Novo življenje (Ivan Cankar)

Za druga istoimenska dela glej Novo življenje.

Novo življenje Ivan Cankar

Izdano:	Ljubljana: Matica slovenska (Knezova knjižnica, 15; 1908); ZD 17
Viri:	dLib
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Vlak je hitel preko štajerske ravni, mimo pozetega, blagodišečega polja in se je bližal kranjski meji. Začelo se je svetlikati, vzduh je bil rezek in vlažen. Grivar se je vzdramil iz trudnega poluspanja, odprl je okno na stežaj in je spoznal pokrajino; ne z očmi, temveč s srcem jo je spoznal.

„Glej, domovina!“

Ni se razveselil, tudi ne razžalostil; nikoli in nikomur bi ne bil mogel povedati, kaj se je oglasilo takrat v njegovem srcu. Če je bilo sovraštvo, ali če je bila ljubezen, ali če je bila neznana in neizmerna bolest. Pokošena senožet je švignila tam mimo, tam rumeno polje, tam še vsa zaspana bela vas, cerkev z rdečo streho; vse kakor spomin. Stal je ob odprtem oknu, jutranji veter mu je rezal v obraz; gledal je s široko odprtimi, zameglelimi očmi na pokrajine, ki so bežale mimo; izpreletelo ga je kakor mraz in zavil se je tesneje v suknjo.

Žena je slonela v kotu in je dremala s poludprtimi očmi; zavita je bila v pregrinjače in plahte, glava je klonila na prsi, njen obraz je bil droban, ozek in zelo bel, nos je bil tenak kakor mrličev. Na klopi je ležal otrok, odet preko obraza; drobna roka je ležala na plahti in se je včasih zganila v sanjah.

Tudi žena se je vzdramila ko ji je zapihal v lica jutranji vzduh. In tudi ona se ni razveselila, ozrla se je vsa plaha. Velike, še vseh daljnih sanj polne so bile njene oči, tako da je bila nenadoma čisto mlada, bolnemu otroku podobna.

„Kje sva sedaj?“

„Sedaj sva v domovini!“ se je nasmehnil.

Pogledala mu je v obraz in je zaslutila njegove misli; tudi sama se je nasmehnila.

„Pozdravi jo prijazno, zato da bo nama tudi ona prijazna!“

Zla misel mu je segla takrat v srce in je zasenčila njegov obraz; zamahnil je z roko, gledal je skozi okno in je molčal; zla misel je bila, v njej žalosten spomin.

Zemlja je dihala v hladno jutro, megla je puhtela iz polja; vzdignila se je in se je razpuhtela; zasijalo je čisto nebo. Sijalo je na pisano polje, nato na zelene holme, nazadnje na črne pečine, na strme čeri; beli neurniki so se igrali med skalami, kolesa so pregrmela njih šumenje. Kje so čeri, kje neurniki? Pozdravljena, ti široka, ponosna Sava! Kamor se viješ, kamor šumiš, Bog s teboj in moj pozdrav! Tudi vi pozdravljeni, dolenjski holmi, beli gradiči, v daljno daljavo sanjajoči! Vsi pozdravljeni — ampak tebi, ki so te sedaj ugledale začudene oči, ti prostrano polje, mati moja, tebi sinovski poljub ... Ves pozdrav en sam trenotek; vsa radost kakor krik, ki je nenadoma zasekal v tišino. Sunkoma je zaprl okno in ga je zagrnil. Pogledal je ženo in se je naslonil v kot. „Dve uri je še ... otrok naj spi ... mraz je!“ Tudi sam se je tresel, v čelo in v lica pa mu je bilo vroče. Kakor v mrzlici se je prikazala vsa preteklost in je švignila mimo v eni sami minuti — bežeči holmi, bežeče polje ... Kdo je bil tisti, ki je s prešernim smehom zadel na pleča butaro svojega trpljenja? To sem bil jaz, Anton Grivar! Takrat ni bilo meni enakega; vsi drugi so padli pod svojo butaro. Morda je bil samo slučaj, da so drugi padli in da sem jaz ostal ... morda tudi ne slučaj“ temveč božje znamenje: čistejši so bili od mene, zato so padli ... Glej, kaj nisem padel tudi jaz, najgloblje padel izmed vseh? V grob so šli, glavo pokonci, jasne oči ... jaz pa grem v življenje s sklonjeno glavo, lica rdeča od sramu ...

Ne samo ob tisti uri: takoj od začetka, že na Dunaju, je občutil, da stopa v popolnoma novo življenje. Nikakor ne v tisto „novo življenje“, ki ga pričenja človek po divji noči z brnečo glavo in skesanim srcem in ki se neha pred mrakom — temveč življenje, ki ni s prejšnjim v prav nikaki zvezi, ne notranji, ne zunanji, in ki ni porojeno iz preteklosti kakor kes iz greha, tolažba iz bridkosti, temveč stoji samo zase, ustvarjeno samo iz sebe ... Ko ga je prvikrat pozdravilo, je ves ostrmel; nato pa je begal nemiren, omamljen, brez misli, kakor otrok pred veselim potovanjem. V tistem hipu je bilo vse kakor presekano — čisto, kakor da bi presekal napeto struno, tako da odskočita obadva konca in se ne spojita nikoli več. Ni žaloval za preteklostjo, pa je tudi ni preklinjal; komaj da se je še spominjal nanjo, vse je zatonilo v meglo. Samo želel je, da bi se hitro vse končalo, da bi bila ta „gnusna brkljarija“ že pospravljena, da bi bil voz že naprežen. In vse male popotne skrbi so ga neizmerno jezile, da mu je bilo skoro do solz in da je zmerjal ženo ter kričal nad otrokom ... Ko je po trudnem poluspanju nenadoma ugledal domovino, tolikokrat prokleto in tolikokrat objokovano, ga je pretreslo do srca in vse, kar je bilo, je švignilo jadrno mimo prestrašenih oči. Strah je bil v očeh, kletve ni bilo in tudi ne obžalovanja. Bojevniki, preroditelji so šli takrat v svet. Mnogo jih je bilo. Sedaj so izginili — tako tiho in neopazno, kakor ugašajo solnčni žarki pod večer; bili so in ni jih več. Morda še hodijo po ulicah, mrtva generacija, sence iz davnine; ampak čas je minil in kar je ostalo, je topo čudenje nad tisto veliko zmoto. „Kako se je pač moglo zgoditi,“ je premišljeval Grivar, „da je, izkrvavelo toliko življenja zaradi ene same zmote? Šli so bojevniki, preroditelji v kakšen boj, počemu? Kaj jevbilo treba podirati, kaj prerajati? Da so vedeli sami! Španski vitez je bil resnejši, on je videl vsaj lesene perotnice, nekaj je bilo! Ampak tako kam si se napotil, junak od mejdana? V boj, basta! O blagoslovljena smešnost, sedaj si izpregledala: z umetnostjo, prav resnično z umetnostjo je hotela preroditi domovino in kar je sveta naokoli! Hotela ... to se pravi, hotela ni nič; vse se je na prečudežem način „samo naredilo“; kakor se pač usoda izpolni. Pa kaj bi? To je bila lahko samo mladinska in mladostna nespamet, ki se; od drugih nespameti razlikuje le toliko, da stane par src in par življenj. Nekje drugod je jedro smešnosti — v pregrozni zavesti teh španskih vitezov, da so središče sveta, takorekoč srce in razum sedanjosti in vihrajoči prapor prihodnosti. Dvomili so drugače na vse štiri strani, ampak v tej glavni stvari ni bilo ne dvoma, ne prerekanja. Vsa preteklost do njih slavnega rojstva je bila zmota in klavrno tavanje ... kaj je bilo pogrešnega v tisti preteklosti, kje, kdaj in kako se je razvoj izgubil v goščavo? Ne izprašuj, per gamentni učenjak, filistejec po poklicu! Zato ni bilo nič, kar je bilo ... zato pač, ker še ni oznanila repatica našega slavnega rojstva ... in ker še niste vedeli, da je vse življenje in ves svet postranska reč, nič drugega, nego poslušna in ponižna snov umetnosti ... Sam se je začudil Grivar svoji grenki mislij. In vedel je sam čisto jasno, da v tej grenki misli ni bilo niti kapljice sovraštva. Zalotil se je, kakor je ves trepetal: tako misli mati na otroka z očitanjem na jeziku in s solzami, pa z neskončno ljubeznijo v srcu. Vzdignilo se je v njem, da je stisnil pesti in da so se mu v glasnem stoku napele prsi. „Trpeli so, padali ... čemu, o Bog, ki si nas gledal?“

Tudi Grivar je šel takrat, kakor so šli drugi. Tudi on se je „bojeval“ in je „prerajal“. Z lahko culo v roki se je napotil, ampak dvomil ni čisto nič, da je nastopil kraljevsko pot. Kar se je zgodilo od začetka“ še pred prvim korakom ... to je bil pač začetek. Pogumen človek zamahne, za hip si zakrije oči z dlanjo ... in kje je stud? Lep ni bil tisti začetek, ampak Grivar se je zarotil, da bo „filistejce učil manir“..In ko se je tako zarotil, je spoznal, da je bilo vse čisto prav in dobro in da je za bojevnika nad vse koristno, če pretakne bojno polje do najsmradljivejših mlak. Ponižati se pred ... Tisto noč, ko se je prvikrat vozil, mu je bilo slabo ob spominu nanje in mraz ga je tresel ... Ampak ponižati se pred njimi za umazan vbogajme je kakor poravnan lačun: ni dolga, ne hvaležnosti. In čista vest je v vsakem oziru potrebna stvar, posebno za bojevnika.

O Kriste, ti varuh vseh zaradi lepote trpečih — saj je bilo vse drugače, vse od začetka do konca! Tisto ponižanje je bilo kakor zlohotni vrisk lokomotive; nato so se zavrtela kolesa in so zabobnela — glej sedaj, popotnik, kako boš stokal do poslednje štacije!

Takrat, tisto noč ga je stresel mraz; spomin je bil, ki je potrkal na okno: „Pojdi, Anton Grivar, pojdi, kakor so hodili pred teboj!“ Spomin, črna senca, se je držal z roko ob oknu kupeja in je gledal Grivarju v obraz. „Pojdi; kakor so hodili pred teboj; vrnil se boš, kakor so se vračali pred teboj!“ Ampak Grivar je mislil, da so bile hude sanje.

Sanje ali ne sanje; zgodilo se je, kakor je bilo treba ... Kako je to, da človek občuti rahel udarec, pa da ne čuti bolečine, ki grize iz noči v noč, od dne do dne, in ki je v vsakem trenotku hujša od biča in škorpijona? Kako sme biti in kje je zapisano, da zardi človek do. srca ob slučajnem in bedastem ponižanju, pa da ne vidi, kako polagoma trohni in gnije in odpada kos za kosom njegove kraljevske halje, tako da stoji nag pred ljudmi in ga nič ni sram? ... Bog vedi, kako je to; zgodilo se je.

Njim vsem se je zgodilo, vsem do zadnjega. Visoke so bile njih misli, pa so se razpuhtele proti nebu neopažene in nerodovitne, kakor jutranja megla; bogato je bilo njih srce, pa je trpelo v samoti; velika je bila njih moč — ampak šla je kakor voda v pesek ... Ob tem spominu mu je bilo, da bi se na glas zasmejal: Romal je paglavec v hrib in ko je mukoma dospel do vrha, je iztegnil tanko roko in ukazal: Bodi luč! Pa je bilo tema kakor prej in zvezde so se mu smejale.

Že drugi dan, ko je bil Grivar na Dunaju, je videl v Pratru tistega moža, ki je zato napravljen in postavljen, da mu dajejo klofute. Top in neumen obraz je imel, desno lice „je bilo že vse ogoljeno in se je svetilo; če je dobil klofuto, se je zamajal, rekel je: „me-e-ek“, nato pa je bil tiho. Pred njim je stal golorok junak, pest mu je tičala v ogromni blaziriasti rokavici in bil je neprestano po ogoljenem desnem licu, tako da mu je lil pot curkoma z obraza. Grivar je gledal in premišljeval. „Koliko klofut je že dobil in koliko jih še bo? Pa se ne gane vkakor štor stoji in bo zmerom stal ... Čemu bijejo? Čemu se poti ta goloroki junak ter zapravlja moč, kakor da bi jo v veter pihal ali v pesek izlival?“ ...

Nasmehnil se je, ko ga je obsenčilo spoznanje, grenko v svoji neizmerni smešnosti.

„Saj si bil sam tisti goloroki junak, dolgo si bil! Vsa moč — v pesek izlita, v veter razpihnjena; izgubljena, brezplodna!“

Misli, svetle in velike, so kipele takrat v toliki preobilici, da bi jih bili lahko sproti ponujali na semnju in da je bilo bogastvo že trpljenje. Pa so jih metali na cesto, kakor otroci nepoznane cekine; ljudje so pobirali in spravljali in niso vedeli, odkod nepričakovano bogastvo. Če so slučajno opazili prešernega razsipnika, so se mu smejali in so ga zaničevali; in kadar je bilo treba, so mu celo rekli, da je berač in negodnik. Razsipnik pa je povesil glavo in je na vse zadnje tudi sam izprevidel, da je berač in negodnik. Slepo razsipanje ni dobrotljivost in razsipnik nima pravice, da bi se naposled razjokal ter vzkliknil: „Vse sem jim dal, pa me bijejo!“

Nekoč je živel v Novem mestu človek, ki je podedoval veliko premoženje. To ga je tako omamilo, da se mu je pamet napol zasuknila. Nosil je zmerom polne žepe tolarjev in je kar trosil. Na semanji dan pride na trg, pa do Ribničana, ki je ponujal tam svoje lonce Razsipnik udari z gorjačo, pobije lonce vse do zadnjega, Ribničanu pa vrže polno pest srebra pod noge. „Bes te dal!“ pomisli Ribničan in pripelje naslednji teden trikrat toliko loncev na trg. Razsipnik pride mimo, pobije vse lonce ter vrže v Ribničana vrhano pebrišče srebra. „Ni slabo!“ pomisli Ribničan ter pripelje naslednji teden desetkrat toliko loncev. Razsipnik pride mimo ter pobije iz same; prevzetnosti vse lonce do zadnjega. Nato odšteje po vrsti in pošteno vse, kar mu je ostalo od dediščine, vse do beliča. In gre ter se obesi ...

Grivar se je domislil tistega razsipnika in je takoj vedel, da mu je prijatelj in brat.. Čemu mu je bilo treba razbijati lonce? Pred zadnjo uro je najbrž klel tistega Ribničana — čemu ga je klel? Ampak Grivar je natanko čutil: „Da napravim danes dediščino, pa bi razbijal lonce. Ne ... danes bi jih morda več ne razbijal, prelen bi bil; samo zato ne, ker bi bil prelen. A Bog nebeški, da sem jo napravil takrat, ko sem bil bojevnik ...ne bilo bi mi loncev zadosti! Tudi tisti bebasti dedec je bil bojevnik in umetnik ... zato ni storil čisto nič, zato je v svoji prešernosti razbijal lonce ter se nazadnje obesil!“

Izpreletela ga je čudna misel — topo ji je pogledal v obraz, kakor neznancu, ki ga je nenadoma ogovoril

„In nazadnje se je obesil! ... Zakaj mi nikoli ni prišlo na pamet, da bi storil, kakor je on? Saj se mi je zazdelo, ampak samo kakor ... estetično poželenje. Takemu pa se nič ne zazdi, takemu, ki je dosegel spoznanje; vstane, še ne ozre se ne, pa stori, kar je treba ... In vendar se mi je zazdelo, čisto resnobno zazdelo!“

Takrat namreč se mu je zazdelo, ko seje zaljubil. Tisti večer, ko je prvikrat, trepetajoč in jecljajoč, objel žensko. Drobna je bila in plaha, vredna pogumne ljubezni in močnih rok. On pa je pod srcem vse natihoma zaslutil, da bi celo perče lastovičje bila skala v njegovih rokah. Bojevnik za narod ali za karkoli, gromovnik na nebu, samo ne ljubimec ... o neskončni Bog! In takrat je šel, romal je po temnih ulicah vso noč, zato da bi se obesil ... To perče, to lastovičje, to nedolžno — kako bi ga držal v teh nerodnih rokah ki so ustvarjene samo za ... španskega viteza boj! ... Vso noč je romal, naposled pa se ni obesil, temveč oženil se je.

Komaj sam je še vedel, kako se je to zgodilo. Tudi takrat je bilo vse kakor v nespametnih, otroških sanjah. Ampak vedel je v svojem srcu jn tudi sedaj se je natanko spominjal, da je tisto noč, ko se ni obesil, zagradil pota na vse štiri strani in da se je sam zaklenil za zmerom.

Konec je bil, vse podpisano in zapečateno. Sramoten konec, nad vse neestetičen. Kaj ni bilo znamenje nizkotnega in nemoškega srca, da je nase, na umirajočega, privezal živo truplo? Da je storil to hudodelstvo iz same jokave, zaljubljene malodušnosti? O, ampak glavo je nosil pokonci, lagal si je v obraz s toliko predrznostjo kakor nikoli prej, tudi ne tedaj, ko je spravil ponižanje v suknjo in je rekel, da je koristna izkušnja. Pokonci je nosil glavo in je hudodelstvo imenoval junaštvo. Rekel je namreč: Do svojih svetlih višav si povzdignil ubornega dekleta, ona pa je trnjevo krono tvojega mučeništva ovenčala z dišečim cvetjem ljubezni ... kakor so vse tiste lepe in mile besede, za katerimi se smeje laž ... Natanko teden dni so se glasile, od nedelje do nedelje. Nato pa ... v spominu samem je zakril oči z dlanjo.

Kakor črna, tiha reka je šlo življenje. Mraz je srcu ob teh črnih valovih, globoko na dnu zamolklo šumečih, ječečih, kakor v pritajeni bolesti. Tako je šlo življenje.

Kje boj? Kje ponos? Upanje? Prihodnost? — Saj ni bilo življenje — klavrno, brezkončno umiranje je bilo; umiranje brez upora, brez tihega upanja, celo brez velike kričeče bolečine. Topost po dolgem pijančevanju. Čudno se mu je zablisnilo v spominu. Nekoč je dobil opravila pri človeku, ki je tržil na debelo z dekoracijami za gledališča. Velik oderuh je bil; Grivar je delal tam v potu svojega obraza od jutra do noči. Ogromno platno je bilo razpeto na tleh in Grivarju se je zdelo, da drži z obema rokama veliko metlo ter pometa to izbo ... od jutra do noči, dan za dnem; izba pa nikoli mi pometena, še bolj umazana je zmerom ... Domovina, poglej skozi okno, da vidiš svojega bojevnika, in smej se mu na glas! ... Šel je nekoč, truden od pometanja, in je popival pozno v noč. Ko se je napotil domov, je bila v njegovem srcu zla misel; tam je bila, pa je ni čutil, ne poznal. Šel je po stopnicah s tihimi koraki, oprezno in narahlo je odklepal duri, s tresočo roko je prižigal svečo. Postavil je svečo na zaboj v svoji prazni delavnici, nato je stopil k durim do spalnice in je poslušal. Mirno dihanje; skoro se mu je zdelo, da vidi trudni obraz, rahlo odprte ustnice in roke sklenjene na odeji. Okrenil se je, stopil je s sklonjenim životom, z dolgim, opreznim korakom do zaboja, vzdignil je svečo in se ozrl po izbi z motnim očesom, kakor v sanjah. Na polici pod oknom je ležalo kladivo; zla roka ga je bila položila tja, drugače ga nikoli ni bilo. Zelo drobno, čisto novo kladivce, ki se je pod nemirnim plamenom svetilo, kakor da bi živelo. Grivar ga je vzel v roko in ga je pazljivo ogledoval — tako hodi človek po izbi, tako ravna v spanju — nato se je vrnil proti durim in je postavil svečo na tla, tik pred prag, „zato da bo svetila samo meni“. In ko je tako storil, je pritisnil na kljuko z opreznimi prsti, odpiral je duri pač dolgih pet minut, zato da bi šum ne zašepetal v tišino — prej vzdrami plaho srce šepet nego krik — in da bi svetloba prejarko ne segla v temo. Postelja je bila čisto blizu, en sam korak; luč je svetila do zglavja, obraza ni dosegla; komaj da se je razločil, droban in miren, kakor je bil. Grivar se je sklonil, postelje se ni dotaknil; visoko je vzdignil desnico, toda stal je kakor kip od kamna, ni se ganil; kladivce je živelo v luči in se je smejalo, kakor da je bila zla misel v njem, le v njem samem, ne v srcu ... Polagoma so se oči odpirale, ne v strahu, temveč v otroškem začudenju; narahlo je bilo potrkalo na mirne sanje, pa so se najprej zganile in vzdignile dolge črne vejice, na licih speče, nato so se počasi razmikale bele trepalnice, oči so se napol vzdramile in so vprašale: „Ali si prišel?“ — „Prišel sem!“ je odgovoril in je vztrepetal in kolena so se tu zašibila Njene mirne oči so ugledale kladivce in nasmehnila se je. „Kaj si mi prinesel?“ — Takrat se je zgrudil, kakor je bil, in je jokal v odejo s tujim, vse daljnim glasom, kakor da bi ječalo iz gozda ...

