Njena tajnost
| Njena tajnost Cvetko Golar |
| |||||||||||||
»Zdaj je torej minilo! Zdaj je vse izginilo, na veke je vse izginilo. Kam je šla pravzaprav, kam je izginil njen duh, kje se mudi?«
Sedel je ob smrtni postelji svoje žene in gledal v njen voščeni, tihi obraz, v njene steklene, mrtve oči. ki so strmele predse v prazni nič.
»Kje si zdaj. Marija, kam gledajo, kaj vidijo tvoje oči? Ali si nevidna pri meni, plavaš okoli mene in slišiš moje misli? Ali slišiš moje misli, ali vidiš v moje pusto srce, kjer nimam odgovora na vprašanje: Kje si, kaj si zdaj?«
Potipal je njeno hladno roko, in ves se je stresel pri ledenem dotiku.
»Ali je mogoče, da te ni već, ki si še pred eno uro govorila z menoj. ki si čutila bolečine, ko je stala pred teboj strašna gotovost bližnje smrti. ki ti je plaha groza ledenila ude? Kje si, kaj si?«
Nagnil se je nad njen obraz in zazdelo se mu je, da so se nasmehnile njene vele ustnice, in da je pomežiknila v njenih očeh nenadna radost nad tem, da nikdar ne bo razkrila niemu svojega bistva.
Še vedno se je nagibal nad njo, in objela ga je strast in razkošje, da nepremično gleda v njene oči, in napolnila ga je divja želja, da bere in izve iz njih vso njeno tajnost ...
»Odgovori, kaj si imela reči? Zakaj se ti je tako mudilo umreti in odpotovati v neznano, temno deželo? Odgovori!«
Objel je z obema rokama njen obraz in poljubil jo na mrzlo čelo.
»Odgovori! Ali si še tu, ali si kje, ali je vse, kar je bilo v tebi. umrlo, umrlo in izginilo? Ali je vse, kar je bilo tvoj jaz, posvečeno trohnobi in uničenju?«
Sedel je na posteljo ob njeno vznožje in mislil.
Marija je torej umrla. Pravkar še, ali je minila ura? Še vidi njeno plaho grozo in sliši njene besede, ko je klicala služkinjo, ko jo je hotela poklicati in je njemu s strahom in obupno prošnjo na obrazu mahnila z roko, naj gre od njene postelje, naj se odstrani iz sobe.
»Alfred, pojdi, za trenutek –« so prosile njene ustnice, in visoko in viharno so plule in padale njene prsi.
»Tončka, Tončka, sem, poglej v predal, prinesi ...«
To so bile njene zadnje besede, in izrekla jih je služkinji, plašni in prestrašeni deklini, ki se je jokala pri vratih, vzdigala roke in ni vedela, kaj bi. Zdaj je molila: »Sveta Marija, odpusti nam naše dolge, ki si za nas s trnjem kronan bil ...« In potem je padla na kolena:
»Gospa, gospa, v sanjah sem vas videla nevesto – – –«
A Marija, njegova žena, je po besedah: »Poglej v predal, prinesi ...« vzkriknila, vzkliknila, razširila roke in se zgrudila v blazine. Še en dolg vzdih, in oči so se zagledale nekam v prazni prostor, in osteklenela je groza njenih lic in mrzel smeh je obletel njene ustne.
Ostal je sam pri mrliču, Tončka je v strahu in žalosti zbežala kakor nora od doma.
»Kje si, Marija? Kaj so bile tvoje zadnje misli, kaj si hrepenela? Kaj si želela?«
Izpraševal je njo, tiho se smehljajočo, z grozo in neznano tajnostjo na obrazu ...
In potem se je zamislil. Zamislil se je in zagledal v njeno obličje.
Bog si ga vedi, kako je minilo teh dvoje let, kar je bil ž njo poročen, kar je živel z Marijo. Sprva sta se odkritosrčno ljubila in nista mogla biti drug brez drugega. Kako razkošna in sladka je bila ljubezen tistih dni, kako veliko in resnično je bilo čustvo, ki je velo in dihalo iz njenih besed!
»Podlasček, moj sladki podlašček,« jo je klical, ker je bila tako tiha in nagla, kadar je v svojih mehkih, svetlih čolničkih pritekla k njemu.
