Noč ima svojo moč
| Noč ima svojo moč: Povest |
| |||||||||||||
»Uživajte kar hočete, a meni pustite kar sam hočem, gospod doktor. Pol stoletja uže tako živim, in sem visoko starost dočakal, ter želim, da tudi vi pri svojej priči takovo dočakate, kakoršno sem jaz.«
»Jeli se vam uže dalje časa gnjusi vsaka mesna jed?«
»Uže odkar sem bežal iz mravljišča, katero se človeštvo zove. Gnjusi se mi od one noči, v kateri so mi ljudje »v peklu ponarejene podobe božje« vzeli vero, da more biti v človeku kaj božjega. — Vi mislite, da bi, ko bi se mej svet vrnol, ozdravel od bolezni, katerej pravite misantropija, ker je pak v resnici le gnjus nad vsem, kar nosi človeško ime. A zagotavljam vam, da prav samota mi je vrnola vero v boga, in vendar gospod doktor — —!«
Zdravnik odstopi nekoliko stopinj, pretresén po izrazih divjosti v glasi in mahljejih govorečega, kateri črez nekoliko časa še pristavi: »— nekako čudno se prestrašim, ter zaman iščem v sebi žarek one ljubezni, katera je pred v meni živela, zastorjeno srečno upanje, katero me je navdajalo, ko sem mirna večera mirijove zvezd na nebu občudoval.«
Črez dolgo še le si je zdravnik upal izpregovoriti: »mislite si, da ste imeli hude sanje?«
»Mislite-li, da še norim?«
»Ne, ne, gospod, menim le, da se morate doživelega kakor hudih sanj znebiti, da bode vsaj vaš večer, če ne vesel, vsaj miren. Govoriva enkrat o tem, kar vam srce toliko teži. Pet in dvajset let živite uže pri meni, in še nikdar nijste o tem, kar imenujete svojo skrivnost, toliko povedali, kakor denes. To je dobro znamenje.«
Starec odkima z glavo.
»Ustno gotovo ne, pismeno morda po mojej smrti. Veliko, veliko let uže leži rokopis v mojej mizi in če bo kdo, boste gotovo vi podedovali ga. Mogoče, da, ko bodete omenjeno prebrali, se boste kesali, ker ste to storili. Mogoče, da boste pozneje rekli, da sem bil še neumen, ko sem to pisal, — a meni bode vse enako.«
»Vdam se v vaše želje, akopram vam še dolgo živenje želim.«
»Kdor kakor jaz, uže 50 let umira, on ne more biti tacim željam hvaležen.«
Stem je bil izredno dolgi pogovor z gospodom Ponzetom pri kraji. Doktor Davis previdi, da je tu odveč, ter se poslovi.
Petdeset let je uže minolo, odkar je gospod Ponzet, — katerega je umrli tovariš zdravniku Davisu priporočil, — početkom nerad, popreje rodovoljno, ločen od sveta in vseh domačih hižnih bivalcev, mej norci živel. V blazni hiži na škotski meji, romantično mej gorami ležečej privatnega zdravnika Davisa, sklenil je konec svojega življenja dočakati. Ne besedice nij nikdar o onem omenil, kar mu je svet tako prignjusilo smešno, tiho, nikdar mesene jedi uživajoč, živel je, kakor do sedaj. Časi je sedel v voz, ter se peljal kake pol ure sprehajat se; drugače se pa nij ganil iz Davisove hiže, ali pak celo iz svoje sobe ne. Ko ga je pak jela starost tlačiti, sedel je od ranega jutra do večera pred kaminom, ter podobo nenavadno lepe deklice z tresočimi se rokama poljuboval, ali pak nepremakljivo zrl na ogenj, kako so iskrice kvišku skakale in umirale, — a nij zapazil, da tudi iskrica njegovega življenja bolj in bolj pojema. In zgodilo se je, kar je Davis od dne do dne pričakoval.
