Noč.
Ivan Cankar
Izdano: Slovenski narod 28. oktober (1911), 44/249
Viri: dLib
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Vzdramil se je nenadoma in bilo mu je, kakor da mu je bil kdo zašepetal v uho neprijetno besedo. Blizu treh ponoči je bilo. Poiskal je vžigalice in je prižgal svečo.

Kako se je glasila tista neprijetna beseda? Kdo jo je izpregovoril?

Tiho in počasi se je vzdignil v postelji, vzel je svečo in je posvetil svoji ženi v obraz.

Ležala je mirno, skoraj do vratu odeta, roke na odeji. Dolge, temne trepalnice so pod lučjo narahlo vztrepetale, napol odprte ustnice so se zgenile. Obraz se mu je zdel spremenjen, ves drugačen kakor podnevi. Morda le zato, ker so bile oči zaprte in je bil zagrnjen njih sladki sijaj, morda le zato, ker ni bilo mehkega, tiho trepetajočega smehljaja na ustnicah. Ves resen je bil izraz: obrvi sta bili strnjeni, med njima se je prikazala guba, kakor znamenje skrite bolesti — znamenje misli, ki je on ni poznal. Nižje se je sklonil nad njo, pridržaval je sapo, da bi je z dihom ne predramil.

Kje je skrita tista misel, s kakšnimi črkami je napisana na teh belih licih, na trepalnicah, na ustnicah? Vprašal je v svojem srcu; njene ustnice so se v tistem trenotku zgenile, ali glasu ni bilo.

Njene sanje so v daljnih krajih, v daljnih časih. Kje drži pot do njih! Kakor plot do neba — tam zadaj je čisto drugo življenje, skrivnostno, njemu nepoznano; tuje besede so, tuje misli, tuji obrazi. Tam, za temi trepalnicami, ki narahlo trepečejo, tam je človek, ki ga on ne pozna in ga nikoli ni poznal.

Grenko se mu je storilo v srcu. Saj to ni ljubosumnost — odkod ljubosumnost in kaj je? Žena je bila otrok, ko jo je zasnubil; angelj je bila. Ali tudi otroci imajo skrite misli, ki jih ne razodenejo nikomur. Držiš ga v naročju, smeje se naglas, nenadoma utihne in pogleda sovražno, tuje. Kaj molči za tistim pogledom, kaj se je zgodilo v zakljenjenem srcu? Človek hodi s človekom roko v roki, hodi leto dni, vse življenje; in naposled, ob usodni uri spozna, da je hodil roko v roki s tujcem. Poznal je komaj tisto roko, kožo na licih, trepalnice na očeh. Vse drugo mu je bilo tuje, govorilo je tuj jezik, mislilo je daljne, skrite misli.

Kdo si ti, tako blizu, tako topla ob meni? Ali te poznam, ali te ljubim? Tisočkrat sem poljubljal te bele roke; in so te roke, še one — ali so govorile resnico, kadar so se oklepale mojih? Te ustnice, te rdeče, vroče — ali so govorile resnico, kadar so gorele na mojih? Ne roke, ne ustnice niso razodele tiste misli, ki je tam daleč, na vekomaj skrita.

Globoka žalost ga je obšla, stisnilo mu je grlo kakor ob pritajenem joku. Nagnil se je, da bi jo poljubil; toda spreletelo ga je, kakor da se bliža tujim, neprijaznim ustnicam. Upihnil je svečo. Napol že v sanjah je težko zavzdihnil in je zaspal.

Ob njegovem vzdihu se je vzdramila. Seglo ji je v srce kakor nedoločen strah brez vzroka in brez smisli. S široko odprtimi očmi je strmela v temo; nato je poiskala vžigalice in je prižgala svečo.

Kaj je bilo? Kdo je zavzdihnil, kdo jo je poklical?

Tiho, počasi se je vzdignila v postelji, vzelela je svečo in je posvetila možu v obraz.

Kdo je človek, ki leži poten in težko sopeč ob njeni strani, koščene roke sklenjene na prsih? Obraz je ves spremenjen, ni več tisti, ki ga je nekoč poznala. Suh je in star, v lica ves siv; mokri, sprijeti lasje vise na čelo; oči so malo odprte in gledajo belo skozi špranjo; zmršeni brki zakrivajo ustnice. Z vsega obraza govori tiho in nerazločno skrita misel, polna grenkobe.

Zazeblo jo je v prsa. Tiste misli ni poznala; nikoli ni bila izgovorjena, nikoli ni zasvetila iz odprtih oči. Tam zadaj, za potnim čelom, tam je vse drugo življenje, nikomur očito, devetkrat zaklenjeno. S spečega in z mrtvega obraza strmi skrivnost — tisto zadnje, resnično življenje, ki ob belem dnevu skrito pod suknjo, pod kožo, za besedo, za smehljajem in poljubom. Kod hodi tisto življenje, kaj je njegovo veselje in njegova žalost, kaj njegova ljubezen?

Ali so bile vse tiste lepe besede le na ustnih, le na tej vroči, razpokani koži, le prazen dih iz pljuč? Roko v roki je hodila z njim, verno, zaupljivo; s tujcem je hodila. Roka v roki, rama ob rami, ustnice na ustnicah; in vse je bila le senca; roka je segala v zrak, beseda se je izgubila v samoti.

In obšel jo je neizmeren sram, kakor da se je bila udala človeka, tujcu, ki ga je srečala na vesti, ki mu ni poznala ne imena, ne rodu. Upihnila je svečo, s trepetajočimi prsti se je odela do ust in je skrila gole roke pod odejo. Ko je zaspala, so bila njena lica vsa solzna in še v sanjah je ihtela.

Zjutraj sta se spogledala in sta obadva povesila oči. Od tiste ure je bila hladna senca med njima.