»Klik – klak, klik – klak, klik – klak!« So peli in hiteli,in kakor bi bila to podlasica, ki teče k njemu, gladkih in svetlih las, v belo-zelenem krilcu.
»Klik – klak, klik – klak – –« je odmevalo še vedno v njegovem srcu.
»Ti, ti, ti, moj zlati,« in objela ga je in se vsesala v njegove ustne.
»Klik – klak, klik – klak, klik – klak ...« So peli šolnički, so peli, so peli . . .
A pozneje –
A pozneje, čez leto dni se je marsikaj spremenilo. To in ono je bilo nenadoma drugače. Njeno prej jasno in belo lice je začelo temneti in se skrivati, njene oči so se polnile s plahim nemirom, nestrpnostjo in strahom. Nekaj je neprestano glodalo in se motalo in snovalo za njenim snežnim, ozkim čelom. Kaj se je motalo, kaj so mislili njeni možgani, kaj so snovali? Ali je to bila njena tajnost?
Odhajal je od nje vsako dopoldne ob deveti uri in do dveh je bila sama. Kaj se je godilo tačas ž njo? Ali je ostajala sama?
Zdelo se mu je otročje in neumno, da bi bil tedaj mislil na to. Ljubosumnost mu je bila neznana in nevredna vsakega moža. Časih je sicer opazil, kadar se je vrnil domov morda nekaj poprej, čudno vnemirjenost, plah nemir v njenih besedah in v očeh. Ako jo je pogledal ostreje. je zadrhtelo:
»Kaj ti je, Marija?«
Ob takem vprašanju je skoro zajokala:
»Ah, nocoj, se mi je sanjalo, da sem te videla mrtvega ...
Planila je k njemu in ga objela in skrila svoj obraz.
In nekoč se je zgodilo celo to:
Marija je padla predenj na kolena in začela jokati in prositi:
»Odpusti, odpusti, moj zlati, moj oče!
»Marija, Marija, kaj se je zgodilo?«
Dvignil jo je in si jo posadil v naročje.
»Odpusti, odpusti, saj te ljubim, samo tebe ...«
In začela ga je poljubljati blazno in strastno, kakor bi hotela prevpiti svojo vest, prekričati očitanje svojega srca.
»Marija, kaj je s teboj ...«
»Dragec moj, zlatec moj, nič se ni zgodilo!«
Zdelo se je, da se je zbudila iz sanj. Dvignila je glavo, si obrisala oči in se zasmejala:
»Ah, glej, in jas sem mislila, da se srdiš nad menoj. Mislila sem, da me ubiješ! Glej, videla sem te v sanjah in imel si krvave roke. Oj, oj.«
In zdaj je bila Marija mrtva. In on tega ni mogel verjeti.
»Marija, Marija!«
Prijel je njeno desnico, ki je hladna in brezčutna in strašno bleda ležala ob njej, ter jo stresel. Zamajalo se je vse telo, in glava se je zamajala, in zasvetili so se njeni ostri, svetli zobje med modrikastimi ustnicami.
»Zbudi se, Marija! Razkrij mi svojo tajnost!«
Položil je njeno roko na svoje čelo, in bilo mu je ugodno, ko so hladni prsti objemali njegovo razgreto glavo, kjer je vse kipelo in vrelo in tolklo. Položil je svoje lice na njeno lice in ji šepetal:
»Ali me nisi ljubila? Zakaj si me ob svoji smrtni uri podila od sebe in nisi hotela gledati mojih oči, zakaj te je bilo strah in groza pred menoj! Ali me nisi ljubila?«
Marija je bila mrtva in ni odgovorila.
Vzdihnil je in se iznova zamislil.
Bilo je lansko zimo, na cvetlični maskeradi. Marija je bila mak. V resnici je bila čarna in opojna in polna solnčnega šara in rdečega leska, makova kraljica. In kot še nikoli je tedaj hrepenel po njeni bližini. Okrog polnoči jo je izgubil izpred oči in nazadnje jo našel v majhnem stranskem salonu. Ko je vstopil, je baš mlad, njemu napol znani doktor – bil je zdravnik – nagloma izginil skozi nasprotne duri. In glej, na divanu za široko palmo, je slonela njegova žena in ga ni zapazila.
