Novi zvonovi
| Novi zvonovi Ivan Pregelj |
| |||||||||||
Pol goriške dežele je že vedelo, da so zbrali kmetje idrijske fare denar za nove zvonove, in da se ti zvonovi pravkar ulivajo v Gorici. Idrija ob Bači je sicer mala in skromna vas, in da je zašel glas o njenih še nedolitih zvonovih celo do Gorice, temu je bil vzrok gotov vestnik, ki je izšel vsake srede iz Idrije proti Gorici v enem edinem izvodu. Ta netiskan list, ki je izhajal slednjo sredo in prinašal brez vsakega naročila vedno in vedno zopet staro vest ali novico o idrijskih zvoneh, ni bil nihče drugi, nego tridesetletni voznik Anton Zlatoper iz Idrije.
Okoli osmih ob sredah je dospel Zlatoper redno na Most in ustavil pred "Petrom."
Peter je bil rejen krčmar, zbadljiv in šega v in je že v petdeseto pozdravljal Zlatoperja z vprašanjem, ki je samoposebi zelo umestno, ki pa v ustih petičnega Petra ni zvenelo tako umestno:
"Zlatoper," je klical, "to bi mi povedal, kje si ti svoje zlato perje obral. Ali imate zlate peteline na Idriji?
"Jaz nisem nobenega petelina obral," je odvrnil Zlatoper, "ti pa, ki vem, da imaš zlata dovolj, si mi celo za moje zlato ime nevoščljiv."
"Tebi že ne," je dejal Peter in postavil merico 'grenkega pred voznika; "prav brez nič pa vem, da nisi. Nisi zastonj dal za zvonove."
"Sem dal, kar sem dal," je odgovoril potolažen Zlatoper, "če Bog da, kmalu bodo peli!"
"Bodo peli, če boste zvoniti znali!" je odvrnil Peter.
"Kaj zvoniti! Zvoniš že, le če imaš na kaj. Taka fara ste Mostarji, pa imate počene lonce v cerkvi in stare pokrovke!"
"Zdaj zabavljate. Pa niste mogli zadnjič še škofa pozdraviti, ker se vam je bat snel."
"Pri novih se ne bo snemal!"
"Kdo ve, ste neki premalo nabrali!"
"Za nas dovolj, in starih goldinarjev smo tudi nabrali, da bo imel zvon bolj srebrn glas, kakor struna!"
In vestnik j e počasi krenil dalje do Ročinja. Pri Ipavcu je ustavil in pozdravil godrnjavega krčmarja.
"Kaj pa pri vas novega, Ročinjci!"
Krčmar je povedal, da so dobili novega kaplana, in je navedel tudi njegovo hibo, češ, da ne zna peti.
"Mi pa nove zvonove dobimo, ti pa bodo znali peti, mislim!"
"Pa pravite, da nimate denarja, Gorjani!" je odvrnil krčmar, ki j e bral poleg Zlatopera še en goriški list, ki je večkrat tožil, koliko da ljudje izmečejo denarja za božje poti, cerkve in maše!
"Tiho bodi," ga je posvaril Zlatoper, "kdor pri zvonovih ne stiska, vice odsluži."
Bič je počil, kolesa so zaškripala in voz se je odzibal proti Kanalu. Kanalski krojač in črevljar sta stala na vratih, ko je privozil Zlatoper mimo, in sta zapela tisto o Idrijčanih, ki ponoči fige kradejo, očividno pamflet na nedolžne Idrijčane, ki poznajo figovo drevo zgolj iz evangelijev in figo zgolj iz sejmov, kamor jih prineso Vipavci in Brici na prodaj.
Zlatoper je sicer že stokrat pribil, da Idrijčani niso tatovi, zdaj pa je mislil, da je spodobno vpričo prazničnega razpoloženja, ki ga čuti, če pove nekaj novega, in je odvrnil:
"Vi, Kanalci, le molčite, koliko pa vas je za en sold?"
"Nas ni nič za en sold!" sta odvrnila krojač in črevljar.
"Pet vas je!" jima je povedal Zlatoper, vedoč, da so Kanalci hudi na to zbaljivko, ki sicer ne velja njim, nego ploščatim žrebljem, ki jih kujejo Lokovčani in imenujejo "kanalce."
"Prevzetnost stresa Idrijčan," je dejal krojač.
"Zaradi tistih zvonov, katere bodo dolžni ostali," je odgovoril strupeno smolar.
"K vam ne pridemo na posodo!" je pognal konje Zlatoper in prišel ob štirih v Plave, in ustavil pri Maražu, da obišče staro Maraževo teto, ki je bila zelo gluha in se je čudila, meneč, da je venomer pogovor o samih tatovih in roparjih.
"Nove zvonove dobimo, mati!"
"Zvonove?!"
"Najmanjši bo trideset centov!"
"Trideset!?"