Gospod Ponzet je potoval je v boljši svet. Doktor Davis je bil glavni dedič njegove velike zapuščine, ter je tudi njemu obljubljeni rokopis podedoval. Bil je brez nadpisa a zapečaten. Doktor ga odpečati. Pisanje je bilo težko umljivo. Različna pisava svedočila je, kaki viharni občutki so se menjali, in kateri mu peresa nijso vodili, temveč podili. Sledeči zadržaj:
»Radi bili bi vi zvedeli, doktor, kateri dogodjaj me je izmej sveta pahnil. Dobro! Skazali ste mi toliko ljubezni, da bi moral vse pozabiti, kar so mi ljudje hudega učinili, a to se ne da! Obdolžil sem vse človečanstvo, ter ne morem ne zabiti, ne odpustiti. Kratka, skoraj bi rekel srečna leta, katere sem v vašem zavetji, kot norec, preživel, tačas sem nekoliko pozabil. A ko se mi je pak vrnilo ono, kar zovejo pamet, vrnil se je tudi spomin, oni dar, kateri je tisoč in tisoč ljudem edini zvesti prijatelj, — meni pak pošast strahú.
Sodite sami: osoda mi je sicer osula zlata v mojo zibelko več, nego je bilo treba; kakor da bi mi bilo možno s tem vse nadomestiti. Nemila smrt mi je vzela starše še kot otroku. Pri samoljubnih ljudeh sem preživel ne prav veselo svojo mladost. Ljubil sem še takrat človeštvo, črez vse ljuba bila mi je pak moja sestra Olga, lepa, srčna deklica, — edina stvar, z menoj sklenena z vezmi krvi, še bolj pak s čarovnimi vezmi simpatije. Moja ljubezen do nje ostala je še neskaljeno tudi še, ko sem postal ženin njene najzvestejše prijateljice; a če je večja ljubezen mogoča, ljubil sem še bolj svojo sestro, ko mi je smrt nevesto vzela. Le nekaj me je vedno vznemirjalo. Olga je bila bogatemu Rusu obljubljena, ter bi morala iti ž njim v St. Peterburg, in akoprem sem hotel iti za njo, zdelo se mi je vendar, da, ko se bode zaročila, bode nastal vedno širji prepad mej nama, kateri bi najino ljubezen ohladil. Mlad, bogat, neodvisen — vendar nijsem imel druge sreče, nego s sestro se pomenkovati, katera edina me je umevala.
A kaj podobo sreče risati, katera je na tako strašen, neizrečeno hudoben način bila uničena. — So li v oni strašni noči vsi angelji spali?
Hijeronim pripoveduje, da je v svojej mladosti v Galiciji videl Škote človeško meso jesti. — Če so ti ljudje zapazili čredo, nijso volov ali prešičev napali, temveč pastirje, da so v Nevgateju kazali podobe onih človekožrcev, kateri nijso le ljudij napadali, ter oropali, temveč njihova trupla na kosec razsekali, nasolili, in po zimi jeli; — da če se ne motim ob času Ludovika XIII. ali pozneje je v Parizu neki paštetar, kateri je imel veliko kupca, paštete napolnil z človeškim mesom, katere je ubil … to vse so žalostni dogodki, iz mej katerih je slednji tudi sodnijsko potrjen. Zgodovina svedoči veliko dejanj, katerih bi se moral kot taki jih sramovati in jeze oblediti. Vi, doktor, ste v knjigi človeštva, kakor tudi jaz prej, čitali,— vi znate imena pošastij človeških zaznamovanih, ter izključenih.
Ko bodete brali listke »obnorelega«, vi lehko o njih mislite, kar hočete, takrat uže ne bom, ali pak boljši vedel: kaj pomeni človek, od kod pride, kam se vrne, in — kdo nad zvezdami biva?