Zazeblo ga je ob spominu. „Kaj nisem bil takrat, natanko ob tisti uri, še ... bojevnik? Tako grize ujeta, uklenjena žival, rani blagodarno in neblagodarno roko; zakaj vsi, vsi, vsi so ječarji in sodniki! Dokler grize, pa naj grize kamorkoli, je še upora in svobode v krvi ... Reklo je srce: Pojdi! In ker oči niso več videle poti, bi stopila slepa noga kamorkoli, tudi v hudodelstvo ... samo da bi stopila ... Pest bi udarila poslednjikrat; morda v čist obraz, od Boga blagoslovljen ... ampak udarila bi ...“

O, sedaj ne ukazuje srce ničesar več, noga je zaspana, pest leži na kolenu. Temna reka je bilo življenje, umiranje; toda valovi so romali, videlo jih je oko, na dnu je šumelo, pa če je šumelo v bolesti. Zajezila se je sedaj reka in se je vsa izlila v smradljiv tolmun brez dotoka in iztoka ...

Grivar ni videl, da so velike in žalostne oči spremljale njegove sanje po vseh strmih klancih, skozi vso bridkost in grozoto. Nič ni bilo očitanja v tistih očeh; veliko usmiljene ljubezni je bilo in globokega oproščenja.

Vzdramil ga je vzdih otroka, ki je zamahnil s tanko roko preko odeje ter se ozrl prestrašen; žena se je sklonila k njemu in ga je vzdignila v naročje. Temno je pogledal Grivar na obadva; v srcu se mu je vzdignilo kakor sram in samoobtožba, zato je bil še temnejši njegov pogled; uporno sovraštvo je bilo v njem — sovraštvo do preteklosti in do prihodnosti, do vsega in do vseh.

Okrenil se je s stisnjenimi, trepetajočimi ustnicami, sunkoma je odgrnil okno, obrisal ga je z umazanim pregrinjalom in je nenadoma planil.

„Saj smo že tam, e ... za božjo voljo!“

Kakor da je zarja udarila v noč, so izginili spomini.

Solnce je sijalo na nizke, pusto in enakomerno zidane delavske hiše, samujoče sredi polja in senožeti; črna proga se je širila, tir se je devetstročno cepil, visoka skladišča so vstajala kakor iz tal; na daljnih, v stran potisnjenih tirih so samevali mrtvi tovorni vozovi. Solnce je sijalo, toda nekaj težkega in trdega je bilo v tej luči; kakor da bi vsa prazniška sijala na pozorišče.

Grivar je pogledal v luč, pogledal na pozorišče in sam ni vedel, kako se mu je zgodilo. Vse je zaihtelo v njem; sklonil se je globoko, skoro je pokleknil in je pritisnil k sebi z obema rokama ženo in otroka.

„Saj ni bilo tako, ti mučenica ... ti usmiljena .... Jaz sam sem bil grešnik ... nevreden tvojih sladkosti ...

Ni slišal svojih besed, govoril je, kakor plane krik iz srca.

Ona se je nasmehnila, vstala je v njegovem objemu.

„Glej, tam je že peron!“

Ko je slišal njen glas, je takoj izpustil njene rame in se je ozrl z nemirnim pogledom, kakor da je bil skočil v poluspanju iz postelje.

Do poslednjega trenotka, še do tistih delavskih hiš in do razcepljenih tirov — same nestalne sanje, daljni spomini, daljno pričakovanje; in nenadoma je bilo vse resnica; stala je tik pred njim, zastrmela mu naravnost v oči.

Ozrl se je na ženo s takim nasmehom, kakor se nasmehne človek, ki mu je srce do vrha polno bojazni in malodušnosti.

„Stopimo v božjem imenu!“

Tudi žena se je ozrla nanj; nagnila je glavo, na njenih ustnah ni bilo smehljaja več.

II.

Grivar si je izbral dom v eni izmed tistih samotnih, starinskih hiš, ki slone ob klancu nad florijansko cerkvijo. Zgodilo se je po naključju; ampak takoj, ko je videl hišo in izbo, je rekel: „Kako pa bi moglo biti drugače? Tukaj je moj dom; ustvarjen zame že od začetka; celo čakal je name!“ Bolj samotno je bilo tam nego na požetem polju. Bil bi klanec poln glasnih ljudi, procesija bi se vila v hrib proti Gradu; a hiše bi gledale zaspano s poluslepimi okni in bi se ne vzdramile; ne vzdramil bi se človek, ki bi ležal v izbi, strmel v začrneli strop in sanjal nerazločne, brezoblične sanje.

„Prijetno bo tukaj, za naju je ustvarjen ta kraj; nama je ta hiša postavljena; tisti, ki je zidal pred sto leti, je naju gledal v duhu, predno je umrl!“

Tako je rekel, žena pa mu ni odgovorila. Predno je izpregovoril, se je nasmehnil, nato pa je bil nenadoma ves resen njegov obraz.

„Prav je tako — kaj bi norce bril! Saj se nisva selila, da bi „šla v svate, temveč da bi se skrila, zaklenila, komaj še skozi okno pokazala osle tistemu svetu, ki pleše. In za take reči je ta kraj ustvarjen ... Bog sam mi je kazal pot!“

Še tisti dan, ko se je udomil, se je napravil Grivar, da bi se pokazal in poklonil svojim gospodarjem. Oblekel se je v črno, prevezal si je črno pentljo in se je skrbno počesal. Ko je stal pred ogledalom, mu je šinilo mimo oči kakor spomin ... samo trenilo je, da ni videl in ne razumel. Podobno je bilo prešernemu nasmehu — kakor se časih nenadoma prikaže na okamenelem licu davne, pozabljene preteklosti.

Opoldne, ko se je vračal s križevega pota, prav tedaj, ko je stopal počasi in s sklonjeno glavo po kamenitih stopnicah, po kmetski šegi zunaj na hišo prizidanih, se je vdrugič prikazal tisti prešerni smehljaj na okamenelem licu davnine. Grivar ga je videl, spoznal ga je in se je zasmejal.

Smejal se je še, ko je stopil v izbo ter pozdravil ženo. Prijel jo je za obedve roki in jo je posadil poleg sebe na zofo.

„Čuj, potrpi ... veselo zgodbo ti bom povedal. Tja sem šel — saj veš kam, k tistim imenitnikom. Spodobilo se je — ali se ni spodobilo? Seveda seje, niti za hip nisem dvomil. Tako v navadi je že in na vse zadnje tudi tako potrebno, kakor kosilo in večerja ... in tepec, kdor bi se kujal ... Ne, nekaj drugega sem ti hotel razložiti ... tisto, kar mi je seglo v misli tam zunaj na stopnicah ... Ali ni čudno, da so tukaj, takorekoč sredi mesta, stopnice zunaj na hišo prizidane, kakor da se je bil mojster prepozno spomnil nanje? ... Vrag s stopnicami! Tako je torej: tisti ljudje, ki sem jih danes videl in ki sem se jim klanjal z dolgim“ hrbtom, so natanko tisti, kakor sem jih gledal pred petnajstimi leti ... ali koliko je! Natanko tisti, prav nič se niso izpremenili! To se pravi značajnost! Enaki obrazi, enake kretnje, enake besede, celo v naglasu enake ... in, to čudo pomisli, celo v besedilu; kakor da so izvlekli iz arhiva star papir, petnajst let star ... Takrat, ko sem se napravil v boj — preudari in smej se: v boj — sem stopil k imenitniku, vrhovnemu poglavarju naše kulture. In sem mu rekel: Tako in tako: jaz sem umetnik, stremim za visokimi cilji, božji ogenj je v meni in tako dalje, ampak denarja nimam; ker pa je takorekoč dolžnost domovine, da pospešuje.“ Položil mi je roko na ramo, nasmehnil se je usmiljeno in mi je odgovoril z blagim glasom: Ljubi moj! Božji ognji in visoki cilji so lepe reči, da lepših ni na svetu. Tudi naš narod se je kljub vsem zaprekam, tako notranjim kakor zunanjim, povzpel do nekake višine in tako dalje ... ampak denarja nima. Resnično vam povem, naš narod je ubog, komaj da zmore vsakdanje potrebe ... kakor kmet, ki je odrajtal davke in v nedeljo še za žganje nima, kaj za vino! ... Drugače pa ... ali se ne bi rajši lotili česa pametnega? — Tako je rekel, dal mi je troje srebrnikov, ker je bil v srcu blag človek, in se je okrenil ... Nato sem šel k drugemu imenitniku, ki še dandanašnji na debelo prodaja idealizem, kulturo in splošno navdušenost. Sprejel me je po očetovsko, malo da se ni razjokal. In je dejal: O gospod, o prijatelj moj, ki ste velik med mnogoterimi upi našega naroda! Umetnost ... kaj bi še nadalje govoril? Vrhunec ... takorekoč blagodišeči cvet kulture! Jaz sem bil zmerom zanjo — vse za umetnost! O, prijatelj moj, zavidam vam od srca! Ko bi jaz mogel, o, ko bi mogel pobegniti samo za kratko uro, samo za hip temu pustemu, morečemu vsakdanjemu življenju ter se posvetiti skrivnemu koprnenju svoje duše! Zavidam vam — zavoljo trpljenja vam zavidam, ki mu greste naproti s tako veselim in junaškim korakom! Zakaj trpljenje bo vas delež, to ste pač premislili ... kaj premislili: saj to trpljenje vabi in kliče mladino! Bog vam ga dodeli v obilni meri, narod vam bo hvaležen! — Tako je gobezdal brez nehanja, položil mi je naposled obedve roki na rame, ves ginjen je še stresel z glavo in je šel. Jaz sem pljunil debelo in sem šel tudi. Kako bi mu mogel dokazati, da se mi je rogal? Pa kakor sem pljunil, sem šel še k drugim; nalašč sem šel, čudno poželenje me je gnalo. Hodil sem, lice pa mi je gorelo od sramu, kakor da sem tekel skozi špalir klofut. Nazadnje, ko je bila noč, sem s hinavskim jezikom hvalil Boga za izkušnje, ki jih je poslal, srce pa je vpilo od srda in ponižanja ... Glej, Minka, duša moja ... kakor črn oblak je šel spomin po nebu ... stran se ozriva! ... Davno je bilo, zatonilo je že — pa sem jih nenadoma vse ugledal pred sabo in bilo mi je hudo na smeh ... res, v ustni sem se grizel, da bi ne bruhnilo. Tiste obraze sem gledal, tiste besede poslušal ... le vse je bilo še malo slajše, mečje in blažje; kajti sedaj nisem bil prišel prosit in tako so bili brez strahu. Blage besede — tako se je cedilo, da bi človek podstavil dlan — ampak koliko iskrenega, resnega zaničevanja v njih, koliko poniževanja! Resnično: tisti so bili, kakor prej! Niso zaničevali umetnika, zato ker je prišel prosit — ničesar jih nisem ne prosil ne vprašal — temveč zaničevali so ga zategadelj, ker je pač umetnik ...“

Pogledala ga je začudena, dvom v nasmehu in v očeh, Grivar pa ji je trdo stisnil roko in se je sklonil niže k njej.

„Tako je — brez prerekanja! Tudi takrat so me zaničevali samo in edino zato, ker sem bil umetnik. Tisto, da sem prosjačil, je bila le smradljiva zabela na vsem drugem ... Ženska, Sedaj ti pa razložim poglavitno stvar! Ali nisem zardeval takrat, ali ni moje srce vpilo, se vilo vso noč ječe in trepetaje, ko je lažnivi razum iskal medicine po prepovedanih potih? No, glej, ženska: danes nisem zardeval in moje srce prav nič ne vpije! ... Tam, na stopnicah mi je prišlo na misel, zasmejalo se mi je v obraz. ... da sem namreč pozabil zardevati pred temi ...“

Vstal je, kakor da se je vzdramil.

„Pred temi krščanskimi ljudmi! ... Ženska, ljubica moja, ali veš, kaj se to pravi? To je — nov človek, novo življenje!“

Skrb je napravila tanko gubo na njenem čelu.

„Zakaj take besede?“

Šel je preko izbe, postal pred ženo, zamahnil in se urno okrenil.

„Res so nepotrebne! Kakor da bi pisal komentar o pesmi, ki se je izgubila ... čemu sedaj komentar? Tako sva šla, da bi se zaklenila, da bi v miru umirala — kdo bi se sedaj cmeril?“

V tla je gledal, vzel klobuk in palico ter je stopil proti durim.

„Kam? Kaj ne boš kosil?“

„Ne bom kosil južina je bila preobilna ... še ves sem pijan od nje!“

Pred durmi se je vrnil, pobožal je otroka, nasmehnil se je ženi in je šel.

Nikamor niso bili namerjeni koraki; ampak ko je pobožal otroka in ko se je nasmehnil ženi, je čutil v srcu, kam. Iz velike bolesti je pozdravila sladkost, je tiho zaklicalo poželenje po ljubezni.

Ne misli ni vprašal, ne očesa, ne koraka. Po strmem klancu v hrib, tako zasopljen, koprneč, kakor k ljubici ...

Nikjer ni take jeseni, polne tolikih čudežev, kakor jo razpenja nebo nad ljubljanskim poljem. Če beže oblaki — ne vidi oko oblakov; če se tiho smehljajo planine v žarkem solncu, molče daljne, visoke — ne vidi oko planin; ne vidi pokošenih senožeti, ne požetih njiv, ne zelene otave, tudi ne samotnih gruč rumenečega drevja in ne hiš ob cesti, ki bele pozdravljajo iz daljave. Zakaj vse je ena sama pesem, iz neskončnosti bučeča, zvok tisočerih strun in —.tiha; zamežal bi človek, razprostrl roke ...

Grivar je stal na hribu; od lepote in svetlobe se mu je meglilo pred očmi. Kaj je tam? Kaj se vali od izhoda in od zahoda, buči od neba, poje iz zemlje — ali je preteklost, ali je prihodnost? Ali je večnost?

Kralj, ves svetal, se je pred nevrednimi ljudmi ogrnil v beraško haljo; pa je stopil na hrib, v travo je zdrknila halja in zableščal se je v veličastvu ... Tako je padel od srca umetnikovega delavni dan.

Kje še skrb, kje ponižanje? Vse je utonilo v luči ... Črna jata se je vzdignila proti nebu in solnce jo je popilo.

Omamljen, brez razločnih misli — ker je bil v tistem hipu sam kakor del vesoljne misli: drevo na poljani, oblak na nebu — je hitel Grivar v dolino, da bi od blizu objel lepoto, da bi užil vse njene skrite sladkosti, kakor jih je videl mogočno razgaljene.

V dolgem ovinku se je ognil mesta; brez premišljevanja — tako je srce na tihem ukazalo. Prišel je na polje že o mraku; rdele so planine, nebo je bilo nad senčnim poljem še svetlejše; pesem lepote, prej v solncu pojoča, je bila tišja, mehka. Tiho, mehko je bilo Grivarju pri srcu. Kakor je človeku, ki vzklikne, sam ne ve zakaj: „Vse bo sedaj drugače ... v tem trenotku se je vse izpremenilo!“ In ne bi mogel odgovoriti, kaj je tisto „vse“ in čemu se je izpremenilo.

Storilo se mu je blago in sladko, da se je sklonil ob poti ter pobožal z dlanjo nizko, mehko travo. Čudno ga je izpreletelo, kakor da je bil pobožal vso domovino, razložil ji svojo srčno ljubezen. In kakor da se mu je v tistem trenotku materinsko nasmehnila: „Tudi ti pozdravljen, popotnik!“

Hladen večer je bil, ko se je vračal, Tako ves čist je bil in miren, kakor da bi se vračal nedolžen in blagoslovljen od obhajila. Z dolgimi koraki, ves lahek in nič truden, je hitel proti mestu.

„Saj to je novo življenje! Kod sem ga iskal v svoji nespameti, sedaj pa me je samo pozdravilo, vzdignilo me v naročje!“

Pa razložiti ni mogel ob tisti uri, odkod ga je bilo pozdravilo novo življenje. In tudi mu ni bilo do razlaganja. Ozrl se je včasih, kakor da je stala tam daleč zadi mati na pragu, pozdravljala ga še z ljubečimi očmi, blagoslavljala ga z belo roko ...

Razgret, vesel, željan prijateljstva in ljubezni, poln lepih besed, kipečih izvnerazločnih, svetlih misli, se je vrnil Grivar v mesto. Človeku, ki bi ga najprej srečal, bi stisnil roko in bi mu rekel nekaj ljubega, karkoli. Hvaležen je bil vsem — Bog vedi čemu; tudi sam ni premišljeval. In čutil je, kakor da bi moral stopiti prednje, jih prositi oproščenja — zato ker je bilo toliko nezaslužene sladkosti v njegovem srcu.

Hodil je po ulicah, da bi srečal znanca izza davnih let, da bi ugledal človeka iz „onega življenja“. Ulice so bile že vse mračne, svetilke še niso gorele. Grivarju so se zdeli vsi obrazi čudno tuji, celo njih jezik je komaj razumel. Kakor da se je bilo vse mesto izselilo v Ameriko in da so prišli v prazne domove čisto drugi ljudje iz daljnodaljnih krajev. Samo imenitniki da so še ostali, kakor mrtvi spomeniki mrtvih časov; tam stoje slovesno, govore z votlim glasom svoje molitvice in se ne ganejo.

Nameril se je v krčmo; ampak predno še je prestopil prag, mu je legla na ramo težka roka.

„Servus, idealist!“

Poleg njega je stal visok, postaven, dobro rejen človek; veselo zdravje mu je žehtelo iz obraza, ampak obraz sam je bil zelo dolg, kakor pretegnjen in posvaljkan; na glavi je imel širok, nečimurno pomečkan klobuk in nosil ga je postrani.

„Servus, idealist, iz daljnih krajev prihajajoči, po domovini koprneči!“

Grivar se je veselo zasmejal; bilo mu je, kakor da si je bil želel natanko tega človeka, ki ga prej nikoli ni maral.

„Kaj ti si?“

„Jaz sam: Bogomil Majer! Večni mladenič! ... Kam pa siliš? Drugačne brloge imamo dandanašnji! Z menoj, tujec, puščavnik!“

Prijel ga je pod pazduho, romala sta po ulicah ter sta krenila v eno izmed tistih krčem, ki so v Ljubljani ustanovljene za upokojene uradnike, zakotne politike, literate in druge dostojne pijance.

Bogomil Majer je posadil Grivarja v kot in mu je položil roko okoli vratu.

„Sam Bog ti je kazal pot, da si mi prišel naproti! Snoči šele — ne, že pred tednom dni smo brali, da prideš. Pa si mislim: Kod vraga hodi, da ga ni na izpregled? ... Micka, liter jeruzalemca! ... In glej, nenadoma, kar na cesti ... ampak veš kaj, postaral si se!“

„Gobezdalo, kakor je bilo!“ je pomislil Grivar. „Pa naj gobezda; zmerom je bil, kakor ... dnevnik svoje dobe in svojega kraja!“

„Kako pa žena? Kako bi pač! ... O, tisti časi so bili na vse zadnje vendarle imenitni! Neumnost je bila seveda, sama neumnost od začetka do konca ... idealna poza takorekoč — sami spomeniki smo bili: levo nogo naprej, pest ob bok ... Minilo je, nič te ne zmerjam ... in tudi ne sebe!“

Grivar se je prestrašil; piti je mislil, pa je postavil kozarec na mizo.

„Kakó neumnost? Kako — poza?“

Bogomil Majer mu je zastrmel v obraz, nato pa se je zasmejal na glas in od srca.

„Mislil bi, da si pijan; ampak ti nisi nikoli pošteno pijan ... Kaj torej ... kaj torej ni bila neumnost? Ne poza? In vse resnobno? Grmenje na nebu in ne za kulisami? O!“

Smejal se je, da so se mu oči zasolzile. Naposled je zamahnil z roko in je izpregovoril s prisiljeno resnim glasom, kakor človek, ki se boji, da bi po nepotrebnem ne žalil nespametne blage duše.

„To se pravi, če reč premislimo ... takrat res ni bilo poze. Pošteno smo mislili, saj je tudi Pavliha pošteno mislil v svoji neumnosti, pa je vendarle nosil duri na grbi, ko mu ni bilo treba. Kakor že pač in od katere strani pogledaš stvar: če si trezen, se smeješ, če si pijan, se jokaš. Danes je lep spomin, svetal kakor sama glorija ... jutri pa boš zardel ter pljunil. Poglavitno je le to, da preteklost ostane preteklost in da smo se z lune preselili na zemljo ... in celo v Ljubljano!“

Grivarju je bilo sitno pri srcu; zdelo se mu je, da je majhen in otročji poleg človeka, kateremu se je nekoč pomilovaje smehljal. Nezaupno mu je pogledal v vesele, zasolzele oči.

„Kako pa ti — ali ti je lep spomin, ali zardevaš ter pljuvaš?“

„Nič! Čemu bi se spominjal in čemu bi pljuval? Ti si bil takrat cigan in jaz sem bil tudi; ti si bil umetnik, jaz pa sem se navduševal za umetnost in za druge reči. Sedaj se več ne navdušujem, temveč vbijam smrkavcem matematiko; ti nisi več umetnik, temveč boš vbijal smrkavcem risanje; obadva pa sva šolmaštra. Tako sva prišla po različnih potih do enega cilja in — pijva!“

„Kaj res, kaj res ni nič grenkobe v njegovem srcu?“ je strahotna pomislil Grivar.

