Nočni čuvaj
| Nočni čuvaj anonimno |
| |||||||||||||
Po vsej vasi se je kadilo iz dimnikov. Dim se je vzdigoval in pregibal zaspano in leno, gnan vsled neznatnega diha večerne sapice, semintja kot počasne misli sivega in dremotnega starca .. Vijugasto se vrteče, pepelaste barve so se razširjale in gubile v prozornem zraku ... Le včasih se je videlo, kot bi medle sence, plavajoče nad mirno vasjo stegale daleč okrog svoje roke in se med seboj oklepale v tesnem objemu sladke ljubezni ... Sedaj je zraslo mogočno bitje sredi vasi prav do neba, a se zopet krčilo in se vleglo nad hišami kot v temnih nočeh neprijazne sanje na postelj trudnega zemljana ... Bajno je bilo to premikanje nepoznanih bitij ... Prebivalci pa so se jih navadili in so rekali: »Vaščani kuhajo večerjo ...«
Ob tem času je sedel Staretov France na pragu svoje male hiše, postavljene pod malim gričem, spenjajočim se na severni strani vasi. Ko bi ga videl tuj človek v tem položaju, ko mu je lezla trudna glava med kolena, bil bi skoro prepričan, da mož spi ... A bilo ni tako! Imel je navado, da je vedno tako sedeval, ko se je vdajal važnim in težkim mislim ... Rekel je, da najlažje misli, ako ima zaprte oči in če sedi na domačem pragu ... In tega mu ni nihče branil ... V vsej hišici, katero si je postavil sam v svojih mladih letih, ko ga je usoda potisnila v ta kraj, bival je celo leto sam, če ne upoštevamo njegove koze v hlevu in mucke, ki mu je pa izginila vsako pomlad, a se v jeseni vedno vračala debela in močna ... svet za zidavo je dobil od srenje; kamenje pa je bila splošna last vseh občanov ... In tako je bival sedaj že nad trideset let v svoji hišici skoro srečen in zadovoljen. Druščine ni iskal; bival je z malimi izjemami sam in se živil s tem, da je hodil pomagat na polje sedaj temu, sedaj onemu posestniku ... Toda zadnjega pol leta je imel drugo opravilo, s katerim si je služil svoj kruh ...
Bilo je zadnje dneve decembra lanskega leta ... Ravno je pomolzel svojo kozico in zapiral skrbno vrata za seboj, da bi se mu edinka ne prehladila vsled hudega mraza, ko zapazi, da prihaja nekdo proti njegovemu posestvu, ako se sme tako imenovati, oddaljenemu od vasi za dober streljaj ... Vedel je, da redko prihajajo ljudje k njemu in da so gostje njegovi hiši zelo tuji ... Počasnih in premišljenih korakov je koračil proti širokim vrsatom svojega domovanja, da bi čimpreje spoznal nepovabljenca ... Bil je občinski raznašalec pisem; le kaj mu prinaša, bilo mu je popolnoma neznano ... A bil je že tu, zatorej ni bilo časa v razmišljevanje ... Po kratkem pozdravu, ga nagovori po svoji stari navadi: »Kaj bo dobrega?«
»Gosp. župan je rekel, naj bi prišel jutri k njemu; ima nekaj govoriti s teboj; nekaj posebnega bo za te ... menda ti ponudijo neko službo, da se ti ne bo treba potepati na stara leta od posestnika do posestnika in iskati drobnih krajcarjev ...«
»Dobro, dobro, že pridem ... Kdaj pa ...?«
»Jutri zjutraj ...«
»Pridem!«
Komaj mu France zatrdi, da stori po želji očeta župana, že je prišlec odhajal. Ni ga mogel niti povabiti na kozareec mleka, niti mu voščiti lahko noč ... Preveč se je zamislil v lepo bodočnost, ki ga čaka in ni se prav zavedal svojega položaja; prinašalec dobre vesti mu je nenadno izginil izpred oči, se mu oddaljeval in ginil tam v zraku ... Odhajal je in France je gledal za njim, kako se izgublja njegova postava tam v sencah ...
