Novi vojaški zemljevidi Julskih planin

Novi vojaški zemljevidi Julskih planin Anton Švigelj

Po J. Čermáku (Jiří Čermák) dr. A. Švigelj

Izdano:	Planinski vestnik maj 1907, štev. 5, str. 72-74 Planinski vestnik junij 1907, letnik 13, št. 6, str. 86-88
Viri:	dLib, dLib 6
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Vojaški geografski zavod je konec lanskega leta izdelal na podstavi najnovejšega merjenja v letih 1897. do 1901. dva nova specijalna zemljevida (merilo 1 : 75.000), tičoča se Julskih planin, namre lista: zona 20. kol. IX. in zona 20. kol. X. • (Bole in Radovljica), zadnjega le začasno. Po dolgih letih, v katerih smo se morali zadovoljevati z zemljevidi, napravljenimi površno in nemarno po merjenju do leta 1877. (zadnje izdanje l. 1881.),⦁) nam je prišla v roko mapa, ki je skrbno sestavljena in lahko popolnoma ugaja tudi znanstveniku. Kdor je pazljivo čital razne geografske članke o posameznih delih Julskih planin, je opazil soglasno tožbo o nedostatkih in netočnostih specijalnih zemljevidov c. kr. avstr. voj. geografskega zavoda. Ako zdaj primerjamo novoizdani zemljevid od leta 1906. z zemljevidom od leta 1881., se še sedaj lahko prepričamo, kako so bile tožbe opravičene.

• ) V 16 letih (1869—1885) je bila mahoma izgotovljena specijalna mapa cele Avstro-Ogrske, v prvi vrsti v vojaške namene; sledovi prenagljenega dela so se kazali malone na vsakem listu. Z resnim mapiranjem se je začelo šele 1.1895.

Razlika je tolika, da poprav v terenu niti ni moči posamezno naštevati. Še lahko dohodne doline niso bile v starem specijalnem zemljevidu pravilno narisane; kaj šele teže pristopna gorovja. Ni čuda, da so bili gorski grebeni načrtani kar v slepo mer, vzorčno, gorske planote, podi itd. pa bolj po fantaziji nego na postavi malega števila merjenj. V novem izdanju so vse gorske in dolinske partije predelane⦁), tako da se šele zdaj kaže našim očem pravilni obraz naših planin. Primerjajmo katerikoli dve mesti v zemljevidih stare in nove izdaje, povsod vidimo v novi izdaji stremljenje po vernem izraževanju terena in obilo finih razlik. Najbolj pa bije v oči primerjanje Kaninske skupine, severnega dela Razorske skupine (Škrlatica-Martulk), nekaj manj greben Montaža, vzhodni greben Mangarta, Kriški podi in podi pod vrhom Triglava. Hipsometrična merjenja, izvršena v Julskih planinah v najnovejšem času, kažejo mestoma znatne razdalje proti merjenju pred ve nego 30 leti. Zanimivo je primerjati podatke o višinah posameznih naših gora, zato podajemo tu kratek seznamek, razdeljen po posamičnih skupinah. Prvo število izraža novo merjenje v metrih, drugo (med oklepaji) staro merjenje ⦁⦁).

• ) Pri novem merjenju je bila merodajna fotogrametrična metoda, s katero je mogoče do podrobnosti skrbno predočevati teren, posebno gorski. Podatki o višinah na postavi te metode so nenavadno točni, pomota je mogoča le od enega do treh metrov. Kak napredek je to, se razvidi iz vsebine tega članka.

• • ) V svrho lažje kontrole so navedena imena kakor v specijalnem zemljevidu razen obče znanih. Kjer mapa nima imena, je označena dotična točkta s t.

Viška skupina . Ovčja vas 807 (817), koča v Zajezeru 1007 (?). V severnem grebenu: Mittagskogel (Poldnik) 2089 (2091), Piper 2066 (2049), Zweispitz 2047 (2048), Brda 1838 (1853). V glavnem grebenu: Višarje 1789 (1792), Lovec 2071 (2079), Pražniško sedlo 1486 (1489), Nabojs 2307 (2315), Viš 2666 (2669), Col del Medeon 2537 (—), Toronon (Planja) 2523 (2519), Cima Gambon 2401 (2427), Cima Verde (Brda) 2654 (—), Montaž 2735 (2752). Vzhodno od Viša: t. Divja koza 2335 (2371), Weissenbachspitzen (Bele osti) 2254 (—), Schonkopf (Lepa glava) 2047 (2007), Hochstell (Visoka polica) 2002 (—), Rabeljsko sedlo 1333 (1325), Konigsberg 1912 (1918).