Pričenjam pisati, kar sem si prav za prav namenil. Ali bom pak dovršil tega, ne vem. — Kakor veste, je uže črez 50 let; s svojo sestro bil sem šel ta čas v London ženinove sorodnike obiskat. Prvi pot je pak veljal staremu mojemu znancu. Prišli smo v veselo družbo, kjer se je pelo, pilo in plesalo v pozno noč. Nekoliko vinjen sedem potem s svojo sestro, katera je vedno domov tiščala, v voz, kateri bi naju domov pripeljal.
A komaj sva se kake pol ure peljala, ko se os voza zlomi, ter sva bila na ta način prisiljena izstopiti. Druzega voznika v tem oddaljenem predmestji dobiti, bilo je nemožno. Hotel sem nama drugod prenočišča poiskati, a zopet je sestra domov silila, in zopet sem se njenej volji udal. Akopram so nama ljudje večkrat pravi pot pokazali, vendar sva v gosti megli na nepravi zašla. Molčeč ideva dalje. Le nekoliko korakov sva mogla pred se videti, in hiše so se vedno bolj nedoločno iz goste megle videle. Sem in tja čutil sem sestrini roki v mojih se tresti, in ko sem jo hotel pomiriti, rekla je: saj sem sama uzrok, da moram tako okolo tavati. Večkrat se je zdelo nama, da vidiva luč z daljave, a ravno tolikrat sva bila prekanjena. Enkrat se Olga tesno k meni pritisne in zamolklo zakriči, ker se jej je dozdevalo, da vidi senco moža k nama se plaziti; jaz kličem, maham z palico okolo sebe, — ničesa nij bilo. Zdajci, ko sva pri oglu neke hiše zasuknila, zagledava luč. Na pol veselo, na pol skrbno, lazila sva se za svitlobo, ter sva dospela, kolikor se je dalo razločiti, do male, na pol razdrte bajte. Bilo je vse tiho notri. Napenjala sva oči, da bi skozi umazana okna v sobo videla, — in kar sva zapazila, ali boljše uganila, bila je starka, pri mizi sloneča in speča. Sklenil sem iti starko prosit, da bi nama pravi pot pokazala. Olga, katerej sem ukazal pri dvurih čakati, nij se hotela ni trenotka od mene ločiti, ter me silno prosila, ne v to hišo iti, marveč najin pot nadaljevati.
Meni se je zdelo, da tu premisleki nijso na pravem mestu, in odločno peljem branečo se sestro v hišo — osodepolni koraki. — Tanka, lojeva sveča nij mogla nizke in umazane sobe toliko razsvetliti, da bi bila stvari v njej razločila. Toliko sem videl, da je bila starka močna ženska umazana in podobna čarovnici. Pogled njenih krmežljavih očij bil je strupen, govorjenje bilo godrnjanje in njen smehljaj hudoben. Moja sestra je nekaj šepetala, mislim, da se je bogu v varstvo izročila.
Posrečilo se mi je sedaj starki dopovedati, kaj hočem, a odgovora njenega nijsem umel. Od zvunaj slišim težke stopinje proti hiši koračiti, ko se k oknu obrnem, vidim dve osobi težko stvar na dvorišče vleči. Velikanska osoba, gotovo soprog starkin, stopi z mladim dečkom v sobo. Moža s trdimi lasmi in mršavo brado moral se je vsak bati, obraz mlajšega vsakomu se gnjusiti. Starka pripoveduje velikemu, kateri naji od vrha do tal ogledava, nekaj, v nama neumljivem jeziku.
»Imate najbližje, če greste črez dvorišče in dalje pri vrtovih,« obrne se mož neuljudno k meni, potem k pomagaču: »Pelji jih na prostor.« Jaz izvlečem denarnico. »Pustite« zarenči velikan ukazovalno. Moja sestra se me na desno pritisne in drži krčevito moji roki. —
»Pojdiva v božjem imenu, Olga« rečem, ter greva za osobo, katera nam je s svetilno pot kazala.