Drugi dan, ko je solnce stalo na najvišjem mestu, katero doseže pozimi, podal se je k županu. Zavil se je v staro suknjo, ki je že davno izgubila svojo prvotno barvo, posadil širokokrajen klobuk nizko na čelo in odšel ... Celo dolgo noč ni mogel prav spati, vedno se mu je dozdevalo, da nekdo hodi po sobi ... In ko se je prepričal, da ni ničesar, pogreznil se je zopet v nemirne sanje ... Hodil je po visokih hribih in padal raz strme skale ... Dokler se ni zdanilo, ga je mučil nemir ... In sedaj, ko stopa k županu, si skoro ne more pomagati, ako ne pričakuje nič posebnega ... Toda bilo je drugače!
Ko je stopil v županijsko pisarno, odveznil je klobuk in čakal, da ga nagovori župan, kar je tudi storil ...
»France, hočeš imeti dobro službo? 40 kron mesečno ... Služba je lahka in za te prav primerna ... Ti se mi zdiš pameten mož in privoščim ti, da si bolj zlahka služiš svoj kruh.«
»Prosim, gospod župan, kakšno službo?«
»Nočni čuvaj boš; hodil boš po vasi od desete do četrte ure zjutraj in pazil, da se ne užge kaka hiša ... Skrbel boš tudi, da bodo gostilne ob dvanajstih ponoči zaprte ...«
France se je poglobil tako v svojo srečo, da je mogel mesto odgovora, samo ponoviti županove besede: »Štirideset kron mesečno ...«
»Veš, kakšen je tvoj posel?«
»Da ... Toda, če gostilen ne bodo hoteli zapreti na moj poziv?«
»Meni moraš drugi dan naznaniti in jaz jih kaznujem ...«
»In če bo gorelo, kaj naj storim?«
»Dobiš dolg rog, na katerega boš trobil v slučaju nesreče ... Razumeš ...?«
»Da!«
»Toda poslušaj! ... Ko boš hodil po vasi, moraš biti oprezen ... V slučaju, da se kje kadi pozno v noč, pojdi v tisto hišo in poglej ali povprašaj, kaj je temu vzrok ... Če je sumljivo, skliči domače ljudi ...; če zapaziš ogenj, tedaj trobi ...«
Župan se je zamislil in uprl pogled v tla, a le za trenotek in že je povzdignil glavo ...
»Drugega nič, pojdi! Službo nastopiš danes!«
Odšel je France ves srečen od župana. Gotovo bi ne menjal z nikomur ob tem trenotku ... vsa ta sreča brala se mu je iz obličja ... Z malimi očmi je pomežikaval in migal na lahko z glavo in tudi ustnice so mu zobljale ... vse to je delal le, ko je bil izredno vesel ... Tuintam se je malo nasmehnil in se sklonil kot bi hotel smeh prikriti in šel dalje resnih korakov. Nočni čuvaj ... Desetkrat je že ponovil to besedo ... In izginil je pod domač krov zamišljen in zadovoljen; nad njim pa je plavala boginja sreče ...
Kmalu potem pa je bilo nabito na občinski deski:
Senatus populusque občine med Goričico in Kozjim brdom je sklenil, da bo odslej v vasi nočna straža, da bi se ne zgodila kaka nesreča vsled požara. To se dozdeva posebno potrebno, ker sta v zadnjem času zgorela dva kozolca pri belem dnevu ... Ko bi se bilo zgodilo to ponoči, utegnila bi se bila užgati cela vas ... Dalje se zaukazuje, da se morajo gostilne zapirati ob 12. uri; to uro bo naznanjal nočni čuvaj. Kdor bi se temu upiral, bo kaznovan ... Oče župan in odborniki.
