Nov izlet na Gorenjsko

Nov izlet na Gorenjsko.
Iv. Nepokoj
Izdano: Planinski vestnik maja 1902, leto 8, št. 5, str. 83-84;
Viri: dLib 5
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Dika slovenske zemlje, divni, od narave tako bogato obdarjeni Radovljiški okraj pokaže v nedeljo dne 1. junija t. l. svetu nov, doslej še neznan kras, ki utegne po svoji lepoti in prijetnosti privabiti obilo izletnikov na Gorenjsko.

Za nami!

Vidovec — klasična tla — nastopimo! Tako imenuje v svojih poezijah dr. Lovro Toman skalo, ki štrli kakor naraven razglednik izmed porobja nad Kamno gorico. Često je posedeval na njej nepozabni naš prvoboritelj, zatopljen v razgovor s svojo muzo ali pa vglobljen ob razgledu z obsežnega vidika v svoje načrte za gorenjsko železnico, katero je svojim rojakom tudi izposloval.

Na tej skali stojimo sedaj tudi mi.

Eden najlepših in naj obširnejših razgledov na Gorenjskem se nam tu odpira. Pregledamo dobre pol Gorenjske, in to tako lepo pred seboj kakor odprto knjigo. Vidimo Grintavec in njegove sosede do Kamnika, na levo Karavanke do Kepnih obronkov in krasno skupino Julijskih Alp. V tem okviru snežnikov so bujno razvrščeni nebrojni holmi in kraji po rodovitni gorenjski planoti. Košati gozdi in sivi gradovi, trdni in razvaljeni, mičejo oči. Vse to preprezajo bele ceste in železnica, ki se premika pred nami kakor otročja igračica. Globoko pod nami se vijugajo neštevilni ovinki modrozelene ali pa belo peneče se Save, ki se zaleskečejo tuintam od solnčnih žarkov liki mala jezera.

Ob porobju dalje nas vodi nova pot nad divje razritimi pečinami, ki so deloma že premoščene z galerijami. Dospemo na najlepše mesto, na Mili pogled — tako ga ljudstvo imenuje. Razgled se ti razprostre še bolj proti vzhodu, a pod teboj je divje. Tu se spustiš lahko tudi skozi Škrbinje pod skale in dalje v dolino. Ves čas hodimo po hladni bukovi senci. Iz nje stopamo le k razgledom. Zadnjikrat izstopimo, ko se nam odpre nova krasna slika: v ospredju razvalina Pusti grad (Wallenburg), nekdanje sodišče radovljiško — za časa Valvasorja že razrušen —, v ozadju, ravno za njim, pa Triglav. Tu so jako umestno nameščene — za naše kraje novost — deske z obrisi in imeni gorá in krajev, ki jih vidiš naokrog.

Navzdol do Save dospemo v desetih minutah ob klopicah našega društva, nameščenih na zanimivih ali prijaznih mestih, mimo manjših razgledov skozi majhno vasico Mošnjo na novi, od našega društva zgrajeni mostič črez Savo.

Precej na prvi pogled se ti prikupi ljubki, a solidno iz hrastov in macesnov izdelani prehod. Izdelal ga je v tej stroki izvežbani stavitelj, tesarski mojster Dernič, po načrtih Žumrovih mostičev v Vintgarju. Most nosijo deloma hrastove in kostanjeve koze, deloma utrjene skale. Z mostiča vidiš navzgor po strugi razvalino in Rjavino, navzdol pa železnico, ko prihaja iz tunela, s Storžičem v ozadju. Na drugi strani te objame precej gosto smrečje, katerega hlad te spremlja do visokega rova pod železniško progo. Za njim zagledamo že naš cilj: starodavno mestece Radovljico.

Brez postankov ne potrebuješ za vso pot tri četrti ure.

Opisati Radovljico in njene mnogobrojne mične izlete ter Kamno gorico ž nje zanimivim žrebljarstvom, — čeprav bi to tudi gotovo marsikoga zanimalo — ne dopušča določeni obseg tega spisa. Veselilo pa bode marsikoga izletnika, če izve, da se lahko vselej nasladi v Kamni gorici ali v bližnji Kropi z izvrstnimi potočnimi postrvmi.

Temu kratkemu popisu naj dodamo še sledeče: Kdor domačinov je prišel doslej po novi poti v Kamno gorico, se je čudil, zakaj se je šele sedaj napravila, in to tembolj, ker je najnaravnejša neposredna zveza med kraji onkraj Save in Radovljico, ki je uradno središče v tem okraju.

Mnogi prorokujejo z ozirom na bližino železnice (postaji Otoče in Radovljica) izletom po novi poti veliko prihodnjost. Res napraviš lahko vsled ugodnih prometnih razmer ves izlet brez najmanjšega napora v enem popoldnevu.

Nemalo pa jih je, ki so veseli, da so odkrili novi kras domačini, ne pa, kakor običajno, tujci. Le na ta način se osamosvojimo. Kdo je še pred desetimi leti mislil na koristi od Vintgarja, Vrat, Planice v narodnogospodarskem oziru? Sedaj že stojita pred Vintgarjem in Planico lepa hotela, ki sta v domačih rokah, a v Vratih nastaja tako gostišče. Dolina Draga pri Begunjah, Zelenica, Belica, Pišnica, Rudnica, Bogatin, Možic itd. itd. so še zakopani zakladi, ki bi bili, da so v drugih deželah, že davno izkoriščeni.

Domačinov sveta dolžnost je, da v tem oziru tako krepko podpro naše društvo, kakor je storila to Radovljiška okolica. Čast in hvala ji! Na ta način se vzbudi in podkrepi tudi navdušenje in delovanje za lepo našo planinsko stvar. Izletniki pa naj z obilnimi poseti izkažejo, da ravnokar z velikim trudom dogotovljeno delo ni bilo zaman. To je naša najiskrenejša želja.

Naj pomnijo naši prijatelji, kadar ne utegnejo med veličastne pečine Vrat ali med visoke stene Vintgarja, da imajo tu v malem obsegu tudi divje skalovje, a zraven prelep in pregleden razgled po Gorenjskem!

Iv. Nepokoj.