Njiva (Slovenec 1916)

Njiva

-hf-

Izdano:	Slovenec 44/236 (14. 10. 1916), 1–2.
Viri:	dLib
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Kako čudno in nerazumljivo je to! Kot da so prepredene tanke krvne žilice od grude do človeškega srca. Kadar se ločita in se pretrgajo vezi, krvavita gruda in človek.

Če se sploh moreta ločiti... Bolj ko je zemlja trda in nehvaležna, bolj grenak ko je kruh iz nje, bolj jo ljubi človek, da bolj kot sina ali hčer, bolj kot samega sebe.

Ko so se vozili po naši deželi tujci in so občudovali njeno lepoto, so mnogi obenem tudi vzklikali: »Kako žive ti ljudje na ti zemlji? Kako se plazijo po teh rebrih, kako iztrgajo živež izmed kraških skal«. Da, čudno je to za tujčevo oko; a odgovoril bi jim: »Z ljubeznijo se živijo, ne te gore, te skale, ta pusta romantična zemlja jim daje vsakdanjega kruha, ampak ljubezen...«

Saj bi tujec ne razumel. In ni čudno, da se tujec čudi, tem bolj čudno je to, da oni ne ljubijo svoje bogate, rodovitne zemlje s tako silo, da jo sploh ne ljubijo in da se naši ljudje, kar jih tujina izvabi, zveste vračajo nazaj v naročje rodne grude.

Videl sem ga, ko je stal med topovskim ognjem sredi svoje njive in z motiko zasul svežo jamo, ki jo je izkopala granata. Izpod klobuka so mu gledali sivi lasje, rjave oči so bile uprte v tla.

»Kaj delate?«

»Kaj delam? To je moja njiva, pa mi jo razkopljejo. Poravnati moram.«

»Ali se bojite, da vam njivo vzamejo?«

»Njivo?« je uprl oči vame, kot da ne razume in ne more razumeti. »Ne, vzamejo je ne, ne vzamejo je! Njiva je moja!«

S kakšnim naglasom je poudaril: Njiva je moja! Kot bi bil pripravljen z lastnim telesom braniti jo. Sredi ognja ji celi rano in njegove oči se skrbeče ozirajo po nji, kjer raste pridelek, gojen v smrtni nevarnosti in večnem strahu. In vendar je njiva obdelana, ogreta od srca in sonca...

V zraku je žvižgalo, padalo je blizu in daleč z zamolklim pokom iz stoterih žrel.

»Strašno je to!«

»Strašno? Da, strašno! Uboga njiva!« Motika je pela v pesku.

Prižvižgala je granata in se razsula v groblji za poljem. Straža je prihitela, upehana, in se krila za nasade.

»Proč! Proč od tu!« Starček je zrl in se ni zganil.

»Slišite! Proč! Naprej!«

Zdaj se je zganil, del je motiko na ramo.

»Ne tam, ne v vas! Na vas streljajo. Proč, na drugo stran!«

»Kam? Tu je moja njiva, doli je moja hiša. Saj sem ostal sam, popolnoma sam. Samo še njiva in hiša, samo še njiva... glejte, razkopali so jo!«

»Saj se vrnete! Ali iščete smrti?« »Ne, smrti ne, dokler imam njivo.«

Bežali smo pred tulečo smrtjo. Zdaj je bežal tudi starec, daleč za nami, težko upognjen, z motiko čez ramo. Granata se je zarila v njegovo njivo in dvignila steber dima in prahu.

Ozrl se je in stal nekaj trenutkov, mi smo bežali dalje, dalje...

Ko je prišel za nami v kritje, kjer smo ždeli stisnjeni v vlažnem, podzemskem prostoru, so mu sijale oči v bridki nejevolji. Gledal je zmedeno po temnih obrazih in molčal.

»Ali vas boli?«

»Kako veste?« je uprl pogled vame in ga ni odtrgal ves čas. »Povem vam, kot bi bili zadeli mene v srce, da, mene...«

Da! Zato ne morejo pozabiti, zato se borijo s tako nadčloveško silo in umirajo, ker so v srcih tisočkrat ranjeni, ker jih vsaka minuta tisočkrat zaboli. Zadeni kamorkoli, zadel boš na rano, skrivi eno samo bilko njegove njive, izsili eno samo solzo njegovih dragih — videl boš.

Ali se še čudite njih junaštvu, ali so vam njih srca še nerazrešena? Vsakdo je storil trikrat več kot mu je bilo zapovedano, a ti so storili desetkrat več. O, če zapoveduje srce! Ali ne bodo še bolj ljubili njiv in hiš: rodne grude, ki se vrnejo iz barak in iz jarkov?