Njena moč (Škender)
| Njena moč: Črtica Škender |
Aleksander Urankar pod psevdonimom Škender
| |||||||||||||
| Poglavja | I II • dno |
I uredi
Razpadajoča, a še vedno čedna hišica sredi zelene jase med gozdnimi gorami. — Za hišico potoček z večjo mlako. — Pesem mlinskih koles in šušljanje brez krog jase, nad jaso pa sinje nebo s svojim božjim mirom. — To je bil 'Samotni mlin'.
Stal je sredi jase, sam in star, kakor človek, ki nosi stoletja na rami. Vselej me je pozdravil s prastaro pesmijo o žitu, o moki, o kruhu — — —
Drag mi je spomin na tega samotarca. Ž njim mi vstaja v duši ljuba podoba: Valčka, z zarjo v licih, z lepim kozarcem v roki in z veliko solzo v očeh …
Na klopi pred hišico je sedela.
»Deklica, prav lepo prosim za korček vode. Žejen sem, da bi ves tvoj potoček popil. — Vem, da bi bila huda, zato prosim samo za korček.« —
»Tisto pa že, gospod!« je zvenelo kakor zvonček iz veže. — Nisem še prav trenil in je odhitela v hišo.
Vrnila se je s svetlim kozarcem. Čutil sem toplo roko, ko mi ga je podala, videl sem lahno rdenje na licih kakor rdenje zarje in sem pozabil na žejo:
»Kako je vendar ta kozarček lep in ta okrasek!«
— Na štiriperesni deteljici je blestelo v zlatu: »Tebi!« Zarja v njenih licih je izžarela v živo zadrego in v ogorčeno vprašanje. — Razbral sem to vprašanje v obrazu:
»Kaj tebi mar? Kje je sedaj tvoja žeja za ves moj potoček?« —
Tiho sem se sklonil k virčku in sem zajel. —
»Mrzla je tvoja voda kakor prosinčev led. Hvala za kozarec!«
Tedaj sem zapazil solzo v njenem očesu, veliko in svetlo; ni si upala v dan.
»Pa z Bogom!« Vzela je kozarček in je šla. —
To je bilo moje prvo srečanje z Valčko. —
V drugo sem jo videl koncem počitnic.
Stanovanje sem imel pri župniku. Divja trta se je spenjala po zidu prav do mojega okra, tako, da je bilo pokrito čezinčez. Pri tem oknu sem pasel radovednost na župnikovih gostih. Niso me opazili, tudi župnik me ni nikoli videl, drugače bi me bil posvaril z očetovsko skrbljivostjo: Dečko, radovednost ne pristoji značaju. — Ni me posvaril, torej me ni videl. —
Na Šmaren popoldne je prišla Valčka v župnikov dvorec. Vsa bleda in prepadena. Dolgo je bila pri župniku. Da bi ne prišlo do srečanja, sem se umaknil na sprehod. —
Zvočer sem našal na svoji mizi pismo. Náme ni bilo naslovljeno, zato sem se čudil — — —
»Draga Valčka!
Z bridkostjo v srcu sem se odločil — — —« To ni zame, sem si rekel, in jo mahnem k župniku. Čakal me je.
»Si prebral pismo?«
»Ne, gospod župnik!«
»Beri! Žalosten slučaj. Valčka je mlinarica v 'Samotnem mlinu'. Oče ima večjega v Revljah. Čez poletje pošlje Valčko v samotni mlin — toliko da ne pozabijo nanj, sicer pa nimajo nič od njega. Vode ni veliko. — Sirotica Valčka! Smili se mi: Štefana je imela rada. Štefan ji pa popihne v lemenat! Pameten dečko drugače! Ta pa ni pametna: zakon ji je obljubil. Pri meni je bila prejle in me je prosila, naj kaj ukrenem. Kaj naj ukrenem? »Kar je, je,« sem dejal; »če ima poklic, bo ostal in vdati se boš morala; če ga nima, bo prišel pote, ne boj se! Koj vaju bom oklical. Ne jokaj, Valčka, in čakaj!« —
»Gospod župnik, če ji je obljubil, kdo ji more vzeti Štefana? Živ krst ne — razen Boga morda.«
Zamahnil je z roko in skomiznil z rameni:
»Bog ga je vzel: obljubo je bil napravil. Beri pismo in boš zvedel. Sicer je pa njegova krivda. Neumna mladež! Kaj si obetajo neumnosti! Tjavendan blekne in ne pomisli, kaj si vse z eno samo besedo nakoplje. Bog se usmili! Kaj jim ne pravim stokrat in stokrat na leto — kaj stokrat, tisočkrat sem jim že povedal: »Beseda izgovorjena ne vrne se nobena: Ne moreš več popraviti, kar izrečeš. Pravim jim: Ne sklepajte brez staršev! — Mar slušajo? — Zdaj ima pa jok in žalost.