In naš France je vestno opravljal svojo službo vsak dan in dobival tudi vedno mesečno plačo ... Navadil se je svojega opravila tako, da bi mu bilo skoro žal, ko bi mu je odvzeli ... Ponoči ne bi mogel zatisniti očesa: saj je noč vendar lepša od dneva, bolj živa in skrivnostna; dan pa je enoličen kot delavna obleka ... Gotovo bi bil opravljal svoj posel tudi za polovično vsoto ... A ni ga bilo, ki bi mu jemal veselje, zatorej je bil njegov strah prazen ... Toda danes se mu vendar dozdeva, da ga župan odstavi in pokliče drugega ... Čemu take misli, saj so brez vsakega vzroka; prišle so le tako mimogrede in se ustavile pri njem, da so mu za pokoro ... Otresti se jih pa le ni mogel ... »Kmalu ne boš več čuval vasi ponoči,« tako si je vedno ponavljal in bil otožen ... Glava pa mu je legla vedno bolj navzdol ... Šele, ko se je popolnoma zvečerilo, zbudil se je iz neprijetnih sanj ... Odšel je v sobo, da bi si pripravil malo večerje ... Ni si napravil luči, saj je poznal svojo hišo natanko, da je pogrešal vsako senco, ako je ni bilo ob določeni uri ... Čemu bi torej svetil?!.. Hodil je po sobi kot dolga, najmočneje začrtana senca, brez življenja kot stroj ... Ni se mogel otresti težkih misli ...
Spoznal je, da se bliža deseta ura in pripravljal se je za odhod ... Nataknil si je na noge dolge čevlje, oblekel suknjo in si pokril klobuk ... Vzel je iz omare dolgi, zakrivljeni rog in ga obesil čez ramo ... še enkrat je pretipal vse žepe, če morda ni česa pozabil, kar bi potreboval na dolgi poti.. »Nož, palico, tobak, pipo ..., steklenico ... Vse imam!« In odšel je ... Pogledal je pred hišo, je li vse v redu in stopal v vas ... Dvakrat se je ozrl nazaj, da bi videl svojo kočo ... Kako stoji tam kot popotnik, ki je omagal pod gričem, da ne more dalje v vas ... Bele stene so otemnele in okna so popolnoma črna. Kako malo in neznantno je vse to posestvo, da bi kar vse pokril s svojo dlanjo ... Vse to je videl pred duhom, čeprav se je samo za trenotek ozrl nazaj ... Poslopje že počiva v tihem snu in nič se ne gane okrog ... Lep je bil ta mir in poloteval se je tudi njega ... postal je, nabasal si pipo in kadil ... Semintja je vrgel svoj pogled čez vas, a ga zopet povesil na pot ... Spuščal je gost dim za seboj ... Tedaj pa se oglasi v vaškem zvoniku kot bi nekdo klical pomoči tam v gozdu, žalostno in zategnjeno ... »Čemu bije danes ura tako zaspano in otožno,« si je mislil in šel dalje ... štel je udarce ... »Deset! Moja služba se začenja ... Proč, misli! Vrnite se jutri; sedaj pridi napomoč oko ...« Šel je mimo prvih hiš, a tu ni bilo še onega miru kot na njegovem domu; tu je še plulo življenje na ulico ... Obrnil se je in odšel je proti domu nazaj, na hrib; od tu se vidi vsa vas ... Od tam je hotel pogledati na vso dolino ... Skoro upehan je prišel gori ... Na nebu zvezde, pod njim mirna vas ... Od tu je pač lepša, mičnejša in mirnejša kot je v resnici ... na njo se je spustila črna noč in jo čuvala kot bi bila njena last. Ta dolina tu pod njim, saj to ni vas, to je veliko grobišče: polno grobov drug pri drugem; vse spi tu srečno spanje, le on gleda živ, nemiren to živo smrt ... Skoro ga je zazeblo ob tej misli ... Tam sredi vasi trepeta rdeča lučica kot kresnica v večernih urah; tam zopet druga .., tretja: kot bi gorele mrzle sveče v poznojesenskem času na pokopališču ... In tam v ozadju stoji cerkev kot velik nagrobni spomenik ... Lepa je taka noč, budeč polno skrivnostnega nemira v človeškem srcu ... Skoro bi se mu zasmililo prijazno selo, ko ga vidi pred seboj tako mrtvega ... Kolikokrat je že opazoval ta mir, to dolino, a nikdar še ni čutil toliko ljubezni za ta kos zemlje kot danes ... Da bi bil noč, da bi on pokrival to vas, na katero je vezan s sto in sto vezmi ... da bi segal od nebesnega oboda do sinjih gora tam ob robu doline, tako velik in močan si je zahrepenel biti ... A le senca je ob tem neskončnem stvarstvu ...
