Novela umetnice.
Tekst ni v celoti postavljen na Wikivir, manjkajo stolpci na naslednjih straneh.
Izdano: Slovenski narod 11. in 12. avgust 1881 (14/181–182)
Viri: dLib 181, 181 in 182
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Sijala je, vse po mestu je govorilo o njej. Kajti bila je slavna umetnica, nova zvezda na gledališkem obzorji, in predstavljala je tako krasno, tako zvesto po živenji!

Da, lepa, ponosno-lepa je bila ta Leonora! In skoro zaničljiv smehljaj zazibal se je na njenih fino rezanih ustnih, ako so jo obsipali venci — bila je trdega srca. Niti jeden se nij mogel hvaliti, da je vjel prijazen pogled njen ...

In ipak jih je bilo toliko — kakor metulji frčali so okolo razcvitajoče se cvetlice, kakor bučele okolo medu, in nijso našli druzega, nego ponosen pogled, ironičen smeh.

Megleno jutro je bilo. Mrzel veter je bril po strniščih, neprijetno vreme je neprijetno vplivalo na ljudi.

Leonora sedela je pri oknu ter zrla na ulico na mimogredoče. V elegantnej jutranjej obleki je bila. Dolgočasila se je.

Prijela je knjigo z malo belo roko, a vrgla jo v stran, segla po pletenji — roki sta jej pali v naročje. In oči sta jej hiteli po sobi — zopet zaničljiv smeh! Zagledala je bukéte, polu uvéle.

„Marietta!" zakliče naposled in takoj se odpró vrata, stara strežnica stopi v sobo.

„Marietta", dé Leonora, „nesi to-le proč! (menila je bukéte). In še nekaj — kje je on medaillon, ki ga imam po umrlej materi?"

„Medaillon? Gospica, na mizici je ležal, tam v plavobaržunastem etuiju, morda —"

„Pogrešam ga, Marietta", dé Leonora bolj hitro, nego navadno, „od sinoči uže!"

Zvončkanje pri durih zapre strežnici odgovor.

„Idi, pogledi, kdo je", dejala je mlada dama. „Oh, gotovo zopet jeden onih gospodičev s puhlimi frazami, omlačenimi pokloni me nadlegujoč", mrmra, ko je odšla strežnica. „Naj bode!"

Marietta pride nazaj, elegantno karto v roci držeč. Na srebrnej ploščici podá jo Leonori.

„ Alfred Geldern", mrmra le-ta, pogledavši jo, „popolnem neznano ime. Kakov je, Marietta?"

„Gospod je mlad, eleganten —"

„A, bá, tega ne vprašam — nu, naj pride." Takoj potem vstopi Alfred Geldern, doktor prava, kakor je stalo na njegovej karti. Mrzlo se je poklonil Leonori ter baš tako mrzlo sedel na fauteuil, na katerega je pokazala lehno Leonora. —

„Kaj mi je nagnilo čast vašega pohoda, gospod?" vprašala je Leonora ter opazovala svoj vis-á-vis.

„Vaša slava — vaša lepota" — navadne fraze, mislila si je, a doktor nij odgovoril ničesar tacega.

„Mene pošlje baron S., prijatelj moj", dejal je malomarno, „vsaj ga poznate, gospica?"

„Nij nam neznano", nadaljuje Leonora, „koliko je govorjenja o nas, ako ste sami možje vkupaj. Nazivljete nas brezsrčne kokete, izvrstne igralke v živenji, moderne Ksantipe, in Bog vedi kaj še. Sveta ljubezen, kakor jo pevajo pesniki, peklo in nebo v prsih noseč, vam je tuja, ljubite nas vsled dolzega časa, vsled materijalnega užitka. In — zato posnemIjem vaš izgled in sem odkritosrčna — zato so mi tako zoprni ti možje, tako zoprna njihova laskanja. Vi se smejete gospod? Glejte baš ta ironični smeh bi drugo razžalil — meni je povšeči, dá, gospod! Ne zadeva me — ah, da bi vsi imeli takov zaničljiv smeh za nas mesto laskavih besedij, da bi objektivno sodili naše zmožnosti. — Vi obiskujete gledališče?

„Dà".

„Zdelo se mi je tako. In ne tajim Vam — menim, da nijsva prvič vkupe". „Mogoče", dé on.

„Uže zopet mogoče! Pozitivno, gospod, pozitivno. Tako ne moreva dalje".

„Nu da, ako uže hočete", dé doktor malo menj osorno, „ videl sem Vas, ko so Vas od vseh stranij obsuvali venci".

„In tedaj ste zaničljivo zasmehljal se, nij li res?"

„Dà, res je".

„Tako je prav gospod, dosledno! Pripoznati moram da — — nu, i meni se je jednako godilo In tedaj se Vam je vrinila misel: „Čemu to vse, zavoljo jedne same osobe? Koliko jih je, za katere se ne zmeni nihče ... ?" »Občudovati Vas moram, gospica, da tako daleč vidite in tako ostro".

„Ta poklon Vam ne pride iz srca", nadaljuje mlada dama, „in od moža Vašega mišljenja ne pričakujem tega. Dá, to je bila trda misel, a opravičena. Ne pravim naravnost, da bi me črtili zavoljo tega, a pozabim Vaš prejšnji izrek. Dobro torej, v Vas vidim sovražnika svojega. Dà, sovražnikov je tudi treba „lepemu spolu", saj je resnična beseda: „Prijatelj me hvali, ako sem dobro izvršila svoj posel, neprijatelj mi s svojim sarkazmom kaže pot, po katerem mi je hoditi, da se ogibljem zmot!"

Takó dolgo še nij govorila Leonora doslej z nijednim gospodom. V prvič je bilo, da jej jeden nij bil zoprn, dà še več: interesanten jej je bil ta doktor!

Vstala je, in tudi doktor je vstal ter se poslovil.

Leonora pak se je zdaj naslonila na okno ter sanjavo zrla na ulice. Kaj je mislila, ne vem.