»Tu zadaj ?« vpraša Olga tresoča se, ter je skusila v malem prostoru orijentirati se.
»Kmalu bode« jej odgovorim, ter jo soboj vlečem.
»Bog,« zakriči Olga ter plašno v stran gleda, manj ostroviden od svoje sestre zagledal sem tudi jaz zdaj kar mi je kri v glavo sililo. Bila je glava mrtvega človeka! Prestrašen odskočim nekoliko, a naenkrat me buti nekaj po glavi — in več se ne zavem.
Klet z globocimi hodišči; pri dverih kotel z vrelo vodo, pred njim starka; tu na panjaču sekira in kosti; tam na dolgi mizi lonci, noži, druga orodja in temno-goreča svetilna, na tleh okolo ležeče vrvi, lopate, metle itd., strašna podoba v črnih obrezkih. In obraz starke? Ko bi šel v pekel, bi li našel tod tako čarovnico? In tam v kotu, katerega temo moje oko le težavno prodreti more?
Usmiljena noč pokrij me zopet! — Ne, ne, nikar, če je ona, ali živa, ali mrtva. Spomin me mine in se zopet vrne. Strašno je vse okolo mene! Usmiljeni bog! Je li ono moja sestra, kar tam v kotu leži? Da, je — a tako mirno leži! Ali spi, kakor sem jaz, ali pak spi večno spanje, rešena od osode? Angelj sloni zraven onega peklenskega duha pri kotlu. Da bi vsaj ne bili moji udje mrtvi, kakor bi uže v grobu ležal; da bi bil vsaj zmožen vstati. Da bi le smel po imenu jo pozvati. Bi pak li ne bilo možno njo in sebe rešiti? Prsteni, ura, denarnica, vse je zginilo; ali bi si pak ti »ljudje« ne dali srce omehčati in bi se ne zadovolili z ropom? Mislijo-li še ono uporabiti, kar spada grobo-kopu — — najini trupli? — Na stropu odprejo se skrivne dveri. Na stopnicah se prikaže oni velikan, za njim njegov pomagalec z obrazom obešenca.
Še nij pri kraji, stara hudoba? naprej pobalin, še veliko dela, še nocoj dovršiti, marš.
Iz kotla jeli so jemati dolge vrste kuhanega mesa, katere mladi odnese. »Hočem li prešiče soboj privleči?« še vpraša.
»Ne, denes drugo delo!« Mesar gre pri teh besedah okolo; noga moja mu je na poti in jo proč brcne. — Velika je muka, ležati morati, enako mrtvacu!
Kaj je to! — tiho klicanje mojega imena. Rahlo vzdignem trepalnice in opazujem kot, kjer je Olga slonela. Dozdevalo se mi je, da so se njena ustna gibala, in je bilo njeno oko nepremakljivo v me uprto. — Morda vse le sanje! Mogočo, da so bile tudi sanje, ko sem videl mesarja človeško glavo mesariti …
A, nijsem sanjal, ko videl silnega na panjači sekati in ženskemu kljusetu kosce mesa metati, katere je na tehtnico devala. Nijso bile sanje, ko je kamen od tal vzdignil in nekaj v luknjo vrgel. — Skusim se gibati, kar se mi je vedno bolj posrečilo. Rad bi bil le enkrat prav prosto, globoko vzdihnil — a nijsem se upal.