Dečko, to ti povem; slušaj mene, ki sem izkusil svet in življenje: Po svoji glavi nikoli ne računaj, če nočeš, da bo svota — ničla! — Pismo preberi. Tebi ga dam, da te bo izučilo: Oče tvoj mi je pravil, da si tudi na to plat — — — Ne bom te silil v lemenat; povem pa: pameten bodi in pomisli! Abiturijent si in slame tudi menda nimaš v glavi. Svet je zloben in poln rogatcev. — Ne rečem, da bi moral, toda pomisli! —«
Zahvalil sem se za pouk, pa samo iz olike in ne iz hvaležnega pritrjevanja, in sem razgrnil pismo:
»Draga Valčka!
Z bridkostjo v srcu sem se odločil. O, Valčka ne bodi žalostna! Bog je hotel in je moralo tako priti. Prišlo je nenadno in je zadelo mene, ravno mene, da ne morem več nazaj domov k svoji, svoji Valčki. — Mojca, ne morem ti več dalje prikrivati: odločil sem se za Boga. Ne štej mi tega v greh: Bog je hotel! — O, ko bi vedela, koliko sem trpel! Koliko sem trpel v misli nate, ki boš, vem za trdno — sedaj tako neizrečeno sama in žalostna. —
Ko bereš te vrstice, bivam jaz že v tihi semeniški celici. — Pusta in prazna je še — kakor je pusta in prazna moja duša.
Ko bi vedela, kako me je poklical Bog! Drugače, vse drugače ko Savla. Vedel je, da sem ves v Tvojem srcu in bi ne mogel iztrgati mojih korenin iz Tebe s prikaznijo — kakor mi jih ni tudi zdaj s tem čudovito žalostnim dogodkom tam na bojni poljani.
Potrgal pa je veliko teh koreninic, zato sem še vedno žalosten. Vem, da ne bom mogel izbrisati Tvoje podobe iz svojega srca. —
Dokler bom pa Tebe nosil v srcu, ne bom ljubil Boga. —
Skušal bom izbrisati sled najinih korakov, ki sva jih hodila po tej ubogi zemlji, izbrisati z mislijo na Boga in Njegov klic. —
Ne morem biti Tvoj, Valčka, ker sem se zaobljubil Njemu. Ne štej mi tega v greh in čuj:
— Vsak večer trka na okno moje duše krvav spomin. V dalji pojo zvonovi, kakor bi jokale izgubljene sirote, ki so zašle Bog ve kam in ne vedo naprej. Bele zvezde na nebu so kakor solze na blazini: izjokala jih je ona, ona s svojo deco. Ubil sem moža, ubil sem očeta. —
Na ruski bojni poljani: Prejel sem povelje: Na ogled v bližnjo vas! Hočeš–nočeš: moraš! Odšel sem nejevoljen: Koliko jih je šlo in se niso vrnili. Noč je zahrbtna, zavratna: Nebroj jih ima na vesti — — —
Na parobku majhnega loga zašusti grmiček. Da nisem bil vojak in še na oglede poslan, ni trenil bi ne bil. Plašen zajček se me je morda zbal, naj zbeži v božjem imenu! Pa sem pomislil, koliko jih je šlo in se niso vrnili — — — Sam ne vem, kedaj sem bil za prvim deblom; bridko risanico namerim na grm:
»Stoj!«
Nisem še izklical zloga in je zaječal grm: »Némoj, brate — Sveta noč je! Némoj!«
»Kdor si že, hajdi iz grma! Pa brez orožja!«
In iz grma prileze orjaški hrust — Rus v razcapanem odelu:
»Ujetnik sem, ušel sem vašemu krdelu.«
»Ho, ujetniče! Ne veš, da te moram poslati k Majki božji?«
»Sveta noč je, brate. — S tabo grem.« —
Štel sem: res, sveta noč je danes v Rusih. Obenem se mi je oglašala vojaška vest: sinko, previdno, oprezno! Tak goljat te pohrusta s puško vred.
