Noveleta

Slavina Noveleta
(Erotika)
Ivan Cankar
Pesem je zadnja v tematskem sklopu Romance.
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Noč pomladna je objela
beli dvorec ob Ljubíji;
tam za vrtom, izza góre
prisijál je mrzli mesec.


V žalostnem, mrtvaškem svitu
zablestí zidovje belo,
a na stenah, kot duhovi
dvígajo se temne sence.


Gori v hramu razsvetljenem,
tam počíva bolna mati.
Líca trhla in upala,
kot bi smrt dahníla nanje;


stisnjena so vela ustna;
iz očí globokih, temnih,
zdí se, da odseva jasno
vse življenje v svoji bedi …


Težko vzdihne bolna mati,
položí koščeno róko
okrog vráta mlade žene,
lepe kot jesenska noč;


sklonjene nad mrzlo postelj
kakor bledi smrtni angel.
Polugasel ogenj sije
v teh očéh udrtih, trudnih;


onemoglost je razlíta
na prozorno bledih licih;
trudno ji ležé na vzglavju
njene mehke, bele róke.


— — — — — — — — — —


»Ali, ah, kakó iz greha
sreča bi se ti rodila?
Ah, kakó bi pač vzcvetele
rože iz solzá neštetih?


Iz solzá, ki jih jokala
záte je nesrečna mati,
dèkle mlado, zapuščeno,
samo v neizmernem jadu.


Jasno gledam one dneve,
kot bi jih živela danes,
in srcé, kar je trpelo,
čuti vroče kot nekdàj …


Mati moja je jokala,
vzdihovala in molila,
sestra je kot na neznanko
zrla náme in molčala.


Oče moj z obrazom tolstim
in od gneva osivelim,
stiskal je pestí pred mano:
,Kdo je óni? Odgovôri!’


Jaz pa sem pisala njemu,
klicala ga kakor dete,
klicala ga in prosila,
da me reši iz sramote.


,Žalostno mi je živeti,
žalostno brez tebe, ljubček;
vsi me gledajo kot tujko,
samo ti si mi ostàl.


Ah, saj si dejal mi, ljubček,
da se vrneš hitro, hitro,
in me pred oltar povedeš …
Pridi k meni, zapuščeni.’


In prišlò je belo pismo,
vse dišeče po parfumu,
z zlatim robom naokoli;
pismo pa je pisal on.


,Ni mogoče, draga moja,
ni mogoče … Ah, verjemi,
da sem jokal kakor dete, — —
ali draga, — ni mogoče.


Res bi rad pohitel k tebi,
ali služba, to je služba,
in verjemi, nì trenotek
oddahniti si ne morem.


Pa napósled, — ali prosim,
da tegà za zlò ne vzameš, —
mislim, da bi tebe, draga,
jaz osrečiti ne mogel.


Pač te ljubim kakor nekdaj;
ali prvo, to je meni
tvoja sreča … ah, in zanjo
hočem darovati svojo …’


Ah, kakó je bílo takrat
mrzlo, pusto srce moje,
kakor belo, tiho polje
pod meglenim zimskim nebom …


Kamor zrè okó boječe —
vsi obràzi hladni, temni …
Sama na sovražnem svetu
s tabo, detetom nesrečnim.


In potem brezčutna, mrtva,
kakor kip od mramorja
videla ne čula nisem,
kaj se je z menoj godilo …


A pozneje me zaprosi
znanec mojega očeta;
pravil je, da je zaljubljen
v mirni, bledi moj obràz.


Ne jokala, ne prosila,
nísem se braníla starca;
vsi so z rámeni majali,
gledali so čudom náme.


,Tako lepa, tako mlada …’
Ali oče moj je hotel;
in jaz trudna in brezčutna —
kaj naj plakam, naj vzdihujem?


Ali studa in bojazni
mogla nísem udušiti;
kot otrok sem vztrepetala,
kadar se me je dotaknil.


Pa njegov odurni pógled
iz očí vodenih, mirnih;
to ledeno, trdo lice,
kakor líto iz železa! …


In odvedel me je s sabo
v tihi dvorec, na posestvo;
od takràt je bilo meni,
kakor da živím v okovih.


Kadar so v očéh gorele
solze ob spomínu nate,
kadar je bledèl obraz moj
od bolesti, od kesanja —


stopil je moj mož pred mene,
gladil me z rokó po licih:
,Ah, moj Bog, kakó si krasna,
ženka moja, kadar plakaš!’


Jaz pa sem sklenila róki:
,Daj mi dete, če me ljubiš,
da ne ginem od obupa …’
In klečala sem pred njim …


Bog odpusti mu brezsrčnost,
jaz mu nisem odpustila, —
ah, kakó si, dete moje,
zaslužilo ti sovraštvo? …


S svojo težko, trdo róko
vodil je življenje tvoje;
zapuščenega otroka
dal je rokam neljubečim.


Koliko nočí nemirnih
gledala sem te pred sabo
vso razplakano, nesrečno;
in jokala sem s teboj …


Ali takrat! … Proti mraku
vrne se domú iz mesta;
po večerji pride k meni
pa naznani mi smehljaje:


,Skoro da bi bil pozabil:
Dora te pozdravlja … veš-li?
Jutri je poroka njena.
Mož je sicer malo star —


a bogat je! … Kakšna škoda,
da ne moreš z mano v mesto;
pa bolehna si in nečem,
da se mi kakó vznemirjaš.’


Meni je zastalo srce
od sovraštva, od bolesti,
in v očéh njegovih zlobnih
brala sem usodo tvojo …


Reci, če je bilo čudno,
da sem mirna in brezsrčna
zrla mu v obràz upali
in v očí umirajoče?


Tretjo noč po onem dnevu
príšel je domú ves truden;
vozil se je v mrzli noči
vroč, pijan in pol razgaljen.


Legel je bolan na postelj
in čez mesec dni pod zemljo;
a ni ena gorka solza
ní mu groba orosila …


Hladni, mračni duh njegov
pa ostàl je poleg mene;
spremljal me je z zlobnim smehom
po teh mrtvih, temnih sobah.


In sedàj, v trenotkih zadnjih
spet me gleda porogljívo
iz očí ugaslih tvojih,
iz bolestnega obraza;


gleda me življenje tvoje
brez veselja, brez pomladi,
z vso ljubeznijo brezupno,
z vsem trpljenjem neizmernim …«


Skozi polodprto okno
diha nočni zrak opojni;
kakor iz daljave daljne
čuje se šepet valóv …


— — — — — — — — — — —


»Dora … Dora! … To so ženske:
blebetanje, vzdihovanje!
Jaz te čakam; jutri zgodaj
vrneva se že domú!« —


Izza temne portière
zahreščàl je glas staríkav;
ona vstane; v bolnem srdu
zableščé se ji očí.