»Žaklje s peskom denes še bolj nabaši,« zagrmi ukazovalno mesar svojej tovarišici, katera pak na mesto odgovora je klela; on je odšel počasi po stopnjicah. Ostudna starka je ostala sama, s hrbtom proti meni obrnena. Ko bi to hudobo v pekel poslal, in za njo še njene tovariše! šepeče v meni. Tiho se vzdignem, ter čutim svoje ude vedno krepkejše. Pogled na Olgo, katera je imela oči še vedno v me vprte — skok naprej, — in starka leži z stisnenim vratom pod menoj. A bila je močnejša od mene; smrtni boj se prične! Starka me na tleh za soboj vleče in grabi po mali vreči: »Olga,« kričalo mi je srce, kri razburjena podi se mi po žilah; trdnejše držim kričečo starko, zgrabim vrečo — vrečo z peskom, — jo zopet potlačim, spustim nedolžno morilno orodje narejeni skrčeni ustni. — Ne gane se več, — mrtva je. Hitro skočim zdajci k svojej sestri, katera je zopet zaspala, kakor se je videlo, ter jo z krikom poljubim, bodi srčna, Olga, ko bi bilo sto teh hudob se jim bom zmagalno branil. Uboga sestra! smehlja se! a nemam časa, moram k vhodu. Sekiro v tresoči roki, nemirnega srca, vročega, mokrega čela, — stal sem za stopnicami, ter čakal četrt ure meni večnost — večnost, katere bi se več ne upal preživeti, tudi ne, ko bi s tem si večno življenje dosegel. Meni je bilo vse enako, za svojo osobo se nejsem ničesa bal, a ono, ki v kotu sloni, ono moram rešiti, ko bi se moral tudi hudiču prodati, akopram je moja duša iz globine ječala: »oče naš, kateri si v nebesih.«
Zopet se odpro dveri na stopnicah; težke stopinje izdajajo načelnika krvavega rokodelstva, izpod stopnic se splazivši, vržem sekiro morilcu na glavo, še nekaj trenotkov je stal, in ko hočem še drugo sekiro zgrabiti, pade črez glavo po stopnjicah — mrtvéc.
Jelo se mi je v glavi vrteti, a pogled na mojo sestro me zopet okrepča, kakor tudi misel: nijso li še zavezniki te roparske druhali v obližji?
Nij li moje prvo delo zdaj, še onega za vislice dozorelega fantalina s poti spraviti? Ali pak nij morebiti hiža, kjer sem bil ujet, fabrika, v posestvu več delničarjev in me li ne bodo ti zasačili?
Tu v umazanem kotu ležala je ona podobna ovci, katera ima zaklana biti. Moč me jame zapuščati, in zopet padem na tlak. Zastonj skušal sem roki vzdigniti, zastonj, ležal sem, podoben detetu v zibelki, katerega ne varujejo ostre materine oči, in okolo katerega vohajo ropaželjne živali.
Boga bi rad na pomoč klical, — a več nijsem vanj veroval, — njegove stvari so mi oni vzvišeni čut iz mučene duše iztrgali. Ko bi bil — mislil sem si — bog vsegapričujoč, usmiljen in vsegamogočen, zakaj pusti taka hudobna dejanja goditi se? Čelo me je peklo a mrzli ko led bili so mi udje; o da bi bil sam, s sekiro ali nožem napal bi one kanibale, ali zmagati jih ali pa poginiti. A v kotu leži krv moje krvi. — O! in jaz, jaz človek po božji podobi ustvarjen, ležim tu nemogoč ganiti se! Duša se muči, a truplo leži mrzlo. A električno prešine vendar to truplo, ko se skozi odprte dveri slišijo prihajajoči koraki.
Vse svoje moči napnem, ter vstanem; a komaj na nogah, imel sem veselje videti, da mi je zadnje »delo« prihranjeno. S težkim vrčem obložen, stopi na stopnice; a prizor v kleti moral je biti strašan; naenkrat zakriči, ter se s svojim bremenom zvali po stopnjicah.
Meni se je zdelo, da si je zatilnik zlomil, a škodovati mi nij mogel.
O kako me je to stresnilo! »Živeči edino le ima pravo« kličem veselo, ter zmagalno gledam usmrtene. Tiho nastalo je vse okolo mene, strašno tiho. Hitro stopam po stopnicah je-li še kdo v hiži. Zunaj bila je noč, ali ista noč, katera je naji tu notri zapeljala, ali pak druga, tega nijsem vedel in še denes ne vem. Dosta — bila je noč.
