Njena duša je zahrepenela po smrti
| Njena duša je zahrepenela po smrti Anton Sovre (Miranov) |
| |||||||||||||
Solnce je sijalo na vedrem nebu.
Zrak je bil čist in prozoren in še celo
težka, umazana megla, ki leži navadno
nad mestom, se je izgubila ... V naravi
je klilo življenje ...
V prostranem vrtu mestne bolniščnice so se izprehajali s počasnimi ko raki bolniki, moški in ženske, zagrnjeni v dolge halje. Up jim je odseval z bledih, izmučenih lic, up, da jim pomladansko solnce vrne zdravje ... Mirno je bilo na zelenem vrtu, tišina je vladala tudi znotraj bolniščnice. Na dolgem hodniku se je pojavila zdajpazdaj sestra-strežnica; oddaljila se je z drsajočimi koraki, rožni venec ji je rožljal ob strani ...
V gostih pramenih so se vsipali solnčni žarki skozi visoka okna v bolniško sobo, kjer so ležale bolnice na belo pobarvanih železnih posteljah. Žarki so obsevali upala lica trpečih bolnic, kot bi jim hoteli vliti življenske moči ... Bolesten vzdih je tuintam predramil tišino ...
Ležala je čisto v kotu, ločena od drugih. Desnica ji je počivala na odeji, fini, skoro prozorni prsti so se ji pre maknili od hipa do hipa ... Z motnim pogledom je zrla v solnčne pra mene in v drobni prah, ki se je kopal v njih ... Bolestna poteza ji je zaigrala krog osinelih, izpitih usten ... Zaprla je trepalnice in njena duša je zahrepenela po smrti ...
Noč ....! Bolnice spe; enakomerno dihanje se čuje po mračni sobi ... A ona bdi ... V duši se ji odkriva njeno prošlo življenje, nejasne podobe plovejo mimo nje, bližajo se ji neslišno in izginjajo liki sencam v nerazločnih potezah ... Za hip vzplamti v njej jasna luč veselega trenutka, a pogrezne se v temo, in na njeno mesto stopi dolga, neskončna vrsta zlih prikazni, ki se ji reže škodoželjno v obraz in iztezajo po njej koščene roke ... Ne more se otresti teh zlobnih pošasti, njih število raste, vedno bolj se gnetejo krog nje in grabijo po njej s koščenimi rokami ...
Lepa je bila, mlada, žive nravi. Koprnenje po življenju ji je sijalo iz oči. Svet se ji je zdel lep in šla bi bila, da se naužije njegove lepote, šla po beli cesti, preko širnih poljan, daleč v neznane kraje ...
In šla je ... In blagoslov materin je Šel z njo ... Videla je njega in njena duša ga je vzljubila in izlila se je v njegovo ... Živela je v ljubezni, pila je slastno iz njene kupe, kot bi slutila, da izgine kmalu, prekmalu ...
Povila je dete ... On jo je zavrgel, pahnil jo je v obup, ko si je bil nasitil svojo strast ... V duši ji je vzklilo sovraštvo in preklinjala je njega, ki mu je bila dala srce, preklinjala je svojo usodo ... In materin blagoslov je šel od nje ... Mrak ji je legel na dušo ... Pristudil se ji je svet, zagnjusilo se ji je življenje. — — — — — —
Oblaki so se podili preko neba, hiteli so jadrno, potapljali so se na obzorju, a potopili se niso .... In ona je stala na širni poljani in gledala je po beli cesti, ki se je izgubljala v meglo ..... Krenila je po cesti, a ni je bilo konca in ni bilo kraja poljane. Preko neba pa so se podili oblaki, pogrezali so se na obzorju, a pogreznili se niso ....
Šla je po cesti preko poljane in zašla je v blato ..... In z blatom je odela svoje življenje in ni izskušala se očistiti blata .....
Vstali so pač v njej trenutki, jasni, svetli trenutki, ki so jo vabili v lepo življenje; a zatrla jih je. Zanjo ni bilo pota nazaj .....
Mladost je prešla, izginila je lepota ..... Gnusna bolezen ji je jela razjedati telo In tedaj je spoznala, da je bila izgrešila pot in silen kes se ji je porodil v srcu in zaželela si je nazaj svoje čisto dušo ..... A bilo je prepozno ....
S studom so se obračali ljudje od nje .....
Nosila je pečat prokletstva na čelu ..... Preberačila se je od kraja do kraja. Bolna, strta, onemogla je našla zavetje v bolnišnici. A njena duša ni našla miru .....
V tihih nočeh, ko so spale bolnice, se je oglasila v nji vest in vzbudil se ji je kes nad izgubljenim življenjem .... In zle pošasti so se ji porajale pred dušo, gnetle so se krog nje, režale so se ji v lice in grabile so po njej s koščenimi rokami .....
Zdravja ni upala ...... Polastila se je je popolna apatija ----
V gostih pramenih so se usipali solnčni žarki skozi visoka okna v bolniško sobo ... In ona je gledala z motnim očesom te pramene in drobni prah, ki se je kopal v njih .... Krog usten ji je zaigrala bolestna poteza .... Zaprla je trepalnice in njena duša je zahrepenela po smrti ....