„Misliš torej ... kakor klada da bi živel človek? Da bi se nikamor ne ganil, kamor ga po naključju ne sune življenje?“

„Kam?“ se je začudil Majer. „Kam da bi se ganil? Le verjemi: življenje že ve, kam sune klado; kakor stori, je najbolje — in norec, kdor se sam prevali; zakaj ne prevali se nikamor drugam, nego v globel, da tam strohni in segnije ... Stoj: kam pa si se ti ganil, kam pa se misliš ganiti?“

„Ni res!“ je vzrojil Grivar. „Še res ni, da misliš, kakor si govoril! Tako zastrupljen ni v domovini zrak, da bi napravil klado iz človeka! Ko sem naletel nate, je bila sama lepota v mojem srcu ne boš je zasenčil! Tako ti gredo pač besede z jezika, kakor zaspani starki molkove jagode izpod prstov. Kdo bi poslušal!“

„Pa nikar! Pa nikar!“ se je smejal Majer. „Pa vtaknimo v gumbnico rožo mogoto!“

Okrenil se je ves glasan in je pozdravljal z dolgo roko.

„Servus, umetnija! Teci, da ti pokažem idealista!“

V izbo je bil stopil mlad, slok človek; njegov obraz je bil lep, ves ženski; skoraj prenežna je bila polt njegovih lic in izraz njegovih rdečih, polnih usten je bil premehkoten; oči, tihe in sive, so gledale motno, kakor skozi pajčolan sanj, ostalih izza noči. Pomislil bi človek: „Kdo je za tem pajčolanom? Ali je umetnik, ki leži na hrbtu, strmi v strop in sanja — ali pa je prijatelj, ki stoji z nožem prijatelju za hrbtom?“

Ko je stopil k mizi, ga je zgrabil Majer z obema rokama za rame.

„Gospodična, glej: Grivar — tisti Grivar iz generacije, ki je bila ... Pomisli — ostal je idealist! Bistro poglej, Lavrin, če nisi še videl take sorte idealista, kakor jih je mrgolelo nekoč po naših krajih!“

Lavrin se je otresel njegovega objema in je narahlo zardel.

„Pozdravljen, Grivar!“

„Pozdravljen, Lavrin!“ jevvzkliknil Grivar in mu je ponudil roko preko mize. „Že ko sem te videl prvikrat, sem te imel rad in sem te spoznal. Tudi ti si naše sorte!“

Bogomil Majer se je zagrohotal.

„Ta? Razbojnik je! Klade imajo vražje oči: ne vidijo daleč, ampak vidijo bistro; zato so pač klade! ... Glej, kako je zardel — na tihem pa si misli: Tudi tebe bom še uščenil, ki preveč vidiš in preveč govoriš!“

Lavrin je nalahko trenil z očmi in se je prijetno nasmehnil.

„Gobezdalo! ... Vesel sem, Grivar, da si prišel, in veliko nas je, ki bodo veseli; zakaj pusto je tukaj ... Tako je človek obsojen, da svoj živ dan sedi na zapečku, gleda v črni strop in puši pipo ... ampak kadar je odrešen, se mu toži po zapečku!“

Osupel se je ozrl nanj Bogomil Majer in je bil ves resen.

„Bog vedi, kakšno hudobijo kaniš! ... Glej, Grivar, jaz sem namreč res gobezdalo — pa komu škodi? Boj se tistih, ki hranijo v sebi, kar imajo ... pa molče namigavajo o bogastvu, ki ga nimajo!“

Lavrin je kakor mimogrede z lepim in mirnim obrazom pogledal nanj o Majer pa se ni ganil,— sunkoma je govoril, kakor da bi trosil besede, droben grah, po mizi in po tleh.

„Kar so bila nekoč dejanja, so le besede sedaj! ... Tudi takrat niso bila dejanja, človek pa vsaj sam ni vedel, da so bile le besede. In zato — vrag me vzemi — so bila dejanja! Nekateri so celo trpeli, resnični spoznavala in mučena“ ... celo umiralivso. Vse brez koristi — še trpljenje je bilo le dim. Če se namreč sedaj okrenem in pogledam v dolino, se mi zdi tako ... morda le zategadelj, ker sem gledal te stvari preveč od blizu. Pozneje nekoč, čez sto let ali kaj, se morda izkaže korist, ki je nam še skrita ... Nocoj pa ne vidim prav ničesar, nikar ne zameri, nego par ljudi, ki so se potili za prazen nič in ki sedaj večjidel leže trudni na tleh. Le to je: pri tej priči naj me vzame vrag, če bi enemu izmed tistih rajši ne stisnil roke, nego tebi, Lavrin, kanalja, ki delaš pozo in veš, da jo delaš.“

Grivar se je čudil tej plohi besed in ni mogel razločiti, če zares kaj pomenijo ali če so pač le ploha.

„Poza — si rekel, mislil pa si: mladost. Nocoj, ko sem se na polju pogovarjal z domovino, sem spoznal, da vse, kar smo sanjali in trpeli, ni bilo drugega nego: mladost. Pa kaj, če je bila smešna, pa kaj, če brezkoristna? Popita je bila do dna — če sladka ali grenka! Nespametno in otročje je bilo, da smo posadili umetnost na previsok tron; ampak sivolasa, kašljajoča mladost, ki ne pretirava! Danes vem, da sem suženj sužnjev, in gorje mi, da vem! Tudi vem, čez kakšen prag sem radovoljno stopil: da bom, po Kettejevo, na dobitke kegljal ter zraven, če pojde, po Prešernovo rumenjake koval in bokale praznil. Glej, in vendar sem globoko občutil nocoj, da bi za vrečo zlata ne dal tiste nespametne mladosti; glej in še to sem občutil, da si bom iz njenega bogastva rešil vsaj par srebrnikov za hude čase!“

Bogomil Majer je napravil napol kisel, napol hudomušen obraz.

„Skrbno spravi srebrnike, skrbno jih hrani; časi so taki jn kraj je tak, da jih lahko izgubiš ob belem dnevu sredi ceste! Jaz nisem nič hranil, zato nisem ničesar izgubil. Ti boš kegljal, praviš; jaz kegljam tudi, poleg pa imam še višje cilje in potrebe ...“

„Kaj?“ se je začudil Grivar; tudi Lavrin je po gledal in se je nasmehnil..

„S politiko se pečam, zato ker mi je deveta dežela; in kritike pišem, študije o naši kulturi ... o vsej kulturi, od začetka do konca ... zato ker se nikoli nisem ukvarjal z njo. Zadnjič sem napisal feljton o Velasquezu, prav čeden feljton ... pa še nikoli nisem videl podob njegovih in ne sanja se mi, kakšne so. Počemu? Če bi jih videl, bi najbrž ne mogel napisati teljtona ...“

„Norce briješ!“ je vzkliknil Grivar; Lavrin pa se je prijazno nasmehnil.

„Kako pa s politiko?“

„Kakor ti z umetnostjo! Žametno kamižolo nosiš in pisano kravato, dekleta zapeljuješ in luno nadleguješ, pa si prav toliko umetnik kakor moj škorenj! Jaz ne glodam spominov, po tebi se rajši ravnam, kanalja, ki nikoli ne boš krvi prelival za jetične teorije, temveč boš ob polnem loncu solze pretakal nad dekletom, ki si ga osleparil. Poznam metodo! Kakšen siromak bi ti bil, da si res“ kar kažeš! Nocoj, ta večer bi bil konec tvoje glorije in še pes bi te ne oblajal več! ... Ampak to je: tisti, ki pride na maškarado v zakrpani beraški suknji, je graščak in priklanjajo se mu do pasu — čemu bi se bil drugače našemil? Bodi res kaj prida ... karkoli ... duri bodo zaklepali pred teboj in pod mostom boš spal ... Kaj pa se je z Vidričem zgodilo? Tak butec je bil, da niti tarokirali nismo njim, in še dandanašnji mu pride iz ust rajši cekin nego pametna beseda ... pa se je povzdignil v nadoblačne višave in dela narodno politiko. Kako je ukrenil? Troje stvari je napravil: priženil je hišo, navadil se je biti s peto ob tlak in brado si je dal rasti ... Butec, smo mislili, da je bil, pa je bil učenjaki Ti, Grivar, se odreši spominov, za pečjo pusti srebrnike in stori kakor mi: na maškarado!“

„Po svoje bom storil!“ se je smejal Grivar. „Črno gledaš, belo misliš; Mefisto bi rad bil, pa si otrok ... Tako je torej treba verjeti, da se klatijo po domovini le še sami hinavci, našemljene malopride, prazni sodovil In da je na vse zadnje res — kaj bi ne bilo nič lepote in umetnosti v tem pretvarjanju?“

„Vprašaj Lavrina, kamižolo vprašaj!“ je z rezkim glasom odgovoril Majer. Njegov obraz se je bil nenadoma izpremenil; ves pust je bil in še daljši nego prej. Ozrl se je proti durim, nato je točil in pil. Lavrin je urno vstal izza mize in smehljaj, napol sladek, napol zoprn, mu je šinil preko lic — tako tiho in hipno, da ga je Grivar komaj opazil.

Mlada ženska je stopila v izbo; postala je na pragu in se je ozrla po izbi z napol zatisnjenimi, mežikajočimi očmi, kakor da so jo zaskelele od gostega dima. Njena lica so bila polna, mehke in prijetne so bile poteze, toda polt je bila izpita, vodena, kakor po prečuti noči. Oblečena je bila malomarno in še čisto poletno, dasi je bil že hlad zunaj; tanka svetla bluza je bila pod vratom globoko izrezana in tudi roke so bile do komolcev gole; na kuštravi frizuri je imela zelo širok, od solnca opaljen slamnik z ogromno rdečo pentljo.

Za njo se je prikazal dolg, suhljat človek z zaspanim, neobritim obrazom in motnimi očmi brez vejic na trepalnicah in brez obrvi.

Lavrin je stopil k njej in jo pozdravil zelo prijazno. Bogomil Majer pa se je nenadoma in ves jezen okrenil k dolgemu, zaspanemu človeku in mu je kričal v obraz.

„Kaj pa se vlačiš tod, motovilasta senca? Ali res nimač boljšega opravila, kakor da dremlješ v tisto pentljo — fej!“

Vstal je, udaril je z nožem na kozarec, da se je prevrnil, in je klical natakarico; očitno je bil pijan.

„Jaz pojdem, Grivar — vstani, če misliš! To je namreč ... Felicitas!“

„Kdo?“ se je začudil Grivar.

„Felicitas! Cigarete kadi in pogrkava! ... Ali ne pojdeš?“

Grivar je bil len, vino mu je bilo seglo v glavo in ni se mu hotelo v hladni večer. Lavrin je bil spet sedel, lice je naslonil ob dlan in se je smejal; tudi njegove, oči so bile že motne.

„Čemu pa si se razljutil, Bogomil Majer, čemu si se razljutil?“

Majer je stopil proti pragu, tam pa se je okrenil.

„Ti, Grivar, kar se tiče tistih srebrnikov ... je bila prav lepa beseda ... ampak varno jih spravi!“

Zaloputnil je duri in je šel.

III.

Na Lavrinovih ustnicah je bil čuden nasmeh, tihemu roganju podoben; narahlo se je poklonil.

„To je Grivar, tisti umetnik, ki se je povrnil v naročje domovine, nam vsem na veselje in blagor ... In to je Filicitas ... drugega nič, če je še kaj, boš že spoznal!“

Tudi dolgi človek se je vzdignil, gledal je pa zaspano, kakor poprej.

„Nanj sem pozabil, kakor vselej!“ se je veselo smejal Lavrin. „To je ... vrag vedi, kaj je ... senca, polnočni duh ... piše pa se Mikš ... Peter Mikš ... ne zasmehuj ga, se ne izplača!“

Peter Mikš je izpregovoril prvikrat in na čudenje Grivarjevo s silno globokim, skoro bobnečim glasom; na glasu in na govorici se mu je poznalo, da je Korošec.

„Res je, da se ne izplača!“ je rekel, nato pa je dolgo molčal.

Grivarju je bilo sitno, skoro zoprno, ko je ugledal Felicito. Spomnil se je na zakotne dunajske beznice in na tiste kričeče opravljene, izžete, starikave ženske, ki so kričale s hreščečim, oskotnim glasom, pile v dolgih požirkih kislo pivo in kadile cigarete ne iz poželenja, temveč nekako vsled stanovske dolžnosti. Vselej, kadar se je oziral na svojo mladost, kakor na daljne sanje, so se prikazale tiste ženske — pijane pustne seme so pozdravljale pomlad in so se ji rogale.

„Kakšno ime — Felicitas! Kakor Flora, Amanda in Korinta na polnočni cesti! Še psa bi v Ljubljani tako ne krstil! ... Glej, resnično je izpraznila kozarec na en sam dušek in resnično si je zapalila cigareto!“

Kakor da mu je bilo mahoma šinilo vino v glavo, je bil Lavrin ves vesel in glasan, takoj ko je Majer zaloputnil duri za seboj; celo njegova bela mehkobna lica so narahlo zardela. Okrenil se je k Grivarju in je govoril vse glasneje in živahneje nego prej.

„Kar si pravil o mladosti, je bilo vse resnično, od prve do zadnje besede! Ampak na vse zadnje je bilo tudi resnično, kar je pravil Bogomil Majer o maškaradi ... Kdo razloči resnico od pretvare, kdo spoznaj, kje kri in misel, kje suknja in beseda? Na sebi ne moreš, kako bi na sosedu? ...“

Grivar je bil ves osupel, besede so bile resnobne in trde, kakor da bi govoril izkušen starec, ki gleda s trudnomirnim očesom v dolino, glas pa je bil mehak in otroški. Neprijetno je bilo Grivarju: kdo je za tem pajčolanom? Ali je otrok, ki sanja v zvezde, ali je starec, ki je prebrodil že vse luže?

„Pa kdo bi se ukvarjal s to maškarado? Poglavitno je — mladost! Kaj poglavitno — edino je, vse je!“ — Čisto razvnel se je Lavrin, sklonil se je bliže do Grivarja. — „Ampak Majer ni mislil na mladost, temveč na šablono! Tako je treba, da opravimo svojo mladost, kakor ste jo vi opravili: da mislimo vaše misli, trpimo vaše trpljenje ter naposled — kaj? — ter se naposled pošolmaštritno. In če na to sorto ne storimo, smo grešniki in našemljenci! ... Kako kmalu se človek pošolmaštri! Komaj je zlezel iz jajca mladosti, lupina se ga še drži, pa bi že stresal glavo nad tistimi, ki so še v jajcu. „Glej, ta-le Mikš, ki je mlajši od tebe, je užival svojo mladost s Tomanom in Zarnikom; in jo še uživa, kakor je neroden in len. O zatiranem narodu poje, o tužnem Korotanu, o bedni Istri, o slovanski Adriji; nikar da bi žensko ljubil, če je Urška ali Emmy, prepeva v mesečini o čednostih slovenske deklice in bolj od vseh potresov kulturnih in socialnih ga zanima napis na poštnem pečatu ...Pa misliš, da je ta mladost manj lepa nego moja in tvoja? Blagor otroku, ki mu je vinar cekin!“

„Krasno! Resnično!“ je vzkliknila Felicitas.

„Kaj je krasno in resnično?“ se je zlovoljen ozrl Lavrin. „Kdo pa ti je rekel, da ne lažem?“

Spet se je prikazal na njegovih ustnicah neprijeten nasmeh, ko je pogledal Grivarju v oči.

„Tudi ta ženska je tiste sorte, ki misli, da je največje zasluženje v solzah in vzdihovanju. Prepisana je iz nemških romanov, le malo preoblekla se je.“

Grivar je pogledal preko mize in v megli in dimu pred seboj je videl kakor v daljavi polne, mehke ustnice, nekoliko napete, kakor na jok.

„Jaz pa ne vzdihujem rad!“ se je smejal Lavrin. „Drugače sem si uredil svojo mladost!“

Grivar je stresel z glavo.

„Kako uredil? Kaj se to pravi — uredil? Mladost je barka, ki te nese kamorkoli ... kako boš vetrom ukazoval in valovom?“

„Jaz sem zgrabil za krmilo ... Bog vedi, morda včasih nalašč sunem med vrtince, nalašč v vihar ... lahko je, da se nalašč ognem bregu — če bi ne bilo samovolje, kje mladost?“

„Kriste — torej veš, da si mlad?“

Lavrin se je samo nasmehnil.

„Nisi mlad!“ je vzkliknil Grivar.

„Kaj bi se rvala za besedo? — Mladost je uživanje. Ti si jo nezavedno užival v trpljenju, jaz jo zavedno uživam v veselju; to je ves razloček. Ker vem, da živim, morda ne bo toliko lepih spominov, tudi ne tako sentimentalnih; zato je resnica toliko slajša ... Kaj umetnik — kljub kamižoli in kravati! Kaj umetnost — navdušenost — ogenj — donkihotski boj! Suknja je, ki strohni in odpade — ostane pa zmrzujoč filistejec, ki gleda z debelimi očmi nazaj ... Zato je treba gledati, dokler je čas, da je suknja trdno zapeta in da si priredi človek nekoliko masti pod njo za lačni večer: zavedno je treba živeti in zavedno uživati! To je mladost: kakor po neskončnem vrtu hodi človek; če se mu zahoče, se skloni, da utrga cvetico — zrelo rožo ali pohleven popek; če se mu zahoče, se vzpne, da odtrga jabolko — ter ga poje ali pa zaluči preko plota; in kadar se mu naposled zahoče, leže v senco ter podremlje in nič ne izprašuje, čigav je vrt ...“

Temno in nezaupno ga je pogledal Grivar.

„To ni mladost, to je ... podlost!“

„Kakor že, kakor že!“ se je smehljal Lavrin. „Kaj bi z besedami! Če je jabolko rumeno ali če je rdeče, samo da je sladko!“

Grivar je gledal megleno, tobakov dim ga je skelel v oči in močno vino ga je bilo omamilo. Nekaj tujega, zoprnega, kakor že napol gnilega se je izlilo iz besed Lavrinovih v njegovo srce. Ozrl se je na Felicito, kakor da bi na njenem obrazu bil zapisan pomen in smoter tistih besed, pa je začuden opazil, kako je bil njen polni, od vina narahlo zardeli obraz nenadoma ves plah in ozek, kakor ptičji; strmela je v Lavrina z nemirnim, boječim pogledom.

Lavrin je vstal in je ponudil Grivarju roko.

„Nocoj si kakor romar, ki je prišel od božje poti in je njegovo srce še vse polno svetih pesmi in velikih čudežev. Žal mi je, če sem povedal, kaj hudega ... in da nisem obrisal čevljev, predno sem stopil v ta hram ... Bolje se bova videla, kadar bo solnce ...“

Ogrnil si je suknjo, nato pa se je okrenil k Feliciti.

„Kar se tiče te-le ženske ... saj ni Felicitas, temveč Urška je!“

„Čemu to — kam ta beseda?“ je planil Grivar, kakor da je bil izpregovoril Lavrin nekaj nad vse nespodobnega in podlega.

Lavrin je šel, zaspani Peter Mikš pa se je naslonil s komolci ob mizo in kakor je gledal krmežljavo in leno, je bilo očitno, da se je oddahnil.

„Tako pride, pove svojo stvar do konca in kadar premišljuje človek, da. bi mu po pravici odgovoril ... ga ni več. Ali se to spodobi? ... Zmerom je bil tak ... Nalašč je tak ... Pa sam, pomislite, jo je bil krstil za Felicito, dasi to ime nikomur ni pogodi, že zato ne, ker ni slovensko ... Jaz sem rekel, da naj bi jo klicali Svitoslavo, pa se je tako smejal, da me je bilo sram ... Zmerom je bil tak, nalašč tak ... ampak mlad je še, napol otrok — in rad ga imam, kakor je ...“

Tudi Grivar se je bil oddahnil; mahoma mu je bilo čudno lahko pri srcu — kakor da je po neprijetnih sanjah odprl oči ter ugledal solnce. Z veselim obrazom se je ozrl na obadva, na dolgega Mikša in na plaho Felicito; govoril je tako hitro in sunkoma, da se mu je jezik opletal; hudo je želel, da bi povedal nekaj zelo prijetnega in lepega — da bi z eno samo besedo pregnal vse tisto, kar se je bilo kakor težak duh po trohnobi izlilo v izbo in v potrta srca.

„Koga bi žalile take besede? Razpuhte se kakor tobakov dim, le okno je treba odpreti! Če je v srcu resnično mladost, tista, ki ne šteje in ne tehta in ki se ni uredila ... pa če je tudi že vse zatonilo in je ostal en sam srebrnik — kje je beseda, ki bi se je strašil, kje je roka, tako močna, da bi mi jemala, kar je na vekomaj moje? ... Vesel sem, da sem vaju našel ... zdi se mi, da smo si sorodni, če ne drugače, vsaj v bridkosti ... tako je: v bridkosti in v užaljenem hrepenenju! Felicitas ... verjemi, da me je zabolelo, ko sem te ugledal; in sem rekel: Glej, sestra ti je po rodu in duhu! In tudi takrat sem. bil žalosten, ko si bila tako plaha ... Čemu si bila plaha, kdo te je strašil? Pijva bratovščino, Felicitas ... in tudi s teboj, Peter Mikš! ...Nič mu ne zameri, če ti je očital tisto zakasnelo taboritsko mladost! Narobe, pomiluj ga rajši, zakaj nikoli ne bo občutil siromak tiste sladkosti, kakor je bila nam dodeljena! Sanjati visoko, pa če v trpljenju sanjati — to je naš sladki delež ... in kadar se bomo nekoč ozirali nazaj, ne bo naše srce prazno in ne bo nas strah!“

Oči so mu bile s solzami zastrte in roka se mu je tresla, ko je vzdignil kozarec.

