Njena pisma
← Pokop | Helena (Objavljenje nezbrane pesmi) Ivan Cankar |
Njena pisma → |
|
"Oh, Amor, kaj sem ti storil,
da me sovražiš tako?
O sladkem, sanjavem večeru
zakaj si pokazal mi njo?
Zakaj najostrejšo puščico
izbral si za moje srcé,
da tečejo solze iz njega,
krvave, pekoče solzé?
Kaj ni še izteklo zadosti
iz srca krvavih solzá?
Oj, Amor, ozdravi mi rano,
če se še ozdraviti da!"
Sočutno tedaj nasmehlja se
mogočni krilati car:
"O, da bi to vedel, verjemi,
ne streljal bi nate nikdar.
Zdravilo je čisto domače
in tud preveč ne boli;
potrpi, če morda priteče
s puščico par kaplijic krvi."
Pred mano brezkončna praznota,
tišina, temà naokrog,
za mano pa v sončni svetlobi
smehlja se veseli bog.
"Postoj še trenutek, oj Amor!...
Še eno, le eno željó:
nazaj jo zabodi puščico
globoko v to srce bolnó!"