Novela
Ivan Podržaj
Izdano: Slovenski narod 22. december 1921 (54/287)
Viri: 287
Dovoljenje: Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

— Povejte mi novelo o zlatem naprstniku ali ono o mali Pavli!

— Bom, Nuška. Pozneje kdaj. Danes ne. Se ne spominjam.

— Prosim. Kdaj ste že obljubili! Še lani!

— Saj sem rekel, da ti jo povem prihodnje leto.

— Torej?

— Prihodnje leto, draga!

— A tako! Mar mislite, da sem premlada? Pa se motite. Ravno včeraj je bil moj rojstni dan ...

— Osemnajsti?

— Osemnajsti, prosim!

Bo že tako, sem si mislil. Poznam jo že nad eno leto, pa se nisem še zanimal za njeno starost. Še nikdar nisem vprašal nobene — seveda mlade — za njena leta. Pa ne iz razlogov diskretnosti! Sam ne vem, zakaj. Najbrž zato, ker nimam talenta za matematiko ...

Moja mala prijateljica Nuška je krasno, elegantno dekle. Študentje so zaljubljeni vanjo vsi po vrsti. Nuška pa jih niti ne pogleda, ker meni, da ima mama prav, ko jo svari pred njimi. Mama že ve, zakaj! — mi je rekla nekoč tako pomenljivo, da sem namah spoznal njeno pretkanost.

Nuška pa ni samo lepa, ampak tudi dobra in inteligentna. Njen idealizem je še v povojih samostanske vzgoje, vendar se že kristalizira v idealno pojmovanje življenja. Vedno sanjari o poeziji in pesnikih. V svojem predalu ima poleg pesniških zbirk in par romanov življenjepise najrazličnejših pisateljev. Kadar govoriva o tem ali onem literatu, ve za vse ženske, ki so grenile in še grenijo literatom življenje. In njena kritika teh žensk je včasih zelo ostra! Pač plod mladostnega prisluškovanja in razmišljanja.

Spoznal sem jo slučajno. Njena mama je lepa, inteligentna vdova. Pokojni župan je večkrat in rad zahajal v njeno družbo. Na Silvestrov večer mi je celo priznala, da je ona Judita v njegovih »Hlapcih«. Zelo verjetno. Ko sem zašel — pravzaprav sem padel - v njen dom, je imela torej Nuška komaj dobrih šestnajst let. Postala sva kmalu dobra prijatelja. Ravno te dni mi je nekdo rekel, da kaže kar devetnajst! - Toda novele o zlatem naprstniku in o mali Pavli ji vendar še ne morem povedati ...

— Torej, Nuška, ti hočeš novelo?

— Da, prav hočem!

— Pa naj bo!

— Ampak pravo in resnično! — se razume.

— Katera je lepša? O zlatem naprstniku ali o mali Pavli?

— Lepša? Ali niso vse novele lepe?

— To pa že ne. Novela o Pierrotu vendar ni lepa!

— Zakaj ne?

— Pierrot je vendar ušel nesrečni Barti! Ali je to lepo?

— Kakor se vzame. Sicer pa je novela zelo lepa. Prava in resnična.

— Nesrečna ljubezen ne more biti lepa. Tudi ne prava. Resnična že ... To mora biti hudo!

— Nuška! Pusti ljubezen! Ne razumeš še vsega!

— Prosim vas! Vse razumem. Več nego mislite!

Že mogoče sem si mislil in jo pogledal začudeno v oči. Nuška se je nasmehnila in pomežiknila kakor najbolj praktična kokota. Naučila se je od mame.

— Le dobro poglejte! Moje oči ne lažejo. Sami ste rekli.

— Sem rekel, toda ne danes.

— Enkrat za vselej se pove resnica.

— Pravilno, toda ne vedno.

— Vi se šalite? ... Kaj pa pravzaprav mislite o meni?

To vprašanje, izgovorjeno v resnem in skoraj užaljenem tonu, me je iznenadilo. Ne bi rad izgubil njene zaupljivosti in odkritosrčnosti za prazen nič. Ali ni velik užitek imeti za prijateljico nedolžno dekle, ki s svojo naivnostjo tolaži izmučeno dušo mladega moža, ki je prejel že vse milosti in dobrote šestero krščanskih zakramentov? To niti egoizem ni.

— Vse najboljše, Nuška. Ko bi bile vse take, kakor si ti, bi rad živel večno.

— Se zopet šalite? To je že preveč ...

— Govorim resnico.

— Nemogoče, ko pa govorite o vseh ...

— Kako pa?

Nuška je bila v zadregi. Da ni več otrok, za kakoršno sem jo smatral namenoma v najinih razgovorih, sem vedel, na vse drugo pa niti od daleč ne bi mogel misliti. In vendar je tako!

— Saj ne vem, kako ste mislili ... Včasih ste zelo čudni ... Vi me ne razumete, nočete — razumeti ...

— Nuška, povem ti novelo. Poslušaj!

— Pojdiva tja ... na najino klop pod brezami ... Tam je najlepše. Greste?

Zasmilila se mi je in to ne bi smelo biti!

Na klopi sva sedela dolgo tiha in mirna. Nuška — dozorel otrok, jaz — naenkrat sentimentalist! Nič čudnega. Nisem trgovec, ki prodaja in kupuje lastno in tuje blago. Tudi nisem profesor vzgojeslovja. Ne zase in ne za druge. Še najmanj pa tam, kjer ni treba!

Nuška je pričakovala, da izpregovorim.

In pričel sem:

Imenovali so jo malo Pavlo, ker ji je bilo ime Pavla in ker so jo vsi poznali od njenega rojstva. Ostala je vedno »mala Pavla«, čeprav je rastla in dorastla v visoko lepo dekle. Vsa vas jo je poznala le pod tem imenom. Bila je amulet vseh ne samo zaradi svoje lepote, ampak tudi zaradi svoje ljubke prijaznosti. Kdor pa je poznal njeno dušo, temu je bila še več kakor amulet ...

— Kdo?

— Ti me ne poslušaš?

— Poslušam.

— Govorim o mali Pavli.

— In jaz?

— Ne razumem te, Nuška.

— Dragoceno priznanje! Saj sem vedela!

— Kaj veš? Nuška, Nuškica, ne bodi poredna! Zatožim te mami.

— Seveda, saj vam je ljubša nego jaz!

— To ni res! Obe enako.

— Ka-aj? To pa ni več šala! ... To je greh in vi ste — Veste, kaj ste vi? ... Poligamist!

Kriza je bila na vrhuncu.

Nuška je vstala kakor blisk in odhitela brez besede in pogleda.

Uboga moja mala Nuška! Pravi nedolžni otrok ...

Čez teden dni sem dobil drobno pismo, čegar vsebina mora ostati večno tajna, ker tako želi moja mala Nuška.

Najhujše je, da je ne smem več tikati.

In dobro je tako!