Nova gostilna
| Nova gostilna |
| |||||||||||||
Plečnik in Srakar sta bila imovita posestnika v Globeli. Bila sta soseda in njih polja in travnike je ločil samo majhen potoček, ki je pritekel izpod Peščenca, precej visokega hriba Globeli. Naša soseda sta bila skozi dobra prijatelja, samo nekoč sta se prav zares sprla. To je bilo tako.
Iz bližnjega mesta je prihajalo po leti mnogo gospode v Globel, odkoder so jo mahnili na Peščenca, ki je res nudil na vrhu vsakemu krasen razgled. Plečnik in Srakar sta prišla do spoznanja, da bi gostilna v Globeli nikakor ne bila odveč in s točno postrežbo bi se dal zaslužiti marsikak groš od izletnikov. Oba soseda sta prišla do prepričanja, da sta za krčmarsko obrt kot rojena in oba sta isti dan vložila prošnjo za dovoljenje gostilniške obrti. Obe prošnji pa sta bili odbiti in oba prosilca sta se seveda pritožila na višjo oblast, a zopet zaman. In čim dalje je stvar šla, tem bolj sovražno sta se pogledovala prej tako dobra prijatelja. ln odkar so njih prošnje zavrnile tudi najvišje oblasti, sta živela med seboj kot pes in mačka.
Primerilo pa se je, da je prišel nekega dne deželni predsednik v mesto B., ki je bilo kake štiri ure oddaljeno od Globeli. O tej časti, ki je zadela mesto, se je seveda že mnogo prej govorilo in tudi pisalo po časopisih. Izvedel je to novico tudi Srakar še dosti začasno in kot blisk mu je šinila v glavo misel, kaj ko bi šel v B., in osebno prosil deželnega predsednika za gostilniško dovoljenje. Gotovo mu ob tej priliki prisrčne prošnje ne more odbiti in on bo gostilničar. Plečnik pa ne! Predsednikov obisk je bil napovedan na ponedeljek, torej je sklenil Srakar oditi še v nedeljo v B. in se v ponedeljek predstaviti visokemu gospodu. Toda njegova zgovorna ženica, pred katero seveda ni imel nobene skrivnosti, o tem krasnem načrtu ni mogla dolgo molčati, in tako je kmalu vedel Plečnik, na kak premeten način hoče priti Srakar do gostilne. Čakaj! mislil si je, prej bom jaz tam kot ti, in videli bomo, kdo bo prej gostilničar!
V nedeljo popoldne ob dveh se je odpeljal v B. Srakar, ob treh pa Plečnik. Tisti dan pa je celo popoldne deževalo in ko sta naša prosilca, nevedoč drug za drugega, prišla v B., sta bila premočena da je bilo joj. Ustavila sta se oba v gostilni "pri Jelenu". Toda Srakar je hotel nastopiti bolj imenitno in šel v posebno gosposko sobo, Plečnik pa, ki je prišel uro pozneje je ostal v navadni sobi za kmečke pivce. Tako je hotelo naključje, da se obema niti od daleč ni sanjalo, da sta oba pod eno streho. Ker sta bila trudna in zaspana, zato sta hitro odvečerjaia in šla spat. Srakar je dobil sobo v prvem, Plečnik pa v drugem nadstropju. Predno sta odšla v sobo, sta še oba trdno zabičala gostilničarju, da naj jima dobro presuši in osnaži obleko in ju gotovo pokliče naj pozneje ob šestih. Ob sedmih namreč je imel priti predsednik in potem, ko so se mu predstavili politični uradniki je bil odločen čas za sprejemanje raznih prosilcev.
Plečnik in Srakar sta pustila blatno obleko na stolu pred sobo in se kmalu zibala v mehkih posteljah. Hlapec je prišel po obleko in dolgo časa je trajalo, predno jo je toliko osnažil, da je bila spet za med ljudi.
Nesreča pa je hotela, da je hlapeč osnaženo Plečnikovo obleko dejal na stol pred Srakarjevo sobo, Srakarjevo pa pred Plečnikovo. No, to še ni bila največja nesreča, večja smola je bilo to, da sta bila naša znanca kaj različnih postav. Srakar je bil majhen in okrogel kot sodček, Plečnik pa dolg in suh kot grablje.