Kaninska skupina : Seekopf (Jerebica) 2122 (2106), Rombon (Veliki vrh) 2208 (2210), Confinspitze (Črnela) 2328 (2340), t. 2335 (2355), Prevala 2063 (2063), Prestreljenik 2503 (2503), Srednji Vrši 2536 (2546), Kanin Veliki 2592 (2582), Kanin Mali 2572 (2566), Krnica 2434 (—), Laška Planja (prav Velika Baba) 2449 (2450), Monte Slebe (Mala Baba) 2336 (2342), Veliki Banjški Skedenj 2117 (—), Mali Banjški Skedenj 1958 (1952), t. (Konj?) 2287 (2300), Stador 2135 (2147), Vratni vrh 1988 (1990), Kaninska koča 1811 (—), Neveja 1152 (—).

Mangartska skupina : Mrzla voda 812 (820), Rabelj 900 (892), Rabeljsko jezero 960 (993), Predelski prelaz 1156 (1162), Oberbrett (Strmec) 983 (961), Koritniška sirarna 1069 (1049), Bole 483 (485), Baumbachova koča 622 (—), Sv. Marija v Trenti 713 (748!), Trentska planina 1381 (1366), Vrše 1611 (1616), Kranjska gora 810 (812), Podkoren 847 (849), Klanški jezeri 926 in 936 (—,—). V Reški dolini pastirska koča Weissenbach 985 (1020!); grebeni: Funfspitz 1907 (1902). V grebenu, ki deli Reško dolino od Klanških jezer, se dviga najvišji vrh Bukovnik 2066 napram t. 2302 (!!) stare mape. Mangartska koča 1919 (—), Mali Mangart 2259 (2506!!), Veliki Mangart 2678 (2678), Zadnja Ponica 2234 (2258), Srednja Ponica 2221 (—), Velika Ponica 2272 (2280). Gorski greben, ki obroblja Koritnico na jugu: Krnica 2235 (2322!!), Konjska škrbina 2261 (2262), najvišji vrhovi dosegajo t. (Votli vrh ali Briceljk?) 2343 (—), Mali Ozebnik 2324 (2356), Veliki Ozebnik 2483 (2471), Jalovec 2643 (2655). V grebenu Jalovcu - Mojstrovki ni znatnih izprememb. V grebenu proti jugu od Jalovca (Ozebnika): Belec (Pele) 2337 (2304), Jelenek 2172 (—), Šmihel 2108 (2208!!), Bolški Grintavec 2344 (2350). Gorski hrbet od Sovinjaka (Svinjak) 1637 (1639) nad Bolcem do Srebrnjaka 2021 (2006) nad Trento ne kaže velikih razlik razen vernejše risbe terena.

Razorska skupina . Prisojnik 2547 (2555), Razor 2601 (2601), Goličica (Planja) 2453 (—), Križ 2410 (2435), Stenar 2501 (2506), Pihavec 2414 (2418). Kriški podi so izborno izraženi, čeprav se zdi, da je velikost najvišjega Kriškega jezerca morda precenjena (večje od spodnjega, Splevta?). Rogica 2582 (2584), Suhi plaz (Škrlatica ) 2738 (—, veljala je doslej višina 2643), t. (Dovški križ) 2646 (2643), t. (Vel. Ponica) 2592 (2400), Špik 2472 (2471), Kolkova špica (Kuk) 2417 (2425). Prej so šteli t. 2643 (Dovški križ) za najvišji vrh te skupine, kakor se vidi, Škrlatico — pravega najvišjega vrha preje niti merili niso.

Konec prihodnjič.

Št. 6

NOVI VOJAŠKI ZEMLJEVIDI JULSKIH PLANIN

(Konec.)