»No, da ne boš rekel o meni: pagan je in ena majka naju je rodila, bodi! Do vasi pojdeš z mano!«
Šla sva. Jaz dva koraka za njim, pripravljen na vsak napad. In govorila sva — ne, samo on je govoril …
Zaupaš mi pa, sem si mislil. Bog mi odpusti, da sem tako mislil: ta misel je spočela greh. —
Pravil je o sveti noči, o majki svoji in o ženi in deci — kar ti seže v žep — — —
Bože pomagaj! Ne vem, kdaj sem potegnil puško z rame, kdaj sem ustrelil — le to sem videl, da se je valjal v temnikastem snegu — — —
»Dobrota je sirota! Tiček zlobni, kako si me prekanil! — Kakor da se ni ničesar zgodilo, sem se sklonil, da mu odvzamem samokres ali nož, ali kar je že bilo — — —
Tedaj je zadnjikrat vztrepetalo orjaško telo: »Dobruška mo-ja!« — je grgralo, grgralo …
Spreletelo me je. Potegnem mu roko iz suknjiča; krčevito se je oklepala samokresa, — ne! o Bog! neznatne slike, fotografije — — —
Obšla me je črna težka slutnja. Pogledam sliko: žena rožnih lic z otroci — na robu neroden podpis: Tvoja žalostna Dobruška te vedno čaka — — —
To je ona: njegova žena z deco! —
To je ona! Lepi, žalostni Dobruški si umoril moža! O Kajn vseh Kajnov! je bučalo v lesovju, je bučalo v meni — — —
Dolgo, dolgo je od tega, a še vedno mi ječe na uho glasovi, kakor da joka nebogljena deca za očetom — žalostna Dobruška morda še danes čaka moža.
Glej, Valčka, tako je Bog poklical mene. Napravil sem še isti dan zaobljubo, da bom zadostil za veliko pregreho in bom stopil v vrsto služabnikov božjih. Žrtev moja je toliko večja, ker vem, da me Ti ljubiš in čakaš —
Pomisli, kako ljubi Dobruška svojega moža in čaka — — —
Bog je hotel, da se odpovem Tvojemu objemu, ker sem njega ugrabil njenemu objemu — — —
Bog je hotel, da se odpovem Tebi, ki si mi bila najdražja, ker sem Dobruški vzel najdražje — — —
O, Valčka, ne jokaj in ne išči me, rotim Te pri živem Bogu!
Nikdar in nikoli ne bom
Tvoj Štefan.«
Nisem mogel skriti ganotja: razlilo se mi je srce v tihe solze — — —
Valčka, lepa deklica! Koliko velikih solz bo šele sedaj v tvojih očescih! Da bi ti ne razjedle zarje v licih! Ta Štefan! Če je dal besedo tebi, je tvoj, to ve tudi Bog in ne more ti ga vzeti. —
»Pa kdo je ta Štefan, gospod župnik? Moral je s prvimi na fronto, kajne?«
»Seve, seve! Zalaznikov je, gozdarjev. Saj pravim, pameten dečko, pa tako nepreviden. No, sam se bo že vživel v novo življenje, dasi prej ni bil zanje. Toda dekle, dekle! Žalostno je, bati se moram zanjo.«
»Pa bi vendar kaj ukrenili! To pa res ne gre! Njej je dal prvo besedo, Bogu drugo, ni je dolžan spolniti!«
Ošinil me je z razočaranim pogledom:
»Ti, ki si ves zotelebán v Cankarja, ne veš, kaj je zapisal ravno on o tej reči: Če daš besedo ljudem, izpolni jo, če moreš, če jo daš Bogu, izpolni jo, če moreš ali ne! Vidiš! Sicer pa pustimo tó! Pismo sem ti dal, da povzameš iz njega dober nauk: na svetu ne moreš dosti skrbeti za dušo. — Ne rečem, da bi moral v lemenat. Toda — — — aetatem habes.[1] —
Že prvi dan po počitnicah oglasil sem se pri semeniškem vodji. Kako to?
Da mi ne bo v prihodnje zaprt župnikov dvorec,
da bom pripeljal Štefana k Valčki in
da bom lažje skrbel za svojo dušo — — —
II uredi
V dolgem hodniku je zazvenel zvonek smeh in sledilo mu je bučanje tridesetih smehov …
Je že spet Štefan katero povedal. To ti je fant, prava dolenjska duša, vedno veder in vesel. Sošolce so že bolele mišice od večnega smeha. —
Le jaz sem vedel, da je na dnu Štefanovih dovtipov žalostna misel in da z dovtipi krije svojo otožnost. S Štefanom sva skupaj stanovala. Je-li usoda hotela ali kaj? Morda je župnik namignil vodji. Naj je bilo karkoli: razumela sva se. Bil je prikupljiv in nekaj radi lepe Valčke. —
Minil je prvi teden: Seznavanje s teologijo in njenim velikim smotrom. —
Kako je Štefanu žarelo oko, ko je slišal osnovne nauke o večnem Počelu in njegovem žitju v stvareh!