"Veliki celo petdeset centov!"
"Centov?!"
In ženica je srečno in hitro našla umstveno tez med pojmi, katere je čula in zaključila.
"Kako so vam mogli ukrasti trideset centov težke zvonove!"
"Vsak dan manj slišite, mati," se je razjezil Zlatoper.
"Slišim že, slišim, samo vidim slabo," je odvrnila, dočim je dobro videla in slabo slišala, pa ni hotela, da bi to drugi vedeli.
Drugi dan se vrača Zlatoper iz Gorice in ustavi pri Maražu v Plaveh. Maraževa teta sedi v veži in se hudo prestraši, ko jo nagovori Zlatoper:
"Sem jih že videl, teta!"
"Tatove? " se ustraši žena.
"Zvonove, teta, zvonove.
Kakor zlato se svetijo in vsi svetniki se poznajo na njih, kakor bi živeli, sv. Miha, sv. Gabrijel, sv. Rafael, sv. Trojica in še vsi drugi."
"Bog pomagaj," tarna ženica, ki je doumela očividno nekaj nepopisnega, groznega.
Zlatoper poganja skozi Kanal. Na vratih stoji črevljar, krojač je ravnokar zopet v krčmi.
"So že novi!" kliče Zlatoper iz globočine svojega veselja, kljub trdnemu sklepu, da Kanalcev niti pogleda ne več. Črevljar vihti v roci par škornjev in odvrne:
"So novi, so, pa ne zate!"
"Jih niti zastonj ne maram," živo veruje Zlatoper, da bi mu jih znal Kanalec res vsiliti, "papir devljete med podplate, samo da več zaslužite."
Kanalec meni, da ima Gorjan daljši jezik nego pamet, kar Idrijčan, dejansko ovrže, ker ne odvrne nič.
"Ampak, da bi jih ti videl," vzbuja Zlatoper radovednost v Ročinju pri Ipavcu.
"Kaj naj bi videl?" hoče vedeti Ipavec.
"Zvonove," ga komaj ume Zlatoper.
"Ti in tvoji zvonovi," se jezi Ipavec. "Pameti bi si dali uliti, pa ne zvonov!" Mož je baš dočital članek o ljudski izobrazbi.
Okoli ene privozi Zlatoper mimo "Petra." Peter se je ravnokar najedel in popil merico vina in dremlje na klopi.
"Kar milo se mi je storilo, ko sem jih videl, naše zvonove," pozdravi Zlatoper. Peter je čudovit človek, celo v spanju misli logično:
"Slišal si jih, slišal," popravlja dosledno, kajti zvonov vendar ne gledamo, nego poslušamo.
Okolu štirih privozi Zlatoper srečno domov. Pred Petačem ustavi. Že čakajo nanj, celo sam gospod župnik.
"So že uliti!" kliče Zlatoper in snema klobuk z glave.
"Saj vem, da so," odvrnejo župnik Lužnik, dober ali trd gospod.
"Ali si pripeljal sveč?"
"Bog ti meni pomagaj. Zvonove sem šel, gledat, sem pa na sveče pozabil!"
"Ali si ti kak voznik," udarijo župnik po svojem škornju s palico, dočim bevskne župnikov pes v osramočenega voznika.
Malo poparjen izprega Zlatoper pred Petačem, da požene konje začasno v Petačev hlev, da se ne prehlade, dočim bo razkladal. Petač — Urban Kozorog s pravim imenom — je vaški župan, krčmar in trgovec. Z levim očesom malo križem gleda, zato pa govori in misli naravnost. Zlatoper se za Petačevo prijateljstvo zelo poteguje, morda tudi zato, ker mu daje Petač obilen zaslužek, še bolj pa morda zato, ker je zdaj Zlatoper star trideset let in je čas, da misli na ženitev, in ker je Petačeva Tina tudi stara nekako trideset let,—kaj pravimo, šest in dvajset proč jih je,—in tudi misli na možitev. O kaki zapreki čemu bi se Zlatoper in Tina ne vzela, ni tedaj govora. Morda je pa vendarle zapreka, morda?
Pred nekako petimi leti enkrat je bilo, da je sedel Zlatoper s ključarjem Močilarjem pri Petaču. Od zvonov so gnali ljudje tiste dni, češ, da je že sramota, kako da tujci govore čez nje. Največ takih bridkih, žalečih opazk od strani tujcev je moral preslišati Zlatoper, ki je med tujce vozil. Zato se je prav hudo spri z Močilarjem. Deloma je tudi nekaj pil, in kadar človek pije, ni da bi pogodbo delal.
"Pa bodo peli novi, in bodo!"' je udaril ob mizo.
"Dokler sem jaz ključar, že ne!" je odvrnil Močilar, ki je bil trmast, ko pregovor. "Če že mora biti nov, naj bo oltar, pa ne zvon."