„Narodu!“ je vzkliknil Peter Mikš.

„Mladosti!“ je vzkliknil Grivar.

„Ljubezni!“ je vzkliknila Felicitas.

„Ljubezni!“ je ponovil Grivar in ji je stisnil roko ter jo držal v svoji, ne da bi vedel čemu in ne da bi jo čutil.

„Mladost je kelih, ljubezen je blagoslovljeno vino v njem! Brezmadežna, neoskrunjena ljubezen, ki je sama sebi užitek in plačilo ... Kaj je pač bilo hrepenenje v naših srcih, in kaj je še nocoj in bo za zmerom? Tako bogata je ljubezen, tako prepolna, da bolestno in nemirno išče struge, kamor bi se izlila. Zahvale neče, ne odgovora — odprtih rok išče, da bi jih oblaodarila, odprtih src, da bi jih napolnila s svetlobo ... To je vse hrepenenje, to je mladost!“

Z motnimi očmi, s poluodprtimi ustnicami je strmela nanj Felicitas. Kakor čudenje je bilo v tistih očeh in v tistem tihem smehljaju; in kakor otroško, radovedno poželenje.

„Nikoli še nisem slišala takih besed ... nikoli še o ljubezni ...“

„Nikoli še, Felicitas? Nesrečnica!“ je vzkliknil Grivar, ves omamljen od vina, od svojih besed in od utrujenosti. Obraz mu je gorel, pogled je komaj še razločeval obraze in oblike.

„Nisi še občutila tiste ljubezni, ki se uživa sama, kadar daruje od svoje preobilice! Zasmehovali so te, polne roke si jim ponujala, pa so pljuvali nanje ... Tudi jaz sem izkusil, o! ... Takoj ko si prišla, ko sem slišal tvoj glas in ko te je z besedo oskrunil tisti kodrolasi starec, Bog mu ne zameri ... takoj sem te spoznal, pa sem videl, da si občutila naše trpljenje ... Občutil sem ga, o! ... In tudi ti si izkusil, siromak, ki te je tisti potepuh, Bog mu ne zameri, imenoval rodoljubno šlevo! ... Ampak nič ne žalujmo, veselimo se in vriskajmo, zakaj sladka je bridkost prepolnega srca!“

„Nisem še občutila, tiste ljubezni!“ je rekla Felicitas s solzavim, že skoro pijanim glasom; Grivar jo je držal za obedve roki, sklanjal se je k njej in ni več vedel, ne kaj je govoril, ne kaj je slišal.

„Nič žalostnih besed, nič žalostnih besed, Felicitas. Jaz sem sedaj ob tvoji strani — okleni se me! Moje srce v tvoje, tvoje v moje, zato da bo ena sama bridkost, pa eno, samo veselje ... dovolj sva gnojila s solzami, sedaj pa naj rože cveto!“

„Okleni se ga!“ je rekel Mikš s tako globokim, čudno hropečim glasom, da se je Grivar, kakor je bil pijan, osupel ozrl nanj; videl je sklonjeno kuštravo glavo in dvoje zakrvavelih oči. Mikš se ni ganil, strmel je na mizo in je govoril dalje; Grivar ni razumel besede več, stiskal je gole roke, poljubljal goli vrat in zdelo se mu je, da plava s stolom, z mizo, s krčmo in s Felicito nekam daleč v sladkolenih, pijanih sanjah.

„Okleni se ga! Vreden je ... tudi ti si vredna! Obadva iz trpljenja ... iz jarka globokega ... na suknji se še blato drži, tudi na skorji se drži ... ampak na dnu je srce čisto kakor prvi dan ... Otrok se smeje, brez greha so njegove oči ... ubogi otrok! Preko močvirja je šel, kakor Tamino skozi trojni ogenj, in je ostal čist ... Sirota brez varuha, oskrunjena, na cesto pognana v noč in veter ... raduj se, veselo svatuj ... na mojo odvezo, in moj blagoslov!“

S težkim jezikom, zmerom bolj tiho in nerazumljivo je govoril Mikš; onadva ga nista poslušala. Slonela sta drug ob drugem“ šepetala sta, pa tudi svojih besed, komaj napol izgovorjenih, nista razumela. Ni bilo potreba; telo je samo govorilo telesu ...

Grivarju nikoli ni bilo čisto jasno, kaj se je dogodilo tisti večer. Iz luči, dima in smradu so stopili na ulico — nenadoma je bilo vse temno, tiho, iuje; šli so in bilo jih je strah, Bog vedi česa; srce se je stisnilo, Bog vedi čemu. Grivar je objemal Felicito okoli pasu, z levico ji je stiskal desnico.

„Kam sedaj, Felicitas?“ je vprašal.

„Kam?“ je vprašala Felicitas.

Grivar se je ozrl — dolgega Mikša ni bilo več;. utonil je bil nenadoma in tiho, kakor senca v senco.

„Ne hodi od mene nocoj!“ je prosil Grivar. „Nocoj, ko sem te našel ter spoznal ...Kje je tvoj dom?“

„Ni doma ... ni ga bilo nikoli!“ je odgovorila Felicitas s pojočim, vzdihujočim glasom.

„Pa bodi moj še tvoj dom, pa naj bom jaz tvoj dom ... ti sirota, popotnica!“

Stala sta sredi ceste in sta se poljubila; prišel je mimo človek, je pogledal, zažvižgnil ter šel dalje. Zazdelo se je Grivarju, izpreletelo ga je, kakor da je ugledal čudno podobo od daleč — suhoten, droben obraz in v njem oči, globoke in temne, strmeče na javnost — nanj. Zamahnil je z roko in se je okrenil.

„Ne tja ....tam ni moj,“ dom ... Tudi jaz, ti sirota popotnica, tudi jaz nimam doma ...okleni se me, pa pojdiva in trkajva, popotnika, ki sva izgrešila pot! ...“

Hladna je bila noč; Grivar je čutil, kako se trese roka v njegovi in kako mrzel je goli vrat.

„Nič ne trepeči, sirota, nič se ne boj ... ogrel te bom s poljubi, z ljubeznijo te bom ogrel!“

Šla sta s hitrimi koraki, roko v roki, obadva tiha.

Vse; kar je bilo in kar se je godilo, je občutil z grozno, svetlo razločnostjo šele v tistem trenotku, ko je sunkoma odprl duri ter stopil na hodnik z odpeto suknjo, kuštravimi lasmi, klobuk v roki. Hodnik je bil teman, skozi duri pa je sijala luč v širokem, nemirnem žarku preko stopnic.

„Kam, dragi, kam? Strah me je same!“

Stopila je na prag v belem krilu in bosa; razpleteni lasje so ležali na golih ramah; v visoko vzdignjeni roki je držala svečo, oči so bile široko odprte, polne osuplosti in strahu.

Grivar se ni ozrl. Posegel je v suknjo in je zalučil po hodniku srebrn denar, da je tanko zažvenketalo.

„Na, išči, pobiraj!“

Hitel je po stopnicah, vzdramil je vratarja, ki ga je začuden pogledal z zaspanimi očmi, ter je planil na ulico gologlav, kuštrav, z razgaljenim vratom in odpeto suknjo.

Zgodnje jutro je bilo, temno in pusto; hladna megla je rosila; hiše so stale črne in mrke ob ozkih ulicah. Na mostu se je sklonil Grivar preko ograje in je gledal v Ljubljanico — tiha in temna je bila, kakor okamenela, komaj ob stebru se je ganil val, zašumelo je plaho, kakor šepet iz daljave.

Mraz je izpreletel Grivarja, zavil se je v suknjo; v goli vrat mu je rezala megla in močila mu je lase.

„Bežal sem kakor razbojnik .... in hujši sem bil od razbojnika!“

Kakor so bili koraki mirnejši in kakor se je bližal domu, so bile misli glasnejše in svetlejše, bušile so v pamet z jadrno silo. Postal je sredi ulice in bilo mu je, da bi se zgrudil kar tam, kjerkoli, zatisnil oči ter ne videl nikogar več in ne mislil ničesar več, na vekomaj. Silen sram se mu je bil zvrnil na srce, kakor, temna gora in krenil je spet proti Ljubljanici.

„Kar tja ... in še slečem se do nagega, da se vsaj operem, predno me sak zagrabi za tilnik ...“

Ampak predno je stopil na most, se je studoma okrenil, ko je ugledal črno, tiho vodo. Zamahnil je in se je hudobno nasmehnil, kakor da bi se gledal v ogledalu.

„Še plaval bi morda v tej mlaki in kričal ... Če sem se že oskrunil in opljuval, zakaj bi se ne še vdrugič? Zbudila se je kanalja, dobro se je razmahnila, ne bo še kmalu sita! ... Sedaj je čas, sedaj le sem, kdor bi rad ničvrednosti! Ali naj se na cesti razgalim, pobalinom v radost in zasmeh? Takoj, gospoda, na uslugo. Ali naj se prodam na očitnem trgu? Za groš, gospoda, napol zastonj! Kdo bi me lasal, kdo klofutal? Nič se ne bojte, ne obotavljajte — slast mi je ponižanje, sramotenje milost! Zakaj, ljudje božji, jaz, Grivar, sem nastopil novo življenje!“

Sredi sramu in samozasmeha mu je bilo pri srcu, da bi jokal in kričal. Nasproti mu je prišla mlekarica, mlado dekle z zdravim, rdečim obrazom in veselimi očmi; Grivar se je ognil in je povesil glavo. Ob tisti uri bi se bil priklonil bosemu paglavcu ter se ponižno odkril razcapanemu vagabundu. Plah je bil, majhen in osramočen, ker je čutil, kakor da hodi ves oškropljen od nog do glave med čistimi ljudmi.

Šel je počasi proti domu. Iz sramu se je izlila globoka, skeleča bridkost.

„Snoči, dragi moj, si nastopil novo življenje ... Vse novo, vse drugo: v trpljenju, v peklu dolgih let je bila očiščena duša; sedaj, ko je svobodna, naj živi, kakor je Bog ukazal od začetka! „Poljubil sem domovino, z razprostrtimi rokami sem jo pozdravil in ona se mi je prijazno nasmehnila. Očistil sem se, kakor razbojnik, ki gre v izpovednico namesto na vešala ter zadobi svoj srčni mir. Nato pa sem šel med šobasta gobezdala ... vsaka njih in moja beseda je bila klofuta čisti resnici ... pretvarjali smo se, da bi se komedijantje čudili ... in naposled — fej!“

Pomislil je in se je nasmehnil.

„Kaj je bilo prej in kaj je bilo naposled? Kakor nekdaj in kakor zmerom! Radovoljno se okoplje v blatu nečistnik, nato pa prosi nedolžno solnce, da bi mu dalo odvezo ter ga osušilo ... Še nizkotnejše je kesanje od greha!“

„Kakor nekdaj in zmerom!“ — To je bil tisti večer, ko so govorili — predikantje-reševalci — o prihodnosti in slavi domovine; koprneli z zardelimi lici in bleščečimi očmi po tistem velikem poslednjem boju, ki naj bi podrl v prah in blato — kaj? — vse, kar je gnilega, hinavskega in tujega, vse skupaj in hkrati nič po vrsti in ničesar posebe; ko so posajali čisto, neoskrunjeno umetnost na prestol, kakor ga še ni imela, ter ji kadili z zlatimi kadilnicami ... In ko je bilo besed dovolj in zadosti dimastega paradiža, so vstali ter so se opotekali, pojoč in vriskajoč — kam? K vlačugam, kam drugam? Tam so prodajali nekoliko sentimentalnosti o krivicah človeške družbe, na vse zadnje pa se je še tista sesedla kakor pena v starem pivu in ostalo je, kar je bilo od začetka in kar ostane na vekomaj: prvotna, neizpremenljiva srčna podlost. Kje narod in njegova slava? Kje večna pravica, kje metuljasto pisane sanje o prihodnosti, kje vse sladko koprnenje po paradižu in kje umetnost? Utonilo je vse v enem samem umazanem, do zadnjega podlem nasmehu pobarvanih ustnic! Utonilo je in se nikdar več ne vrne tako čisto, kakor je bilo od začetka; dolgi, črni madeži ostanejo na najlepšem spominu in ni je roke, ki bi jih izbrisala ... Ob lepi uri ... spomladi, ko šušté lipe v večernem vetru ... v tistem sladkem trepetu, ko se plaho vzdignejo dolge, temne trepalnice in pogleda v srce izprašujoče oko otroka ... v blagoslovljenem trenotku, ko se kljub vsej bridkosti zave duša svoje moči in svoje pravice — takrat se vrne mladost, vstane svetla, žarki njene glorije so v solncu ... In glej, poklekni, povesi glavo, bij se na prša — kaj si storil? Pega je na njenem licu, omadeževane so njene roke, gobavo je njeno telo ... Sanjaj, upaj, ljubi — nikoli več ne bodo sanje nedolžnočiste, nikoli več upanje, nikoli več ljubezen! Oskrunil si oltar, duh tvojih darov ne sega več do neba ...“

Grivar se je bližal domu; počasi je šel v klanec; truden je bil, da bi sedel ob poti na kamen, položil roke na kolena ter skril obraz.

Tiha je bila hiša, okna so bila zagrnjena. Stal je in poslušal.

„Čakala je name nocoj ... do noči, še do jutra morda. Tudi jokala je ... ugasila je svetilko, da bi ji še luč sama ne videla v obraz, in je jokala. Prva noč je bila tistega — novega življenja, ki se mu je smejalo naproti ... jokaj v božjem imenu, tudi jaz se ne smejem!“

Zgrabilo ga je nenadoma kakor upor in sovraštvo. Hitro je šel po stopnicah ter je odprl vrata. Veža je bila še vsa temna, tipal je po zidu, da je našel duri; tiho je odpiral, z opreznim korakom je prestopil prag. Ko je stal med durmi na pragu ter pogledal v izbo v katero je skozi tanke zastore dremalo zaspano jutro, ga je izpreletel mraz, da so mu zašklepetali zobje, ustnice pa so se mu zakrivile v nelep nasmeh.

„Kakor ... takrat ...“

Kakor takrat je stal tam s sklonjeno glavo in upognjenim životom, kakor takrat je tiho, tatinsko zapiral duri ter stopal po prstih proti spalnici. Tam so bile duri samo zapahnjene; dotaknil se jih je narahlo, nagnil je glavo in je pogledal skozi špranjo.

„Danes ni treba prižigati sveče ... kakor takrat!“ se je nasmehnil.

Spalnica je bila še svetlejša od izbe; malo okence nad posteljo ni bilo zagrnjeno, celo napol odprto je bilo in beli zastor ob njem se je narahlo pozibaval.

Na postelji je ležala žena; Grivar je strmel nanjo s široko odprtimi očmi in se ni ganil. Odeta je bila do vratu; obedve roki, tanki in drobni, v belih dozapestnih rokavih, sta ležali mirno na rdeči odeji; miren je bil tudi obraz, ne ustnice se niso zganile, ne trepalnice; čelo je bilo svetlo in gladko, čudo bleda so bila lica ... mirna in bleda ... brez bridkosti in brez spomina.

„Kakor ... novo življenje!“ je presunilo Grivarja v blodni misli.

Stal je in strmel, noge so se mu tresle in bilo mu je, da ga vleče silna teža k tlom, na kolena ...

Zelo počasi, zelo natihoma je stopil v izbo in se sklonil preko postelje; skoro se je dotaknil z ustnicami njenih lic, a njenega dihanja ni slišal. Dušilo ga je, hropeč glas je prišel iz grla.

„Minka!“

Ne roke. se niso ganile, ne ustnice; toda počasi, „kakor takrat“, so se vzdigale dolge črne vejice in v obraz so mu pogledale velike, začudene oči. Gledale so mu v obraz, ne očitajoče, ne izprašujoče.

Ni se upal dotakniti njene roke, ne poljubiti njenih Ustnic. Jecljal je, da ni sam ni slišal ne razumel svojih besed.

„Minka, ljubica moja ... jaz sem kakor takrat ... kakor tisto noč ... zdaj ni bilo treba kladivca ... veš, tistega kladivca ... razžalil sem te brez kladivca in krvi ... nič odpuščanja, nič milosti ...“

Njene tihe oči so strmele nanj, niso razumele in ne odgovorile. Na srce mu je trkal strah pred nečim nerazločnim, čisto novim.

„Kaj milost, odpuščanje ... samo reci, prav natihoma ... da me poznaš ...“

Ona je molčala.

Grivar je trepetal kakor v hudih sanjah, obraz mu je bil prebledel in ustnice so se trudoma premikale.

„Poznam te!“

Ob njenem glasu in njenem rahlem nasmehu se je zgodilo, kakor da je žarek presekal temo in strah. Na mali postelji pod oknom je zašumelo in zastokalo. Grivar se je zavedel, opotekel se je, začutil je na čelu mrzel pot.

Otrok se je bil napol vzdramil, ozrl se je s plahimi, zaspanimi očmi po izbi ter zamahnil z rokama, da je zdrknila odeja na tla. Grivar je stopil k njemu in ga odel do vratu; ravnal je tako skrbno in oprezno, da se ni dotaknil ne njegovih drobnih rok in ne njegovih od spanja zardelih lic; sklonil se je globoko k njemu; napetih vročih ustnic, ki so mu kipele naproti, pa ni poljubil. Otrok mu je pogledal v obraz, globoko je zavzdihnil ter zatisnil oči.

„Da izpraznim ves ta kelih ... ves ta grenki kelih!“ je jecljal Grivar kakor v omotici.

„Truden si!“ je rekla žena.

„Truden sem!“ je odgovoril, omahnil je do postelje in je legel oblečen.

Komaj je položil glavo na blazino, je planil, sklonil se preko postelje ter gledal na ženo z izbuljenimi, „topimi očmi.

Miren in tih, kakor od smrti same blagoslovljen, je bil njen obraz.

„To je ... novo življenje ...“

Omahnil je na blazino, zaspal je in je kričal v sanjah.

IV.

„Najbolje je: skriti se, nikogar in nikamor pogledati, niti ne v svoje srce!“

Glavo povešeno, roke na hrbtu sklenjene, je šel Grivar po tisti samotni, mračni poti pod kostanji, ki drži do gruče belih brez ter zavije v gozd. Na levi, onkraj travnika, se je belila ravna velika proga Latermanove aleje; tam se je svetilo življenje v belem solncu jesenskega večera; od daleč, visoko iznad brez, se je zamolklo glasila godba. Pohladevalo je; vetra ni bilo; časih se je tiho zganilo v kostanjih: brez glasu je umrl list ter se spustil na tla.

„Najbolje je: skriti se, nikogar in nikamor pogledati, niti v svoje srce!“

Grivar se je bil tako namenil, da pojde „po tega odurnega življenja poti“ kakor slepec, ki ga vodi otrok na vrvici: ni mu treba ne gledati, ne tipati, nič misliti; otrok zakliče: „Konec je poti!“ — pa je konec. Jesti in piti, kakor se spodobi in nazadnje spodobno umreti — vse drugo je prevara in sleparstvo. Saj ni čudno, da bolnik ob poslednjem trenotku zavije oči v belo ter spači obraz: spoznal je.

Grivar se je ogibal ljudi, ker mu je bilo, kakor da nosi na suknji, na hrbtu sramotno znamenje: „Glejte ga!“ Spominjal se je svojega tovariša, ki se je bil nekoč strahovito upijanil. Bled je bil, mokro je gledal, momljal je nerazumljivo; in naposled se je začel pretepavati s tujimi ljudmi, premetaval je stole in razbijal kozarce, dokler se ni zgrudil. Vse to pa je storil vpričo svoje neveste, ki je sedela tiha in mirna kakor od kamna. Ko se je vzdramil ter se domislil, se je najprej zaletel z glavo ob zid, nato pa je izginil in šele čez teden dni so ga potegnili iz vode.

„Zaradi ene same kilave pijanosti! Rahločuten človek je bil. Ampak če se pretehta stvar ter položi v skodelico še rahločutnost: ravnal ni napak; ker ni mogoče, da bi zvrnil butaro v vodo — pa vanjo z butaro sam! Kaj bi šele bil storil, ti sirotni Peter, da se nisi bil grdo upijanil le en sam večer, le eno samo noč, temveč da si se opletal prašen in zanikrn ob dolgi procesiji življenja? Utopiti se, bi bilo premalo; prerahla samokazen in preplitko kesanje! Glej, stopi sem, prikaži se v svojem haveloku, kakor si bil: jaz se niti utopil ne bom, ne bom se zaletaval v zid z. glavo, še brade si ne bom pulil; v krčmo pojdem, v tisto najbolj skrito, pa bom gledal paradiž!“

Do solz mu je bilo od studa in sramu.

