Njena bolečina
| Njena bolečina. Amanda |
| |||||||||||||
Tiho sta sedeli v polmračni sobi na divanu. Iz rdeče lučke pri jaslicah so nemirno trepetale sence, dolgi skrivnostni prsti so se stegovali po stropu, po vsej sobi, kot bi skušali poseči v nihanje teh mladih dveh duš ...
Sonja je držala prst v Sardenkovih »Dekliških pesmih«, kot bi hotela vsak čas čitati, kjer je prej nehala, Matildi pa je počivalo v naročju pletenje, ne da bi se ga dotaknile nocoj njene sicer vedno kaj koristnega snujoče roke. Ljubili sta te lepe trenutke, ko sta po večerji še malo posedeli in pokramljali, saj tedaj sta začutili, da utriplje v njiju še neko drugo življenje, kot ga živita dan za dnem v zatohli šolski sobi, ko vbijata v glave svojih ljubih nagajivcev najpotrebnejšo učenost. Lepo jima je bilo posebno nocoj, misli so brez besed vasovale med seboj in v dušah so jima še živo brneli spomini na pretekli božič.
»Kaj premišljuješ, Sonja,« je zaupljivo zašepetala v molk Matilda, kot bi se bala zmotiti prijateljico, ki je široko odprtih oči strmela bogvekam.
»Na nekoga mislim ...«
Matilda je napol začudeno, napol neverjetno pogledala Sonjo, ki sanja z odprtimi očmi. Vendar je razumela napovedano skrivnost, kot bi jo že davno slutila: »Joj, kako smo res dekleta vse enake! Moramo imeti nekoga, komur posvečamo svoja najtoplejša čuvstva, komur utripljejo naše najtišje misli in hrepenenja, ki jim ne vemo cilja, kajti — prebridka bi bila sicer samota v našem srcu ... « Zmanjkalo ji je besed, morda so jo premagali spomini, bogve ... Da bi obrnila pogovor v pravo smer, je vprašala:
»Se ljubita?«
Sonja je nalahno zardela in ni vedela, kako bi odgovorila. Zares, saj niti sama ne ve, kako je z njo. Neštetokrat si je že preiskovala čuvstva, stiskala si možgane: ga li ljubi, jo misel nanj osrečuje? Stikala je po povestih in romanih, se vnemala s toplimi verzi — joj, nič one sladkosti, nič tihe sreče, nič one čudne sile, ki je pripravljena za ljubljenega vse pretrpeti, vse žrtvovati, ni mogla najti v sebi. Komaj, komaj malo spoštovanja jo veže nanj. Počasi je dejala Matildi:
»Zdi se mi, da me on ljubi.«
»A ti? Je lep?« je bila sentimentalna Matilda.
»Lep? Obraz bi še bil, četudi ni izrazit, kot bi jaz želela, postava — hm —« Skoraj žal je bilo Sonji odkritosrčne besede.
»Je velik, vitek?« ni odnehala Matilda.
»Bolj majhen, čokat,« je iztisnila Sonja. Bolj z veseljem bi zaupala prijateljici: velik je, vitek, globoke modre oči ima, kodraste črne lase, prav tak je, kot sem si zamislila v sanjah svojega dragega ...
»Je pa morda tem bolj duhovit,« je skušala popraviti Matilda, ko je videla skelečo muko v Sonjinih očeh.
»Duhovitosti sem zaman iskala v njegovih pogovorih, še manj sem je mogla zaslediti v njegovih pismih« — se je utrgalo iz srca Sonji.
»Čemu pa se potem mučiš z mislimi nanj?« je v prijateljski ogorčenosti zaklicala Matilda.
»Zaročila sem se z njim,« je udarila naravnost Sonja. Z nekakim ponosom je poudarila te besede, ko je zatrla v sebi vsa nežnejša čuvstva, češ: pa le nisem ena izmed tistih, za katere nima nihče resnega zanimanja.
»Pa si dobro premislila, Sonja moja!« se je raztožilo Matildi.
»Hm, staršem je všeč in ponosni so na mojo zaroko. Saj je odvetnik, precej premožen in nekateri ga zelo obrajtajo, dasi hudobni jeziki šušljajo, da je preveč rad v ženski družbi ... Pa to je sama zavist! Odvetnikove gospe so pa le najbolj nobel v celem našem mestu,« je naivno samozavestno kljubovala Sonja. »Ti ne veš, kako mi je marsikatera naduta ,mis' nevoščljiva!«
»Sonja! Sonja! Kakor otrok si, ki mu pokažejo drago igračo. Nima je toliko rad, kot ima veselje ponašati se z njo pred drugimi otroki.«
»Morda imaš prav,« je v zadregi priznala Sonja. »Toda, sedaj ne morem več razdreti. Vsi ljudje že govore in starši ne bi prenesli zasmehovalnih opazk svojih znancev.«
»Ah, kaj! To se vse pozabi. Zakon pa je nerazdružljiva zveza in ti se boš kesala svoje nepremišljenosti vse življenje, če ne boš srečna, če ne boš trajno mogla osrečevati tistih, ki bodo odslej najtesneje tvoji.«
»Bo že kako Bog dal,« se je tolažila Sonja, ki je bila že vsa zbegana.
