Noči
Ivan Rob
Izdano: Jugoslovan 12. julij 1931 (2/158), 9
Viri: [ dlib]
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Vedno bom ljubil noči, tiste noči, ki se od bogvekod spuste k tebi, ki se ti privijó prav zaupno k srcu in ti šepečejo sanje vsemirja. To so blage noči, nikdar ne butnejo iznenada vate, ne spačijo se ti, če jim pogledaš v oči. Take noči imam rad. To so pomladne noči.

Ko se ta noč spusti k človeku, odpre prav narahlo duri njegovega srca, sprva plaho, kakor mati, ki gre budit svoje dete, potem pa urno šine v srce, zapre duri za seboj in ostane v njem vso noč. In takrat je človeku dobro. Tako mu je, kakor bi se po dolgih letih vrnil domov, kakor da bi ga mati obiskala v tujini. Takrat je človek sam s seboj in blažene so njegove ure. Vse pozabljene in že zavržene misli mladih let se vračajo druga za drugo, in človek se sam sebi čudi, odkod so se vzele. Pa še druge misli pridejo, take, ki bi se ob belem dnevu ne upale prikazati, take, ki po dnevi niso smele in niso mogle govoriti tvojemu srcu. Vse lepše so zdaj ponoči, vse bolj verjetne se ti zdijo. Podnevi bi se jim smejal: »Neumnost, to so neizpolnjive želje!« Ponoči pa imaš prav prisrčno veselje z njimi: »Kako, da se ne bi moglo izpolniti to? Tisočem se je, pa se meni ne bi?« Te noči so tolažilnice. Kolikokrat sem se zvečer vrnil obupan domov, drugo jutro pa sem šel poln upanja obupu naproti.

A te noči so prešle. Daleč so že za menoj, Bog ž njimi! Še sanj mi niso zapustile.

Zdaj so se zagrizle vame druge noči, pred katerimi ves trepetam. To so tiste noči, ki te zagrabijo za prsi in duše. To so rabeljske noči, vedno butnejo vate iznenada, spačijo se ti, če jim pogledaš v oči. Teh noči se bojim. To so jesenske noči. Kako nasilne so te noči! Prideš domov z lepo mislijo, ki si jo utrgal bogvekje, ležeš na posteljo, da bi bila samá, pa se zareži vate rabeljska noč s svojimi mislimi. Iztrga ti lastno misel in jo vrže v kot, da bolestno zaječi. Nato pa se izvijó iz mlake spominov najgrše misli in se s svojo gnusobo vržejo vate. Če bi po dnevi kaj takega mislil, bi pred največjo vlačugo zardel in nič bi se ne čudil, če bi te na mestu ubili. Zdaj se pa valjaš v njih in nasičuješ z njimi svojo živalsko slo.

Tudi te noči so že prešle. Izmučile so me do onemoglosti, toda ubile me niso.

So še tretje noči. Tudi teh noči se bojim, a še bolj jih sovražim. To so noči brez misli, brez veselja in žalosti, brez željá in brez groze. To so najhujše noči. Ko ti je duša najbolj žejna, so zate take noči peščena puščava. Ko bi rad švignil k zvezdam, se poveznejo te noči nate, kakor pokrov črne rakve. Ni kesanja, ni tolažbe. Takrat bi si pognal kroglo v glavo, pa mi ne pride na misel, grozo gnusnih noči bi si želel, če bi le mogel želeti kaj.

Te noči še niso prešle. Pred menoj jih je več kot za menoj. Sovražim te noči brez sanj in groza me je pred njimi; v njih me čaka smrt.