Stopal je raz grič v dolino, v vas, da povasuje ob sencah hiš in dreves ... Glavo je sklonil in zaprl oči in šel zaspano v sanjajočo vas ... Tu so prve hiše, raztresene med spečimi vrtovi in med njimi počivajoča sadnja drevesa ... Šel je dalje, oziraje se na levo in desno, na vse strani, kamor je segalo oko ... Povsod je zavladal oni toliko lepih in vzvišenih misli budeči vsemir ... Nikjer najmanjšega šuma, nikjer nobenega znaka življenja; povsod skrivnostna tihota ... Kot bi hodil po bajnih vrtovih ob začaranih hišah, o katerih govore mehke pravljice ob nemirnih zimskih večerih ... Nič se ne gane ... Le včasih zašušti mehko listje vitkih dreves vzdrhtavajoč kot bi se povpraševalo med seboj, je li še dolgo, da pride zorni dan ... Šel je dalje počasi, mirno, da bi ne kalil svet tihote ... Tako je bilo tudi njegovo življenje: enolično, brez viharnih noči, brez treska in groma ... Le prva mladost, ko se mu je odprlo srce in zahrepenelo po solncu in zvezdah na nebu, ko se je čutil močnega, da bi obvladal vse zapreke, je bila nemirna ... Samo nekaj let je vršelo po njem mogočno hrepenenje po visokih vzorih, le malo časa ni spoznal naloge svojega življenja, le kratek hip se je zapozabil in bival tam visoko, dokler ga ni ptoegnila kruta resnica na črno zemljo ... Le kratek sen ljubezni ga je povzdignil kvišku, a pozneje, ko je zašlo solnce, ko se mu je vzor skril v hišo drugega, se je opazil prav nizko in se spoznal: od tedaj ni gledal kvišku, ne hrepenel po sreči, ki je ni; živel je, ker je živel ... Kmalu po prvih izkušnjah, prišel mu je smeh na usta in ni jih pogosto zapustil ... To mu je ostalo za naslado življenja ... Le tedaj, ko se je zatopil v preteklost in sanjal s prvimi sanjami in budil lepe spomine, zresnilo se mu je lice ... To pa je bilo le redkokdaj in nikdar dolgo; kmalu se je zopet vrnil in lepe dežele in bil stari France. Bil je kamen ob cesti; gledal je togo drugih in svojo ...: zase je bil brezbrižen in skoro neobčutljiv, za druge pa mehak ... Bil je človek, kakršni so povsod priljubljeni, a se jih tudi lahko pogreša ... »Pojte proč, sanjajoče misli; čemu me nadlegujete? Čemu prihajate k meni?... Jaz se vam smejem .... Vedna bojazen, da izgubim službo ... Saj ni vzroka za to ... Proč misli, črne in temne ...« In lice mu je poresnelo in oči so gledale živeje .. Pospešil je korak .. »Tu je županovo domovanje ... lepa hiša, najlepša v celi vasi ... Župan lahko, ima denar ..., a mi ne moremo ... Tudi meni ni slabo; dobro se mi godi: ta župani podnevi, jaz ponoči, župan sem tudi ... Le pokonci glavo in moško naprej, čemu bi togoval, ko mi ni potreba ...« Nekaj je zašumelo tam ob sosedni hiši ... Kaj je to?... Uprl je pogled v ono stran, a opazil ni ničesar; morda se moti ... Noč je potemnela, da ni videl daleč pred seboj ... Noga mu je zašla v stran; tam je začul šum ... Zopet je zaslišal nekaj ... Že vidi ... Dim se kadi izpod strehe ob zidu navzdol; širok steber sega od zgornjega okna do tal ... Nesreča je že tu ... Stopi bližje ... Vedno temnejše se mu dozdeva ... To vendar ni dim, to je človek; resničen človek ... Lestvo je imel pristavljeno; stal je prav pod oknom ... Obrnil se je za trenotek in pogledal navzdol, spoznal je čuvaja Franceta. – Ta