Planinskemu kmetu se je ponudil nekoč norec za hlapca. Kmet ga je res potreboval, zato ga sprejme. Da bo živino opravljal, bo že dober, si misli. Nori hlapec se napije vode in leže k živini v jasli.

Tedaj ga kmet nažene v steljnik sekat steljo, na-kleščene smrekove veje in vrhe. Kmet mu da sekiro: »Nasekana stelja bo dobra za gnoj, okleščeni štrclji in poklesti pa za kurivo!« Tedaj nori znosi s košem nasekano steljo namesto pod živino v hlev v gnojšnico, štrclje in poklesti pa vrže na ogenj za steljnikom.

»Za sekanje stelje si za nič, drva napravljati pa boš že znal!« mu jezno reče kmet. »Tu imaš novo sekiro, pojdi naprej v našo goščo in sekaj, jaz pa že pridem za teboj! Pa na sekiro pazi, je nova!« Nori odide v goščo. Proti poldnevu pride za njim kmet; pa najde norega, kako lepo sedi s prekrižanimi nogami na štoru in nepremično zre v sekiro, ki jo je bil zasadil v deblo. »Se za drvarja si prenor!« mu osato pove kmet.

Nato podirata, žagata in cepita debla in veje v cepanice in polena ter jih zlagata ob poti. Naslednji dan popoldne pa ga pošlje kmet domov po voz in vole. Tokrat nori prvič srečno opravi naloženo mu delo. Na lestveni voz naložita na dno nasekanih vej, da se ne bi drva med vožnjo razgubila skozi redke kline v lestvi. Kmet mu veli: »Pelji drva domov, voz pa ročno obrni!«

Nori hlapec odpelje lestveni voz po klancu na dom. Med vožnjo si povriskuje in poka z bičem, da bi ga ljudje vendarle videli in občudovali. V gozdu pa ga kmet čaka in čaka. Ko ga le ni od nikoder, odide še sam domov, ves v skrbeh, da se ni volom ali hlapcu kaj zgodilo. Ko pa pride domov, zagleda na dvorišču norega hlapca in voz, obrnjen s kolesi navzgor proti milemu nebu...

»Kar ročno se mi poberi in zgubi od mojega doma in pojdi v svet iskat svojo pamet!« zavpije kmet in ga na¬žene s planine. In res, nori odide po svetu in kogar sreča, vsakogar vpraša, če je morebiti našel njegovo pamet!