob Ščavnici, obdani od vseh strani z lepim, čudovito urejenim vrtom, pa je ležal na odru profesor Dušan. Njegov obraz je izražal samozavest in ponos, velik in resen pokoj... In ljudje so prihajali in poklekali, molili in kropili... Molili za milost peganovi duši...

Profesor Dušan je bival par mesecev sem v svoji vili v domovini. Na neki znanstveni ekskurziji je nevarno obolel in mislil je, da ozdravi v svežem zraku svoje očine. Mož v najboljših letih je bil Dušan že precej let sem profesor naravoslovja na eni najboljših gimnazij in posvetil se je svoji stroki z nenavadno vnemo. Ravno to pa mu je že parkrat škodovalo... Pretečene velike počitnice pa je z večimi tovariši šel skupno na znanstveno ekskurzijo v planine, a se je moral čez par tednov vrniti, ker je težko obolel na pljučih. Vrnil se je v mesto. A bolezen se je huj­šala in na prigovarjanje zdravnika in tovarišev je šel v svoj rojstni kraj, v vilo, ki si jo je dal sezidati pred leti...

Čez nekoliko tednov je precej okreval. A kakor hitro je to čutil, ga je gnala strast ven v naravo. Bilo je prenaglo, in kmalu je moral zopet leči.

V vasi je bil znan kot domačin in ljudje so ga radi popraševali za svet. A eno so mu zamerili: nikdar ni šel v cerkev, nasprotno pa je dostikrat prav očitno govoril zoper razne predsodke in prazne vere. In ko je župnik pred ženicami zaupno izpovedal, da je profesor Dušan pagan, da ne smejo ljudje z njim imeti ničesar opraviti, ker bodo sicer pogubljeni kakor on, so se ga počeli ljudje ogibati. Celo očitno so kazali svojo slepo sovraštvo. Strežnico, ki si jo je bil najel, so mu pregovarjali tako dolgo, da se je nazadnje v resnici zbala in odšla. In ostal bi bil brez postrežbe, umrl bi bil samoten in zapuščen, dasi je imel sorodnikov v vasi polno... Tedaj pa mu je priskočila na pomoč edina oseba, ki ga je v resnici ljubila vdano in iskreno, ki ni poslušala ljudskih govoric, ampak govor njegove velike duše...

Bila je hči vaškega trgovca, lepa Jelica. Že dolgo sta si bila z Dušanom prav iz duše dobra, in Dušan je resno nameraval jo prav kmalu si vzeti za družico. Izobražena, ljubka in prijazna, s polno, koprnečo dušo se je bila oklenila njega, ki ga je sovražilo ljudstvo, ker je bil brezbožnik, pagan.

Odkar mu je odšla postrežnica, je bila vedno pri njem. In dasi je slutil on vedno bolj in dasi je slutila tudi ona težko in usodno bodoč­nost, vendar ni opešala njena čista in sveta ljubezen, ampak se je šele bolj oklenila njegove duše. In ko je sedela ob njegovi postelji in mu zrla v bledi obraz, ko je poslušala težke udarce njegovega srca in prisluškovala njegovim težkim dihom, se je naslonila nežno k njemu, gladila mu lase in pritisnila svoje ličce ob njegov obraz. In zdelo se ji je, da čuti v njem še življenje silno in mogočno, ki mora zmagati nad demoni bližajoče se smrti. In on se je nasmehnil, in tiho, počasi ji je pripovedoval lepe pravljice o večni, silni naravi, ki snuje vedno na novo, vedno sveže in krepko življenje.

In prišel je dan, težki in usodni... Vsa njena ljubezen, vdana in čista, je bila zaman... Smrtne sence so legle na njegov mirni, samozavestni obraz... Tiho, kakor solnce na večer v sveto morje, je preminul... Vroče solze so ji kapale na mrzli obraz njegov... In položila ga je med cvetje in zelenje...