Tisti hip je stopila v sobo Tina in Zlatoper je hotel povedati, da bo on vzel Tino, pa je rekel narobe:
"To pa rečem. Ne oženim se, preden ne zapojo novi!"
"Boš samec ostal!" je trmoglavil Močilar.
"Naj," se je razgrel Zlatoper.
Strašno hudo je pogledala tisti hip Tina Zlatoperja in njemu je postalo strašno hudo pozneje, ko se je streznil. Se je naredil, ko da nič ne ve, pa je vedel Močilar in ni pozabil, pa da ako bo mož beseda, je hotel vedeti.
Petač pa je tolažil Zlatoperja:
"Tone, kaj to de, zvonovi bodo peli. Za Tino se pa tudi ne boj. Te bo že počakala."
"Huda je!" je odvrnil fant.
"Pa bi bil premislil, preden si rekel-" je dejal Petač.
Tako se je začela za Anto na Zlatoperja doba preje nepoznanih skrbi in obenem neskončnega hrepenenja po novih zvonovih
V Bači se je bil naselil tiste čase trgovec po imenu Štefan Kacafura. Zlatoperovih let je bil, razumela se pa nista. Ne da bi bil Kacafura grob človek ali prevzeten. Prav domač človek in zelo vljuden je bil, še skoro preveč vpričo sijajne zunanjosti in očividnega bogastva, ki ga je kazal bodisi v obleki, bodisi v zlati uri z zlato verižico in celo z dragocenimi prstani, ki si je ž njimi kitil skrbno negovane prste. Ta Kacafura je bil začel tedaj redno vsako nedeljo prihajati na Idrijo k Petaču. Posebna prijatelja pa sta si postala s Petačevo ženo, polhromo, staro ženico, ki je ves dan prežedela v kuhinji za ognjiščem in venomer tarnala, da nima nikogar, ki bi ji kaj groznega povedal, dasi je posili hotela vedeti, da se sila takih groznih in čudnih reči po svetu dogaja. Niti s Tino ni bila zadovoljna. Hči ji je pač znala povedati vse vaške novice in tudi tisto, kako je Viduča v postu zlodej vso noč vozil, pa vse to je bilo razboriti ženici vse premalo in je rekla o hčeri:
"Za gospodinjstvo je že, za gospodinjstvo, za pogovor pa ni, ne!"
"Saj tudi časa nima," je odgovoril oče za hčer. Tedaj je prišel Kacafura in se 'kmalu prikupil Petački. Lepo za ognjišče je sedel, dasi se mu je neizrečeno kadilo in je ženica skoro plaho prosila, češ, da ne, kakšno da si bo obleko napravil.
"Kaj to de," je odvrnil, "pa je že tako, da jaz najraje za ognjiščem sedim. Za ognjiščem je tako domače!" Gostolel je kot igralka na odru in zelo lepo in občutno je poudaril zadnji dve besedi.
Že s tem, da je znal tako mehko govoriti in da je bil sploh tako gosposki in se vendar ni sramoval prisesti k njej za ognjišče, se je Kacafura zelo prikupil Petački.
"Vi ste gospod," je rekla, "pa se ne sramujete sedeti z neumno ženico za ognjiščem. Naši dedci pa, še mar jim ni zame. Bolna sem, pa sem jim še napotu."
Potrpeti je treba, in če je še tako hudo!" je odvrnil z vidnim ginjenjem.
Saj ne tožim," je odvrnila Petačka, "če bi mi le tako dolgčas ne bilo, ker ne morem iz hiše, doma pa nič govorjenja ni. Po svetu pa se zgodi toliko novega."
"O tisto je res, po svetu se dogaja toliko novega in tako nepričakovano čudnega."
"Čudnega?"
"Glejte, mati," si je on mel roke, tako, da je morala videti njegove prstane. "Prav danes sem čital, da je v Paziru na Francoskem odnesel vihar v zrak jerbas, ki je v njem koklja valila. In kaj mislite, kje so našli potem tisti jerbas? Na Angleškem v Londonu, in koklja je mirno valila naprej. Ali ni to nekaj tako čudnega, tako neverjetnega!"
Petačka se v resnini srečnemu naključju in srečni koklji ni mogla kljub zemljepisnim neznanostim dovolj načuditi in hotela samo še to vedeti, kako da so tisto kokljo nazaj poslali, in je odvrnil kaj neduhovito Kacafura, da v kurniku in po pošti.
Od tega naravnega naključja je prešel Kacafura v pravi element stare Petačke, v nadnaravnost in započel je vrsto pripovedek o strahovih z enim svojih lastnih doživljajev, kakor je rekel.