Srakar se je zbudil zjutraj ob tričetrt na šest. Slišal je iz raznih cerkva ubrano zvonenje in solnce je že sijalo skozi okno. Kot bi trenil je bil po koncu in strašna misel ga je obšla: Kaj če sem vse zamudil? Segel je hitro po uro, toda ta se je ponoči ustavila in kazala šele dve. Kaj bo? Hitro odpre vrata in pograbi obleko, ki je bila na stolu. »Hitro, hitro,« mislil si je, »morda še ni prepozno.«
Začel je obuvati hlače. Toda, tristo zeljnatih kadi, noge kar niso mogle v hlačnice. »Ali so se tako uskočile od dežja,« zarobantil je jezno in krepkejše porival nogi v nastavljene hlače. »Ni mogoče! Na vse zadnje mi je neki tepec še obleko zamenjal. Saj to niso moje hlače! O kako bi mu poruval tista oslovska ušesa. Zdaj je vse zgubljeno! Predno dobim svojo obleko — — toda, morda pa le spravim to nase, poskusimo!«
Po dolgem trudu in mnogih kletvicah je bil Srakar srečno v Bog ve čegavih hlačah. Sicer je precej pokalo tupatam, no pa notri je le bil. Podoben je bil dvema prav močno nabasanima klobasama, ki se morate zdaj zdaj razpočiti. Spodaj so bile hlače seveda precej predolge, no pa to ni bilo tako hudo, ker se je dalo lahko popraviti s tem, da jih je zavil za dobro ped nazaj. Zdaj še telovnik. Počil je sicer po šivu od vrha do dna, gumbov ni bilo mogoče zapeti. Srakar je bil hvala Bogu zdaj že na pol opravljen. Najtežje je šlo s suknjičem. Ves poten je bil Srakar, predno je zlezel notri. Ko je še predolge rokave zavil skoraj do komolcev nazaj, je bilo oblačenje končano. Boljši je še v tej obleki dobiti gostilniško dovoljenje, kot ga pa sploh ne dobiti, zdaj pa le hitro pred gospoda predsednika.
Srakar je ravno odšel iz gostilne, ko se je prebudil Plečnik. Bilo je pol sedmih, torej pol ure pozneje, kot je naročil naj ga pokličejo. Neusmiljeno je začel zabavljati črez gostilničarja, črez postrežbo in tarnal na ves glas, kako je povsodi nesrečen, ker prav gotovo ga bo Srakar prehitel in on dobil dovoljenje za gostilno.
Pa vendar vse še ni izgubljeno, le hitro se je treba opraviti in se podvizati k predsedniku.
Plečnik pograbi v naglici obleko pred sobo in se začne napravljati. Toda nekam silno lahko mu je šlo to od rok. Toda — za Boga — le prekmalu je spoznal, da to ni njegova obleka. Kaj storiti? Predno prikliče hlapca, oziroma tepca, ki mu je obleko zamenjal, in dobi svojo obleko, bo imel Srakar dovoljenje za gostilno bržkone že v žepu in potem njemu ne ostane drugega, kot dolg nos. Torej hitro tujo obleko nase.
Ko se je opravil, se je pogledal v Zrcalo, toda samega sebe je komaj spoznal.
Hlače so segale samo do kolen, in spodaj so pokrivale noge samo spodnje hlače in nogavice. Suknjič je pokrival nekako polovico hrbta, bil pa je širok, da bi imel v vsakem rokavu še eden lahko prenočišče. Malo da se Plečnik sam sebi ni glasno nasmejal, toda bil je v preveč resnem položaju; treba bo stopiti v tej obleki pred deželnega predsednika. Kaj bo rekel? Nič, poguma ne sme izgubiti, gostilničar hoče in mora postati, torej le pred predsednika z dobro priučeno prošnjo.
Srakar je med tem prišel v mestno hišo, kjer se je ustavil predsednik. Skozi goste vrste navzočega občinstva se je preril le s težavo in prišel srečno do gospoda predsednika.