se je takoj pomiril, saj je vedel, kaj pomeni vse to ... Šel je dalje ... »Pri tem oknu se še kaj takega ni godilo, vsaj jaz ne vem za to ... Lepa je ta Minka, ki spava tu notri; cvet je vse vasi! ... Ni ga še bilo, ki bi si upal stegniti roko po tej cvetoči roži ..., ali danes je vendar nekdo tukaj ... Da bi tolkel zaman ob okno ... Ej, mlada kri! ... Kako je to lepo in sladko, ako moreš ukrasti v taki skrivnostni noči poljub raz rožne ustnice ... Ta tu pa zastonj moleduje in prosi; ne bo je k oknu ... Poznam njo ... in škoda bi je bilo ...«
Tu prihaja nekdo po cesti; gotovo se je zakasnil kje, da stopa šele sedaj proti domu ... mrka senca je dobivala vedno določnejšo obliko; vedno bolj se mu približuje ... »Malka je!«
»Kam tako hitro in tako pozno?«
»Moža iskat ...!«
»Kje pa je?«
»Pije nekje« Vse sem že prebrskala, a ne morem ga najti ... To je vendar nadloga, ta moški svet ...!«
»Ej, ne boj se zanj. Kmalu pride, ne uide ti! Polnočna ura se tudi bliža in tedaj ga spravim domov jaz ...«
»Ne, ne; dobiti ga moram sama, da mu dam, kar je zaslužil...«
»Veliko sreče ...«
In odšla je naprej, njegova nekdanja ljubezen ... Tudi on je že stopal naprej ... »Dolgočasno je,« si je rekel, da sam ni vedel čemu ... Morda se mu po tolikih letih še niso prav ohladili srčni čuti do te ženske? Morda ... Morda je zahrepenel prav sedaj po njej? Segel je z roko v notranji žep suknje in izvlekel iz nje steklenco, katero je nagnil k ustom ... Dolgo je vlekel in slednjič odstavil .. »Slaba je ta pijača in dobra, kakor se vzame ... Malo greje, toda človek je zaspan po njej ... Še malo bo dobro, malo se mora še potegniti ... In zopet je pil, da ni več mnogo ostalo v steklenici ... Tedaj pa se je začelo svetlikati ... Tam nad daljno goro se je pordečilo in videl se je okrogel pas, velik in določno zarezan ... Vedno leze više velika nočna svetilka, ali tudi vedno manjša je ... Kot bi se jej mudilo nekam, hitela je na nebo, troseč na zemljo rumenkasto svetlobo ... Zvezde so potemnele in izpremenile svojo barvo ... Zraven Franceta pa je zrasla dolga senca, začenjajoča se ob njegovih nogah in držeča tja daleč čez cesto ... Nebroj gostih in močnih senc je pohitelo po ravnini ... Ura v zvoniku je udarjala počasi in leno dvanajst ... France se je spomnil svoje dolžnosti .. obiskati je moral vseh dvanajst gostilnic, ki so bile v vasi ... Mnogo jih je bilo že zaprtih in molčale so kot znamenja dnevnega življenja, tiho sredi noči ... Tu je še luč; glasni klici spričujejo, da so še pozni gostje v sobi ... Kdo bi se temu čudil, saj je danes nedelja, dan, ki je odmerjen za počivanje ... Zakaj bi ne bil vesel človek vsak sedmi dan? France je vstopil v sobo in pogledal po gostih; dim se mu je zakadil nasproti, da so ga zaskelele oči ... Tam ob zadnji mizi v kotu prepirale so se tri osebe, katerih ni poznal ... Vino se je cedilo raz mizo ... Mirno se je postavil France prav ob zaprta vrata in izpregovoril z resnim in nizkim glasom: »Dvanajst je ura; čas je da zaprete!...« Hotel je oditi kot že stokrat poprej, toda danes ga vabijo gostje, naj prisede za trenotek k njim ...
»Pij, France, malo se ogrej ob kapljici,« je klical znani pijanček.
»Ne hodi takoj od hiše, da ne bo nesreče,« se oglasi drugi ...