»Bog, o Bog, kaj delam,« so drhtele njene ustne.
In potem je zagrebla prste v rdeči mak v laseh in skočila pokonci. Še vedno ga ni zapazila. Položil ji je roko na ramo, in tedaj je strepetala, zadrhtela in planila:
»Kdo si!«
Vprla je vanj svoj pogled, in kot da ga ni spoznala, tako tuje in meglene so bile njene oči.
In od takrat je bila Marija dan na dan bolj nemirna in nestrpna in plaha. Kadar ga je zagledala nepričakovano pred seboj, ali je zaslišala nagloma njegove korake, se je vsa prestrašila. Bila je vedno, kakor da skriva nekaj velikega in tajnega pred njim, in bala se ga je. Njeno spanje je bilo polno hudih sanj. Zbudila se je in kričala:
»Ni res, ni res! Samo enkrat!«
Položil ji je roko na lase in vprašal: »Kaj ni res? Ali se ti je sanjalo?«
»Ah, dragec! Strašno!«
»Ali se ti je sanjalo?«
Nič ni odgovorila, udarila v jok in ga načela nato poljubljati.
Pred malo dnevi je pribežala že ponoči vsa zbegana domov, vsa v vročici in znoju.
»On je rekel, da pojde v Pariz!« Stopila je predenj in mu zapretila z pestmi.
»Kdo, o kom govoriš, Marija?« In zopet je bila, kakor da se je zbudila iz sanj.
»Ah, bila sem pri Zofki na čaju. Pet nas je bilo: Gospa stotnikova, gospa kontrolorjeva, gospa . . . Berta, in Zofka je pravila, da je čitala nemško novelo: »On je rekel, da pojde v Pariz.«
In po tisti noči Marija ni več vstala in zdaj je bila mrtva.
»Zakaj si šla, zakaj si me zapustila?« Skril je svoj obraz v njene lase in jokal.
Ko se je zdramil, je bila temna noč. Dotaknil se je njenih hladnih lic, in obletela ga je zona. Prižgal je luč in začel slačiti svojo mrtvo ženo. Še se mu je zdelo pretemno, zato je poiskal in prižgal vse luči in šest sveč na lestencu pod stropom. Jasna in mirna svetloba je bila razlita po vsej izbi in po postelji in po laseh in po bledem mrliškem obrazu. Hotel jo je videti še enkrat čisto golo pred seboj, predno se poslovi na veke, na veke od svoje žene, od nje, ki mu je dala nekoč toliko ljubezni in razkošja in sladke omame.
Začel je odpenjati njeno vrhno krilo, njeno srajco, in še so se zabelile njene prsi pred njim v ledenem lesku, in tam na levi strani, tik nad srcem je imela košček papirja. Vzel ga je v roke in razvil. Razvil ga je in videl, da je to pismo, pisano od možke roke.
»Zlata miška!« je bil nagovor, in potem so sledila zaklinjanja in prošnje možke strasti. »Pridi, saj veš, kje in kam! Ob desetih, pri vratih iz vrta ... Pridi, jaz klečim pred teboj, jaz te zagrinjam z rožami, z zvezdami te venčam svojo kraljico.« In spodaj je bil podpisan doktor, njegov po polu-znanec, ki je že videl na maskeradi, in ki je odpotoval pred dvema dnevoma v Pariz.
Kimal je z glavo in mislil: »Tako, tako torej, zlata miška!«
Hladno se je zasmejal in odprl nato njeno omarico, kjer je hranila svoje dragocenosti in spomine. Bili so tu zlati srčki, vele rože in pisma. Spraznil je predal, in prav na dnu so bila tudi doktorjeva pisma. Bil jih je cel šop, zvezan z modro svilo. Razvezal jih je, in od povsod se mu je smejala v oči »Zlata miška!« napisana z moškimi, lepimi črkami. In sredi med njimi se je skrival zlat medaljonček z doktorjevo sliko.
Hladno se jo smejal, povzel znova pisma in medaljon, ter položil vse skupaj na srce pod desno grod svoji ženi, svoji mrtvi ženi. In nato je sagrnil njeno snežno telo in njene spomine.
Bolno se je smehljal in tiho in mirno šel iz sobe.