Ko je množica zagledala smešno oblečenega okroglega možička, je zagnala glasen smeh. Srakarju je bučila kri v glavo, zardel je kot rak in zdelo se mu je, da mu mora zdaj počiti kaka žila v glavi. Toda šlo se je za gostilno, zdaj ali nikoli več, — to mu je dajalo pogum in srčno je stopil pred visokega gospoda, se priklonil kolikor je dopuščala to pretesna obleka in začel:
»Slavna c. kr. deželna vlada! Ponižno podpisani prosi, da se mu blagohotno podeli dovoljenje za zvrševanje gostilniške obrti v Globeli, kjer je gostilna ne samo zelo koristna, ampak tudi potrebna radi tujcev, ki prihajajo tjakaj. To bo tudi zame dober vir dohodkov, da morem lažje plačevati davke, ki sem jih pa tudi tako vedno vtestno odračunal —«
Več mož ni vedel povedati, in ker se je bil nekaj zmešal, je končal svojo prošnjo z glasnim — amen. Istočasno se je globoko priklonil in resk — hlače so se mu na osodepolnem mestu, ki ga pa sam ni videl, razparale dobro ped široko. Srakar ni vedel kam bi se dejal, ljudje so se začeli na ves glas smejati in celo gospod predsednik je le s težavo prikril prisrčen nasmeh, ki mu je zaigral na obrazu.
Komaj se je smeh nekoliko polegel, prisopiha ves zasopel Plečnik. Radi njegovega predpustnega oblačila ga nekateri niso hoteli pustiti pred predsednika, toda s trdimi komolci si je sam napravil potrebno pot in klical že od daleč:
»Prevzvišeni gospod deželni predsednik! Preskrbni oče svojih podložnih! Gostilno moram dobiti jaz, jaz sem prvi imel ta načrt, jaz plačujem tudi več davkov kot Srakar, jaz —«
Srakar je kar prebledel, ko je zagledal zraven sebe svojega nasprotnika, ko pa je spoznal na njem še svojo obleko, je planil nanj kot jastreb na pišče in ga začel obdelovati:
»Grdoba tatinska, tebi bo kdo zaupal gostilno? Nikdar in nikoli! Gospod predsednik! Ta mi je po noči ukradel obleko, poglejte ga, saj je v njej. Ali naj se takemu poštenjaku da gostilna?«
»In ta je ukradel mojo obleko, poglejte ga, saj jo je že oblekel,« kričal je ves razsrjen Plečnik. »In raztrgal mi jo je tudi že — poglejte, gospod predsednik, tu zadaj je vsa razparana ... zahtevam odškodnino!«
»In jaz zahtevam gostilno,« zastokal je Srakar; »ti prekleman kozel si me spravil v tako sramoto, jaz hočem odškodnino jaz.«
»Verjemite, gospod predsednik, ta človek je tat in goljuf.«
»Gospod predsednik, ne jaz, on je oderuh, da mu ga ni para.«
Vedno huje in huje sta se pozdravljala oba nasprotnika, in vedno glasnejši je bil smeh okolistoječih, dokler ni predsednik obeh pomiril in ju prosil, naj povesta, zakaj sta se napravila danes, kot bi šla na maškarado.
Plečnik in Srakar sta začela pripovedovati svoje doživljaje od včeraj dalje in ko sta končala, je bila obema in vsem drugim stvar jasna.
Predsednik je končno razsodil, da mora Srakar plačati Plečniku raztrgane hlače in svetoval obema, naj se spet sprijaznita in mirno odideta domov. Uspeh njune prošnje pa jima bo sam pismeno naznanil.
Kot dva polita kužka sta odšla Srakar in Plečnik domov.
Črez 14 dni sta dobila iz mesta odlok, v katerem sta brala seveda v lepih olikanih besedah nekako to le: dva tako prismuknjena človek nista sposobna, da bi se jima zaupala gostilna.
Od tega časa nista Plečnik in Srakar nikdar več mislila na to, da bi postala gostilničarja — postala pa sta kmalu spet dobra stara prijatelja.