Izvedela se je njegova smrt... In posvetovali so se njegovi sorodniki in sklenili, da ga pokopljejo krščanski. Da bo vsaj malo milosti našla njegova duša pri Bogu! Za lepe cekine je župnik to dovolil... Tam v skrajnjem kotu pokopališča, nedaleč od Ščavnice, je dovolil ga pokopati. Tudi zvoniti je pustil, ko so mu sorodniki obljubili lepo plačo. In zagrebli so ga in sorodniki so mu dali postaviti na grob lep lesen križ... Nihče, prav nihče ni potočil za njim solze, le očenašov so izmolili za rešitev njegove duše celo vrsto...

Vsak večer pa, ko je solnce izginilo za daljnimi hribi in so legale sence na dolino, je bilo videti, kako je stopala proti pokopališču šibka postava, zavita v črno krilo, in baš ob njegovem grobu je pokleknila. Im dolgo, dolgo v noč je bilo videti ob grobu to postavo in solza za solzo je padala na grob...

A na grobu so videli mimoidoči dan za dnem lepe, sveže, bujne cvetice, kako so rasle in dehtele. Jelica, Jelica, zakaj jih zalivaš s svojimi solzami vsako noč, saj vendar nikdar ne bodo rešile paganove duše več­nega pogubljenja! Jelica, Jelica, kakor sveža rosa so tvoje solze!--

In glejte bližala se je jesen, in prišli so vetrovi, težki in viharni. In črni oblaki so se podili pod nebom, in včasi je zagrmelo in zabliskalo iz njih.

Neko noč pa je pridrvel vihar, ljut in silen, in kakor svinec so viseli težki oblaki nad vasjo. In udarjal je blisk za bliskom, in bobnelo in grmelo je v daljavah, in prihajalo je vedno bliže. In kakor hudournik je bilo čuti šumenje iz daljave. Ščavnica pa je naraščala, prestopila bregove in valila čez polja in travnike---

In vstalo je jutro, čisto in jasno po viharni noči. Utekala je Ščavnica in hitela kmalo mirno dalje svojo pot...

In šli so ljudje, kakor navadno po svojem delu, in marsikateri je šel mimo pokopališča... A glejte, obstajali so tam ob skrajnjem koncu pokopališču in zrli zamišljeno na grob, zmajali z glavami in šli dalje...

Križa na njegovem grobu ni več bilo...

»Vidite, saj sem rekla, da vse nič ne pomaga. Nebo samo je to hotelo, da tudi v grobu leži, kakor pravi pagan brez križa... Vse ne pomaga nič! Njegova duša je pogubljena... pogubljena na veke...«

A glejte... ostale so na grobu cvetice... in že drugi dan so zopet ponosno dvigale glave... in cvetele so in dehtele, dokler jih ni vzel jesenski mraz---

Minila je zima, in prišla je v deželo pomlad, polna hrepenenja in sveže sile...

In zopet so postajali ljudje ob njegovem grobu in čudeč se majali z glavami. Kaj naj to pomeni? Na mestu, kjer je stal nekoč križ, je hrepenelo iz zemlje mlado, krepko drevesce... In raslo je čudoma od dne do dne in poganjalo brstje in listje... Kako je moglo vzkliti drevesce na grobu?...

In drevo je raslo, in tekom par let je stal na grobu vitek, košat topol in raztezal svoj vrh proti nebu. In nihče ni čutil, da je to simbol njegove duše, hrepeneče, velike in silne... In nihče ni slutil, da je to vedela le ona, Jelica s svojo čisto, vdano ljubeznijo, ki je zasadila drevo in ga zalivala s svojimi solzami, da raste, da se dviga v nebo in kaže svetu, da počiva tukaj oni, ki je nosil v sebi veliko, silno, hrepenečo dušo...

In vsak večer, ko je solnce izginilo za daljnimi gorami in so legale sence na dolino, je klečala ob njegovem grobu, in solza za solzo je padala na rušo...

A nekoč proti jeseni so zopet pridrevelt viharji... Črni oblaki so se podili pod nebom... žareli so bliski, in bobnel je grom... In stopila jo Ščavnica čez bregove in poplavila dolino, odnesla mnogo upov.

A topol je stal drugi dan silnejši in veličastnejši ko prej...