»Naprej« i zopet »naprej« kričalo je v meni. Velikansko moč čutim v rokah, vzdignem še vedno mirno na tleh ležečo sestro, ter hitim z njo iz hiže zločinstva in strahu na prosto.
O živenje! o prostost! kako sladka imena. Več ne vem, kako sem prišel iz hiže i kam sem bežal. A daleč moral sem teči, akopram sti se mi koleni upogibali. Konečno zapusti me moč in spomin mi mine.
Dolgo, dolgo sem ležal v omotici. Ko sem se zopet prebudil, bilo je mrzlo, deževno jutro; ležal sem na polji in na svojih prsih, z rokama okleneno, držal sem Olgo, svojo sestro. Solnce je sijalo kalno in žalostno skozi gosto meglo na okolico. Mrzlo, bledo čelo sestrino poljubil sem. »Olga, Olga!« — Nijso li njeni obrvi in ustna, katera so toliko ljubeznjivega z menoj govorila? Da, a ne odgovori; ne odpre očij in roki ležiti kakor mrtvi na prsih. Olga!« Zopet zažari smehljaj na njenem lepem obličji. »Rešena sva.« Vedno se smehlja, a molči; očij ne odpre, iz katerih so vedno nebesa sijala. »Rešena sva, Olga, več nijsva v roparskih rokah!« Nobenega odgovora, vedno smehljaj. Ali jo je strah oropal spomina, — jezika? Ali je — mrtva? Mrtva! Strašna beseda, katere nobeden ne ume! Zastavica še ne rešena! Mrtva? o ne! vsaj me je ravnokar po imenu klicala; vsaj se smehlja! ne! ne! vsaj je le smrt na videz, katera pravo tako sleparsko posnema. Magnetizér me je navadil magnetiziranja. Z mrzlima rokama skušal sem dobro uro mrtvi trup svoje sestre oživeti. Smehljaj postal je določnejši, črne obrvi, zdelo se mi je, jele so migati. »Te li zebe, Olga?« Da, moralo jo je zebsti; saj je tudi mene, akopram mi je bilo mraz ter vroče ob enem. V roparskej luknji slekli so mi bili obleko, a s sestro svojo zgrabil sem tudi suknjo, v katero sem zdaj Olgo zavil.
S sestro v naročji, bežal sem dalje v mesto. Droban, mrzel dež kapal je z neba; hitel sem v meglenem jutru, kolikor sta me uže opešani nogi nesli. Plakal bi rad in molil, — a oči nijso imele solze, srce ne vzdihljaja. Le, ko se mi je zdelo, da je sestra glavo svojo bolj na moja prsa pritisnila, hvaležno oči k nebu vzdignem. V mesto dospevši, nabrala je za menoj se množica ljudij, katera je vedno bolj naraščala. A kaj me je vse to brigalo? Slišal sem posmeh in zasramovanje — milovalne besede niti ene. Le radovedni, hudobni, zoperni, vsakdanji obrazi. Tudi mestna straža naju zapazi, in ko me je umela, da iščem pomoči, vrže naji v voz. Pred visoko hišo dospevši, vzeli so mi sestro, ter jo po širocih stopnjicah nesli v veliko sobo. Jaz idem za njimi ter vspehan sedem na stol, stoječ pred dvermi, mej tem, ko so mojo sestro dejali v posteljo. Dva zdravnika jo opazujeta, mej tem, ko se je tretji trudil zvedeti, kaj se je zgodilo. A nemožen druzega izpregovoriti, nego ime svoje sestre, vstanem, ter tekam proseč od enega zdravnika k druzemu. Zopet sedem v kot, in zdaj ulijo se mi solze. Dolgo sem plakal tiho in bolestno. — Solze so se mi ulivale vedno bolj, a ne srce olajšajoče solze, — žgeče kapljice, ki so mi v srce kapale in kri ustavile.