"Jaz in rajni K.," imena, da ne pove, je rekel, "sva bila vedno velika prijatelja in tudi pri vojakih sva služila skupaj. Skupaj sva spala. Nisem skrival ključev pred njim. Pa mi je nekega dne izginil iz kovčka en petak. Če ga je kdo vzel, sem rekel, ga je samo on. Pa mu nisem nobene rekel. Sem mislil, bo že dal nazaj. Pa ni dal. Potem je pa j po svetu šel. Deset let je minulo, pa se neke noči prebudim. Ob postelji sem imel prav tisti kovček. Pogledam. Kaj vidim. Moj prijatelj stoji ob kovčku in se upira, da bi odprl. Ves znojen je bil. Takrat me popade jeza. "Veš kaj," zavpijem, "enkrat sem molčal, če misliš še v drugo krasti pa ne boš več!" Kar zaječal je pa izginil. Glejte, pa ni minulo štirinajst dni, pa sem bral v listih, da je ponesrečil v Ameriki."
Kacafura je bil s svojim učinkom na Petačkine živce povsem lahko zadovoljen, kajti s solzami ga je prosila, naj pride še katerikrat in da ni treba, da bi prišel samo ob nedeljah.
To je Kacafura tudi obljubil in Petačka ni bila toliko slepa, da ne bi videla, kako fini trgovec včasih pogleda postrani domačo hčer.
Zato pa je rekla mati hčeri nekega dne:
"Oh Tina, ti si misliti ne moreš, kako da je prijeten ta Kacafura."
"Zelo prijeten!" je odvrnila hči nekam precej glasno.
"Toliko ve!" je hvalila mati.
"Ve, ve!" je pritrjevala hči.
"In študiran je in je vendar prav domač in ponižen. In varčen in priden. Ne kolne, ne kvarta, ne pije in še lep je."
"Zelo prijeten človek!" je rekla v drugič hči.
Bog ve, koliko veselja bi bil začutil Kacafura, da bi bil slišal svojo pohvalo iz Tininih ust. Pa je hotela očividno nesreča, da ni slišal tega Kacafura, nego Tone Zlatoper, ki je sedel zunaj v veži za kozarcem vina. Žalost ga je obšla in jeza. Udaril je s kozarcem ob mizo, da se je Petačka vsa stresla.
"Ježeš, kdo tako razbija!"
"Zlatoper!" je odvrnila hči nekam namenoma, in stopila iz kuhinje v vežo.
"Surovina!" je godrnjala Petačka.
Zlatoper pa je vrgel drobiž za vino na mizo. Rekel pa ni nobene, kar vstal je in hotel iti.
"Ali že greš!" je vprašala Tina nekam prijazneje.
"Grem!" je odvrnil osorno.
"Pa pojdi, če še 'z Bogom' ne rečeš!"
"Z Bogom," je zamrmral, povesil klobuk na oči in odšel. Tolik je bil, da se je tema napravila, ko je šel skozi vrata. Tina pa se je vrnila v kuhinjo in tedaj je rekla mati:
"Veš kaj, Tina! Kar pusti ga tega-le zabitega voznika, ki ga ni drugega ko ošabnost. Bog ve, da bi se na tvojem mestu prikupila Kacafuri."
"Tisto pa ne, mati!" je zdaj protislovila z lastnim prejšnjim vedenjem Tina.
"I, no, saj ne rečem, da letaj za njim, ali da se nanj obešaj," je branila svojo postojanko mati, "to ti pa že lahko povem, da možu ugajaš. Malo boječ se mi zdi sicer, zato mu pa pridi na pol poti naproti. Prav prijeten človek je!"
In zopet je zatajila Tina sama sebe s trdovratnim molkom, ki bi znal seveda pomenjati dvoje, bodisi tiho soglašanje z maternim mnenjem, bodisi lepo krščansko pokorščino otrok do staršev. Petačka pa je še tistega večera zaupala svoje misli možu. Petač je, kakor smo rekli, z levim očesom malo križem gledal, govoril in mislil pa naravnost in brez ovinkov in je dejal:
"Stara si in kruljeva, pa še nisi pametna. Pusti Tino pri miru, že ve, kaj dela. In to ti povem, le nič ne hvali preveč tistega tvojega Kacafure. Ali pa kdo kaj ve, odkod da je in kaj da ima. Tudi ni potreba Tini finega moža, nego moža, ki je nekaj vreden."
Petačka je v stotič potožila, kako da je ravno ona dobila tako neprijaznega moža in da je-li to greh, če privošči Tini prijaznejšega.
"Prijaznost gori, prijaznost doli," je odvrnil naravnost in brez ovinkov mož, "od prijaznosti ne bo sita. Zlatoper pa je mož, kakor se tiče, in jo bo znal s čim rediti." Tako sta prišla Petač in Petačka resno na vskriž. On je držal s Tonetom, ona s Kacafuro. Konečno pa je bilo Petaču, ki je kljub negotovemu pogledu govoril naravnost in brez ovinkov, dovolj, in je rekel Zlatoperju.