»Zaprli bodo gostilno in jaz imam službo zunaj ...«
Branil se je povabilu, a vendar je šel proti mizi ... Spoznal je v tretji osebi ob tej mizi župana ... Hotel je takoj oditi, a župan mu reče: »Ostani tu, France ... Danes gostilničar še ne bo zapiral gostilne, ker tu pije župan ...; jaz sem dal to postavo, da se zapirajo gostilne ob 12. uri, a jo tudi lahko prekličem, kadar se meni ljubi ...« Ob zadnjih besedah je vpil in tolkel pijano ob mizo ... »France, le pij na moje stroške in zunaj se tudi ne užge ta čas ..« France uboga in pije vesel z njimi, saj je tako velel njegov gospod ... Molčal je; saj si skoro ni upal govoriti, ker je bil v taki družbi ... Večjo besedo pa je imel župan ... Njegova sopivca sta že napol zaspala, a on je še vedno govoril ..., saj ga je poslušal France .... »Ni lahko županovati med takimi ljudmi kot ste tukaj .... Ko bi vi vedeli, kaj se pravi župan biti in jaz sem sedaj že devet let ... vedno skllicevati odbornike, raztresene na vse vetrove, dobro jih plačevati ob sejah ..., kje pa naj dobim denar? ... Težko je gospodariti ...« Vse to je govoril že na pol v spanju ... Glava se mu je naslonila ob mizo in nastala je grobna tihota ... France je pil, dokler ni bilo prazno in ko je videl, da vsi spe, je odšel; pozabil pa si ni dati napolniti steklenice prav do roba ...
Luna je bila že visoko na nebu, ko jo je pripihal France na ulico ... Zamudil se je dolgo in glava mu je lezla navzdol ... Korakal je molče dalje, le tuintam mu uide kaka beseda ... Čutil je žejo in piti je moral, saj se mu je dozdevala danes pijača dobra kot že dolgo ne ... Pil je vedno rad, ali mnogokrat brez prave slasti ... Danes pa se mu je vse smejalo: vino, – žganje ... Skoro se mu je medlo v glavi, preveč je pil, ali žejo je še vedno čutil ... Tu je zopet gostilna, a je zaprta ... Pristopi k vratom in se nasloni na nje ... »Juri, odpri, da boš povedal, kako si tolkel liter in manjše posode, ker so bile premajhne ..? Imaš še tako majhno mero ...?« To je bila njegova prva misel, ki jo je izrazil glasneje kot navadno: skoro je vpil ... Prihajali so mu prav živo pred oči spomini, kako je nekdaj videl tega krčmarja pobijati steklenice, ker so bile premajhne. Nasmehnil se je in takoj rekel: »Oj, le spi, Juri, in dobodi večjo posodo ...« Šel je dalje, v smeri svoje sence ... »Oj, tale hiša, kako mi je znana, še bolj pa tole okno ... Nevarno je tukaj hoditi ...: to okno požira žive ljudi ... Glej, tudi sedaj se nekdo plazi ven ... Šepet se razločno čuje ..., okno ropoče ... Že je zunaj ... Ej, to dekle, tu notri, to je pravi magnet: vso doto si hoče zapraviti v mladosti ... Meni ni neznano nič ponoči; vse vem ...: vse tajnosti v vasi so mi znane ... Kaj pa to? Izpodtaknil sem se ob kamen ... Kmalu bi bil padel ... Preveč sem pil ... Utrujen sem zelo; najbolje bi bilo, če bi si malo odpočil ... Proti domu se napotim ...« Težko je premikal noge zibaje se semintja; glava mu je bila težka in trudna ... Kot bi se usedla nanj neka tajna in močna sila in ga tiščala k tlom, ga porivala sedaj na levo, sedaj na desno ... Obdal ga je čut, ki prihiti k človeku, ko leži v postelji in čaka sladkega spanca ... Ura je naznanjala dve popolnoči prav tako zaspano in leno kot je bil France sam ... »Glej, še sedaj nima miru mlada kri ... Tam ob oknu stoji zopet temna postava ... Na okno trka ... Razločno čuje, ko govori visoka in sloka postava ob zidu ...: »Dober večer, – bog ti daj tako hčer – da bi znala brat' in pisat' – in vsakemu odgovor dat' ... Ga boš ti kaj dala? Se boš oglasila? ...