Nočni potnik
| Nočni potnik |
| |||||||||||||
Jasna poletna noč odeva trudno zemljo. Po nebesnem oboku plava ponosno ščip in pošilja svoje blede žarke na zemljo – v solzno dolino. Navzgor po prašni cesti ob bistri Soči koraka samoten potnik z malim brešnom na hrbtu in z grčavo palico v roki. Vidi se mu, da je vtrujen, ker počasna mu je hoja. Slednjič sede na kamen ob cesti ter jame ogledovati mesec. Kaj zre na njem tako zanimivega in kaj si pri tem misli, ne moremo razodeti radovednemu bralcu. A solze, tekoče potniku po cvetočem licu, pričajo nam jasno, da mu teže srce otožne misli.
Ko se malo odpočije, nadaljuje svojo pot. Prišedši do štirivoglatega, obzidanega prostora, v kateri vodijo lesena, vže sprhnela in trohlena vrata, na stežaj odprta, ustavi potnik korake. A ne sede na kamen ob cesti, ne ozira se v bledi mesec, skozi vrata zre v obzidan prostor, kjer vidi križ pri križu, grob pri grobu, – pokopališče. Nehote se strese in spreleti ga groza ... Čuj, v zvoniku bližnje vasi bije ura. Potnik šteje: »Ena, dve, tri ...« Kakor narašča število udarcev, tako narašča strah v njem. Došteje jih enajst. – Bi-li bežal ali ostal?
Bežal bi, a čudežna moč pridržuje ga v kraju groze, tira ga v mirni dom mrtvaški. Koncem prevlada v njem skrivostna moč. Klobuk sname z glave in vstopi varno in tiho. Zdi se mu. da mu šepetajo od vseh stranij duhovi: »Človek, ne budi nas!« Sova oglasi se s stare jablane, in otožno se razlega njeno skovikanje po samotnem kraju. Veter pa, ki je bil z nočjo vedno krepkeji, sname raz križ osušen venec ter ga vrže potniku pod noge, kakor bi ga hotel opomniti: Do tukaj, naprej ne!
Nov strah prešine potnika, a otrese se ga. Skrivnostna moč vleče ga dalje mej grobove do visokega, črnega križa, stoječega sredi pokopališča. Tu se prekriža potnik ter jame šepetati tiho molitvico.
Čez nekaj trenotkov stopi dalje, pazljivo oziraje se po zelenih gomilah, kakor bi česa iskal. Kar se izpodtakne ob kamen in omahne v omladno travo. Z obrazom zadene ob nekaj trdega. Ustane, pogleda in – oh, groza, mrtvaška glava je! Pošastno zija mu nasproti. Potnik strepeta liki vrbi v vetru, a vendar se ojunači.
Strah podi mu misli po glavi, kakor vihar sive megle. Nehote počiva mu oko na črepinji in nekaj vprašuje v njem: »Kje je žar in svitloba očij, ki so zrle iz onih praznih jamic? Kje je njihov ogenj, ki je navdajal s strahom sovražnika i s spoštovanjem podložnika ? Kje milina in bajnost njihova, ki je čarala in mamila srca? O kje je? Vprašaj črve v zemlji, kam so odnesli žar in svitlobo; zakaj so pomorili ogenj, zakaj so spremenili milino in bajnost v temno praznoto, ostudno trohlobo. A kaj ti odgovore črvi ? Pomilovali te bodo morda ? Nikakor ne. Hladno ostanejo pri svojem delu, kakor bi hoteli reči: »Nam ni nič do tega, bodi tebi prav ali ne. Zakaj si, človek, iz mesa? Zakaj je meso iz zemlje? Odkoder je, tja se mora vrniti. Mi zahtevamo svoj del: reši, kar rešiti moreš!«
Kje so oni lepi, kodravi lasci, ki so krasili ponosno glavo, ki so liki svilenim nitim krivali in ovijali tilnik Kdo je porezal težke, lično pletene kostanjeve kite, v kojih je vsako nedeljo tičal šopek pestrih cvetic? Črvi ti odgovore: »Mi zahtevamo svoj del: reši, kar rešiti moreš!«
Ušesa, ki so čula vže v zibelki nežno pesmico materino:
Spavaj, dete, spavaj ...
Z angeljci se smehljaj ...
ni jih več nikjer.
Čula so mili glas zvonov in veličastno petje vernikov. Čula so otožne glase slavčka, skritega v vrbovju ob šumečem potoku. Čula so visoko pesen škorjanca, dvigajočega se od zemlje v sinje višave. Čula so živahno žuborenje srebropenega studenčka, vrvrajočega kakor pravi pesen:
Izpod skale,
poke male … Čula so tudi votlo grmenje slapa in bobneče rvenje od srda penečega se lijaka. Čula so toliko prijetnega in veličastnega, a kje so sedaj? Ni jih nikjer.
