Nočni obisk
| Nočni obisk Olga Gutman |
| |||||||
Bila je lepa, topla, skoraj soparna poletna noč. Na nebu so svetile luna in zvezde. Spali so ljudje, ptice v krošnjah dreves in celo črički v visoki travi. Noč je bila tiha, da si slišal srebrni zven zvezd, ki so krožile po svojih večnih tirnicah v neskončnem vesolju. Le kdaj pa kdaj je ta skrivnostni mir zmotil krik nočne ptice ali oddaljen lajež psa. To je bil čas, ko se rojevajo najlepše pravljice. To je tudi čas, ko Aleš ne more in ne more zaspati. Premetava se z boka na bok, se zvija v klobčič, a vse zaman. Spanec je odšel nekam drugam, njega pa je pustil na cedilu.
"Uh, kako grozna noč. Oče v sosednji sobi smrči, da se tresejo stene. Vsi spijo, le jaz ne morem in ne morem zaspati."
Zapihala je rahla sapica. Malo je odgrnila zaveso na oknu, ravno dovolj, da je Aleš videl z mesečino obsijan prazen prostor v domačem sadovnjaku.
"Glej, glej! Kaj se pa godi v našem sadovnjaku?" je vprašal samega sebe, ko je videl, da je na čistini sredi sadovnjaka pristal predmet čudne oblike. Podoben je bil dežniku. Vrh konice je imel luči, ki so zeleno utripale. Ko je letel, je imel obliko zaprtega dežnika, a ko je pristajal, se je odprl. Ko je na tleh obmiroval, podoben veliki gobi, so se odprla vrata in iz njega so drug za drugim skočili trije čudni dečki. Bili so oblečeni v pajace kovinsko srebrne barve, na glavah pa so nosili nekakšne čelade, podobne steklenim žogam, iz katerih so kot tipalke štrlele antene.
Aleš je premagal strah in se približal oknu. Tiho je strmel v nenavadni prizor in ni vedel, kaj naj stori. Dečki iz letečega dežnika so se počasi bližali hiši. Nekaj časa so gledali proti oknu, nato so se začeli pogovarjati. V začetku so skoraj šepetali, ko pa so videli, da ni nikogar, so spregovorili glasneje. Ampak Aleš jih ni razumel. Nekaj časa je poslušal čudno žlobudranje, potem se ni mogel več premagati, da ne bi spregovoril. Nekoliko je odmaknil zaveso, požrl slino, da bi se opogumil in zavpil v gluho noč:
"Hej, vi trije! Kaj pa iščete v našem sadovnjaku? In kdo ste?"
Bil je pogumen, da se je sploh oglasil. Opogumljala ga je tudi zavest, da v sosednji sobi spita oče in mama. Če bo le malo glasneje zavpil, bosta pritekla pogledat, kaj se godi.
Trije iz dežnika so obstali kot vkopani, ko so zaslišali Alešev glas. Pogledali so v okno. Nekaj trenutkov so strmeli vanj, potem so staknili glave in nekaj časa žlobudrali v svojem čudnem jeziku. Potem se je oglasil največji:
"Hej ti! Mi smo prišli iz Vseznalije. Jaz sem Tik, on je Tak," je pokazal na tistega na svoji desni, "on pa je Tikitak," je pokazal na najmanjšega.
Aleš je poslušal in majal z glavo, kot da ne verjame svojim ušesom.
"Čudna imena imate. Še bolj čudno pa se pogovarjate med seboj. Prej vas prav nič nisem razumel."
"Seveda nas nisi razumel, ko pa znaš in govoriš prastari jezik Vseznalcev. Ta jezik na našem planetu ne uporabljamo že več tisoč let."
"Pri nas govorimo samo tako, drugače ne znamo," se je odrezal Aleš. "Kje pa je ta vaša Vseznalija? Nisem še slišal zanjo. Ne v šoli ne na televiziji."
"Poglej v nebo! Vidiš tam na desni utripati zvezdo, katere svetloba je bolj zelenkasta?"
Aleš je pogledal v jasno nebo. Sprva so se mu zdele vse zvezde čisto enake, potem pa je le opazil, da ena izmed njih utripa z zelenkasto svetlobo.
"To je naša Vseznalija," je s ponosom povedal najmlajši, Tiktak.
"Pa vam sedaj ni treba spati? Pri nas morajo otroci zvečer v posteljo," je povprašal Aleš svoje goste.
"Spimo že, če se nam zahoče," je odgovoril Tik.
"In kadar smo utrujeni," je dodal Tak.
"Včasih, ko pridem iz šole, sem tako utrujen, da si želim edinole postelje," je dopolnil starejša dva Tikitak.
"Kaj vas v šoli tako mučijo?" je skoraj prestrašeno vprašal Aleš.
"Kje pa. V šoli je zelo zabavno. Igramo se od jutra do večera, če se nam tako zahoče," je nadaljeval Tak.
Sedaj je Aleš od začudenja pozabil zapreti usta.
"Cel dan se igrate? Ja, kdaj se pa potem učite brati, pisati in računati?"