»Subjekt teološke znanosti je Bog, njen objekt je božje razodetje. To je luč, ki v njej vidimo vse, kar spoznamo o Bogu in njegovem nehanju. —
Glejte, gospodje, ali ni vzvišeno vaše zvanje: poklical vas je Bog, da vam bo dal žive vode iz svojega Srca, žive vode življenja in svetosti. —
Ali se ne bomo oprijeli božjega študija z vso vnemo, da bomo kedaj vredni služabniki Cerkve? —
Glejte, gospodje, pravijo, da bogoslovje ne zasluži imena znanosti; kakor da ni kraljica ved! — Eni proučavajo kamenje, drugi preiskujejo životinje, tretji modrujejo o človeku: vsi ti zaslužijo ime znanstvenikov. Bogoslovcu, ki se posveti spoznavanju prvega vzroka, vzroka, ki je ustvaril kamenje in živa bitja, bogoslovcu odrekajo priznanje! —
Oklenimo se s tem večjo vnemo kraljice ved, da ji oddolžimo vse krivice! — Pobožno in ponižno sprejemajmo! Čisti bodimo, zakaj Studenec, ki bomo iz njega zajemali, ne ljubi skaljenih src. Z marljivostjo združimo tiho molitev in prejeli bomo modrost Gospodovo.« —
Tako je govoril profesor.
Štefan je ves čas strmel v razpelo na steni. V sladki zamaknjenosti ni videl, da se mu je odprlo oko in iz njega spolzela velika solza po licu. — Spomnil sem se takrat na drugo veliko solzo, ki ima morda že na tisoče sestric … na solzo v Valčkinem očesu …
»Štefan, ves si bil iz sebe med predavanjem. — Kaj ti je?«
Sklonil se mi je na prsi:
»O druže, da bi ti vedel, kako je sladko sloneti na prsih bitju, ki te ljubi. Imel sem bitje, pa sem je zapustil, zapustil, zakaj vedel sem, da se ne bom mogel odpočiti jaz, Kajn vseh Kajnov. Bog ima veliko, veliko srce, pa se ne morem še odpočiti v Njem, ker sem žalosten od pretrudnih misli.«
»Valčka, kaj ne?« —
»Ti — veš?!« — Osupnil je. —
»Poznam jo. — Bral sem Tvoje pismo. Vem za Tvojo nesrečo: O Štefan, zakaj si napravil ta korak in jo zapustil?«
»Ne sprašuj, ko veš! — Misliš, da sem ga tako lahko? Vesel sem zato, da utajim pekoči ogenj v sebi.«
»Besedo si ji dal. — Njen si.«
»Ko bi mogel, ko bi mogel! Vzel bi nazaj besedo, njej, ne Bogu. Bogu je ne smem vzeti.« —
»Štefan, če si njej dal prvo besedo, si njen: Bog ti je ne more vzeti.« —
Stresel se je kakor v skušnjavi.
»Pustiva! Moram! Molil bom. In tebe prosim, ne omeni je nikdar več!« —
»Štefan!« —
»Prosim te.« —
»Ne morem.«
»Torej mi boš tudi ti v skušnjavo. — O Bog, ne bi bil mislil, da je Dobruška tolika v Tvojih očeh! — Tudi ti, mi boš torej v kazen za moje kajnovstvo? Pa bodi! Jaz moram svojo pot. Odločeno je.«
Šel je iz celice in ni ga bilo nazaj ves dopoldan. Našel sem ga v bralni sobi, z radostjo v obrazu, z žalostjo v duši:
»Policijsko kroniko študiram. — Ne vem, kaj je tako zajemljiv zadnji predalček časopisja.«
»Štefan, greš z menoj na vrt?«
»Zakaj pa ne?«
Vrt je že sanjal sen človeka, ki stopa v starost: Še so rdeli zadnji sadeži na drevju; listju pa se je že hotelo po grudi in smrti. To šušljanje je bil prvi zvok pesmi, ki prihaja tam odnekod, kjer sta zima in smrt doma. Šušljanje umirajočih je odmevalo v najine misli.
»Glej: prispodobo časa!« sem prekinil molk. —
On: »Čas je trajanje menljivega in minljivega bitja, govore modri.«
»Med temi bitji sva tudi midva, torej sva košček časa.«
»Res! Kaj je življenje?«
»Življenje je sen,« sem hitro odvrnil.