Triglavska skupina. Luknja 1758 (1779), Veliki Triglav 2863 (2864), Mali Triglav 2725 (2740), Aljažev dom 998 (—), Dežmanova koča 2332 (—), Kredarica 2515 (—), Marije Terezije koča 2404 (2404), Vodnikova koča 1693 (—), Ferdinandova 1683 (—), Begunski vrh 2461 (2459), Cmir 2393 (2391), Urbanova špica 2299 (2294), Rjavina 2457 (2534, to merjenje se razteza do t. 2532 nove sp. mape), sedlo Krme 2020 (2025), Mišeljski vrh 2350 (2346), Tolstec (Tosc) 2275 (2270), Draški vrh vel. 2243 (2242), Draški vrh mali 2132 (2132), Debela peč 2007 (2017), Kanjavec 2568 (2570), Lepa špica 2398 (2400), Vogel 2348 (2350), Kuk 2038 (1902!), Čelo 2227 (2228), sedlo Velika vrata 1927 (1945), Kot 2001 (2003), najvišje jezero 1993 (2011), t. (Črno jezero) 1830 (1855), Bohinjsko jezero 523 (526), Blejsko jezero 475 (478). V grebenu čez Bogatin do Krna: Lavševica 2003 (2004), Vel. Bogatin 2008 (2008), Mali Bogatin 1977 (1978), Krn 2245 (2246).
Vobče se da razlika višin v obeh mapah, v kolikor znaša nad 10 m (pogreški do 10 m v gorskem terenu, kjer se ni moči posluževati najtočnejše metode merjenja, nivelacije ^[1], niso ravno velike hibe), najbolje tako pojasniti, da ni bil vselej en in isti vrh merjen pri starem in novem mapiranju. Vendar ni lahko razumeti, kako more n. pr. razlika obeh meritev Malega Mangarta, tega izrazitega vrha, ki ga je težko zamenjati z drugim, znašati kar 247 m (!), ali kako je mogel Šmihel, dobro viden vrh, po starem meriti ravno za 100 m več nego po novem ^[2].
Tudi nomenklatura nove mape se znatno razlikuje od stare. Opazovati pa je žal veliki vpliv delovanja, ki ga je razvil o posamnih delih Julskih planin A. Gstirner v »Zeitschrift des D. Ö. A. V.« Tako je n. pr. v Viški skupini staro ime Montaggio (Huda polica) zamenjeno z Bramkofel, ki ga narod ne pozna; v Kaninski skupini je ta vpliv prav usoden, ker je cela vrsta gora in vrhov samovoljno prekrščena in imena gor prenesena z druge na drugo. Čudno je, da je Gstimerjeva nomenklatura, ustanovljena, oziroma predlagana na podstavi skrivnostnih in neznanih njegovih zemljepisnih raziskav, dobila sankcijo od krogov, ki morajo v prvi vrsti stremiti za tem, da bi imelo imenoslovje realno podstavo iz ljudske govorice, da bi bilo ljudstvu razumljivo in bi mu tudi prijalo, a ne le posameznemu »znanstveniku«, ki biva daleč od teh gora in upa, da bo na ta način odstranil možne pomote ali dozdevni nered, ako odstrani ali zenači slično zveneče nazive. Nomenklatura v onih delih, kjer ni podlegla temu ne baš blagodejnemu vplivu Gstirnerjevemu, torej na jugu Mangartske skupine, v Razorski in Triglavski skupini, je znatno lepša, ker se opira na narodno označevanje, a tudi tod ni brez hib in kaže tupatam germanizatorsko tendenco. N. pr. naziv Kirchturm za t. 2394 (Mali Razor) je očiten prevod ljudskega naziva »Zvonik«, a je vrhutega še netočen, ker gre to ime samostojnemu stolpu v Prisojnikovem grebenu nad sedlom Mal. Razora.
Vobče pa smemo biti zadovoljni s prenovljeno mapo Julskih planin. Teren je po vsej ploskvi zemljevida dosti enakomerneje predelan; tudi se delo ne ustavi ob avstrijsko-laški meji, temveč se točno nadaljuje tudi na sosednje italsko ozemlje, kjer je bila stara mapa le vprav problematski vodnik. Niso pozabljene nove steze, pota, ceste in železnice, zgrajene izza osemdesetih let mino-lega stoletja na ozemlju Julskih planin, ravnotako ne koče, brez razlike, so li nemške ali slovenske.
Le nekaj je, da ne bi se očitalo novi mapi (razen že omenjene nomenklature, ki bi ji morali baš vojaški krogi posvetiti dosti večjo pozornost), namreč merilo 1: 75.000 — stara, a utemeljena tožba — ne služi za specijalni zemljevid gorskega terena. Za točno risanje detajlov je namreč to merilo premajhno, zemljevid je prenapolnjen in se zaraditega težko čita, pri tem trpi tudi sicer lepa mapa. Ne rečem, da bi to merilo ne bilo ravno primerno za občni pregled.
Govoriti bi se še dalo o načinu risbe sosebno glede skalo-vitih tal, o ptičji perspektivi, ki ni ravno bogvedikako nazorna — a to so avstrijske posebnosti, ki jih mi ne odpravimo, ki se jih je treba torej privaditi — zato bodi končna naša sodba, da smemo novo izdanje priporočati, ker gre našim turistom v prvi vrsti vendarle za čim najnaravnejšo sliko terena — in v tem zmislu je delo lepo izvršeno in pomeni dober korak naprej.

1. Fotogrametrija, ki je ž njo izmerjena večina vrhov v novi mapi, je nova metoda, vendar šele v zadnjih letih; prav dobro se je izkazala posebno ondi, kjer nivelacija ni bila ve mogoča
2. Po novem merjenju je razpored vrhov Julskih planin po njih absolutnih višinah ta-le: Vel. Triglav (2863), Škrlatica (2738), Montaž (2735), Mali Triglav (2725), Vel. Mangart (2678), Viš (2666), Brda (Verd Montasio 2654), Dovški križ (2646), Jalovec (2643), Razor (2601), Vel. Kanin (2592), Velika Ponica nad Martulkom (2592), Rogica (2582) i.t.d.