"Nam se ni treba tega učiti, ker že vse to znamo, ko se rodimo. Če beremo, delamo to le za zabavo, ne pa da bi morali, " je pojasnil Tak.
"Sploh pa, ko se rodimo, že znamo vse, kar je potrebno znati. Zato se pa naša dežela tudi imenuje Vseznalija," je dodal Tikitak, ki ni in ni znal molčati, še manj je hotel pustiti bratoma zadnjo besedo.
"Ja potem pa učiteljev sploh ne potrebujete in jih gotovo nimate?" je radovedno vprašal Aleš.
"O, seveda jih potrebujemo," sta skoraj v en glas povedala Tik in Tak.
"Pomagajo nam pri igrah, delijo malico, pripravljajo in kupujejo nove igrače, nastavljajo nam leteče žoge, popravljajo leteče dežnike in še kaj," je hitro naštel Tik.
"Vsak dan pa si izmislijo kakšno novo igrico za nas," ga je dopolnil Tikitak, ki se mu je zdelo, da brata govorita, njega pa ne pustita do besede.
"To je res zanimiva dežela, ta vaša Vseznalija. Rad bi jo videl, gotovo je drugačna kot naša vas," je zamišljeno, bolj sebi kot gostom govoril Aleš.
"To pa lahko. Pojdi z nami! Vabimo te na obisk," so spregovorili v en mah vsi trije: Tik, Tak in Tikitak.
Aleš se je zamislil. Še preden je utegnil odgovoriti, so ga prišleki prijeli in mu pomagali skoz okno. Nato so ga odvedli v svoje medplanetarno vozilo.
Komaj so stopili v leteči dežnik, kot je vozilo imenoval Aleš, že so se prižgale lučke na vseh koncih in krajih in v vseh mogočih barvah. Aleš je gledal z odprtimi usti. Tik, Tak in Tikitak so imeli polne roke dela okrog komandne plošče. Pritiskali so na gumbe in tipke, da jim Aleš ni utegnil slediti s pogledom. Naenkrat je zasijal velik ekran in na njem se je pojavil obraz, ki je bil podoben Aleševemu dedku, le da ni imel brk. Spregovoril je s kovinskim glasom v jeziku, ki ga Aleš ni razumel, a takoj nato v njegovem jeziku.
"Povelje sprejeto. Hitrost tisoč svtlobnih let na sekundo. Smer, severo - severovzhod. Cilj Vseznalija."
Svetloba na zaslonu je ugasnila in z njo je onemel tudi glas.
"Robot je spregovoril tudi v tvojem jeziku. Programiran je tako, da takoj, ko opazi v poveljniški kabini tujca, ugotovi, kateri jezik ta razume, in v njegovem jeziku ponovi sporočilo," je Alešu razlagal Tikitak, ki je dobil nalogo, da pazi na Aleša in skrbi, da mu ne bi bilo dolgčas. Toda Aleš ga je slišal samo na pol. Skozi okno je gledal leteče predmete, ki so švigali mimo njihovega vozila.
Naenkrat pa se jim je z veliko hitrostjo začela približevati velika zvezda, ki je za sabo vlekla svetel rep. Tik, Tak in Tikitak so se s strahom v očeh zazrli v ekran.
"Komet," so dahnili vsi hkrati.
"Naravnost v nas leti," je ugotovil Tik, ki je imel v vozilu glavno besedo.
"Takoj v rešilne krogle! Vsak hip nas bo oplazil z repom," je ukazoval Tik. Na povelje so vsi trije stekli k majhnim vratom v desni steni kabine in potegnili Aleša s seboj. Ko so odprli vrata, so se znašli v prostoru, v katerem je bilo postavljenih v vrsti sedem odprtih žog z neštetimi kovinskimi palicami, ki so štrlele na vse strani kot ježeve bodice. Aleša so porinili v prvo kroglo. Komaj je vstopil, so se za njim zaprla vrata in krogla je zdrsnila skozi mračen kanal. Aleš je od strahu zaprl oči. Ko jih je spet odprl, je videl, da z veliko hitrostjo drsi skozi vesolje. Kmalu se je oglasil kovinski glas:
"Hitrost, tisoč svetlobnih let na sekundo. Smer jugo - jugovzhod. Cilj, Zemlja - Alešev sadovnjak."
Glas robota je utihnil. Aleš pa si je oddahnil, saj je vedel, da je izven nevarnosti. Čutil je, kako mu utrujenost objema roke in noge. Oči so mu kar same od sebe zlezle skupaj. Spanec ga je objel in pobožal s svojimi mehkimi krili.
Ko se je zbudil, je ležal v postelji v svoji sobi. O letečih vozilih in prijateljih Vseznalcih ni bilo ne duha ne sluha. Pomislil je na Tika, Taka in Tikitaka.
"Gotovo so tudi oni na varnem v svojih posteljah doma, v svoji deželi, saj so Vseznalci in najdejo izhod iz vsake zagate," je še pomislil, se obrnil na drugo stran in ponovno zaspal.