»Ti si prepoetičen. Vse naj bo sen: Življenje je sen, iz tega sna se zbudiš v smrt. — Torej je smrt resnica.«
»Ti si poetičen filozof. Čakaj, zofist! Kakšne zaključke delaš! Vsaka primera ima zrno: v mojem primeru. —«
»Primere šepajo.«
»Tertium comparationis je trenutnost življenja: v snu lahko objameš vso zemljo in nebo, svetovje lahko vidiš in vendar je minil komaj trenutek.«
»Razumem, razumem: — Življenje je kratko kot sen.«
»Če se ne motim, sem tole zapisal nekomu v album:
— Življenje je misel, ki ji je večna Beseda dnó. — Misel, močna kot božje vesoljstvo: v njej so vse zemlje, vsa morja in širno nebó. — Nágni se váse: Čul boš zvenenje skritih moči; zvenenje vulkanov, ki jim v srcu ogenj živi. — To je bilo filozofično in zate.« —
»Lepo si napisal. — Življenje je misel, ki ji je večna Beseda dno. — Kako lepo si povedal, da je Bog smoter našega življenja! Življenje — misel vseobsežna in Bog je njen smoter. — Krasno! Samo, ko bi bilo res vsako življenje takale misel. Moje življenje je misel, ki ji je dno: ego — ego.[2] Ko bi le ne bil tako sam!«
»Prečrno gledaš, Štefan.«
»O, bolj ko kedaj poprej vidim danes, kako je vse prazno. Čutil sem v sebi izza zornih dni hrepenenje po nečem, v čemer bi se ves razdihal. Tuje in daljno mi je bilo, a čutil sem, da mi je vendar tako blizu to daljno, da sem živel prav v njegovi skrivnosti — — —«
»Štefan, vedno si bil idealen.«
»Idealen? Kaj pomaga idealnost! Iskal sem razodetja, našel ga nisem. Ni mi dalo odgovora božje stvarjenje, molčali so svetovi moje notranjosti.«
»Preveč se sodiš, Štefan, saj ni tako hudo.«
»O, veš, še premalo odkritosrčen sem. Če bi bil popolnoma odkritosrčen, bi moral takole govoriti: Iskal sem razodetja, toda ne po pravih potih, vedel sem, zakaj je nemirno moje srce, pa nisem maral onega, kar bi mi je utešilo. Veš, dragec, ljudje ne spoznamo, kako je veliki Bog vendar tako majhen. Glej mene! Leta in leta že kljubujem. On pa se je vselej, kadar sem udaril na njegovo srce, nagnil k meni: Sin moj, ljubim te! — Kaj, ali bi ti mogel pljuvati na srce, ki se je záte razklenilo?«
Trepetal sem od moči njegovih besed. —
»Nepokojno je naše srce, dokler ne počine v Bogu. — Avguštin je še premalo povedal; dostaviti bi bil moral: Bog je pa do svete sitnosti vsiljiv, dokler mu ne zdrhtimo v zadnji, nerazdružljivi objem.« —
In je dostavil:
»Žal mi je, da sem tako sam. Rad bi se kam naslonil, da bi lažje nosil težo svoje poti.«
»Štefan, jaz sem žalosten.«
»Zakaj?«
Rosno mu je bilo oko.
»Rad bi bil tvoja opora.«
»Bratec, kako si dober! Ná roko! Skupaj bova hodila po trnju.«
Najrajši bi ga bil poljubil na veliko solzo, ki mu je trepetala v očesu.
»Štefan, skupaj bova hodila in molila bova vsaki dan še za nekoga, ki sem mu videl v očesu solzo — ravno tako kot v Tvojem — in ona solza je bila tebi izjokana …«
Zaihtel je:
»Dober si mi in vendar si mi v skušnjavo.«
»Štefan, bom pa rajši molčal, če te žalosti.«
»Žalost vseh mojih žalosti je Valčka. Moram! Ne bom tarnal! Le-to mi je napisal mlad svečenik, ko sem odhajal na fronto:
»— Pisano in odločeno je, da živimo. Parafraza življenja pa je: na Kalvarijo nosimo vsak svoj križ, spoznanje je rabelj, ki nas bo pripel na križ. — Ali ni bolje, da ga nosimo vdano — kakor ga je nosil Gospod? Ali ni bolje, da ga molimo in prosimo — kakor je prosil in molil Dizma — razbojnik?«
»Štefan, nosiva voljno svoje križe in moliva!«
»Moj križ je Valčka. Ne veš, kako mi je hudo že pri prvih postajah! Ljubim njo — ljubim Boga. Njej sem dal besedo, Bogu sem dal besedo! Njej sem besedo vzel, a vidim, da samo v pismu. Napisati je pa kaj lahko: — ne išči me! Če jo pa srce moje siloma išče, išče. — Kaj, če sem se prenaglil: Res sem ji dal besedo, toda Bog?«