»In tvoje zdravje, Sonja?« je prihranila vestna Matilda najvažnejši ugovor za nazadnje. »Saj veš, kaj ti je dejal zdravnik!«
»Vem in to me tudi skrbi. Toda teta je rekla, da bom v zakonu morda bolj zdrava ...«
»Ah, ne verjemi! Veš, da so eden glavnih namenov zakona otroci. Sedaj trpiš sama, je dosti velik križ, potem vas bo trpelo več in morda po tvoji krivdi — o, potem bo križev vedno več in preveč,« je bila že skoraj kruta Matilda v svoji dobrohotnosti. »Vendar,« je nadaljevala čez nekaj časa, »kakor veš, pa naredi. Jaz ti želim vso srečo —.« Iskreno je objela prijateljico krog vratu in solze so ji kar same kapale iz oči. Tudi Sonji je bilo tako tesno pri srcu, da se je naglo poslovila in odšla: naj ne vidi nihče, tudi njena najboljša prijateljica ne, kako ji je razdvojeno srce ...
Zunaj je bila jasna mesečna noč. V dalji so blesteli sneženi vrhovi gora, pod njimi je ležala lahna bela meglica. Veličastno je vplivala ta otožno lepa tišina krog božičnega večera na Sonjino razbolelo dušo. Neodoločljivo hrepenenje po nečem nedosežnem, komaj v sanjah slutenem, jo je vso prevzelo. Z mogočno silo jo je vleklo nekam daleč, bogve kam, samo proč od skrbi teh zadnjih dni, ki so jo naskočile tako nenadoma. Samo proč, da je ne najde on, ki — —
Hitela je v svojo sobico in burno zaklenila za seboj.
»Moj Bog, moram li res sprejeti ta bridki križ na svoje rame, je li res to Tvoja volja?« je obupno proseče klicala uboga deklica v gluhi samotni molk. Hotela je napisati par odločnih besed, hotela je dobiti nazaj izgubljeni mir — pa ni imela toliko moči ...
Čez tri tedne je prejela Matilda od Sonje tiskano poročno obvestilo. Menda se ne bi bolj prestrašila, če bi dobila poročilo o njeni smrti ...
Čez dve leti. Matilda je bila prestavljena v kraj dve uri oddaljen od mesteca, kjer je živela samotno življenje njena bivša prijateljica Sonja. Prav za božič se je namenila, da jo obišče. Burno ji je utripalo srce, ko je stopala po stopnicah do njenega stanovanja: Bog ve, kakšna je Sonja, kot gospa odvetnikova, je li srečna v stanu, za katerega ni kazala ne posebnega veselja, ne zmožnosti. Kakšen je neki z njo njen mož, ki je baje ni vzel iz gole nesebične ljubezni ...
Pozvonila je. Služkinja je prišla odpirat. Vprašala jo je, če je gospa doma in glas ji je drhtel. Nenadoma so se odprla vrata in pred osuplo Matildo je stala Sonja, ne nekdanja Sonja, komaj njena senca ... Vzklik začudenja je obema zamrl na ustnicah. Nemo je stegnila Sonja roko, češ, naj vstopi. Stanovanje je napravilo na Matildo dokaj skromen vtis.
»Si vendar prišla enkrat k meni, Matilda,« ji je Sonja stisnila roko.
»Sediva na divan in povejva si katero kot nekdaj, v onih nepozabnih časih prostosti in tihe sreče.«
»Kje pa imaš moža?« je skoraj plaho vprašala Matilda.
»O, bogve kje hodi in kdaj pride,« je s pridržano muko iztisnila iz sebe Sonja.
»Dolgo je že tega, kar sem dobila zadnje pismo od tebe,« je skušala obrniti Matilda pogovor drugam. Menda je zaslutila, da razmerje med Sonjo in njenim možem ni baš zavidanja vredno. »Zdi se mi, da je bilo to pred enim letom, ko si mi nakratko sporočila, da si dobila hčerko.«
»Da,« je komaj slišno vzdihnila Sonja in oči so se vnovič zameglile. Pogled ji je nehote ušel na belo otroško posteljico.
»Smem pogledati tvojega otročka,« se je razveselila Matilda in že je po prstih stopila do posteljice. Otrok je mirno spal. Le dolge trepalnice so včasih komaj vidno zatrepetale. Ličeca so bila bleda, kot iz voska, usteca nalahno odprta. Ročice je stiskalo dete v pest ob glavici. Ginjena je vzkliknila Matilda: »Kako ljubko spančka! Si pa le vesela, ko imaš takega angelčka, ali ne?«
Nič ni odvrnila Sonja, samo obraz ji je prešinil tako bolesten izraz, da je bilo Matildi kar težko. Tedaj se je dete zganilo. Matilda je obstala pri posteljici in komaj čakala, da bi pogledala temu Sonjinemu ljubljenčku v oči, da bi videla v njih lepoto z raja in tisto srečo, ki jo ima samo nedolžnost. Toda, skoraj da ni zavpila in groze odskočila: otrok je trudno odprl trepalnice in — vanjo je zastrmelo dvoje brezizraznih, motnih zenic, kot ugasla luč ... Ozrla se je po Sonji, ki je sključena slonela na divanu, obraz skrit v dlani in skoz prste, so ji kapale bridke solze.
Kje je beseda, ki bi bila dovolj močna utolažiti strašno bol nesrečne matere? Matilda je občutila, da bi bilo skoraj greh še naprej s svojo prisotnostjo vzbujati spomine, zato se je naglo poslovila.
Sonja pa je po dolgem času spet jokala. Jokala je nad seboj, jokala nad svojim izgubljenim možem, jokala pa je najbolj nad svojo od rojstva slepo hčerkico, ki ni zakrivila še najmanjšega greha, pa že trpi, trpi — — O Bog, kdo je kriv, kdo je kriv?