„Ravnal sem kakor otrok, ki se je valjal po prahu in spozna z bridkostjo in solzami, da je prašen. Tudi kesanje je neumno in sramotno, drugega nič, nego del greha samega, najslabši del ... Nič misliti ...“

Pozdravile so ga bele breze in zgodilo se mu je, kakor da je bil ponevedoma stopil iz mraka v luč ... Mlad človek, v svojem srcu vseh nebes poln, je sedel nekoč tam, pod tistimi brezami. Zdavnaj že; breze so bile takrat še tanke in mlade, stresale so se plaho v dežju in vetru, kakor človek, ki je sedel pod njimi, zavit v havelok, klobuk potisnjen globoko v čejo; škropilo je tiho, v listju je pošumevalo in potrkavalo; če se je sklonil, se je s klobuka ulila voda v tankem curku na kolena. V svojem srcu pa je bil vseh nebes poln. Natanko je vedel, da ne pride; ura je minila, mračilo se je. Ukvarjal se je s sonetom, zato ker so bili takrat sonetje v navadi in čaščenju. Misli, vse svetle in mlade,“kakor so bile, pa so stopile iz jarka tesnih verzov in so se napotile drugam. Pod širokim, belim klobukom, ki se je narahlo zazibal ob vsakem koraku, se je smejal droban obraz. Ni se smejal na glas, komaj da se je svetlikal žarek v očeh in ob ustnicah; toda živokipeča, vseh solne vredna mladost je oblivala kakor z nebeško glorijo to gibko telo in široki, beli klobuk in pentljo v laseh in to tanko, belo bluzo in to kratko, belo krilo in te drobne noge, tako nežne in nedolžne, da bi jih človek kleče poljubljal; omamljiva in čista mladost je pela v besedi, živela v koraku, pozdravljala iz otroškonemirnih kretenj — jecljaj, fant, in snej se in bodi sit v poželenju samem! ...

Seveda je ni bilo. Znočilo se je popolnoma; od daleč, iz dežja in noči, so se tiho svetile drobne luči. Vztrepetaval je od mraza, hkrati pa mu je bilo toplo in ni se mu hotelo od blagoslovljenega kraja. Kakor svetle vešče so bile misli, ki so se v hipu užigale pred veselo dušo ter v hipu ugašale. „Morda pride ... tiho, po prstih, ter mi položi roke na oči, čisto trdno, tiste drobne, gorke roke ... in jaz bi je ne spoznal, smejal bi se v srcu in bi je ne spoznal ...“ V živi misli se je okrenil v noč in ni bil nič žalosten ... zakaj vešče so se igrale pred veselo dušo. „Doma je; ob oknu sloni in gleda v tisto svetilko, ki riše na cesto velik, svetel kolobar. In misli: sedaj pride pod okno, v ta svetli kolobar, kakor pride vsak večer; in pozdravila se bova tiho v srcu, zato da nama naklonijo nebesa lepe sanje ... pozdravljen v srcu!“ Ti lepa vešča, ti svetla v mraku, od katerega solnca si? „Morda pomigne ob oknu z belo roko, pride v vežo, odpre duri, stopi na cesto, kakor je noč in dež. Nikoli še ni storila, čemu bi ne storila nocoj? Stisnem ji roko. t: in roka ostane v roki; vsa gorka je njena, pekoča do srca. In vedel bom tisti hip, ko bodo oči pogledale v oči, da se je vse dopolnilo. In kakor bo cesta in kakor bo dež in noč, bom takrat ...“ O svetla vešča, vroča misel, kje si ugasnila, kam si se izgubila? Izpreletelo ga je kakor strah. Predno se je sklonil trepetajoč, da bi poljubil živo sanjo, je bil sam in je bila noč ...

Odkod strah, odkod otroška plahost, ki je zardevala ob predrzni misli ter povešala oči? — Visoko si je bil ogradil vrt, ki ga še nobeno oko ni videlo in še nobena noga oskrunila. Tam se je izprehajal ob mesečini, kakor španski vitez iz romance, in nedolžne lilije so duhtele in zaljubljeni slavci so prepevali in nič ga ni bilo sram. Tedaj, ob tistih pobožnih nočeh, se je usmiljeno smehljal svojemu junaštvu. Smehljal se je prešernim vinskim besedam, veseli fantovski ljubezni in vsem tistim lepim in prijetnim hinavščinam, ki se ob svetlem dnevu gosposko izprehajajo po očitnih krajih. Ob svetlem dnevu je potreba, da je človek velik v fantovskih besedah in mogočen v fantovskih dejanjih. Takrat je oltar zagrnjen, maša je pri kraju in prične se gromka veselica. Dokler tiho ne povabi večer, dokler tiho ne prime za roko in ne povede na samotni vrt, v čudežno mesečino ... Ali je morda resnica, da imajo vsi tisti grmeči junaki svoj vrt in svoj oltar? Da kriče o silnih grehih in imenitnih zmagah, pa ob mesečini poslušajo slavce? Bog jim blagoslovi samotni vrt in usmiljeno solzo tistim, ki ga nimajo! ...

Ko je ljubil, ni vedel o ljubezni. Tisto, kar so drugi imenovali ljubezen in kar so skrunili z razgaljenimi besedami ... tisto nikoli ni stopilo na samotni vrt; zakaj lilije bi ne dišale več in slavci bi utihnili. Zato ni vedel o ljubezni, ker je prepajala vso njegovo misel in vse nehanje ... kakor luč prepaja vesoljnost; in luč je povsod in je ni nikjer ...

Nič ni bil radoveden, kako misli ona o njegovi ljubezni. Zdelo se mu je celo, da je bilo v njenih pogledih in v njenih besedah več vesele hudomušnosti nego tihe gorkote — tiste, o kateri je sanjal zvečer na vrtu. Kaj je bilo treba pozvedovanja in premišljevanja? Prva misel bi bila dvom in bi bila trpljenje ... Izprehajaj se po vrtu, kopaj se v mesečini, dokler je čas! Pa če bi se tudi tako zgodilo, kakor se je zgodilo poetu siromaku, ki je ljubil slavno Almo! Nasmehnila se je prijetno: „Nič ne zamerim, če me opeva zaljubljeni trubadur!“ In vendar jo je ljubil brez bridkosti — samo zato, ker je bila na svetu in ker je bila lepa. Pa če je bilo v srcu trpljenje, je bilo slajše in bogatejše od nebes samih in rodovitno na vekomaj ...

Takrat je šel v svet, bojevnik. Pa komaj je bil zunaj in še komaj se. je dobro nastradal, je bral v pismu, da se je poročila. Mirno je bral, ni ne jokal, ne omedleval, ker je razumel, da se je zgodilo vse natanko tako, kakor je bilo treba, da se je zgodilo ... Le na samotnem vrtu, ob jasnih večerih mu je bilo pusto in zazeblo ga je ob spominu ...

Grivar je sedel na klop pod brezo. Ko je bil pogledal tako nenadoma v davno svetlo luč, mu je bilo vse mirno in blago pri srcu.

„To je tisti srebrnik, ki sem ga skopo hranil ter nikomur ne pokazal! Vse drugo je segnilo, je razpadlo v gnusen prah — ostalo je, kar je bilo čisto od začetka! Blagoslovljen, ti moj samotni vrt, pozdravljen, ki si se povrnil! Bodi sedaj ti vsa moja tolažba in ves moj svet!“

Vstal je, zableščalo se mu je pred očmi. Prišla je mimo, ozrla se je nanj in se je nasmehnila.

„Pozdravljeni, gospod Grivar!“

Strmel je nanjo in je jecljal.

„Pozdravljeni!“

Segla sta si v roko; njena je bila topla; kakor led je bila njegova.

In nato je govorila s tistim mehkim, mirnim, prijaznim glasom, kakor je potreben za mirne in prijazne besede.

„Dolgo ste že v Ljubljani, snoči sem vas srečala na cesti, gledali ste name, pa me niste pozdravili ... zakaj se nič ne oglasite pri nas?“

Stal je pred njo in ni mogel govoriti.

„Kako bi se oglasil? Še mislil nisem ... Nocoj šele, ob tej-le uri sem se spominjal ...“

Zasmejala se mu je veselo v obraz.

„Oj trubadur!. Vse kakor ob tistih časih! ... Nocoj šele — po kolikih? — pač po sedemnajstih letih ... nocoj šele ste se spominjali! ... Zaradi vaše nerodnosti sem vas zmerom imela rada ... nerodnost je znamenje blagega srca!“

Ob njenem veselem smehu se je vzdramil in pogledal ji je v oči. Tam je bila preteklost, vsa v svoji lepoti.

„Ne nocoj ... spominjal sem se, kadar mi je bilo hudo pri srcu — nocoj pa sem vas „videl, bolj natanko, nego stojite sedaj pred menoj! Predno sem slišal vaš glas in predno sem videl vaše oči, ste stali pred menoj — v tisti beli obleki, z belim slamnikom in s črno pentljo v laseh ...“

Okrenila je glavo in je zaklicala.

„Milka!“

Pod brezami se je prikazalo drobno dekletce, komaj večje od širokega, rdečega klobuka, ki je bil zdrknil s kuštravih las na rame.

„Kod si hodila? Ta je najmlajša ... pozdravi gospoda Grivarja!“

Sklonil se je, prijel je roko, tako drobno, da se je ni upal stisniti; iz belega obraza je zastrmelo nanj dvoje črnih, živih oči.

„Niso njene oči,“ je pomislil Grivar, „še njen obraz ni ... in vendar je ona, kakor je imela ta široki klobuk in to belo krilce ... takrat je imela še sive oči in prešernejši nasmeh!“

„Spremljajte naju!“

To je bil ukaz iz spominov.

„Pokleknite!“ — in bil bi pokleknil.

„Sedaj pripovedujte, romar! Dolgo časa je bilo in veliko imenitnih zgodeb!“

„Ena sama zgodba je in še ta ni vredna, da bi jo pravil. Včeraj je bil človek mlad in danes je star, včeraj je bil cesar in danes je suženj — to je vse! Reč je tako navadna, da bi me pretepli, če bi jo opisal; rad bi jo v kamen klesal, pa ne morem, ker sem len — kakor vsak starec in vsak suženj. Dovolj je in slava Bogu, da je ostal spomin — pa če v trpljenju! ... Drugačnih zgodeb nisem doživel.“

„Beseda vas razodeva in glas, da ste doživeli! Odkod bi drugače spomin, pa odkod trpljenje?“

Grivar se je nasmehnil.

„Sedaj bi lahko povedal vse tisto, kar sem neko? zamudil ... brez skrbi pogledal v obraz tistim časom in sebi, trubadurju ... saj je tako daleč in tako tuje! ... Mislite si, kaj mi je bilo blisnilo v spomin, predno sem vas srečal pod brezami: tisti večer, ko sem sedel, trepetajoč in premočen, tam na klopi in sanjal blagoslovljene sanje! Zdavnaj je že ... in takrat sem mislil, da pridete, kakor je bil dež in kakor je bila noč!“

„Da pridem?“

„In ste resnično prišli; tako natanko sem vas videl, kakor vas vidim nocoj. Samo izpregovoriti nisem mogel besede ... ampak ostale so v mojem srcu vse do zadnje in nocoj bi Vam jih lahko povedal po vrsti, brez zardevanja in brez jecljanja in brez bridkosti.“

„Pa je bridkost še v vašem glasu in v vseh besedah; in nima pravice, da bi bila.“

„Ni bridkost, še udanost je komaj; tako je bilo pač treba in nič drugače, kakor se je vse dopolnilo. Od vsega začetka, prav od tistega večera, ko sem sedel tam na klopi pod brezami. Od tedaj do te ure je bilo vselej in zmerom enako: po dnevi trpljenje, gnusno razočaranje, srd in žalost; po noči samoten vrt, lilije in slavci in čisto srce, polno nebes ... To je stara zgodba, še zame stara, ki sem jo sam doživel.“

„Veliko ste trpeli ... ampak sedaj se je vse izpremenilo.“

„Kako izpremenilo?“ se je začudil in ji je pogledal v obraz. In na njenem obrazu je videl tisti tihi prijazni mir, ki mu je bil, romarju, tuj in nerazumljiv od nekdaj.

„Kako izpremenilo ... kaj še je bilo zasuknilo tako nenadoma?“

„Sedaj je pač konec romanja; sedaj imate ženo in toplo gnezdo in prijetno službo ... Kaj bi sedaj še vzdihovali po mladosti in kaj bi se jokali zaradi ran, ki so zaceljene? ... Saj je vse že tako daleč!“

Grivarju je bilo sitno. „Tolažila bi me kakor otroka, že blagi glas jo razodeva! In tudi misli, da se cmerim zaradi tiste trubadurske ljubezni ... še prijateljstvo mi najbrž ponudi, tisto solzno marlittsko prijateljstvo: daj mi roko, pozabiva ter se iskreno spoštujva ... Kaj sem res tako nerodno govoril?

„Čisto prav ste rekli: smejati bi se moral in od veselja poskakovati; tako pa hodim v črnem fraku med ljudmi in se cmerim za ocvirke, ki so mi jih predlanskim pojedli izpred nosa! Saj sem že zadnjič sklenil, da pričnem popolnoma novo življenje, kar od začetka ... in na to lepo novico sem šel in sem se dodobrega upijanil!“

„Da ste govorili onkraj zida in da bi vas ne spoznala po glasu, po besedah bi vas spoznala. Sram vas je resnice, pa se bahate z lažjo; in smejete se, ko vam je do joka.“

„Tudi sedaj ste rekli čisto prav; ampak zakaj ste se vi zasmejali, ko je bilo meni do joka? Smejal sem se z vami; Že zaradi uljudnosti. Prijetna služba, toplo gnezdo, žena, celi črevlji, nova suknja — vse to ste razobesili na plot: glej paradiž! Če pravite, da je paradiž, pa bodi! Če se smejete, se smejem še jaz! — Ne maram sentimentalnosti, posebno ne v Ljubljani, kjer je toliko debelih trebuhov. Če sem se bil ponevedoma spotaknil nanjo, nikar ne zamerite; kajti ura je bila čudna in čuden je bil kraj!“

Molčala sta, njen obraz pa je bil ves resen in tih — nenadoma je bil mlajši in nežnejši, zasvetila se je na njem mehka luč iz davnine.

Ko je izpregovorila, je gledala v tla in komaj je slišal njene besede.

„Kaj je bilo takrat, da je ostal spomin? Sama ne vem, kaj je bilo; kakor podoba je, ki je še v srcu, ne več v mislih ... Mladost je bila.“

„Več nego mladost.“

„Ljubezen je bila.“

„Več nego ljubezen.— V studenec se je pogledal človek in je videl, da je čist.“

„V njegovo srce je pogledal in je videl svoje. V obeh je bil paradiž.“

„Spoznala sta ga, ko je bil za gorami.“

„Ko je v srcu ostal na vekomaj čist!“

Molčala sta. Ko sta se spogledala, so bile besede negovorjene in je bilo srce devetkrat zaklenjeno. Globoko se je mračilo v aleji; izza črnih kostanjev se je svetlikalo mesto.

„Ni še pozno; če vam je prav, stopite k nam.“

Od spomina, ki je bil tako nenadoma planil v srce, je ostala težka senca. Ugleda človek otroka v solncu, pogleda davnim sanjam v obraz in občuti v vsem telesu in z vso dušo, da je star in truden. Grivar je šel — in se je bal.

„Ne več teh besed, ne več teh spominov!“ je pomislil, kakor da bi prosil — Bog vedi koga, slepo v noč. „Pa če bi se povrnili z devetkratno lepoto, oškropljeni bi bili in oblateni, kakor mi je. bilo zapisano od nekdaj ... Zatorej: čaj piti, govoriti o gnezdu — in vse drugo na samotni vrt. Nobene besede več, nobenega spomina!“

„Tam je naš dom, tista svetla okna!“

Ob odprtem oknu je bila črna senca. Grivarju se je zdelo, da je droben obraz, upognjen pod težo bujnih, temnih las. In ko je prestopil prag, ga je zazeblo — za hip, komaj da je občutil, mu je šinilo kakor pod mislijo, da bi se okrenil ter pobegnil brez pozdrava in slovesa.

„Saj bomo govorili o gnezdu in o miru in čaj bomo piji ... in saj je Milka poleg!“ se je nasmehnil. „Daj mi roko, Milka.“

Šli so po stopnicah, tam pa jim je prišel nasproti debelušen gospod, uradnik po obleki in obrazu in v tistih lepih moških letih, ko se človek poslavlja od nepotrebnih skrbi, misli rajši na vino, na tarok in na kegljanje, hodi v nazorih, v nehanju in v besedah po prijetni cesarski cesti ter se ogiblje ovinkov in klancev — ne iz strahopetnosti, temveč iz lenobe.

„Kam nocoj in ob tej uri?“ je vzkliknila „Glej — Grivar!“

Debelušni gospod se je nasmehnil zelo prijazno in je ponudil Grivarju roko.

„Pa če bi prišel sam papež! Nocoj kegljamo in kdor ne pride, plača krono za Cirila in Metoda. Tolik rodoljub nisem ... Nikar ne zamerite, gospod Grivar ... saj lahko sama pogrejeta tisto ljubezen!“

Grivar se je najprej prestrašil, nato pa mu je zamrzelo do srca.

„Kaj da bi pogrevala?“ je vprašal in je bil srdit sam nase, ko je čutil, da se mu je narahlo tresel glas.

„Ljubezen, ljubezen!“ se je veselo zasmejal gospod in je potrepljal Grivarja po rami. „Saj vemo, kako je! Tudi jaz sem pisal verze, nikar ne mislite! Ampak ob tistih časih ... kdo bi govoril! Le malo se pojokajta — lepo je bilo vendarle! Luno smo gledali in tako dalje. Z Bogom, gospod Grivar! — O polnoči bom doma!“

In je šel.

„Kdo je bil?“ je vprašal Grivar ves osupel.

„Moj mož je bil! Pinter je bil! Kaj ga ne poznate?“

„Seveda ga poznam!“

Stal je na stopnicah, nato pa se je počasi, kakor v sanjah, okrenil, da bi se vrnil.

„Kam?“

„Ata je bil!“ je rekla Milka.

Grivar se je nasmehnil.

„Zdelo se mi je ... vrag vedi kaj! — Ali niso bile takrat prav te stopnice ... takrat, ob časih trubadurjev?“

„Še tista hiša je in tista izba!“

„Izbe nisem videl. Ampak pomislite: Nekoč sem sedel na teh stopnicah dolgo uro in dalj — ob tem zidu je svetil mesec — in nato sem skočil na vrt in preko ograje na cesto. Zato ker so bila vrata zaklenjena.“

„Ali je globoko na vrt?“ je vprašala Milka.

„Ne posebno; samo na kolena sem padel.“

Gospa je pozvonila. Stopili so v ozko, s pohištvom našarjeno predizbo.

„Stopite dalje, da vam pokažem svoja dekleta!“

Grivar je odprl duri sam; stal je na pragu in se ni ganil.

Tik pred njim je bil obraz, ki se mil je zdel popolnoma znan in ki ga še nikoli ni videl. Kakor da bi pogledal v staro knjigo svojega srca ter zapazil tam nenadoma vse prelepo, zdavnaj pozabljeno podobo. Droben obraz je bil, čisto bel; čelo široko, bradica ozka; oči velike, temne — toda kakor prazne, v dušo zaklenjene. Glava je klonila pod težkimi lasmi; telo je bilo tanko in nežno, kakor telo trinajstletnega otroka.

Nasmehnila se je, odzdravila je tiho, komaj da se je dotaknila njegove roke.

„To je naša Olga!“ je rekla gospa in je privijala svetilko. „Zakaj pa sedite v mraku? Glej, da bo čaj! Kje pa je Milena? Milka, snemi klobuk!“

Grivar je stal sredi izbe in bilo mu je kakor na stopnicah: da bi se vrnil brez pozdrava in slovesa.

„Ali sem jaz hotel to nemarnost, ali je ona hotela? Kaj ni vse to ... greh?“

Zdelo se mu je, da se koplje smešna potvora iz blagoslovljenih spominov.

Duri so se hrupoma odprle.

„Pozdravljeni!“

Grivar ni vzdignil roke, da bi jo ponudil. Samo klobuka ni imela, tistega širokega, drugače je bila kakor nekoč. Tudi oči so bile sive; nemirne, zamišljene in vesele, vse hkrati. Ustnice so bile napete in vzbočene, kakor zlovoljne; ampak komaj so v kotu tiho vztrepetale, ni bilo zlovoljnosti nikjer; ostalo je samo še kakor vesela, napol hudobna misel: zdi se ti, da si razumel, pa nisi razumel ne od daleč!

„In to je Milena!“

Grivar je jecljal; in je bil srdit, da je jecljal.

„Jaz nisem nocoj ... ne zamerite, milostiva, nisem mislil nocoj, da pridem med spodobne ljudi. Boljši bi bil za krčmo nocoj ... in tudi pozno je že!“

„Sedite! Kje pa je čaj? Ruma prinesi, Milena! Vi umetniki ste vsi pijanci! — Res sem vesela, da sem vas srečala nocoj; devet je, pripovedujte svoje zgodbe do enajstih ... in do polnoči in še dalj! Kar je bilo takega, da ne sodi v besede, je prišlo in je šlo — tam v mraku. Sedaj bodiva —“

Grivar je sklonil glavo in je iztegnil roko preko mize.

„Ne — takisto nikoli! Sto zgodeb — samo ne brat in sestra! Kaj mislite, da bi svoji sestri, ki sem jo ljubil, kdaj govoril kakor vam? Njej ne vam bi se zlagal! Nje ne — vas bi poljubil! ... Ampak kaj je vse to, kakšen večer je nocoj?“

„Lep večer je ... spomin je za gorami, ampak zarja je ostala. Saj je sladkost, če človek le čuti, da je bil nekoč otrok in da je bilo vse čisto na svetu, zato ker so bile čiste njegove oči!“

Grivarju je bilo v teh besedah nekaj zoprnega; kaj da bi bilo, se ni mogel domisliti.