Kakor da sem ga česa vprašal in mi odgovarja, je govoril. — »Še je čas,« sem rekel. »Kdo pravi, da ne moreš nazaj? Morda ni bil oni klic — božji. Tudi moj poklic je bolj tako, ne vem, kako bi rekel. — Moliva rajši! —«
On je pa le dalje razmišljal:
»Besedo sem ji dal v majniku. Tako so bili lepi oni večeri pri šmarnicah! — Oktavo sem bil dovršil. Bolan sem bil in sem ostal eno leto doma. — Z Valčko sva se poznala že dolgo. — Oni večeri so mi prinesli ta križ. Bila sva cerkvena pevca in skupaj sva hodila domov — ona v svoj mlin — lep kraj je ondi — —«
»Poznam ga, 'Samotni mlin' misliš — zvedel boš še lepo zgodbico, ki sem jo doživel jaz pri tem mlinu.«
»Ona je hodila domov na očetov mlin. Samotnega samo poleti opravljajo … podružnica je očetovega v Revljah. V Revlje je hodila in jaz sem jo spremljal. Veš, kaj znači: biti mlad. — Nikoli nisva govorila o ljubezni, šele zadnjega maja sem skoprnel: Rad te imam in ona je drhtela: Štefan! — In dal sem ji besedo. — Kaj sem vedel, da mi bo še sedaj v križ! — Kdo je mislil na vojsko? Solze so nama bile v očeh. Prišlo je žalostno slovo, prišla je še bolj žalostna fronta in ž njo je prišlo najžalostnejše — — —«
»Valčka, zakaj sem te moral spoznati!«
Nisem ga mogel tolažiti. — Prepričan sem pa bil, da ima Valčka svojo pravico. —
»Glej, Štefan, jaz pa imam še težji križ — samega sebe! Moliva za poklic!«
»Prijatelj, dobro, da sem te našel. Kar sem povedal, sem govoril samo — tebi!«
»Brez skrbi!«
Krenila sva v kapelico — —
Tiho je brlela večna lučka in je govorila o večni žrtvi — — —
Tiho so strmele stene v tabernakelj in so govorile o večnem miru — — —
Pokleknila sva na klečavnik in sva molila:
»Bog moj, stvaritelj vesoljstva, ustvaril si me v svojo slavo; da bi Te prej in zvesteje ljubil, si me poklical v svoj sveti šotor.
Če morda nisem imel čistega namena, služiti tebi — odpusti mi!
Če nisem z odprtim srcem sledil tvojim navodilom in tvoji besedi — odpusti mi!
Hočem! — Tvoja milost mi bodi v pomoč! — Amen — — —«
Mati božja je blagoslavljala iznad svetega šotora.
Na božične počitnice Štefan ni šel. —
»Boga v jaslicah bom prosil, naj mi vrne mir!«
Grenkih bridkosti pa mu tudi božično Dete ni odvzelo. Gledal je pred seboj težko pot: čemu sem jo izvolil? Za Dobruško! — Videl je za sabo drugo pot: pot ob Valčki: zakaj sem jo ostavil? Za Dobruško! Stojim kakor romar na križpoti, v daljo mu gre vse hrepenenje, če zaide, morda ne bo nikoli uzrl cerkvice na gori. —
Na križpoti je stal Štefan. —
K Bogu je hitelo vse njegovo hrepenenje. Njemu je posvetil najgloblje misli in najtišje želje. —
K Bogu pa pelje samo ena pot, ali z Valčko, ali brez nje?
Z Valčko bi romala kakor dve zvezdi na nebu skozi noč življenja: bela luč bi sevala Zemljanom v tolažbo in veselje, v svitu Jutra bi še pozdravila zarjo in bi splahnela v večni Dan — — —
Brez Valčke bi romal kakor roma luč iz svetilnika tja na morje in kaže mornarjem zavetje pred orkanom — — — tolaži blodeče in jih kliče. Tako bi romal iz noči v noč brez pokoja. —
Kaj, če pride orkan in bo zlil vse svoje sovraštvo vame — padel bo svetilnik in ugasnil bom v temi — — —
»Štefan, kaj če pride sama in ti pokaže pot do Cerkvice?« sem ga nagovoril.
Utrujeno oko mu je zablestelo:
»Ti si se oglasil na mojem domu?«
»Da, Štefan! — Toplih pozdravov ti pošiljajo domači: oče, mamica in — Valčka.«
Preslišal je zadnje ime.
»Mamica je gotovo jokala, ko si prišel brez mene?«
»Veš da. — In ona je tudi jokala — Valčka.«
»Ž njo si govoril?« —
»Govoril sem ž njo. Žalost ji je vzela zarjo v licih in ti si ji še vedno v srcu.« —
Sklonil se je v težko misel, a se je takoj otresel.