»Pač so,« oglase se črvi.
A kje?
»Doma – v zemlji.«
Pokažite ja vendar.
»Ne moremo, ker prah so in pepel.«
In ustna? Zakaj reže tako grdno, pošastno ? Zakaj ne igra na njih nasmeh kot nekdaj? Cvetela so kot cvetka vrtnica, a sedaj so smrtno bleda? Kam je izginila rudečica iž njih? Besed ne govore več, niti dobrih, niti slabih, niti prijaznih, niti sovražnih. Ne molijo več, ne kolnejo več. A, kaj bledem! O ustnih? Saj jih ni … Le gole čeljusti reže v me, grdo, grozno. Le režite, ne pobegnem pred vami. In čemu bi? Pameten človek ne beži pred lastno podobo. Nisi li ti, glava mrtvaška, koščena in bleda, pravi istiniti znak moje ničnosti? Minejo dnevi, preteko tedni, preidejo mesci, in tudi jaz bom, črvi, vaša hrana. V možganih, kjer se mi poraja sedaj toliko nečimernih mislij, bo enkrat stanovanje vaše. V srcu, kjer vladajo sedaj strasti, predrzni upi, nedovoljene želje, gospodovali bodete v kratkem vi, ki me opozarjate sedaj: »Reši, kar rešiti moreš!« In rešim, upam, kar rešiti morem.
Tako premišljuje in razmotriva neznani potnik. Solze se mu utrinjajo in kapajo na bledo črepinjo, ležečo mu pri nogah. Slednjič se predrami iz zamišljenosti. Plaho ozira se okrog, kar zapazi dobre tri korake od sebe križ ob zidu. Oddahne se, kakor človek, ki najde, kar je dolgo željno iskal. Takoj skoči h križu in ga hoče objeti, a v tem zapazi, da je izrut.
»Torej ni res!« vsklikne bolestno. Vendar ogleduje križ natančneje in bere na njem: »Tukaj počiva Ana Hmeljak ...«
»Vendar, res je!« vikne mladenič pol v strahu, pol v začudenju. »Mati, tu je vaš grob. Našel sem vas, kakor sem vas ostavil pred šestimi leti. Le križ ...« mladeniču zastanejo besede. Zbegano zre sedaj na izruti križ, sedaj na črepinjo.
»Mati, mati, našel vas nisem!« zavpije čez nekoliko časa in zre v novoizkopan grob, zevajoč pred njim. »Vaš grob je prekopan, izrut vaš križ.« Pregnali so vas iz mirnega domovja, da bi drug užival pokoj na vašem mestu ... Bilo je vže kasno. Upehan bil sem in truden; a lezel sem vendar dalje, dalje do vašega groba, mati. A kaj sem našel ?
Ko sva šla pred šestimi leti – ž očetom v širni svet, bil je vaš grob še svež. Tretjikrat šele vzniknile so iž njega cvetke. Križ na njem bil je še nov, lepo pobarvan. Ko sem brbljal takrat z očetom poslednjo molitvico na vaši gomili, nisem si mislil, da dobim tako, ko se vrnem. Nisem mislil takrat, da bom objokoval pri povratku očeta, katerega mi je ugrabila smrt daleč v tujini. A vendar je tako.
Sam sem sedaj na svetu. Starišev ni več. Mesec in zvezde pravijo mi migljaje, da so tam gori v sinjih nebesih. Bratov nimam, sester nimam, sorodnikov nimam; a vendar sem prišel sem? Kaj me je neki tiralo v kraj tužnih spominov? Ljubezen do vas, o mati. Hrepenenje, da bi videl še enkrat vaš grob, objel še enkrat križ na njem, utrgal cvetko ž njega za spomin in zopet šel mej svet. A groba ni več, križ je izrut in pomandrane cvetke.
Vse me je zapustilo, kar mi je bilo dragega na svetu. A še živi Oni, ki žalostne teši in briše revam solze. Ako so me zavrgli vsi, On me ne zavrže. Vi pa, dragi stariši, ki gledate z nebes na svojega zapuščenega sina, prosite Boga, da bi ga vodil po nevarni stezi življenja in da bi ga slednjič pripeljal zopet v vaše naročje. Z Bogom domače livade! Z Bogom grobovi! Z Bogom za vselej!
Po teh besedah odide s pokopališča. Še enkrat se ozre v domače kraje in obrne se. Toda čuj! Petelin zapoje v domači vasi in ura bije v zvoniku tri. Zdi se mu, kakor bi ga petelinov klic in glas zvonov vabila nazaj, nazaj v domači kraj, kjer je preživel najlepša, najsrečnejša leta, leta detinska. A potnik ne uboga vabilnih klicev. Ponoči je prišel, ponoči odhaja – kam? Iskat nove domačije po širnem svetu.