« France se ogne hiši, da ne bi motil vzvišenega nagovora ... »Ta, ki tam kliče je neumen, jaz pa pijan ... Ej, France, veš kaj lahko napraviš? Ti si junak v tej zakleti dolini ...; tebe pričakuje vse, da jih rešiš večnega spanja ... Prisloni rog na ustnice in zatrobi glasno in grobovi se bodo odpirali ... To bi bila zabava ...! Vse bi bilo prestrašeno, jaz pa bi se smejal ... Pozneje pa bi mi bili tudi vaščani hvaležni, ker bi ne bilo ognja ...« Že je nastavil rog na usta ... »Samo pihniti mi je še poteba in bil bi začetek igre ... Toda prezaspan sem ..., bolje je malo počiti ... Saj jih straži mnogo pod okni –, tedaj sem odveč. Koliko se stori v eni sami noči ..., človek bi ne veroval ... Od daleč se vidi ta vas kot zapuščeno selišče, a tu v najtemnejši noči je polno življenja ... Spati moram, moram ... Samo za trenotek se vležem, da se mi umaknejo te megle raz oči ... Ne morem dalje; tu v ta vrt grem in si malo oddahnem ...«
Obstal je sredi vrta ob cesti in gledal zaspano okrog ...; pripognil se je in položil na tla ... Mrzlo je bilo in nehoté se je stresel, ko se je dotaknil zemlje ... tedaj pa je potegnil rahel vetrič, da so se vejice dreves nemirno zazibale kot bi se vzbudile za trenotek iz mučnih sanj ... le pritajen in boječ šum zelenih peres jim je odgovarjal zaspano na kratko in bilo je tiho ... Francetu pa se je dozdevalo, da sliši mehke glasove, ki ga božajo na uho ... »Samo spati ne!« Toda oči mu lezejo vedno svojeglavneje skupaj ... »Glava me boli in v prsih me tišči ... Kako neumno je tako piti; to je bilo zadnjikrat ...« Ali France se ni spomnil, kolikokrat si je že obljubil ta »zadnjikrat ...«, kateri se je vedno ponavljal ... Ali sedaj ga ne boli glava več; vse mu je odleglo: kot da bi odvalil raz sebe mogočno skalo, ki ga je tiščala k tlom ... Tako lahko mu je kot že dolgo ne ... Poskočil bi bil visoko, saj se je čutil povsem zdravega in tudi hodil bi lahko svojo pot ... Bil je že v svoji hiši, a ne sam ... Zraven njega se je vrtela mlada žena, s katero je prinesel razen blagoslova tudi nekaj svitlih kronc v svojo hišo. Kaka sreča ga je nenadno doletela ... Sam sebi bi ne veroval, ko ne bi videl pred seboj svoje Malke ..., katero je ljubil tam v mladosti ... In sedaj je mlad ... Saj se mu je samo sanjalo, da je nočni čuvaj, da je že star, da je njegova sreča – drugega ... »Kako dolge sanje sem sanjal ... in človek že žaluje v sanjah ...« Nasmehnil se je ... »In sedaj županujem jaz ... O sanje, kako neresnične ste; napravile ste me nočnega čuvaja ... Glejte me, kako hodim po vasi ...; visoka oseba sem ...« Glej! Njegova hiša gori ...; kako se plamen širi; vse gine pod njegovo močjo ... Vse je že v plamenu in on sam si ne more pomagati ... Tam leži v svojem vrtu ... vse bo pogorelo; vse do tal ... Tudi Malka bo pogorela; ne morejo jo rešiti ... Koliko je tam ljudi; vse kriči, vpije in nosi vodo ... Gost dim je ovil vse ...; vse je pogorelo do tal ... Poskuša vstavi, a ne more ... Še dolg plamen do neba segajoč in njegovega posestva ni nikjer ...
Zbudil se je ...; bil je že popolen dan ... Ljudje so že hodili po svojih opravkih mimo njega po cesti in niso se brigali zanj ...