Noč na Placu

Noč na Placu
Joka Žigon
Izdano: Loški razgledi, letnik 20 (1973), številka 1, 292
Viri: dLib
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Ko pride noč, sodruga poezije —
ah daj no, dragi, to so fantazije!
Na Placu se tedaj že spi,
obema povštre, prede in smrči.

Ali ko pride ura strahov,
ko odbije dvanajst zvonov,
Plàc se zgane,
z loža plane
staro, mlado,
golo, z brado,
suho, polno,
zdravo, bolno,
revno, bogato,
hlevno, bahato,
smešno, otožno,
grešno, pobožno,
tiho, glasno,
gŕdo, lépo,
gluho in slepo
urno se v koló zavrti,
burno se okrog Štirne podi,
ringaraja,
vijavaja,
si nagaja,
se razvnema,
se prižema,
se objema,
skače, se stiska,
gode, piska,
vriska, joče,
smeje se, stoče,
zvija se v kače,
še drugače —

sveta Šentomprga, saj bo kmalu
tó-le podobno, fej, bakanalu!

Tákrat pa Jakob s prstom požuga:
Konec, otroci, če ne, bo druga —!

Plàc ostrmí,
Plàc domov zbeží,
v nástil se skrije,
roka Marije
rahlo ga v sèn povije.

Luna na nebu (če je jasno, seveda)
čudom se čudi, pisano gleda,
po farizejsko sólze toči,
zjutraj, joj joj, od smeha poči.

Zdaj pa reci: je to poezija?
Kaj še, dragi — vizija, vizija!