"Tone, mislim, da nisi slep. Kacafura pogleduje za Tino. Ali se boš ti, tak fant, ustrašil tega škrica!" Zlatoper je skomiznil z ramama in odvrnil:
"Kaj pa hočem, če ga ženske marajo!"
"Kdo ga mara?"
"I, no, vaša Tina!" je odvrnil kaj žalostno Tone.
"Vražje babe!" je odgovoril brez ovinkov Petač, ki je slepo verjel Zlatoperju in v svoji poštenosti niti misliti ni mogel, da ženske ne govore tako naravnost in brez ovinkov, kakor on ali pa Tone. In zato, ker je bil slabe volje, zato je jeknil:
"Pa ti je že prav, Tone, zakaj pa tako nepremišljeno ženitev in zvonove po ustih vlačiš."
"Prav mi je," je odvrnil skromno in spokorno Zlatoper.
Župnik Lužnik so oznanili neke pomladnje povelikonočne nedelje pri krščanskem nauku, da so slišali, da bi farani radi imeli nove zvonove in da je on te želje prav vesel in da želi, da ne ostane samo pri želji in besedah, in da zato vabi vse občinske može po krščanskem nauku k sebi, da se pogovorijo, kako in kaj, in da se bo videlo, če bi ta reč šla ali ne.
Zlatoper Tone je vse to poslušal z odprtimi ustmi in tako silno mu je postalo nemirno pri srcu, da je bil čisto ves zmešan in bi bil, če bi ga bili gospod vprašali, koliko da je Bogov, gotovo povedal vsakatero število, samo pravega ne. Sreča božja, da tedaj župnik niso več izpraševali odraščenih in da niso tako osramotili Toneta pred otroci ali celo Tino, ki bi potem gotovo za ves svet ne marala nevernega Toneta. V nekaki blaženi omotici in nestrpni nepobožnosti je minulo Tonetu opravilo. Ko se je preril iz cerkve, so že stali na desni ob vratih domači možje. Eden med njimi, Cvetrežnik po imenu, se je hudoval:
"Jaz pa pravim, ali so stari tako za nič, da je novih potreba? Čemu toliko stroškov! Kje naj ljudje denar vzamejo? " Ko je govoril Cvetrežnik o "ljudeh," je mislil v resnici bolj nase samega. Kajti dvoje slabosti je imel Cvetrežnik, prvo da je bil skop in drugo, da je, kot drugi ključar, rad župniku nagajal, odkar se je bil sprl ž njim zaradi najemnine v cerkovnici. Gospod Lužnik so bili nagli, pa so le rekli tedaj:
"Hentaj, Cvetrežnik. za cerkovnico, ki je cerkvena, se vendar ne boš krčil. Ti bi še Judeža prodal!"
"Judeža že, Boga pa ne," je odvrnil tedaj Cvetrežnik in ni utrgoval naprej, pa si je vendar dobro zapomnil, češ:
"En goldinar bi bil pa le utrgal, pa gre in tako reče, kakor bi mašnik ne bil!"
Ko je slišal Zlatoper odporne Cveterežnikove besede glede zvonov, je dejal hitro in živahno:
"Veš kaj, Cvetrežnik, kdor se za zvonove brani, tisti ni vreden, da mu zvone. "
"Če jih nisem vreden, naj mi pa ne! " je odvrnil Cvetrežnik.
"Možje, " je vzkliknil Zlatoper, "nič ne rečem, pa kar je res, je res. In to je res, da so jih v Melcih naredili, pa ni eden nič dal. Pa prav tako je rekel. Pa je res Bog dal, da jih ni slišal. "
"Zvonili so mu pa le, " je jeknil manj odporno Cvetrežnik.
"So mu, pa kedaj! Ko je ležal že poldrugi dan na odru!" je dejal slovesno Zlatoper.
"Hentaj, ali se žene za zvonove," je vzkliknil tedaj Močilar, "kakor ne bi vedeli, kaj za zvonovi tiči."
"Molči," je viknil Zlatoper in hotel že zopet izreči svečano obljubo. Sreča božja, da je tisti hip stopila iz cerkve Petačeva Tina in nekam zelo čudno pogledala fanta, da je kar umolknil.
Nekaj hipov pozneje se je drenjalo pri župniku kakih trideset mož. Cvetrežnik, ki sam za živ svet ni pustil, da bi mu kdo delal najmanjšo škodo, je imel poleg tega še to napako, da je s svojo nerodnostjo, če je le stopil v tujo hišo, takoj škodo delal. Tako je vrgel tudi sedaj župnikovi kuharici lonec z dragocenim cvetjem z okna in se še poskušal nato ujeziti, da mu je bil napoti.
