Noč brez spanca
| Noč brez spanca Mark Twain |
| |||||||||||||
Ob desetih sva legla, ker sva hotela prav zarana odpotovati domov. Nisem hotel koj zaspati, a Harris je bil koj zadremal. Jaz sovražim ljudi, ki koj zaspijo. Nekaj je pri tem, ki sicer ni čisto tako, kakor bi kdo koga napadel, vendarle je to nesramnost, ki jo človek kaj težko prenese. Radi te krivice sem zatorej precej jezen ležal v postelji in sem si prizadeval, da bi zaspal. A čim bolj sem se trudil, tem manj sem bil zaspan. Prav samotno mi je bilo v temi, ker nisem imel druge družbe kakor neprebavljeno večerjo. Polagoma se mi je bistril duh, razmišljal sem o početku vseh stvari, ki so bile sploh kdaj na svetu. Vendar nisem mogel nikamor preko začetka. Moj duh se je lotil kake stvari, a je koj šel mimo nje. Kakor nor je drevil od predmeta. Po preteku ene ure mi je bilo, kakor bi se vrtelo v moji glavi mlinsko kolo. Do smrti sem bil izmučen in utrujen.
Ta utrujenost je bila tako velika, da se je koj nekako zoperstavila živčni razdraženosti. In ko sem si domišljal, da še bdim, sem bil že zadremal, dokler se nisem radi nekega hipnega sunka prebudil, ki me je takorekoč izvil iz vseh členkov. V trenotku se mi je zazdelo, da bom padel v brezdno. Ko sem bil na ta način padel preko osem do devet prepadov, sem šele spoznal, da je bila polovica mojih možganov osem- do devetkrat zaspala, ne da bi se bila prebudila, druga, močno delujoča polovica pa jo je opazovala. Ta, vedno se ponavljajoča nezavest, se je razširila preko vse možganovine in slednjič sem bil zaspal in sem spal bolj in bolj. Seveda — hotel sem bil lepo solidno, blaženo zaspati in se potopiti v sanje, ko — kaj je bilo to?
Spet so deloma oživele moje medle duševne sile in so bile spet sprejemljive. Iz neke velike, brezkončne dalje je prihajalo nekaj, ki je postajalo bolj in bolj mogočno in je bilo kmalu kakor kak odmev. Izpočetka sem menil, da je bila to le domišljija. A ta šum, ki je bil izpočetka za milje daleč, se je izpremenil v viharno bučaige. Zdaj se je bil približal — bil je le še komaj četrt ure oddaljen. Ali je bilo to mogoče pritajeno brnenje in svrščanje kakega oddaljenega stroja? Zdaj je bilo še bolj blizu. Zdelo se mi je, kakor bi bobneče korakala kaka četa. Še bliže in še bliže je prihajalo — slednjič je bilo v sobi: miška je glodala les. In zaradi take malenkosti sem bil ves čas tako iz sebe!
A kar se je zgodilo, se ni dalo spremeniti. Hotel sem brž zaspati, da bi si bil pridobil izgubljeni čas. A to je bilo brezmiselno mišljenje. Ne da bi bil hotel, celo ne da bi se bil tega pravzaprav zavedal, sem vneto prisluškoval in sem nevede štel, kolikokrat je zaškrbetala miška. To delo me je sicer precej utrudilo, vendar bi bil to že prenesel, če bi bila miška pri tem stalna. Pa kaj še! Časih si je privoščila odmor in ko sem čakal, kdaj bo spet pričela in sem prisluškoval, sem več trpel kakor tedaj, če je glodala. Izpočetka sem hotel staviti nanjo pet, šest, sedem, deset dolarjev; slednjič sem stavil nanjo več kot sem premogel. Zamašil sem si ušesa, to se pravi, izpodvihal sem si uhlje in sem ju bil zmečkal šestkrat skupaj in sfero ju stisnil v uho — a vse zaman. Tako sem bil nervozno vzburjen, da sem imel tak dober posluh, kakor bi bila moja ušesa mikrofon. Kljub vsem pripomočkom sem slišal vse natančno.
