Ko pride noč, sodruga poezije —
ah daj no, dragi, to so fantazije!
Na Placu se tedaj že spi,
obema povštre, prede in smrči.
Ali ko pride ura strahov,
ko odbije dvanajst zvonov,
Plàc se zgane,
z loža plane
staro, mlado,
golo, z brado,
suho, polno,
zdravo, bolno,
revno, bogato,
hlevno, bahato,
smešno, otožno,
grešno, pobožno,
tiho, glasno,
gŕdo, lépo,
gluho in slepo
urno se v koló zavrti,
burno se okrog Štirne podi,
ringaraja,
vijavaja,
si nagaja,
se razvnema,
se prižema,
se objema,
skače, se stiska,
gode, piska,
vriska, joče,
smeje se, stoče,
zvija se v kače,
še drugače —
sveta Šentomprga, saj bo kmalu
tó-le podobno, fej, bakanalu!
Tákrat pa Jakob s prstom požuga:
Konec, otroci, če ne, bo druga —!
Plàc ostrmí,
Plàc domov zbeží,
v nástil se skrije,
roka Marije
rahlo ga v sèn povije.
Luna na nebu (če je jasno, seveda)
čudom se čudi, pisano gleda,
po farizejsko sólze toči,
zjutraj, joj joj, od smeha poči.
Zdaj pa reci: je to poezija?
Kaj še, dragi — vizija, vizija!