„Čemu odpira? Saj sva zaklenila, kar je bilo! Ali je samo lahkomiselno besedovanje, ali je tiha namera?“

Olga je prinesla čaja; ko je držala taso, je bila glava še bolj upognjena in oči so bile čisto v senci. Hodila je nekako leno in tako tiho, da se ni slišala stopinja; tanki, vitki život se. je narahlo pozibaval.

Gospa je točila, in ko se je sklonila preko mize, so bila njena lica v žarki luči. Oči so pomežikavale, ustnice so se smehljale tako mirno in blago, kakor se smehljajo materinske ustnice. Grivarja je izpreletela v obraz in v telo čudna sladkost; okrenil se je, ker se mu je bleščalo. In ko se je okrenil, je pogledal v terrfo: na divanu je sedela Olga in naravnost vanj je svetilo dvoje črnih oči. Grivar je vztrepetal. Naravnost vanj je svetilo dvoje črnih oči. Niso govorile, komaj da so molče izpraševale.

„Kdo si? Razgalil boš srce, ko sam ne boš vedel!“

Milena je pa ropotoma odprla duri in je stopila preko izbe z urnim, širokim korakom; položila je steklenico na mizo, nato je sedla, naslonila je glavo na stolico, roko je iztegnila daleč ter se oprla ob divan. Ustnice so bile napete, oči so gledale preko mize, nikomur v obraz.

„Milena!“

Izpustila je divan, primaknila je stol bliže ter se oprla s komolci ob mizo.

„Saj je vse eno!“

Ozrla se je na Grivarja s hipnim pogledom — njemu se je zdel nezaupen in zlovoljen. Zapazil je — Bog vedi, zakaj je še posebe zapazil in zakaj se mu je zdelo važno — da ima Milena kostanjeve lase na obeh straneh gladko, s čela počesane, tako da je bilo čelo še svetlejše in širše in da so bile krepke, v dolgem loku začrtane obrvi še temnejše. Ko se je ozrla vanj z zlovoljnim pogledom, se mu je zazdel njen obraz nenadoma ves drug in čudo lep, dasi je bil na njem komaj sled tiste lepote, kakor jo opevajo poetje.

Črne oči iz mraka, bel obraz; v luči svetilke jasno čelo, napete ustnice — in srce je bilo mahoma vse svobodno in je govorilo glasneje od jezika. Nič ni vedel, kaj in čemu: pripovedoval je hitro, hlastno, vse križem, vesele in žalostne zgodbe, o visokih bojih in neumnih zmotah; predno je zgodbo dovršil, je pričel drugo, jecljal je in se je zapletal, vrstil je prigodke in misli tako nerodno, kakor da bi polagal škatlo v škatlo, zmerom manjšo, in na vse zadnje ni več vedel, kako bi začel in kje bi končal. Ozrl se ni v nikogar; če se je po naključju združil pogled s pogledom, samo za hip, obadva mirna, srepa in tuja, je povesil oči in je govoril hitreje in s krepkejšim naglasom, kakor da bi se hotel opravičevati — Bog vedi čemu in komu.

Ko je stal na pragu, ga je izpreletelo, da bi se vrnil; ko je pripovedoval in ko je gorela svetilka na mizi in je bil vendarle v izbi topel mrak; ko je čutil na svojih licih Olgine črne oči iz mraka in ko je videl kakor skozi bleščeč, plapolajoč pajčolan Milenino tanko, belo roko na mizi — je bila globoko v srcu, pod vso mislijo in pod vsemi spomini ena sama bojazen, ki je tiho kakor v taktu spremljala besede: da bi še ne prišla ura, da bi nikoli od tod!

Skozi odprto okno se je oglasila ura; samo prvi zamolkli udarec je slišal, pa je planil, da so zažvenketale čase na mizi. In ker je planil, je zardel od otroškega sramu; in nato je bil srdit, ker je zardel.

„Kakor otrok ... kakor smrkavec, ki je bral verze in jih nobeden ni poslušal!“

„Kam? Ne mudi se ... in tako lepo ste pripovedovali!“

V tistem trenotku ga je izpreletelo, da je govoril nad vse budalasto in od prve do zadnje besede same nepotrebne in brezsmiselne reči.

„Da bi bil vsaj pijan!“ je pomislil.

„Pripovedujte še!“ je rekla Milena s svojim hitrim, trdim glasom.

Grivar je poznal glas in ukaz.

„Tako je rekla ... te besede“ in s tem nemirnim pogledom; samo las ni imela s čela počesanih!“

„Pripovedujte še!“ je rekla Olga s tihim, lenim glasom; v očeh pa je bilo kakor pomilovanje: „Ne misli, da te prosim!“

Grivar se je poklonil,

„Srečen sem bil!“

Gospa mu je ponudila roko in se je nasmehnila.

„Pa ste hoteli pobegniti! — Pridite kmalu, v soboto pridite! Ob sobotah imamo prijetne goste — literatura pride in umetnost!“

„Če pride kdorkoji ... to se pravi ...“

Veselo se je zasmejala.

„Kar povejte! Literatje ne marajo literatov in umetniki ne umetnikov — pa se iščejo kakor zavržene duše in so žalostni, če se ne morejo pretepati! — Pridite!“

„Pridite!“ je ukazala Milena.

Olga ga je spremila do duri s tihim pogledom, ki je bolj odslavljal nego vabil.

Gospa ga je spremila do stopnic. Tam je stopil k njej, čisto blizu, stisnil ji je roko in hotel povedati nekaj posebno lepega, kar si je bil nenadoma izmislil, pa je v tistem trenotku spet pozabil.

„Pridem!“ je rekel in se je okrenil.

Pod stopnicami se je ozrl. Tam je stala, roko iztegnjeno v pozdrav; za njeno ramo so se svetile Olgine črne oči.

Zamahnil je s klobukom in je šel.

Ulica je bila že temna in tiha; noč je bila hladna.

„Kaj sedaj — kam sedaj?“ je pomislil Grivar in se je smehljal. „In poglavitna reč: kaj se je pripetilo, da je treba takega vprašanja? Ali sem odklenil samotni vrt? O, fant, zares: spet so lilije zadišale in slavci so zapeli — kaj slavci: sladke filomele In tam se bom izprehajal in bom delal verze, dolge in lepe verze; in bom ljubil sam, svojo ljubezen! In vse je, kakor je bilo, prav nič se ni izpremenilo! Malo plevela v kot, malo peska na steze — in vse bo v redu! Od tistega večera pod brezami pa do te noči na divanu — nič, svetopisemska praznota! Kje si, mesec, tovariš moj?“

Srce pa ni vedelo nič o takih besedah. Sladkost iz davnine ga je polnila do vrha in se je prelivala v smeh in v ihtenje.

Ko je hitel skozi Rimsko cesto proti šentjakobskemu mostu, je tiho prepeval tisto arijo iz Fausta, ki jo je prepeval nekoč, ko je šel po isti poti v premočenem haveloku, lačen in ubog in v srcu devet paradižev.

V.

Žena je ležala, ko se je poslavljal; prijela ga je za obedve roki in mu je gledala v oči,

„Ne hodi tako odtod; strah me je!“

Tudi njega je v tistem hipu izpreletelo kakor daljna, nerazumljiva bojazen. Pogledal je ženo in zazdelo se mu je nenadoma, — da je še nikoli ni videl.

Ni mislil več, kam je hotel, in je primaknil stol k njenemu zglavju. Bilo mu je v srcu, da je ves majhen pred njo, da je grešen in zaničevanja vreden. In hkrati ga je obšla groza: „Kje si ti zvedela, kje si videla?“

Mirno mu je gledala v oči, ustnice so se tiho smehljale; in njen obraz je bil še drobnejši, še bledejši nego kdaj poprej.

„Glej, ti dragi moj, ki sem te od zdavnaj ljubila ... Danes, ta dan sem ti hotela vse povedati, zato da bi bilo moje srce svobodno in veselo, kakor ni bilo že dolgo ...“

Tuj mu je bil njen glas. V njem, zamolklem, je bilo kakor spoznanje od začetka do konca. Nobenega vprašanja več in nobenega dvoma — vse je bilo jasno in dopolnjeno v tistem glasu in v tistih tihih očeh.

Čudna misel je izpreletela Grivarja, ko je sedel ob postelji z upognjenim životom in sklonjeno glavo, roke kakof vklenjene med njenimi tankimi, belimi, mrzlimi prsti.

„Tako je bilo. Kamor so hodile te blodne misli, je hodila z njimi njena tiha senca. Kamor je zastrmelo skrito hrepenenje, so pogledale njene tihe oči. Po vrtu sem hodil, ona pa me je držala za roko in je hodila z menoj!“

Dolgo mu je gledala v obraz, nato je mehko, polagoma, počasi izpustila njegove roke.

„Pojdi!“

Tiho in ljubeznivo je izpregovorila, njega pa je zazeblo do srca. Odgovoril bi — ni vedel kaj. Kakor da se je bilo narahlo zazibalo zagrinjalo pred nezasluteno, grozepolno tajnostjo. In strah ga je bilo, da bi do konca odgrnil — vztrepetal je in se je okrenil. Vedel pa je hkrati, da ona vidi njegov strah in v strahu njegov greh. Ali težje od greha je ležalo na srcu: odkod spoznanje? Le iz greha se je rodilo spoznanje greha — odkod tebi greh, ti uboga, drobna, bolna; kako bi grešile te oči, ki so polne paradiža, še ko gledajo v smrt? ...

„Hotela si povedati, povedala nisi!“

„Prezgodaj je še ... in prepozno že tudi!“ se mu je nasmehnila kakor otroku. „Ampak če pojdeš, pridi pred polnočjo. Strah me je, glej, kakor me ni bilo Še nikoli: hudih sanj se bojim. Snoči, opolnoči, se mi je zaželelo, da bi me pogladil po čelu in da bi ti poljubila roko. Tako se je zgodilo zadnjikrat pred tremi leti ... spominjam se še: dež je bil zunaj in obadva sva jokala ... Pridi pred polnočjo!“

Videl je, da stoji smrt poleg njega; da gleda nanjo s tako velikimi, svetlimi očmi kakor sam.

„Odkod ta spomin, odkod ta strah?“

Vzkriknil je hripavo in ji je položil roke tesno na lica; roke pa so mu trepetale.

Smehljaje mu je gledala v obraz.

„Nekoč, ko sem se vzdramila in te ni bilo, me je obšla taka misel: Ljubila ga bom pred smrtjo. Ne poprej. Saj tisto ni bila ljubezen — samo strah je bil. Nič nego strah. Samo takrat sem te ljubila, kadar si bil žalosten in ubog; in samo zato, ker si bil žalosten in ubog. Ne zato, ker si bil ti! In pomisli: vse to ti pripovedujem nocoj, ko je poslednja ura!“

Iz njenih lic, po njegovih rokah mu je šel mraz do srca.

Njegov glas je bil tako zamolkel, daljen, kakor da je zunaj pred oknom izpregovoril romar, pogledal v izbo ter šel po klancu dalje, truden, z upognjenim hrbtom.

Pogledala ga je in kakor v sočutju so se ji zameglile oči.

„Zakaj si se prestrašil te besede? Saj je vse jasno pred nama, kakor da bi gledala v studenec. Kaj bi bilo treba strahu in bolesti, ko je vse samo spoznanje! Poglejva si v oči in se našmejva ter si stisniva roke tako prisrčno in brez hudih misli kakor nekoč!“

Iztegnila je roke in se mu je smehljala v obraz.

„Samo pridi pred polnočjo!“

Kakor iz omotice se je dramil.

„Kaj si govorila? Iz hudih sanj si govorila, iz bolezni, duša! V misli niso ostale, srca se niso dotaknile besede, veter jih je razpihal, Bog z njimi! Saj je vse le tista trudna bridkost, iz bolezni porojena — nikjer strašnega spoznanja, nikjer greha, ne očitanja, ne oproščenja! Zatisni oči, duša, sanjaj in smehljaj se!“

Mehko ga je pogladila po roki, narahlo je vzdignila glavo, da bi mu bila bližja — da bi od blizu videla skrito misel v njegovih očeh. Glava je klonila na zglavje, temne trepalnice so legale tiho na lica.

„Sanjala bom ... lepo in dolgo ... ti, dragi moj, nad vsemi ljubljeni!“

Samo šepetale so še ustnice, komaj da so se premikale.

Šel je z dlanjo rahlo in počasi preko njenega čela in čelo je bilo čisto mrzlo; ko je dlan približal ustnicam, je začutil mirni in topli dih in zazdelo se mu je, da so se ustnice prav nalahko zganile. Nagnil se je, poljubil je obedve roki, ki sta ležali beli in tanki na odeji. Stal je dolgo pred posteljo, gledal je na obraz, ki je ležal na zglavju, miren in ves bel, kakor iz kamna izklesan. Nato je šel po prstih preko sobe, se ozrl na pragu in tiho zaprl duri.

Ko je stopil na tiste pozabljene in po neumnem na hišo prilepljene stopnice, je stal in čakal s sklonjeno glavo, roke mrtve ob životu.

„Kam? Kaj?“

Ozrl se je po klancu; tam se mu je igral otrok. Sedel je ob jarku, namakal je ilovico in je gnetel hiše, ljudi in živali. Umazan je bil od vrha do tal, gole noge so tičale do kolen kakor v debelih, rumenih nogavicah. Lasje so mu viseli do obrvi, drobni, bledikasti obraz je bil ves zamišljen, ustnice so bile napete in stisnjene.

Bog vedi, kaj je Grivar mislil — samo hipen, komaj zaveden občutek je govoril.

„Blagoslov tebi iz nebes, sirota! Od nikoder drugod ti ga ne bo, iz trpljenja si rojen!“

Šel je mimo njega, gledal je nanj ves čas, oziral se je za njim od daleč, predramil ga ni.

„Ne pojdem!“ je rekel, ko je šel počasi v mesto. „Čemu bi tja? V sanje sem telebnil, treba je iz njih, dokler je ura. Zgodaj iz njih ... daleč ne morem, ne globoko ... poti ne poznam več. Zašel bi kakor slepec na križpotu, zašel naravnost z razprostrtima rokama v močvirje ... slepca bi me vodila slepa usoda, nezmotljivo, ne za pederij v stran ... slepa usoda, vsevideča, mene slepca, vsečutečega ...“

Tako je šel — naravnost tja, kamor ni maral, ne za pedenj v stran.

Pred davnim časom, še otrok, je hodil nekoč z Vrhnike v Logatec. Noč je bila. Na desni visoki, temni gozdovi, na levi hladne globeli in zaseke. Meseca ni bilo; nebo je bilo tako nagosto posuto z belimi zvezdami, da se ni videla sinjina. V širokih ovinkih se je vzpenjala svetla cesta v noč; in ni ji bilo konca. Pa je. prišel do tistega kraja, kjer se pot strahoma zoži; kajti gozd je tam teman in silen; črn, sovražen molči tik ceste; na desni puhti mrtvaški mraz iz tiste sto sežnjev globoke, na dnu pet čevljev široke kotanje, kamor so bili nekoč pometali kompanijo Francozov — ranjence med mrliče; kdor postane tam in posluša, čuje njih zamolklo stokanje. V gozdu nad kotanjo pa so našli nekoč človeka brez glave: ležal je na mahu, v borovi senci; oblečen je bil v črno; zlato uro je imel in prstane na rokah; nič ni krvavel, tudi na mahu ni bilo ne kapljice krvi; glava pa je bila odsekana gladko, kakor z enim samim silnim mahom; iskali so vse na daleč, celo v francoski kotanji, našli pa je niso nikjer. Tam mimo je prišel. A ko je šel ves tih in plah, je zaječalo pod bori, tik kraj ceste. Zategnjeno, zamolklo — klic človeka, v samoti umirajočega. Sredi ceste je stal, trepetal; mraz mu je šel od lic do srca, iz srca do lic. En sam hip. Nato je planil v goščavo, klicu naproti. Planil z enim samim skokom — sklonil se, stal, poslušal. Prej tu, sedaj tam — zamolkli, zategnjeni klic človeka, umirajočega v samoti. Takrat je vedel: vabil ga je med bore, vabil v noč; tiha, silna senca, visoko nad bore do neba strmeča; tako je šel s tihimi, silnimi koraki, brez šuma, še vejica se ni zganila. Vabil jih je, vse tiste, ki so nemočni, trepetajoči hodili za njim, kakor jih je klical. En sam pogled iz belih oči in zgrudili so se na kolena, na obraz ... Vedel je vse, kakor je bilo ... in vendar je šel po ukazu iz noči, šel trepetajoč, brez moči, zobje so mu šklepetali od groze. Spotaknil se je ob korenino, zgrudil se je in je zakričal. Takrat je utihnil klic, senca je ugasnila ...

Groza v srcu, v grozi spoznanje — a noga gre dalje, kakor je bil ukaz.

„Ne pojdem tja!“ je rekel in je šel naravnost. „Ne pojdem tja, izpolnilo bi se tam in dovršilo vse trpljenje, kakor je bilo započeto!“ In je šel naravnost.

Privihral je mimo Bogomil Majer, široki klobuk se mu je tresel in zibal na dolgi glavi. Ozrl se je na Grivarja čemerno, skoraj zaničevalno, pokimal je narahlo, hotel je dalje, nato pa se je nenadoma okrenil.

„Stoj! Ali si izgubil srebrnike tisto noč?“

„Počemu ... ta beseda?“ je zajecljal Grivar, pa je zardel od sramu.

Bogomil Majer ga je premeril s smešnosrditim pogledom od nog do glave, nato pa se je nenadoma na glas zasmejal.

„Saj si res nedolžen! Ubil bi človeka, pa bi ne čutil greha ... ihteč bi vprašal, čemu te sodijo! Ali se ti kam mudi? Kam bi se ti mudilo! Pojdi z menoj, povem ti lepo zgodbo!“

Prijel ga je pod pazduho, vlačil ga je križem po ulicah in je govoril vso pot — sunkoma, zveriženo, brez poglavitne misli in brez jasnega cilja.

„Človek je bil, saj si ga poznal ... dolg in neroden ... idealist je bil, na onem svetu je živel. Ko se nam je godilo kakor psom in je policist kujoniral zgodovino, je godel zaljubljene pesmi; čevljev ni dal zakrpati, temveč opeval jih je. Pa kaj bi tisto! ... Ampak ta človek je bil hkrati maloprida brez primere. Ni je bilo ženske, ne stare ne mlade, ne grde ne lepe, ki bi ji ne strmel na krilo ter je ne slačil s krmežljavimi očmi. Pljunil sem, kadar sem ga srečal, tudi ti bi pljuval, dasi nisi nič boljši od njega ... Bila pa je tudi ženska nemarna kakor pocestna cunja in tako nad vse malopridna, da je človeku oskotno zasmrdelo, če se je le spomnil nanjo. Spečala se je s tistim, ki je mimo prišel, in še pogledala ga ni. Nekoč sem jo videl s šepavim starcem, ki je smrdel po žganju in je bil tako pijan, da se je opotekal od zida v zid ... No, tudi ona se je opotekala in obadva sta bila blatna. Ampak kaj bi tisto! ... In ta ženska, pomisli, je bila čista kakor marlittovska Elsa, kaj bi rekel, kakor lilija dišeča v paradižu; jokala je, če je padel mlad vrabec s plota; sanjarila je o blagih, visokoletečih dušah — vsak, kdor jo je prijazno pogledal, je bil blaga in visokoleteča duša — in o vseobčem ganljivem pobratenju; tudi za narod je bila navdušena — kako bi drugače? — in prelila je na vedre solz zaradi tužnega Korotana. Skratka — gnusilo se je človeku! ... In tako se je zgodilo, da sta se ta dva spoznala — in spoznala bi se bila, da sta živela on na zemlji, ona na nebu, tak je ukaz nature; ljubila sta se ganljivo in prisrčno, da nikoli takega; objokovala sta vse krivice, nesreče in nezgode, kolikor se jih je tisti čas pripetilo na svetu; bila sta takorekoč dvoje solz v enem očesu ... Sedaj pa premisli — kaj bi premislil, saj je bilo naturno! — da ta dva malopridna človeka — kako bi dejal? med seboj nista uganjala malopridnosti. Prav nič. Rekel bi, da se nikoli še poljubila nista! Tako je pač bilo: ona je vzdihovaje gledala, kako se je vlačil po smradljivih zakotjih, on pa da je plakal koprneč, ko so jo objemali pijani starci ...“

„Kaj čvekaš!“ ga je ustavil Grivar. „Poznam obadva; — čemu prodajaš ta smrad za globoko skrivnost?“

„Potrpi! Zakaj smrad? Ali se ti ne zdi, da je nekaj, kako bi rekel, čudnega v teh rečeh? Da stojita tista dva malopridna in nespametna človeka takorekoč više od naju obeh? V najgloblji mlaki sta koprnela po najčistejši lepoti, po tisti namreč, ki je nam oškropljencem že smešna in odurna ... Ali pa sta, Bog vedi, zanalašč kobacala po mlaki, samo zato, da sta laže in po pravici koprnela. Zakaj pa bi ne živel človek, ki bi si namazal lica le zategadelj, da bi zahrepenel po snažnosti? Tako smo že počeli ... ali se ti ne zdi? Pa to je piškava modrost ...“

„Čemu to golo besedovanje?“ je vzrojil Grivar.