Najprej sem se hudoval, potem sem bil silno jezen. Slednjič sem storil nekaj, kar so napravili vsi ljudje izza Adamovih časov; sklenil sem, da bom nekaj zagnal v tisto smer. Sklonil sem se in sem dobil copato. Potem sem sedel na postelji in sem pazil. odkod prihaja škrbetanje. A to ni nič poleglo. Tako nemogoče je bilo dognati, kje je miš, kakor ne utegneš izvedeti, kje čirika čriček. Meniš, da je tukaj, pa je gotovo vedna na drugi strani. Zatorej sem ves jezen kar na slepo zalučal čevelj. Zadel je na steno prav nad Harriojevo glavo in je padel nanj. Nikoli si ne bi mislil, za znam tako dobro lučati. Harrio se je zbudil in razveselilo me je, ko sem opazil, da ni bil hud. A potem sem se spet jezil. Harrio je spet kmalu zaspal, kar mi je bilo prav všeč, a že je pričela miška glodati vnovič — in spet sem bil razdražen. Nisem hotel spet zbuditi Harrisa, a škrpetanja ni bilo ne kraja ne konca, tako, da nisem mogel drugače, kakor da sem zagnal še drugi čevelj. Zdaj sem razbil ogledalo. Dva sta bila v sobi — in menda, razbil sem večjega. Harris se je spet zbudil, a se ni pritožil, kar se mi je prav milo storilo. Sklenil sem, da rajši prestanem ne vem kaj, kakor pa da ga zbudim še v tretje.
Slednjič je miška polagoma odšla in sem jel dremati, ko je pričela biti neka ura. Štel sem udarce in ko sem bil gotov, bi bil skoraj spet zadremal, pa je pričela biti druga ura. Štel sem. Nato sta se oglasili obe veliki ratovški uri in njun melodični zvok je mogočno donel. Še nikoli nisem bil slišal ljubeznivejšega, čarobnejšega, skrivnostnejšega brnenja. A ko je bilo to trajalo nekako četrt ure, se mi je zdelo, da je preveč te dobrote. Kolikorkrat sem hotel zaspati, tolikokrat me je spet kaj predramilo. Kolikorkrat sem se bil potem zbudil, tolikokrat sem pogrešil odejo in sem se moral skloniti do tal, da sem jo pobral.
Slednjič me je minilo vse veselje, da bi še spal. Spoznal sem dejstvo, da sem sem čisto in popolnoma zbujen, da nisem prav nič zaspan in sem obenem prav vročino že žejen. Ko sem tako premišljal, kaj bi bilo storiti, se mi je zdelo, da je najbolje, če se oblečem, če grem na dvorišče, se ondi pri vodnjaku umijem in osvežim in potem bi kadil in premišljal in bi tako počakal, da bi mininila noč. Mislil sem, da se bom oblekel, ne da bi prebudil Harrioja. Pač sem bil zatačal čevlje za miško, a v poletni noči bi zadostovale tudi copate. Tedaj sem tiho vstal in sem se polagoma popolnoma oblekel v ene nogavice. Te nisem mogel izslediti. Ker sem jo pa vendar moral imeti, sem se spustil na vse štiri na tla z eno copato na nogi, drugo v roki lazil po tleh okrog in sem iskal a brez uspeha.
Razširil sem krog in sem lazil in iskal dalje. Kako so zaškripale podnice, če sem pripognil koleno! In kolikokrat sem trčil ob kako reč, se mi je zazdelo, da je ropot petintridesetkrat in šestintridesetkrat večji kakor podnevi. V takih slučajih sem vedno pridržal sapo in počakal, dokler se nisem prepričal, da se Harris ni zbudil. Potegi sem spet lezel dalje. Premikal sem se tja, premikal sem, a nogavice nisem mogel najti. Sploh nisem utegnil najti drugega kot pohištvo. Zdelo se mi je, da tedaj ni bilo toliko raznega pohištva, ko sem bil šel v posteljo, posebno da ni bilo toliko stolov, samih stolov. Kaj je mogoče medtem prišlo nekaj družin v sobo? Pa pri tem nisem videl teh stolov. Je čutil sem jih ko sem se z glavo zadeval obnje. Bolj in bolj sem bil nejevoljen in marsikaka kletvica mi je ušla med kabacanjem.
Ko sem bil že prav strupeno jezen, sem si slednjič mislil, da bi šel tudi brez ene nogavice vun. Vstal sem torej, da bi — kakor sem mislil — šel proti vratom, pa sem bil nenadoma pri razbitem ogledalu. Kar sapa mi je zaostala ;spoznal sem, da sem zgrešil pot, niti sanjalo se mi ni, kje bi bil. Ko sem se zavedal tega, se seveda nisem premalo jezil. Če bi bilo v sobi le eno ogledalo, bi se bil še kako spoznal. A bilo je dvoje ogledal — in to je pomenilo toliko, kakor bi jih bilo tisoč. Vrhu tega sta bila na nasprotnih stenah. Pač sem videl nejasne obrise oken, a ker sem toliko kolovratil okrog, nisem pravzaprav vedel, kje so bila okna in sem bil radi njih bolj zmešan, kakor pa, da bi mi bila kaj pomagala.