»O neviden duh volje, če nemaš še imena, po katerem bi te spoznali, — imenuj se hudič.«
Kviško skočim k postelji, kjer je moje najljubše ležalo, in katero so zdravniki zapustili, ter opazujem bledo obličje.
»Olga« šepečem tiho, »Olga« kličem proseče. »Olga« kričim bolestno, in otli jek odmeval je od visokih sten sobe. Nij mi odgovorila, ne odprla očij. Padem na koleni pred njo, poljubujem speči roki s solzami — o bog, ne zbudi se. Ko vstanem, zagledam v ogledalu strašno bled, nagrban obraz, na katerem so sivi lasje viseli; ko se potipljem vedel sem, da je to moj obraz v ogledalu — strašen prizor: a kaj je to mene brigalo. Nij li ležala moja edina sestra pred menoj mrtva? »Mrtva,« da to je bila strašna beseda, katero je nekdo za menoj izrekel, neusmiljeno mirno in mrzlo, kakor se igralci pomenkavajo ko igrajo »rouge-noir«. Neusmiljen brlog igralcev, ki se zoveš svet! »Mrtva!« — ne vem, kaj sem na to dejal in storil; a oni, ki je to besedo izustil, bežal je iz sobe in tovariši njegovi za njim. Bil sem tedaj sam s sestro. Zbudi se Olga sestra moja! če tudi teško, le enkrat me še pogledi s svojimi ljubeznivimi očmi. Kaj veš, da nemam nemam nobenega razen tebe, na širocem svetu. V spanji slišala si vedno moje korake, in zdaj pa niti ne slišiš več mojega glasu.
»Olga« kričim besno, in v sobo stopita moža, hoteča me odpeljati.
»Sestra vaša je mrtva!« reče eden iz mej nju.
Jaz kričim: »Besen si! ona živi in mora živeti,« ter ga vdarim v obraz, da se na tlak zvali. — »Živi, mora živeti« klicalo je v meni.
Moža sta me pustila v kotu ležati, kjer sem se naslonil. O človeški jezik, kako reven si v svojem bogastvu! Kje so besede s katerimi bi izrazil, kaj in koliko sem trpel, kar sem čutil in je v mojem notranjem rojilo? Na pol sem sanjal in strašna podoba doživelega prikazala se mi je s krvjo načrtana pred oči. Vesel večer, samoten pot, čarovniška starka, velikan, hudoben obraz mlajšega, globoka klet — sanjarsko zbudenje — — tu v kotu sestra — — — v kotlu — — obmolkli človeški jezik, drevesa gibajte se! usmili se kamenje! piši dvignite se — gore vse na svetu smejajte se, — upite v nebo ime »Olga!« da se bodo oblaci pretrgali, in da bo slišal oni bog, kateri pusti večno kolo se vrteti.
»Olga!« zopet jo iščem, ter jo najdem — na dolgej mramornatej mizi — pred njo stoji sivolasi mož z bliščečim se nožem v roci — nož, kateri me je zopet spomnil na klet in njene strahovitosti. Skočim k mizi, ter vzdignem sestro.
»Vaša sestra je mrtva!« reče mož z sivo glavo, z glasom, kakor bi kaj navadnega vsakdanjega povedal.
Bila je mrtva. Solčni žarek umorila je neusmiljena noč! — — vse je minolo!
Ko oči odprem, imel sem polno pest sivih las, — in v kotu velike sobe, devali so deklico, zavito v dolg, rujav plašč v črno rakvo — Olgo.
Usmiljena noč vzela me je zopet v svoje varstvo in ko — ne vem ali ob tednu, mesecu ali letih, — se je jelo v mojem duhu zopet daniti, bral sem sodbo: bil sem v norišnici.
Za »zdravega« spoznan, hitel sem v drugo norišnico; nijsem se bal sveta — le da nijsem bil v društvu živalskih ljudij, — i mej ljudmi živeč — svoj um ohranil.
Posl. Fr. H—ka.