"Napoti, seveda, " je prikričala kuharica Marta, 'dedec nerodni, ali nimaš oči. Najlepši lonec mi ubije in prav tistega, ki sem ga mislila postaviti Mariji v oltar." Bogve, da li ni neka višja moč posegla namenoma s tem dogodljajem v smer sledečega zborovanja mož. Kajti vsaj toliko je gotovo, da se Cvetrežnik pozneje ni nič kaj oglašal proti, očividno poparjen po kaj izdatni pridigi župnikove kuharice, župnik pa so prav robato in namestu zavrnili glasno Marto — ime povsem prikladno ji —, da če so ji dedci en cvetlični lonec ubili, ji bodo zato naredili nove zvonove.
In tako je prišlo, da je dal skopi Cvetrežnik svoj imprimatur ali dovoljenje. Gospod župnik pa so rekli:
"Kaj, možje, to vidite, da so zvonovi potrebni, ali si boste upali napraviti nove? Stroški so, pa saj so za božjo čast in čast cerkve in cele fare. Vam in vašim otrokom bodo v slavo peli in na stara leta boste veseli svojih zvonov."
Možje so prikimali, Petač pa je dejal.
"Tisti, ki kaj na čast drži, ne bo proti. Jaz pa pravim, da me je že sram, kakor nas zasmehujejo Trebušarji ali pa Mostarji, da imamo lonce v zvoniku. Pokažimo, da Idrijčani tudi nekaj zmoremo. Čast je prva!"
"Bog je prvi," je jeknil župnik. Zlatoper je sveto prikimal, dasi je hinavec vneteje mislil na Tino nego na Boga. Močilar je hotel vedet, kaj da bo s starimi zvonovi. Da jih prodajo, je velel župnik in predložil možem razne račune. Visoki računi so bili in tudi župnik je potrdil:
"Počasi bomo zbirali," je dejal, "eno leto, dve leti ali še več. Kadar bo denar nabran, jih pa uliti damo."
Zlatoper je vzdihnil naravnost iz globočine svojega srca:
"Oh, da bi le kaj kmalu zapeli!"
"Zapeli bodo, kadar bodo v turnu !" je odvrnil župnik, pogostil kmete s kozarcem vina in nazdravil zvonovom. Tedaj je Zlatoper nerodno segel v žep, izvil iz papirja deset modrih papirjev, pa rekel:
"Bom pa jaz začel," In je vrgel bankovce pred gospoda in dejal je župnik:
"Slabi!"
"Dolgčas jim je, ker radi kaj slišijo."'
"O, zdaj jim ni," je odvrnila Tina. "Kacafura iz Bače jim dela kratek čas. Pa je dedec ves hinavski, jaz vem!"
"Glej jo no, pa pravijo, da ga vzameš!"
"Jaz, pa Kacafuro!" se je zasmejalo dekle, "preje Kramarja iz Mosta."
"I, no, naš mi je pravil," je skomizgnila Zlatoperka.
"Tone ne ve nič!" je rekla Tina. In tako sta se ženi ločile. Zvečer pa je rekla mati sinu, ki je prišel kmalu za Tino:
"Ti, ne vem, kje kvante pobiraš. Petačevo si obrekel, da vzame Kacafuro, pa ga mara dedca, prav kakor Kramarja iz Mosta."
"Kaj res?" se je začudil Tone. In še tistega večera ga je slišala mati smejati se in peti tisto prešerno o klančku, vrančku in vozniku, in na sv. Goro se je obljubila, da mu le prvemu ne bodo zvonili novi zvonovi.
Prav tiste hipe, ko se je Tina mudila pri Zlatoperki, je zabaval pri Petaču Kacafura staro Petačko. Bil je danes izredno bogat najgrozovitejših novic o ciklonih, potresih, požarih in o novih duhovih in strahovih. Povedal je o skopuhu, ki je hodil nazaj denar štet, in so potem našli, ko so grob prekopali, polna usta zlata. Kaj da so s tem zlatom naredili, da li ga niso dali za maše, je hotela vedeti Petačka. Da ne, je dejal Kacafura, ker ni bilo pravo zlato, nego oglje.
"Oglje!" je kriknila tako čudno Petačka, da se je Kacafura iz čudnega vzroka strašno vznemiril. Šele čez par hipov se je je zavedel in začel pripovedovati o nekem drugem skopuhu, ki pa da se je svojega skopuštva še pred smrtjo skesal in tako rešil in bil obsojen samo v veliko število let vicanja.
"En hrib je. Vsako leto prileti drobna ptička in odnese en kamenček. Kadar bo ves hrib raznosila, bo rešen!" je zaključil, in ona ga je prijela za roko. In tedaj se je mož raznežil in dejal:
Oh, mati, kako se midva tako lepo razumeva!"
"Kakor brat pa sestra!" je odvrnila Petačka vsa ginjenja. In zaupno je nastavila:
"Pa ne le jaz, tudi moja hči Tina vas spoštuje in zelo časti in je vsa srečna—."
"Ali je res? Ali je to mogoče — ?" je igral mož na odru z vso darovitostjo skromnega snubca.