»Brat, ne govori o njej! — O mamici mi povej!«
»Mamica je žalostna, da nisi prišel. Tale sveženj je tvoj: božičnih dobrot ti pošiljajo. Tudi sestrice so žalostne, ker si šel v semenišče, najbrže radi Valčke: oče je bil pa kar hud, ko so tožile tvojo neprevidnost.
»Hvalite Boga, da ga je poklical! Čemu ta jok? Kakor da ni na varnem! Dekle naj si izbije svoje muhe iz glave in amen! Altar si je izbral, pri altarju, naj ostane!«
Štefan ni rekel ničesar, da nisem vedel, ali je očetovih besed vesel ali ne. —
»In župnik?«
»Ta stari fajmošter! Dečko, dečko, no vidiš, saj sem dejal, da boš toliko pameten! Zadovoljen si, seveda si: nimaš opravka z garjevim svetom. No, veseli me, da si v lemenatu. Štefana pa ni bilo domov, ka li?«
»Ne —«
»Pameten je bolj ko Valčka: sirotica še zmerom upa. Naj le upa! Upanje je sladkost.« —
Štefanu niso bile ljube župnikove opazke, zato sem rajši umolknil. —
»Druže, res si mi neizrečeno dober. Veš, na glasbo sem se vrgel; vidim, da mi bo v uteho.«
»Verjamem. Časih pridejo ure, ko ne veš, kam bi se dal, pa sedeš h klavirju in zaigraš — — — Nebo je v glasbi.«
»Nebo je v glasbi: v nebesih je mir in mir je v glasbi, zavoljo ljubega pokoja sem pričel. Vedno se še bojim nečesa — — — Ta Božič sem bil sam, kakor še nikdar v življenju in tvoje tolažbe tudi nisem prejemal. —
Na Kraljevo prejmemo redove; jaz si ne upam pred altar: beseda me žge, beseda, ki sem jo dal Bogu, in beseda, ki sem jo dal njej, ne vem, katera mi je v skušnjavo. Kam je zavila moja pot v ta žgoči pesek in v puščavo — sami viharji so v njej in če posveti solnce vanjo, je to solnce pekoč ogenj, ki žge in žge. Kdo mi pokaže zelenico? — Rad bi sedel v senco zelene palme in pil iz studenčka, samo en trenutek; potem bi z veseljem šel skozi devet takih puščav.«
»Štefan, slušaj me! Prijatelja sva si; povem ti: Beseda, ki si jo dal Bogu, ti je v skušnjavo, zakaj ta beseda se je rodila v grozi, v strahu in kesanju; beseda, ki si jo dal Valčki, je beseda ljubezni in molitve: vrni se k Valčki! Njen si bil, njen si in njen boš vekomaj. Samo ž njo boš našel srečo. Moj poklic bo poklic daritve in žrtvovanja, tvoj poklic je — Valčka in njeno dobro. Dal ti jo je Bog, če boš prišel brez nje k stolu božjemu, kdo ve, če boš obstal? Valčko ti je dal v bodrilo in moč. Vrni se k njej! —«
Bil je malone strt:
»Prijatelj, morda ne vidiš prav?«
»Štefan, potolaži se! Jutri pričnemo z duhovnimi vajami. Tri dni razmišljanja in preizkušenj. Duhovne vaje so kakor ogledalo. V njem vidiš vso svojo podobo kakor je v resnici, brez laži in potvorb, zakaj človek se zapre v Resnico, pregleda svojo pot od začetka do konca in se očisti. Nato pa veselo mahne naprej. — Potolaži se, Štefan!« —
Tedaj je potrkalo na vrata:
»Zalaznik — obisk!« —
Mrzlično sem se okrenil, čutil sem, da je šinilo vame kakor ogenj —
Štefan je sedel in me je gledal nezaupljivo: opazil je mojo zadrego. —
»Kdo neki je.«
Vstajal je s stola kakor vstaja bolnik iz bolezni in je prijel za kljuko. —
»Štefan! Ona je!«
Skrit nemir mu je gledal iz oči. »Kdo?«
»Valčka!«
Na oči mu je stopila tema.
»Prijatelji Ti si jo poklical?«
»Štefan, odpusti! Za božjo voljo me je prosila.«
»Kaj si mi storil?!«
»Na kolodvoru me je čakala, nisem je mogel zavrniti, in jokala je. Rekel sem ji: po kosilu pridi, tedaj je čas obiskov! — Prišla je.«
»In če ne grem k njej ?«
»Štefan, pojdi! Ne boš podlegel, če hoče Bog. — S tabo grem, če te je volja.«
»Kristu je pomagal Simon poljedelec na Kalvarijo, meni si ti Simon Cirenčan. Pojdiva!«
Mirno in hladno ga je pozdravila, tako da sem se čudil — — —
»Štefan!« Glas njen ni bil več glas onega zvončka v samotnem mlinu.