„Potrpi! Jaz sem namreč ... kaj bi o sebi! Ti si namreč s tisto žensko uganjal malopridnosti — ne zameri, res si jih uganjal; kdo jih ni? Ti si bil torej izmed tistih pijanih starcev, ki so, kaj bi rekel, kakor močvirje, ki je zato potrebno, da rastejo iz njega bele rože. Ti si se moral omazati, zato da je Felicitas zakoprnela. In stavim, da si z umazanim obrazom letal po ulicah in kričal: Glejte me, kako sem bil čist, pa me je oskrunila! Ampak kaj bi tisto! ... Le to je: na onadva lije blato od“ zunaj, tako da sta čez in čez polita — srce pa je čisto; nama pa lije naravnost iz srca, tako da obraz komaj še zmore hinavščino ...“

Grivar se je tresel od srda, Bogomil Majer pa je govoril dalje — usula se je ploha in ni je bilo konca.

„Razloček je imeniten ... onima dvema v prid in čast. Včasih je treba, da se človek do srca razgali, in takrat bi se ne pisal rad Bogomil Majer ... onadva bi razstrla črvivo haljo — glej mučenca, spoznavalca! Ko bomo mi s sklonjenimi glavami lazili po soteski, rožljali z molki in brundali pobožne pesmi, se bosta onadva izprehajala po solnčnih višavah in angeli jima bodo godli ...“

Grivar ga je zgrabil za ramo.

„Ali te je zlodej obsedel, ali si pijan? Nalašč si čakal name ... vse si vedel ... za menoj si vohal ... z nosom si mi ril v srce ... zato si prišel, da bi me ranil!“

Bogomil Majer se je okrenil ves osupel in mu je strmel v obraz.

„Čemu se jariš?“

„Ne, ti povej: Čemu si čakal, da me udariš?“

Majer je zlovoljno pogledal, sklonil je glavo in je stopil tako hitro, da ga je Grivar komaj došel.

„Tisto je že res — komentar sem povedal prej nego pesem. Tista dva sta na vse zadnje napravila, kar je bilo potreba. Davi so ju potegnili iz vode ... že precej daleč ... pri Devici Mariji v Polju ... zvezana sta bila okoli pasu ...“

Grivarja je udarilo v čelo kakor s pestjo.

„Zakaj nisi govoril?“ je zakričal.

„Saj sem govoril ves čas, pa nisi poslušal. Da si natanko preudaril in razmislil vso modrost, bi sam bil lahko uganil: davi so ju potegnili iz vode. Natanko iz vode — taki ljudje se ne obešajo; in tudi je v redu, da sta bila zvezana okoli pasu; že po tej vrvi bi ju bil spoznal, pa da sta bila že do kraja oglodana! Vse je v redu in po pravici — vse od začetka do konca!“

Tiha groza ga je izpreletela.

„Vse po pravici — od začetka do konca!“

Ni še razumel temne misli, ki mu je trkala na srce.

„Da torej vse to samoblatenje ni drugega nič nego — hrepenenje?“

Jezno ga je gledal Bogomil Majer in njegov obraz je bil še daljši nego drugače.

„Kdaj da sem to rekel? Povedal sem, da sta bila čistejša od naju ... vse drugo pa sam razsodi! Z Bogom!“

Grivar ga je prijel trdo za roko in je postal sredi ceste.

„Razloži!“

„Zato, ker sta šla v vodo ... pa še zvezana!“ je vzkliknil Majer z nerazumljivo srditostjo.

„Ne izpustim te sedaj ... ne pojdeš tako!“ je rekel Grivar. „Nalašč si me zalezel, videl sem natanko, že ko si pokimal! In nalašč si motovilil in čakal, predno si udaril! Kaj si videl, kanalja, ki gobezdaš, da bi skrival — povej mi, ne izpustim te prej!“

„Kaj bi vedel? Boljšega opravila imam, da bi lazil za teboj! ... Sedaj-le na priliko — sedaj-le grem na shod zaradi podraženja mleka. Saj veš, da so podražili mleko za štiri vinarje pri litru, razbojniki! Prav imeniten shod bo; če te zanima, pojdi z menoj!“

Grivar se je tresel od srda.

„Norce briješ! Kaj zlodeja me briga mleko! V Ljubljanico naj ga zlijo, ali pa naj ga prodajajo po cekinu! Za življenje gre in za smrt — ti pa o mleku.“

„Nič ne brijem norcev!“ je rekel resno Bogomil Majer. „Otrok, ki leži v solncu in se igra s punčko, tudi ne misli na podraženje mleka ... Za življenje in smrt — lepo si rekel; ampak le to je, da je vprašanje že zdavnaj rešeno. Tista dva sta ga rešila — in še drugi pred njima. Tako namreč, da sede, kdor je truden; da ostane na zemlji, kdor ne more v nebesa, in da zatisne oči, kdor ne mara gledati ... Pa še do zadnjega konca sta ga rešila: tako namreč, da vse to modrovanje, cmerenje, koprnenje in samoslačenje ni drugega nič nego edinole strah slabiča pred življenjem. Strah pred življenjem — to je vsa tista mehka, mesečine polna lepota, ki si lasti ime lepote po krivici in po nepotrebnem; vse tisto zgražanje in jamranje nad grobostjo delavnih dni — klavrn strah pred življenjem ... O, tudi so ga že zavili v haljo sinjo, z zvezdami posuto, v haljo, Bog se usmili, izvenživljenskega in nadživljenskega estetizma ... Tam sedaj brenkajo na srebrno harfo: Ker si presilno, o življenje, ne bom se rval s teboj! ... In ti nisi prav nič drugačen — sladko ti je trpljenje, nikar ne laži; sladko ti je, ker si prestrahopeten, da bi ga premagal. Lenuhu je stradanje sladko, ker je prelen, da bi si kruha ... služil ... Onadva sta vsaj vedela, kam kliče to nemočno javkanje; ti pa ... tja poglej!“

Ves vrt je bil poln ljudstva; le malo svetilk je gorelo med kostanji, tako da je bila črna množica v polumraku; nerazločen krik in hrup in šum je sunkoma pljuskal preko ograje, na ulico in daleč v mesto; včasih so se iz teme zasvetili obrazi zaripljeni, mrkogledi, vzdignile so se stisnjene pesti; na lesenem odru, visoko nad vsemi je stal trebušen človek, ki je od hipa do hipa s hreščečim, že hripavim glasom kakor z nožem prereza! trušč; in komaj je švignila beseda, je planil krik iz tisočerih ust.

Grivarja je zabolela glava; pogledal je v čudu in strahu, nato se je okrenil.

„Čemu si mi kazal to? Prijetnejše mi je tisto jokavo koprnenje ... zakaj to je — strahota!“

Bogomil Majer se je sladko nasmehnil.

„Saj to je: strahota! O, kako resnično besedo si rekel! Glej tistega tam, na stolu; obedve pesti je vzdignil; in obraz mu je črn, sama kost in moč ... in sama globoka strast; drugače je blaga duša, poznam ga ... Hej, ali si čul njegov glas? Presekal je, da se je razmaknilo!“

Grivar je strmel.

„In vse to zaradi mleka?“

„Kaj mleko!“ se je zasmejal Bogomil Majer. „Življenje, ljuba duša, ne mleko! Nocoj je pač mleko simbol tega življenja, jutri bo pivo in pojutršnjem zelje! ... Pripoveduj jim ti s solzami v očeh o svoji sinji halji, pa te naženo s koli; zato ker natanko vedo, kaj je slepilo in kaj resnica, kaj budalenje in kaj resnoba. To vse vedo brez mleka ... zato ker nosijo tornister, ko ti cvileč ležiš na vozu marodnih! — Jaz stopim na vrt, ti pojdi pod luno! Z Bogom!“

„Tudi jaz bi na vrt!“ je rekel Grivar.

Prišlo je dvoje delavcev in eden je mimogrede sunil Grivarja ob komolec.

„Kaj počnete?“ je vzkliknil Grivar.

Delavec se je začuden ozrl in je stopil na vrt, Bogomil Majer pa se je na glas zasmejal.

„Le pojdi pod luno, ljuba duša, le pojdi pod luno! Poznam te, ne sodiš na vrt!“

„Potrebno je torej, da kričim zaradi podraženja mleka? Drugače da nisem živ človek?“

„Nisem rekel, nisem rekel! Ne mleka — ampak krvi je potreba, le krvi! ... Kam pojdeš sedaj? Sentimentalne koreninice glodat ... pa boš mislil, da gradiš veličastno tragedijo ... in boš jokal ob konfliktu, ki bi ga tisti črni fant tam zdrobil kakor nič med palcem in kazalcem ... Adio!“

Bogomil Majer je utonil v gnečo, Grivar se je počasi okrenil.

„Tako je, kakor je govoril!“ je rekel tiho v svojem srcu. Jezik pa je rekel drugače.

„In. če je vse tako, pa če je vse tako — naravnost tja! In če je tam konec, pa če je tam poguba — naravnost tja! In če je greh, pa če je brezdušnost naravnost tja! — Strahopeten sem, pravi, preslaboten — zato bridkost! Pa kako bi je ne nosil, če je bridkost moj delež? In če mi je sladka, čemu bi se je branil? ... Tako žive in kriče in vzdigajo pesti — kakšno je tisto življenje, kakšen je njih delež? Ali pijo v svojem živem trpljenju več sladkosti nego v svojem neživem jaz? ... Zagrinjalo, spusti se! Tako ali tako — naravnost tja!“

Še predno je mislil, je prišel na Rimsko cesto in sam se je začudil, ko se je ozrl. Takrat ga je zazeblo in misli so se zaobrnile, kakor da bi jih bil z roko zasuknil.

Tik predenj je. stopilo, da se je bil napotil „naravnost pred oči vsemu poslednjemu“, in da se čez pol ure izpolni, kakor je bilo sojeno.

Ulica je bila vsa temna. Še tam nad vrtom je bilo nebo jasno — nenadoma je bil mrak tako resen in neprijazen, da je segel v srce strah in da je glava klonila ob težkih spominih.

„Pojdem!“

Ko je odprl vrata, mu je bilo kakor otroku, ki je brez izpovedi prišel k obhajilu.

„Bodi kakorkoli! Zgodi se karkoli! Vse v tvoje roke, nesrečna zvezda, spremljevalka moja!“

Jecljal je v mislih in ni vedel, kaj je jecljal. Zakaj prerazločno je govorilo srce.

„Tja pojdeš, kamor te od vekomaj žene ukaz!“

Ko je pozvonil, mu ni odprla služkinja. Duri so se hitro, odprle in pred njim je stala Olga. Globoko upognjena glava pod težo temnih las; pod belim čelom črne oči, tiho vprašujoče; smehljajoče se, kakor da. bi poznale.

Grivar se je prestrašil. Tako mu je bilo, kakor da še nikoli ni videl tega obraza, ne teh oči; in kakor da je bilo nemogoče, vsesploh izključeno, da bi se tako nenadoma, kar pod pritiskom na kljuko, razmaknilo zagrinjalo ter odprlo paradiž.

„Dober večer, gospod Grivar!“

„Saj se ji na ustnicah vidi, da me zasmehuje!“

Odprle so se druge duri, žarka luč je zasijala v predizbo.

„Dober večer, gospod Grivar!“

Gospa je že pred durmi iztegnila roko, ustnice so se smehljale, oči pa so gledale naravnost v oči. In tam za trepalnicami je bil še drug pogled, ne glasan, nikomur drugemu razumljiv.

„Vedela sem, da pridete ... Kakor da sem že na cesti slišala vaš korak ... zakaj zmerom se človek vrača v preteklost!“

Stisnil ji je roko, pri srcu pa mu je bilo neprijetno.

„Ne v preteklost, duša, ne v preteklost! Naprej gre pogled, duša, pa če gre v noč in pa če je bil prej dan! — Pozdravljeni!“

Bog vedi, razumela je njegov pogled in njegov pozdrav; oči so se zastrle in so pogledale v stran.

„Pozdravljeni!“

Hladen je bil njen glas, truden.

„Še poslednje sem dal! Pa še poslednje!“

Grivar je stopil v izbo.

Na mizi je stala svetilka z globokim, rdečim senčnikom; v izbi je bil mrak; le kadar je segla roka preko mize in kadar se je sklonil obraz, še je užgala prebleščeča luč na roki, na licih, v očeh. Grivar je postal na pragu; v prvem trenotku ni razločil ničesar. Tišina je izpregovorila, vstali so kakor vzdramljeni.

„Vsem lep pozdrav!“

Ob tem mraku, ob teh obrazih, ki so se nenadoma vzdignili iz teme, je leglo Grivarju kakor hladna senca na misli in pamet. Tanka, bela roka, do komolca gola, se je iztegnila preko mize; ozek, bel obraz se je zasvetil pred njim. In v tistem čudokratkem hipu, ki je šinil hitreje od spomina, v tistem hipu, ko se je ozrlo nanj dvoje sivorjavih, zamišljenih oči, je čutil in vedel vse.

Vse je vedel, pred njim je stalo tako jasno, da ni bilo dvoma.

Kar je tedaj sanjal, se je izpolnilo nenadoma do vrhane mere. Bog sedaj s teboj, ti izgubljena mladost, v sramoto in bridkost potopljena! Vse dišeče cvetje, ki si mi ga bila dolžna in ki mi ga nisi dala, je vzcvetelo sedaj tisočkratno. Samo zato so tekle solze, da sem občutil sladkost, ko mi jih je brisala usmiljena roka! Samo zato nisem videl pomladi, da jo gledam vso čudovito, ko trepečejo drugi v jesenskih meglah; zato niso cvetele v maju moje rože, da jih trgam v oktobru! Kar sem hrepenel — do te blagoslovljene ure mi ni bilo dodeljeno; kar sem zaslužil — do te ure mi ni bilo plačano; kar sem posodil, do te ure mi ni bilo povrnjeno! Pa sem vedel; kadar se me je v veliki bridkosti Bog usmilil, sem zaslutil: Za en kozarec, ki ti je bil utrgan — polno vedro; za eno rožo, ki ti je ovenela, predno je cvetela — vrt prostran! Drugi so pili od kaplje do kaplje; meni je bilo grlo suho, že so slepele oči v prevročem solncu — sedaj pijem na en požirek, blagor mi! ... En sam hip je bil; kakor silna luč je planil mimo

„Pozdravljeni!“

Dala mu je roko, pogledala mu je v obraz s tistim nemirnim smehljajem, ki se ga je bal, nato je stopila k svetilki in je vzdignila senčnik.

Zableščalo se mu je, kakor prestrašen se je ozrl po svetli izbi. Ugledal je mladega človeka z gladkim, prijetnim, blagodušnim obrazom, kuštravimi lasmi in dolgo, umetelno zavezlano pentljo pod vratom. Poleg njega je stal črno oblečen gospod, ki je držal v roki odprto knjigo, v rdeče usnje vezano; lepo, temno brado je imel in sive, globoko udrte oči, ki so strmele srepo izprašujoče. Obadva sta se molče poklonila. In ugledal je Lavrina, ki se je počasi in leno vzdignil z zofe.

„Saj sem vedel, da prideš!“ se je nasmehnil Lavrin in je iztegnil roko.

„Kako si vedel?“ je zajecljal Grivar, kakor da je slišal usodno besedo, ki odgrinja daljavo do poslednjega dne.

„Že takrat sem vedel, ko sem te srečal prvikrat“ se je smehljal Lavrin. „Pa že tudi prej, ko so povedali, da se vrneš v Ljubljano, trudni romar! Kam bi te nesla drugam, tvoja noga, ki išče, kje bi se spotaknila?“

In kakor da se je nenadoma domislil, je izpregovoril tise in z zelo resnim obrazom.

„Ampak vrni se pred polnočjo! Vrni se pred polnočjo!“

Grivarja je udarilo, da je prebledel.

„Odkod ti ... beseda? Odkod ... spoznanje?“

„Vrni se pred polnočjo!“ je ponovil Lavrin kakor ukazovaje in se je okrenil.

Grivarja je izpreletel mraz.

„Sedaj vem, da sem prišel ... po svojo vrv!“

In je sedel za mizo.

VI.

Gospa je držala senčnik nad svetilko.

„Ali bi luči?“

„Ne luči!“ so vzkliknili.

Spustila je senčnik, mrak je bil v izbi, obrazi so utonili. Grivarju je bilo, kakor da je zatisnil oči, da je sam v svojih sanjah.

Berite, Jerman!“ je ukazala gospa s tišjim glasom.

Olga se je sklonila preko mize, oprla je nanjo obadva komolca, izpod dlani so se svetile temne, v srce strmeče oči. Milena se je naslonila daleč na stol, komaj da se je iz teme svetila roka, ki je ležala na kolenu. Temnobradi gospod se je nagnil globoko pod senčnik, v levo djan je naslonil lice, v desnici je držal odprto knjigo. Čital je spočetka s tihim, zamolklim glasom, ki je čudoma rastel ter se širil, tako da naposled ni polnil le izbe, temveč tudi srca, trepetajoča v čudni grozi.

„Grobovi tulijo!
Šumé in tulijo razpokani
kot nenasitna žrela, zevajoča
v polnočni mrak ...Kaj hočete od nas?“

Ko je bila do konca govorjena in v srcih dopolnjena tragedija slovenske lepote, so molčali vsi.

„Ne več!“ je ukazala Milena.

„Vi ste tako živeli ... doživeli!“ je rekla gospa.

„Ne jaz!“ je nejevoljen odgovoril Grivar. „Ne jaz — premajhen sem bil! Kdor hoče, da je kondor, treba, da ima peroti ... večji ranjen kondor nego vrabec v zraku. Mi vsi smo vrabci, ranjeni vrabci — čemu jim vesoljno usmiljenje?“

Pogledala ga je; tudi v tem dolgem pogledu je bil spomin — ne tisti, ki plane kakor plamen proti nebu; tih spomin, ki se vzdrami ob rahlem klicu, trene s trepalnicami in gleda komaj zavedno v daljne, lepe sanje ... „Ali nisi ti, ki sem te videla nekoč? Ali je to še tvoj glas in tvoj obraz?“

„Ne v preteklost!“ je hlastno izpregovoril Grivar, kakor da bi odgovarjal skriti misli. „V prihodnost do konca!“

„Po križpotih!“ je smehljaje in počasi rekel Lavrin. Grivar je vzdignit glavo, videl je njegov pogled in je povesil oči.

Pa po križpotih!“ je vzkliknil. „Pa nalašč po križpotih! In po stranpotih! Samo dalje — ne v mlaki!“

„Pesem je čudovita!“ se je oglasil fant s črno pentljo.

„Kaj pesem!“ je vzrojil Grivar. „Ne gre za pesem; gre — za življenje in smrt! Pesem ali domača novica — enako je! Onadva sta napravila domačo novico, vsebina pa ni drugačna in tudi misel ne!“

„Katera dva?“ so vprašali.

Grivar se je vzdramil. Olga se je bila sklonila tako blizu do njega, da je čutil na roki dih njenih ust in da je vztrepetal, ko je ugledal nenadoma njene široko odprte oči.

„Dvoje ljudi se je utopilo!“ je jecljal. „Dvoje ... brezpomembnih ljudi!“

„Docela brezpomembnih!“ je rekel Lavrin in je gledal naravnost na Grivarja. „Pijanec in pijanka — Bog z njima!“

Gledal je naravnost na Grivarja — kakor da bi se grohotoma smejal.

„Rad bi odgovoril, rad bi me zadavil — pa še besede ne bos zinil“

Grivar je umaknil pogled in ni zinil besede ...

Milena se je okrenila do Lavrina.

„Sedaj berite, kar ste obljubili!“

Nekaj grenkega je seglo Grivarju v srce; skoraj je bil gnus.

„Čemu se je ozrla nanj s tistimi nemirnimi očmi, ki vidijo dalje, nego je bil Bog razprostrl svet? Blagoslov je tisti pogled — čemu njemu, nevrednemu, ta čisti blagoslov, ki je treba zanj izpovedi in božje milosti?“

Lepo in smehljaje se je vzdignil z zofe Lavrin in je potegnil iz suknje zvitek papirjev. Počasi je stopil do mize, sedel je poleg Milene, pogladil si je čelo. V svetli luči je bil njegov obraz še mehkejši in nežnejši, oči so se bleščale kakor rosne. V Grivarju je vzkipelo, sam ni vedel kaj.

„Poljubil bi ga, nato bi pljunil nanj — naravnost na tiste ustnice bi mu pljunil!“

Lavrin je čital z mehkim, blagozvenečim, skoraj presladkim glasom to-le čudno

zgodbo o grbcu.

Ko se je rodil, je bil tako droban in majhen, da bi ležal na dlani. Tete in botrinje so zajokale od bridkosti; zakaj očitno je bilo, da mu ni sojeno življenje. Kožo je imel tako gladko in belo. kakor je drugače nimajo novorojenci; najbolj čudno pa je bilo, dani ne zavekal ne zacvilil in da je pogledal tako bistro, ko je odprl oči, kakor da je bil v prvem hipu izpregledal. Pokazali so ga materi, mati ga je gledala dolgo nato se je nasmehnila in je smehljaje umrla.

