svitlemu vladiku diakovšemu,
gospdou gospodu
Jurju Štrosmajer-ju,
zagovorniku slovenskega jezika v deržavnem svetovavstvu
hvaležni Slovenci.
Sladka beseda po gorah slovenskih odmeva,
vernemu rodu napaja z veseljem sercé,
ginjeno dušo ko žark mu iz solnca ogreva,
persa hvaležno k visokim nebesom kipé.
Sladka beseda, ki, Vladika! si jo govoril
v blagor cvetici, ki v senci marljivo kalí,
da bi ji cvetja veselega mraz ne pomoril,
v sercu naroda slovenskega glasno doní.
Dokler se bodo slovenske goré zelenile,
dokler odeval livado bo pisani cvet:
Kite zelene, cveteče se bodo Ti vil,e
Tebe častil pod Triglavom slovenski bo svet,
ker si pod krilo ga sprejel serčno in milo,
klical očeta, naj spomne se tvojih otrok.
Večna hvaležnost naroda naj bo Ti v plačilo,
Vladika žlahni! – obilniše plačal bo Bog!