"Vprašajte jo, boste videli, gospod Kacafura," je rekla žena, "saj to tudi ni, da bi tak gospod ostal samec."
"Čakam," je dejal on, "ni vsaka zame!"
"O ni, ne," je odvrnila, redko katera je Vas vredna." In mati je začela nato hvaliti svojo Tino, kako da je skrbna in pridna, in postrani je omenila, da je edina in da pri Petaču tudi nekaj premorejo.
Kacafuri so se začele oči svetiti od samega začudenja in sreče in zdaj se je tudi on osokolil in dejal, da je on sicer preprost trgovec ali da bo, če se bo kdaj ženil, gledal pred vsem na to, da dobi pridno in pošteno ženo in da mu za denar ni.
"To se reče," se je pripravil čez hip, da mu sicer res ni za denar, da pa je seveda denar v trgovini dobra reč, kjer da je treba plačati zdaj sto, zdaj dvesto, zdaj petsto na enkrat, in da on pozna trgovce, ki so milijonarji, pa včasih nimajo doma, da bi si pipo tobaka kupili.
Kaj da bi o tem govorili, je odvrnila Petačka, da ona dobro ve, kako je to. In tako ga je upogumila, da ji je zaupal, da on že davno misli na Tino, in da je zdaj dozorel v njem sklep, in da jo bo poprosil roke.
Ginjena je objela Petačka trgovca in rekla:
"Vidiš, zdaj ti še 'vi' ne rečem več, moj sin!"
V tem razpoloženju sta vzela slovo, preden je prišla Tina.
Drugi dan pa je dobila Tina v rožnatem ovitku droben in dišeč list ,na katerem jo je prosil Kacafura, ali bi hotela zaupati "svoj brod njegovemu krmila vajenemu vodstvu," ali bi hotela biti v bodoče gospa Kacafura, in dalje, da ji poljubuje roko tako vroče, tako prisrčno.
Vpričo matere se je Tina zasmejala, vrgla ovitek in list v ogenj in celo roko je skrila pod predpasnik, kakor da se boji, da ji je ne poljubi v resnici Kacafura tako vroče, tako prisrčno.
Na velikih parizarjih so bili pripeljali iz Gorice nove zovnove in jih dvignili raz vozove, da jih potegnejo v višino, odkoder naj oznanjajo čast božjo in farno vsem tujcem, Trebušarjem in zavidnim Mostrajem. Tistega leta je bilo, ko je delil nadškof po gorenji tolminski dolini zakrament sv. birme. Gospod Lužnik so sicer bili trd gospod, pa so hoteli svojim faranom napraviti posebno slavje. Pred domačo cerkvijo naj bi sam visoki gospod nadškof krstili in blagoslovili zvonove.
Zlatoper je vozil največji zvon iz Gorice in pozdravljal z vestjo:
"Pogana peljem, v soboto ga bomo krstili, v nedeljo bo že pel."
Na predvečer slavja pa je dejal župnik Lužnik svoji kuharici:
"Tisti evangelij jutri pri krstu poslušaj!"
In Marta je obljubila in še pohvaljeno se je čutila, ker ni vedela, da se v tistem evangeliju bere o skrbni Marti in sestri Mariji, ki je izvolila boljši del.
Čudovito lep poletni dan je bil. Po dolini se je le bleščalo od svetlobe. Kakor srebrnozelen pas je objemala Idrijca pokošene travnike in polja zlatega žita. Lahek jutranji veter je vel od Tribuše doli in poigraval v zastavah in zelenju, ki se je dičila ž njim cerkev in slednja hiša. Rano zgodaj, ko se še niso bili oglasili zadnji petelini, so počili topiči, da se je razleglo po dolini in tja gori proti "Občnarju" na Vratih in sem doli proti Mostu, Modreju in Logu. Nešteto se je zgrinjalo ljudstva od vseh strani.
Prišli so Šebreljci v svojih okovanih čevljih, z visokimi petami, prišli Trebušarji z upognjenimi koleni, ker so bili vajeni lesti v hrib, prišli so Poličani od Šentviške gore, oni isti, ki gre glas o njih, da so posod znani. Prišli so previdni Mostarji in ponosni Bačarji in Modrejani, ki še svojih vislic tujcem ne privoščijo, prišli so Modrejčani, ki pijejo kislo mleko in cividinec prodajajo, ž njimi so prišli Ložani in Lomnjani, ki na oslih na Most v mlin nosijo, celo Benečanje so prišli, oni isti, ki kostanj na Tolminsko nosijo prodajat.
Med vsemi temi pa samo enega ni bilo — trgovca Kacafure iz Bače, da bi se bil pobahal s svojo zlato uro, zlato verižico in zlatimi prstani. Nekaj so gnali Bačarji, da je pred nekaj dnevi zapri prodajalno in izginil, in da zdaj orožniki po njem povprašujejo. Toda te vesti so jedva slišno udarjale na površje vpričo slovesnega pomenka o zvonovih.