Korakal sem naprej, da sem — prevrnil dežnik. Ko je štrbunknil na trde podnice, ki ni bilo na njih nikake preproge, je tako zaropotalo, kakor bi bil kdo ustrelil z revolverjem. Stisnil sem zobe in sem zadrževal sapo — Harris se ni zgenil. Počasi in s premislekom sem naslonil dežnik na steno, a komaj sem ga izpustil, že je štrbunknil na tla. Stresel sem se in sem v nemi razkačenosti prisluškoval nekoliko časa — nič hudega, vse je bilo mirno. Z največjo previdnostjo in skrbjo sem spet postavil dežnik, a ko sem ga izpustil iz rok, je spet padel na tla.
Ves sem bil iz sebe. Če bi ne bilo v tej pusti, veliki sobi tako temno in svečanostno, gotovo bi bil rabil take izraze, ki bi jih ne bilo mogoče sprejeti v kako knjižnico za nedeljske šole, ne da bi bili knjižici v veliko škodo. Če bi ne bil moj razum že toliko utrpel radi vseh teh kolovratenj, bi bil pač zmožen napraviti kaj pametnejšega, kakor je bilo to, da sem poizkušal v temni noči postaviti dežnik na gladke podnice. Celo pri belem dnevu bi pri takem opravku prišel komaj en uspeh na štiri neuspehe. Vendar sem imel še eno tolažbo: Harris je bil tih in miren, ni se zgenil.
Dežnik mi tudi ni mogel pokazati prave poti. V sobi so bili štirje dežniki in vsi so bili enaki. Pa sem si dejal, da bom tipaje šel ob steni in bom tako našel vrata. Dvignil sem se in sem poizkušal to storiti, ko sem koj vrgel neko sliko s stene. Slika ni bila velika, a je zaropotala, da je bilo ropota dovolj kar za vso pokrajino.
Harris ni dal glasu od sebe, vendar sem slutil, da se bo gotovo zbudil, če bom še nadalje delal poizkuse s slikami. Bolje, da sploh ne mislim več na to, da bi šel vun. Gotovo — našel bom spet okroglo mizo — nekolikokrat sem bil že pri njej — in mi bo služila kot izhodišče pri mojem raziskovalnem potovanju, da bom dobil tudi vrč za vodo. Potem si bom pogasil žgočo žejo in bom spet legel. Pa sem spet lezel dalje po vseh štirih in se mi je ta način zdel boljši, ker nisem mogel pri tem ničesar prevrniti. Čez nekaj časa sem zadel zares ob mizo — z glavo, in ko sem si nekoliko podrgnil bučko, sem vstal in sem šel z razprostrtimi rokami dalje. Dotipal sem se do nekega stola, potem sem obtipal steno, potem sem tipal spet po stolu, nato sem tipal po zofi, potem sem začutil neko turistovsko palico, nato je bila spet neka zofa. To me je zmedlo, zakaj menil sem, da je bila le ena zofa v sodi. Spet sem poiskal mizo, da bi iznova začel hoditi odondot. Pa sem našel le veliko stolov.
Zdaj mi je prišlo na mar, česar bi se bil moral spomniti že prej, da je miza okrogla in kot taka ne more služiti za izhodišče. Pa sem šel kar na slepo dalje, sem zašel v čudno zmedo samih stolov in zof, sem dospel v meni nepoznane kraje, sem vrgel svečnik s kamina, sem tipaje iskal svečnik, pa sem pri tem prevrnil neko svetiljko, sem potipal po svetiljki, pa sem prevrnil vrč za vodo, ki je padel z velikanskim ropotom na tla. Že sem si mislil: “Končno sem te vendar našel. Bilo mi je že, kakor bi bil popolnoma odstranjen od tebe.” Tedaj je [nejasno] -poma vzkliknil Harris:
“Morilci! Tatovi!” In potem še: “Ves sem preplavljen!”
Radi trušča je zbesnela vsa hiša. [nejasno] X. je planil v sobo v dolgi nočni srajci z gorečo svečo v roki. Za njim je planil mladi J., spet s svečo. Skozi druga vrata je prispela kar procesija ljudi s svečami in svetiljkami; gospodar, dva nemška gosta v nočnih oblekah in neka dekla, ki je bila oblečena prav tako.
Ozrl sem se. Zagledal sem Harrisovo posteljo, ki je bila za cel nedeljski izlet oddaljena od mene. Tu je bila tudi le ena [nejasno]fa, je bil le en stol, ki sem se zadeval obenj. Polovico noči sem se bil vrtel krog njega kakor kak planet in sem se bil zadeval obenj kakor kak komet.
Razložil sem, kaj sem storil in zakaj, [nejasno] tem se je odstranil gospodar, z drugimi ljudmi, midva sva se pripravljala za [nejasno] ter, ker se je že danilo. Skrivaj sem se [nejasno] na svoj pedometer in sem videl, da sem [nejasno] prehodil sedeminštirideset angleških [nejasno]. Pa me je to prav malo genilo, saj sem [nejasno] tako in tako namerjal napraviti kak [nejasno] izlet.