Njegov značaj
Fran Levstik
Izdano: Slovenski narod 19. avgust 1911 (44/190)
Viri: 190
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Gospod Janez Krakar, posestnik trinadstropne hiše, je sedel, oblečen v črno salonsko suknjo, v najlepše opremljeni sobi svojega stanovanja in je čakal na obisk gospoda Jovana Krtačarja, bivšega oficirja in sedanjega zavarovalnega akviziterja, katerega je bil pismeno povabil k sebi na prijateljski pomenek.

Gospod Ivan Krtačar se je bil namreč približal najstarejši hčeri gospoda Janeza Krakarja, da, glasom slovesnega priznanja gospodične Ljudmile Krakarjeve ji je gospod Ivan Krtačar že dva dni pozneje razodel svojo ljubezen in jo vprašal, če bi ga vzela. Gospodu Janezu Krakarju se je vsled tega zdelo potrebno, da nemudoma povabi gospoda Jovana Krtačarja na »prijateljski pomenek«.

»Veš, moja ljuba žena,« je dejal svoji boljši, 126 kilogramov težki polovici, »meni je že dovolj takih čestilcev, ki hodijo šest tednov k meni na večerjo, potem pa kaj izvedo in izostanejo.«

Gospod Jovan Krtačar je vstopil. Bil je mlad, eleganten mož, ki se je držal oficirsko in o katerem je šel glas, da je postal izvrsten akviziter. Gospod Janez Krakar ga je prijazno sprejel in mu stisnil s svojimi furmanskimi prsti roko tako krepko, da je kar otekla, ter mu ponudil stol in cigarete.

Potem se je gospod Janez Krakar odkašljal in je začel govoriti.

»Čestiti gospod Krtačar! Moja ljuba hčerka Ljudmila mi je kot dobro vzgojen otrok razodela skrivnost svojega srca. Povedala mi je, da jo ljubite in da imate resne namene. Predno vas torej povabim v svojo hišo in vam dam priliko, se z mojo ljubo hčerko Ljudmilo bližje seznaniti, se mi zdi umestno, da vam povem vse, kar vam je treba vedeti o naši rodbini. Ljudje, ki sklepajo prijateljstva, se morajo vender poznati, kaj šele ljudje, ki jih naj veže tesna rodbinska vez.«

»Res, popolnoma res, da, popolnoma res,« je zanosljal gospod Jovan Krtačar in si je užgal novo cigareto.

»Kar se tiče moje osebe,« je zopet povzel gospod Janez Krakar, »vam je najbrž že znano, da sem posestnik te hiše, trinadstropne, popolnoma neobremenjene in še osem let davka proste hiše. Sodno je cenjena moja hiša na 160.000 kron, vrh tega pa mi je odmerjena osebna dohodnina od letnih dohodkov 24.000 kron. Lahko torej rečem, da sem premožen mož. Svoje imetje sem si pridobil s poštenim delom. Sicer sem pred več kot petindvajsetimi leti, ko še nisem nič imel, prišel po nesreči na konkurz, vsled česar sem se moral za nekaj mesecev umakniti iz javnosti, ali z delom in s štedljivostjo sem si zopet pomagal na površje, sem uredil vse svoje obveznosti in uživam zdaj v miru sad svoje delavnosti. Od tega sadu dobi moja Ljudmila na dan poroke 40.000 kron. Toliko, kar se tiče mojega značaja.«

Gospod Jovan Krtačar se je vljudno priklonil in gospod Janez Krakar je nadaljeval.

»Moja žena je blaga duša. Najboljša mati je in skrbno je vzgojila svoje otroke. Pred leti, oh, dolgo je že tega, so ji nekaj nagajali, češ, da se je zaslišana pred sodiščem pod prisego nekaj zmotila, a moja žena se je takrat za nekaj mesecev umaknila iz javnosti in danes se nihče več za to ne meni. Povem vam to raje sam, ker ne maram, da bi vam zlobni in zavistni ljudje kdo ve kaj natvezili. Lahko vam pa rečem: moja žena je vrla žena in je vzorna mati in moja hči Ljudmila dobi na dan poroke 40.000 K dote. Toliko o značaju moje žene.«

Gospod Jovan Krtačar se je zopet molče priklonil, na kar je gospod Janez Krakar zopet nadaljeval.

»Troje otrok mi je bog dal. Ljudmila je moja najstarejša hčerka. Zelo izobražena je; govori vam več inozemskih jezikov in na klavir vam igra, krasno in nikdar dolgo. Pravi biser dobite ž njo. Sicer se ji je primerila mala nesreča, ko je bila stara dobrih štirinajst let, da se je seznanila z nekim študentom, a stvar se je normalno uredila. Ljudmila se je za nekaj časa umaknila iz javnosti, študent je bil izključen, je postal pesnik in se je obesil, no, otrok je pa tudi umrl. Kakor rečeno je bila Ljudmila takrat šele štirinajst let stara, torej je že tako dolgo od te nesreče, kakor da se sploh nikoli ni zgodila. In od takrat je bila Ljudmila vedno previdna, da, jako previdna in nikoli več se ji ni nič primerilo. S ponosom pa lahko rečem, da je izvrstno dekle in da bo izvrstna gospodinja, žena in mati. Glavno pa je – ne vem, če sem to že omenil – da dobi na dan poroke 40.000 K dote in po moji in moje žene smrti še tretjino vsega premoženja. Toliko torej o značaju moje hčere Ljudmile.«

Gospod Jovan Krtačar se je tretjič molče poklonil.

»In zdaj,« je menil gospod Janez Krakar, »bi vas pa prosil, da mi tudi vi, častiti gospod Jovan Krtačar, kaj poveste o svojem značaju.« 

»Eh – da,« je odgovoril gospod Jovan Krtačar, »o mojem značaju ni treba dosti govoriti, dovolj je, če povem, da sem pripravljen vzeti vašo hčerko Ljudmilo za ženo.«