»Ni te bilo k meni, Štefan, prišla sem jaz k tebi.«
»Valčka, veš — — —« Ni mogel končati.
»Vem, bojiš se me. Štefan, o povej, zakaj! Glej, vse svoje boje sem posvetila tvojemu spominu, prav od one ure, ko sem prejela tvoje pismo, in v teh bojih sem zopet našla sebe; sebe, Štefan, brez tebe.«
Trepetal je — kakor človek, ki zre v veliko presenečenje —
»Nisem krenila od one stezice, ki sva po njej hodila skupaj, o Štefan. Še veš? V majniku sva jo našla. Tedaj si mi rekel tiho besedo in v njej sem videla vso svojo srečo.«
Štefan je sedel v naslon. —
»Tihe srečne ure sem žila v njej. Krepila me je, ko sem bila sama in si ti bil tam daleč za gorami. Živela sem v misli nate in sem čakala, tebe ni bilo, mesto tebe je prišlo pismo. In tvoja beseda se je razgorela v žalost in brezup.«
Štefan jo je nemo slušal kakor obsodbo.
»In ta brezup se je razvil v grenak boj z Bogom. On te je meni vzel. V svoji slepoti sem se bojevala ž njim, da te iztrgam. — Prišel je Božič in z zadnjo silo sem se oprijela črne misli. Odpusti, Štefan! —«
Še vedno je strmel v tla in je ni pogledal.
»Zvedela sem, da prejmete na Kraljevo redove. »Moj bo in ne tvoj,« sem rekla Bogu in Bog se mi je smehljal. Odpusti, Štefan! Jezna sem bila na Boga in nisem molila. Namenjena sem bila, da te izsilim. Predno sem šla, sem padla pred božje jaslice:
— Dete božje, daj mi ga nazaj, če hočeš! — In čudo: srce se mi je umirilo. Dete božje pa je razklenilo roke v objem:
— Valčka, vdaj se! Bodi močna v odpovedi kakor si močna v zvestobi! — Sklonila sem se in me je poljubilo s svojim sladkim poljubom. —
Štefan, prišla sem, da ti dam nazaj besedo, ki si mi jo dal — — —«
Pogledal je in se ni mogel obrzdati. Hvaležno ji je poiskal roko.
»O Valčka! Valčka!«
»Štefan, ostani Njegov! Tudi jaz se mu bom posvetila v žrtvovanje — — — Tole pa v spomin na najino besedo! —«
Odvila je droben kozarček z okraskom. Na štiriperesni deteljici so žarela zlata slova: Tebi! V očesu pa se je obema svetila solza, velika in svetla — — —
Oni popoldan je spet zvenelo po dolgem hodniku. Zvonkemu smehu je sledilo bučanje tridesetero smehov — — —
Štefan je bil veder kakor jutro po viharni noči.
Zvečer ga dolgo ni bilo v sobo. Pozno v noč je prišel. —
»Kje si bil, Štefan? Pozno je.«
»V kapelici. Molil sem k Bogu, naj mi da toliko moči kot je je dal Valčki. Kako si že ti nekomu zapisal?«
»Jaz — zapisal?«
»Ono: življenje je misel — — — Drugo kitico povej!«
»Le nagni se váse: čul boš zvenenje skritih moči, zvenenje vulkanov, ki jim v srcu ogenj živi.« —
»Ona mora imeti v sebi vulkan! Omahnil bi bil, da me ni rešila.«
»Čista, močna duša!« sem vzdihnil kar tako sam zase. — — —
Petrolejka je medlo gorela, v njenem soju se je igrala mušica ali kaj. Odkod mušica v zimi? Tedaj sem videl, da pleše črni moj greh v soju petrolejke. Z lučjo resnice se je opojil, zdaj ne more stran iz te luči, dokler ne zgori, v njej — — —
»Štefan, odpusti, da sem ti bil v skušnjavo!«
»Le tiho! Ti meni oprosti, da sem ti bil s slabostjo v pohujšanje!«
»Pa lahko noč!«
»Lahke sanje o samih angelih !«
Ni bilo dolgo in sem videl angele. Angeli so imeli kangljice v rokah —
Kangljice so rosile na zemljo same svetle in velike solzice — — —
Prišli so bolni zemljani in so lovili solzice in si ž njimi umivali rane in ozdraveli so. —
Tako moč so imele velike, svetle solzice — — —