Ob osmih se je strnila množica ob cerkvi. Med gromom topičev je prišel nadškof v velikem spremstvu duhovnikov pred cerkev, kjer je viselo na mogočnih vrveh in verigah troje ogromnih zvonov. Čudovito je bilo ljudem pri srcu vpričo nepojmovanih molitev in pesmi. Bilo je, kot da orjaški zvonovi niso mrtev bron, nego živa bitja, otroci, in kakor deca so krščeni in še slovesneje. Kakor troje orjaških poveznjenih src so bila ta telesa, žareča v ognju sonca. In res so bila srca, krščena na imena farnih svetnikov, srca, ki naj oznanjajo bol in radost cele srenje, ki naj plakajo s plakajočimi in se vesele z veselimi.
Ob govoru in molitvah nadškofa se je polastila ljudi čudovita ginjenost. Mnogi so plakali. Mnogi, ki so zanje zbirali, jih niso učakali. Razmaknile so se množice in zastrmele v nebeško diven prizor. Škripci so zakričali, zarožljale verige, vrvi se napele. Votlo je jeknilo in trepetalo in zvon za zvonom se je dvignil in plaval vse više in izginil od krepkih in vajenih zvonarjevih rok dvignjen v cerkvene line.
"Saj ne bo še nič danes z zvonenjem," je šepetal Cvetrežnik.
"Bo, bo," je odvrnil Zlatoper. In Močilar ga je sunil pod rame:
"Si jih le dočakal, Tone!" "Sem," je zardel sosedu obraz.
Tisti hip je tam gori sinila bela zastava, topiči so počili. Iz lin doli je jeknilo prvikrat jeklo ob bron, ne še polnoglasno, ali ubrano.
In potem je bilo vse tiho in iz cerkve je bilo čuti škofa, ko je pel: "Gloria in excelsis Deo!"
In zopet so jeknili zvonovi. In ko je razširil vladika roke in pel:
"Te Deum laudamus!" tedaj so zazveneli zvonovi v čudovito pesem, kakor bi jokalo troje orjaških src od sreče in miline.
Par ur pozneje so sedeli s škofom za obedno mizo v župnišču Petač, ki je naravnost govoril in brez ovinkov, in ki sedaj sploh ni govoril in ob njem je sedel Močilar, še vedno ključar in slab mož-beseda, in tretji je sedel Cvetrežnik, drugi ključar, in četrti je sedel Anton Zlatoper. Tedaj so se dvignili domači gospod župnik, in so rekli, da čast, komur čast, pa da gre pred vsemi pohvala Antonu Zlatoperju, ki da je dal zadnji stotak.
"Saj ga je lahko, če se mu je pa za poroko mudilo!" je pripomnil Močilar, ne pomislivši na dvoumnost izgovorjenega.
"Kako to?" so prišli gospod Lužnik vpričo škofa v veliko zadrego.
"Tako," je razlagal Močilar, "ker je obljubil, da se ne bo ženil, dokler ne zapoje novi zvon."
"Ali se zdaj bo?" je vprašal župnik.
"Če me bo marala," je dejal skromno Tone in zatajil Tino, ki mu je po maši rekla, da naj pride snubit.
Tedaj so se gospod Lužnik zasmejali in tudi vsi drugi so se smejali. Edini vladika se je samo dostojanstveno nasmehnil in pripomnil:
"Zlatoper, kako čudno ime, toda lepo."
In kaj je bilo potem? Ali je vredno, da povem, da sta se Tina in Tone vzela, in da se je celo mati Petačka končno sprijaznila z mislijo na Toneta, ki ji je kupil debele bukve od samih strahov. Tudi Kacafuro je pozabila in še huda je bila nanj, češ, da ni prišel po slovo.
Petač — Urban Kozorog — pa je povedal naravnost kakor je mislil:
"Potep je hotel, da bi mu tudi jaz menico za dva tisoč podpisal, kakor bi bil jaz na glavo padel. Saj nisem naša mati, ki vsaki čenči veruje!"
Idrijski zvonovi pa poj o, pojo čudovito. Idrijčani niso zastonj ponosni nanje. Pa so jim Mostarji še vedno zavidni in jih dražijo:
"Imate zvonove, ker vam jih je pol plačal Tone. Kdo vam bo zdaj orgle kupil?"
Idrijčani so mnenja, da imajo za enkrat njihova dekleta dober glas in da lahko poj o brez orgel, moški sami pa, da v cerkvi sploh raje molijo, nego bi peli.
Tone pa še vedno vozi v Gorico. Sicer manj, odkar teče mimo železnica, zato pa vozi s seboj debelušnega fantiča, katerega mati vedno težko pogreši, in ki očetu bič drži in kratek čas dela.