Novi »bogovi«
← Simonu Rutarju | Novi »bogovi« Poezije 4 Simon Gregorčič |
Zvončku → |
|
On, ki biva na nebu, se jim smeje.
Bogovi, trepetajte,
vaš čas je proč!
Zdaj rod vam žuga »vsemogoč«,
le vdajte se, le vdajte!
Dovolj pač dolgo vi tam gori
ste vladali
in, ko da sužnji mi smo stvori,
nam bremena nakladali.
Bogovi!
Vi stari ste, mi mladi, novi,
prestòl vaš star je in trhlen,
od črvov ves razjeden;
prestòl in vas bogov noben
obstanka več ni vreden.
Bogovi stari, le zamrite,
prestòl si sami razrušite,
sicer ga mi poderemo
in dedščino poberemo!
Prestòl si zlat napravimo
in sebe nanj postavimo;
bogovi vladajo naj novi
in tisti bomo mi bogovi!
Čuj, kakšen hrum, čuj, kak potres!
Mar res se ruši svod nebes
in božji se drobi prestòl
in Bog zgrmeva z njega dol
na »bogstev« novih silni vkaz? —
O ne, tem »bogstvom« le na glas
se roga stari Bog bogov:
s tem stresa se nebeški krov!