Čudo božje, otrok pa je živel in krstili so ga za Vida. Še predno je izpregovoril in shodil, je bil že kralj. Kdor je prišel, se mu je poklonil; z globoko pobožnostjo so mu stregli, vsak glas njegov, če razločen ali nerazločen, v je bil ukaz. Zato ker je bil tako majhen in tako lep. Čudolep je bil namreč in zmerom lepši. Tenak, droban in bel, kakor mestno dekle, ki raste in doraste v senci. Oči, nekoliko poševno zarezane, so. gledale tiho izpod dolgih trepalnic, kakor v sanje iz sanj; roke je imel tako nežne, ozke, prozorne, kakor jih ne vidi človek niti na podobah svete Neže in kakor jih nima ženska, ki si jih umiva v blagodišečem olju. Ali za kralja in zapovednika ga je povzdignil smehljaj njegovih ustnic. Nikoli se ni smejal na glas, a smehljaj ni ugasnil nikoli. Kakor je bil otrok, je bila v tistem mirnem smehljaju zrelost starca in vse globoko spoznanje njegovo. Nikdo ni vedel, kaj je zapisano na teh lepih ustnicah: knjiga je bila odprta, pa ni bilo na svetu krščenega človeka, ki bi razbistril in razumel tiste črke. Če je bila tiha, nezavedna, naravnost nedolžna zlobnost, porojena iz mirne in naturne zavesti vsemogočnega kraljevanja, ali če je bila najnežnejša, preprosta, vseobsegajoča in neskončnega usmiljenja polna ljubezen — kdo bi spoznal! Spoznanja ni bilo, ampak bil je strah, tisti otroški strah pred nepoznanim in čudapolnim.

„Glej, poklonil sem se do pasu, ponižen hlapec stojim pred teboj, ti ukazuj — le milosten bodi, o kralj!“

Shodil je zgodaj, pa komaj je shodil, je stopal z ravnim, dolgim, pretihim. korakom — po mačje. Kakor opolnoči so se odprle duri in stal je na pragu, narahlo upognjen, bled, smehljajoč. Vzdignil je črne trepalnice, iztegnil bi belo roko in svetovi bi se pogrezali pred njim.

Živel pa je od vsega začetka v paradižu, kakor se je spodobilo zanj, vseukazujočega. Ko mu je bilo trinajst let, se mu je prvikrat udala ženska. To se je zgodilo tako-le: Izprehajal se je pod kostanji, pa mu pride nasproti mlada gospa, vsa v belo oblečena, sladka in šumeča. Ko je vzdignil trepalnice in ko se je nasmehnil, se ni ozrla v stran; zakaj otrok je bil. V njegovem srcu pa se je takrat razodelo: Glej., ženska! Komaj je padlo zagrinjalo izpred skrivnosti, se je dopolnilo vse: njegov pogled, njegov smehljaj je bil ukaz. Za roko sta se prijela, šla sta po tihi poti, pod kostanji. Manjši je bil od nje in ker je hodil upognjen, ji je segal s čelom komaj do rame. Molčala sta vso pot. Ena sama beseda — in čar bi bil ugasnil, razšla bi se bila brez pozdrava in slovesa. Trepetala je, dvoje rdečih peg je bilo na licih, šla je z drobnimi, hitrimi koraki, v omotici in strahu; kakor roke na hrbtu zvezane, v sivi pepelnični halji, neznanim grozam nasproti, v srcu neznano sladkost. Tiho, mirno je stopal Vid ob njeni strani, smehljal se je in je gledal v tla ... Po širokih stopnicah, sta šla, s preprogo pregrnjenih; dvoje senc — nikdo ni slišal njunih korakov. In sta prišla v mračno izbo, tako blagodišečo, da srce ni več spoznavalo, ne več solnčno čutilo — kakor da bi zatisnilo oči in zasanjalo radovoljno v greh in paradiž. Okno je bilo zagrnjeno od vrha do tal; rože so dišale in vabile od vsepovsod; na postelji, na divanu, na tleh so ležale, gledale so nanju in bilo je, da ljubijo same, dihajo pritajeno, težko v veliki sladkosti ... Takrat sta se spogledala ...

„Alma!“

Begala je preko izbe, od okna do duri, od duri do postelje, obraz od groze spačen, gole roke na prsih trepetajoče, oči strmeče v smrt. Pobrala je rožo, ki je bila padla na tla.

„Na ... shrani jo ... na, vzemi, otrok ... o moj Bog, majka moja ... hiti sedaj, tod hiti ... na, duri so odprte ... ne pozabi rože ...“

„Alma!“

„Kaj stojiš?“

Vid je stal in je strmel. Ko je potrkalo na duri, je počasi izpustil njen pas in se je začudil. Gledal je njen strah, ni se ganil in ni rekel besede; rahla rdečica se je bila prikazala na njegovih sencih.

„Odprite!“ je rekel Vid tiho in mehko.

Šla je v omotici in je odprla. Črno oblečen, gladko obrit gospod je stal na pragu in je privzdignil obrvi. Trepetala je in se je trepetaje smehljala, govorila je hlastno in jecljaje.

„Na ... otrok je prišel z mano, lep otrok ... rožo sem mu dala ... pozdravil te bo ... tudi ti ga pozdravi!“

Vid je vstal počasi, šel je počasi in tiho mimo obeh in je nalahko nagnil glavo; ne strahu ne pomilovanja ni bilo v njegovem lepem smehljaju. V tistem trenotku je stopila preko izbe, omahnila je kakor v kolobarja in je padla na preprogo ...

Pripetilo se je, da je srečal študenta, ki je šel s tako lepim dekletom, kakor ga Vid še ni bil ugledal do tistega večera. Bela in drobna in tanka je bila, da bi se je človek v svetem strahu ne dotaknil niti z mezincem; v obraz bi ji pogledal, tisti tihi, v daljave sanjajoči, in bi zastokal od bolesti in sladkega koprnenja in sram bi ga bilo greha in vseh nečistih misli. Tisti študent je imel velike, resne oči, dolgo, črno pentljo pod vratom in opeval je v vročih pesmih svojo ljubico. Vid je gledal za njima, spal ni vso dolgo noč, naslednji dan, ko se je mračilo, pa je prišel k njej.

Zastrmela je nanj, trepetala ni; oko je odzdravilo očesu, smehljaj se je zlil v smehljaj; sklonila je glavo in kralj je pokleknil pred. kraljico. Večer je bil, tolikih sladkosti poln, kakor se zvezdam še ni sanjalo o njem. Ampak kmalu so odpeli angeli svojo pesem, zakaj presladka je bila; in tretji večer je bilo Vidu v srce dolgčas.

„Ostani!“ je trepetala.

Vid se je začudil.

„Kaj bi?“

In komaj mu je bilo dolgčas in komaj se je začudil, je omahnil v izbo študent s kuštravimi lasmi in črno pentljo.

„Povedali so mi, smejali so se!“

„Čemu bi se ne smejali?“ je vprašal Vid. Izpregovoril je in objelo ga je okoli vratu dvoje trdih rok, pritisnilo mu obraz do črne pentlje. Vid je segel pod pas, sunil narahlo, študent je zdrknil na tla polagoma in mirno, kakor v težki dremavici in je zastrmel v strop z velikimi, belimi očmi. Na prsih se je prikazal tanek, rdeč curek, namakal je suknjo in je curljal počasi na gola tla. Nič nejevoljen ni bil Vid; ni se ozrl ne na študenta, ne na njo, s svilenim robcem si je za silo obrisal rdečo roko, nato je stopil proti durim.

„Ostani!“ je vzkliknila.

Odprl je dur

„Ostani!“

Skočila je prekd študenta, groza je bila v očeh in v besedi.

„Daj, da s teboj ... s teboj, s teboj!“

Trepetala je nad stopnicami, ko je odhajal brez slovesa ter odšel.

„Daj, da s teboj ...!“

Doma si je opral roke v dišeči vodi, izmil si je tudi čelo, ker je bila škropnila nanje drobna, rdeča kaplja. Skozi okno so sijale zvezde; gledal je nanje, kakor so trepetale vse bele in tihe; gledal je še daleč preko zvezd, v tisto čudežno sinjino, kjer sanjajo duše prerojenih; in sladko mu je bilo pri srcu ...

Imel pa je Vid prijatelja, služabnika. Stregel mu je iz same prečudne udanosti, plačilo bi mu bilo vbogajme in nezaslužen dar. Lep fant je bil, visok in plečat, v njegovih očeh pa Je bila plaha nedolžnost. Gledal je Vidovo smehljajoče gospodstvo, spremljal ga je na večernih potih, pa je rekel v svojem srcu: „Kako bi kralj drugače nego kraljeval?“

Zgodilo se je nekoč, da je stopil služabnik pred gospoda.

„Nevesto sem si izbral, gospod!“

Vid je ležal na divanu, ni se ganil in ni vzdignil trepalnic, komaj da je premaknil ustnice.

„Pokaži mi svojo nevesto!“

Služabnik je šel po nevesto, oblekel jo je v prazniško oblačilo in je stopil z njo pred gospoda. Počasi se je okrenil gospod, položil je roke na kolena, gledal je dolgo in smehljaje. Stala je pred njim, plaha in prazniška, kmetsko dekle pred izpovednikom. S smehljajočim veseljem se je zagledal Vid v njene ustnice, ki so bile visoko vzbočene in temnordeče.

„Lepo nevesto si izbral! — Pogrni mizo!“

Služabnik je pogrnil mizo, prinesel je jedi in pijače in jima je stregel do noči. Obadva sta bila vesela, nevesta se je smejala in je gorela v obraz, Vid ji je božal roke in lica.

Ko se je znočilo, je ukazal Vid služabniku:

„Prižgi sveče na lestencu; vse prižgi!“

Nato mu je še ukazal:

„Pojdi, zapri duri in stoj pred njimi!“

Kakor mu je gospod ukazal, tako je služabnik storil.

Žvenket kozarcev je utihnil; ko je zasvetila zarja, so utihnili tudi poljubi ...

Vid je odprl duri — glej, tam je visel služabnik in se ni več ganil; oči so bile široko odprte in so strmele kakor v neznano čudo.

„Kaj pa se mu je pripetilo?“ se je začudil Vid.

Tako je doživel lepih in prijetnih zgodb toliko število, kolikor je doživel dni. Njegova pot je bila veselo zmagoslavje; tenak in upognjen, kakor je bil, je hodil po kraljevsko: šel je v samem solncu, ves ovenčan, po cesti, z rožami posuti; ni gledal v tla, pa se ni spotaknil; ni iskal poti, pa ni zašel; in na obeh straneh špalir: kolena v travi, glave na prsih.

Kakor je naglo kraljeval, tako je naglo dokraljeval. Natanko ob pravem času. Zakaj tisti dan, ko je prebledel ter legel na posteljo, so preštevali poslednje cekine: oče, troje ujcev in troje tet, dvanajstero sorodnikov in dvanajstero prijateljev ter triintrideset zidov. Ostalo jim je za veličasten pogreb in za. spodobno žalovanje.

Vid je ležal. Vsa hiša je bila polna ljudi, ali glasu ni bilo, ne koraka. Bledi so bili obrazi, oko se je balo očesa, O mraku je bilo, ko je Vid začutil, da mu je dihnil v lica mraz.

„Više posteljite zglavje!“ je ukazal. „Kaj ste mi položili pod pleča?“

Pa komaj je izpregovoril, pa še predno so prihiteli, se mu je obraz prečudno izpremenil. Kar je bilo kraljevskega na njem, je mahoma izginilo — nekdo je potegnil zastor stran in zarezala se je gola čeljust. Vid se je ozrl naokoli z belim očesom, da so vztrepetali ter se pokrižali; nato se je zasmejal grohotoma, da se je stresla izba, in je umrl.

Imel je namreč grbo, prav navadno, pošteno grbo; in začutil jo je natanko ob pravem času — drugače bi ne bilo s kraljevanjem nič ...

To je vsa zgodba o grbcu.

— — — — — — — — — — — — — —

Ko je Lavrin umolknil, je vstala gospa vsa osupla,

kakor v strahu.

„Ampak ... čemu to? Čemu ta grozota?“ Vsi so gledali nanj; Lavrin je smehljaje molčal, kakor da bi ga sladko božali tisti vprašujoči, nemirni, plahi pogledi.

„Vsakdanja reč!“ se je ozrl naravnost na Mileno. „Nakratko sem rekel, kar se po navadi vrši nadolgo. Kralj je, kdor ne ve, da je suženj. Spoznaj ob rojstvu, da si grbec, pa boš ceste pometal do konca dni!“

„Lažeš!“ je vzkliknil Grivar. „Drugače si mislil! Ubijaj, če sam ne sodiš, da si ubijalec — to je bila tvoja beseda! Presestuj, če ti prešestovanje ni greh! Bodi zlodej, če se ne vidiš v ogledalu! Med pleča si dal vest in grbo si jo krstil — dokler je ne občutiš, bodi kralj! Ampak ti ... ti lažeš, da je ne občutiš ...zlagano je tvoje kraljevanje!“

Začudeni so se ozrli nanj, Lavrin pa je narahlo skomizgnil z rameni.

„Ni napak! ... Sploh pa je stvar taka: glej podobo, kakor so ti ustvarjene oči, in se ne brigaj za umetnika!“

Milena je objela koleno z rokami in se je sklonila globoko.

„To je — mrzla povest!“ je izpregovorila hitro in sunkoma. „Kakor da jo je izmislil hudoben človek ...“

Umolknila je in se je ozrla v stran.

Jerman si je pogladil temno brado.

„Ne hudoben človek, temveč v mlad! Poznam nekoga, ki je bil v mladih letih Cingiskan, pa je dandanes pošten in zmeren človek.“

Govoril je počasi, z natankim in trdim naglasom; zakaj ukvarjal se je s politiko.

„Tam ste povedali tisto, kar so povedali že mnogokdaj; tisti Cingiskan je modroval celo v krčmi na tako sorto. Živi, kakor je ukaz v tebi samem, da živiš! Nikar ne poznaj svoje grbe; in če jo poznaš, je ne priznaj! Če je drugi ne opazijo — toliko bolje! Dokler je ne opazijo, dokler hodiš pokoncu, ubijaj smehljaje: ne boj se, brate!“

„To je nasilnost!“ je nenadoma, ves prestrašen in užaljen, zaklical iz temnega kota kuštravi, blagooki fant, ki je molčal ves večer.

„Nič drugače!“ se je zadovoljen ozrl Jerman. „Nasilnost mladosti! Da je Vid kakorkoli mogel, bil bi iz samega dolgega časa zapalil zemljo ter jo gorečo treščil v vesoljnost. — Po mojih mislih ravnajo sivobrade in zmerne stranke čisto pravilno, da ne dado volilne pravice fantom pod štiriindvajsetim letom. Kar jih je šolanih, bi ne volili ne ne napredno, ne radikalno, ne socijalnodemokratsko, temveč volili bi — vrag vedi, kako! Volili bi Čingiskana! ... Ampak kmalu po štiriindvajsetem letu so večjidel že suplenti, koncipijenti in sekundariji; nevarnost je pri kraju ...“

Olga je slonela s komolci na mizi, lica v dlaneh, temne oči široko odprte.

„Da bi zapalil zemljo in jo treščil gorečo v vesoljnost?“

„Zapalil bi jo!“ se je nasmehnil Lavrin in oči so se mu tiho zasvetile pod trepalnicami.

„Kolika gnusoba!“ je izpreletelo Grivarja. „Iztegnil je roke proti njej, razkrečil dolge prste; ampak ... Bog ne bo hotel!“

Mladi študent je gledal nemirno in je izpregovoril jecljaje; poznalo se mu je na glasu in na zardelem obrazu, da je hotel reči nekaj popolnoma drugega, nego je rekel — nekaj lepega in mehkega, da bi se Olga s toplim smehljajem ozrla nanj.

„Ne tako ... ne sme biti! Kje je srce ... pa kje je ljubezen? Na srce ste pozabili vsi ... na srce niste mislili!“

Z nasmeškom, napol pomilovalno so pogledali nanj, on pa je zardel, povesil je oči in je umolknil.

„Resnično!“ se je razveselil Grivar. „On je odprl duri, on je razodel skrivnost! Na srce niste mislili — to je vse! O ti moj mladi fant, kako boš trpel, kako boš še nosil trnjevo krono! Na obrazu se ti pozna, na očeh, ki gledajo, — kakor sem gledal sam ...“

Olga je počasi vzdignila glavo iz dlani in je pogledala vsa začudena. Gospa je z urnim korakom stopila k mizi in je snela senčnik s svetilke.

„Ne teh besed!“ je prosila, ne ukazala. „Kam ste zašli, otroci?“

Na vse obraze je posijala trda luč — in mahoma so izginile vse skrite misli, ki so se že prikazovale tiho v očeh, na ustnicah, na licih. In kakor da jih je bilo sram, so molčali vsi, še oko ni več poznalo očesa.

Lavrin je vstal, stopil k Grivarju in mu je smehljaje ponudil roko.

„Kakor Judež se smeje — Judež je v njegovih očeh!“ je rekel Grivar v svojem srcu in ni sprejel pozdrava.

„Pa bodi, kakor misliš!“ je skomizgnil Lavrin in je namršil obrvi. Stopil je tik predenj in je govoril tise.

„Le to sem ti hotel reči ... potrpi! V ekstazi si nocoj, bolan do konca, da sam ne veš ... potrpi! Treseš se ... od daleč ti vidim kolena ... in z obema rokama si držal kozarec ... Le še to besedo: pojdi z menoj, pojdi še pred menoj! ... Dolgo si hodil, truden si ... lezi v posteljo in počivaj tri dni in tri noči, da boš bistro videl in varno hodil — sedaj vidiš strahove in se opotekaš!“

Napol se je Grivar čudil, napol je bil srdit. Naglo je hotel odgovoriti, pa se je premislil; zamahnil je z roko in se je okrenil.

Lavrin se je poklonil vsej družbi.

„Čemu odhajate?“ je vprašala gospa; obžalovanje pa je bilo tako hladno, da se je Lavrin nasmehnil.

„Mudi se mi! Tako opravilo imam še nocoj, da se Bog usmili mene in drugih. — Ampak s tisto zgodbo je tako, da ima vsak svojo grbo med pleči in da je nikoli ne spozna do dobrega — sebi na srečo, drugim na žalost. — Lahko noč!“

Se predno je prišel do duri, je pozvonilo.

„Vera!“ je vzkliknila Milena in je vstala.

Pred pragom, v polumračni prednji izbi se je prikazala drobna, črno oblečena ženska; prišla je tiha in plaha, kakor proseča. Na vseh obrazih pa je bilo nenadoma kakor žarek iz nebes — kar je bilo hudega v očeh, je ugasnilo.

„Vera!“

Manjša in drobnejša je bila od Olge; lasje so bili gladko počesani ob belih, ozkih licih, oči so gledale nemirno, kakor da se boje nečesa temnega — od koderkoli.

Lavrin je šel počasi mimo nje, ona se je umaknila kakor v strahu, celo roke je pritisnila k životu. Ko se je na pragu okrenil ter se poklonil, je bil njegov obraz ves teman. Molče se je poslovil, Vere ni ne pogledal, ne pozdravil. Jerman je gledal za njim; in v tistem pogledu, v tistih sivih, udrtih očeh se je kakor izza oblaka zasvetilo sovraštvo in zaničevanje.

Okrenil se je do Grivarja.

„Vedel je, kaj je govoril; vsi mi drugi smo lagali ... le on ni lagal ... Glejte, za njim se je ozrla, pa se ji je kri prikazala v očesu ... Neko noč, gospod Grivar ... on še sam ne ve, kako čudno je, da živi še dalje od tiste noči ...“

Kakor da je začul svoj glas in ugledal svoj obraz, se je pogladil preko čela in je umolknil. „Pozdravljena, Vera!“

Ko ji je ponudil desnico, se je sklonila njena glava tako nizko, kakor da so hotele trepetajoče ustnice poljubiti njegovo roko.

„Nelepa misel je bila v izbi!“ je rekel študent Olgi. Pogledala ga je, kakor da ni razumela besed; njen pogled je bil zamišljen in zlovoljen.

„Čemu pa nosite to neumno, dolgo pentljo ... kaj vas nič ni sram? ...“

„Nelepa misel je bila v izbi!“ je izpreletelo Grivarja v prav tistem trenotku. „Nelepa misel ... klic iz gozda ... Bolan da sem, je rekel, in resnično sem bolan ...Zgodi se karkoli ... oči bom zatisnil, pa se zgodi karkoli! ...“

In takrat, ko je bil sam, mu je bilo pri srcu, da bi se okrenil k steni ter se pokrižal.

VII.

Grivar je bil sam.

Svetilka, globoko zasenčena, je gorela v prednji izbi na klavirju; pred njim je sedela Vera. Grivar je videl samo njen sklonjeni obraz; svetal je bil in ves prosojen. Olga in Milena, dvoje mirnih temnih senc, sta stali ob pragu. En sam žarek rumene svetlobe je bil razpet preko mize, iskril se je na steklenici ter odseval na steno — naravnost na prt svete Veronike.

Sam je bil do dna srca, še predno se je oglasil prvi plahi zvok pod Verinim prstom. Ko je zapela pesem o ljubezni ter se vzdignila visoko, so šle njegove misli z njo.

Dvoje temnih senc je stalo ob pragu; oko bi ne razločilo oblik, ali srce jih je razločilo; vse od las, temno kipečih ob čelu, mimo tihe, v svetlobi trepetajoče oble belih lic do rahlo upognjenega vrata in do telesa ..., ki bi ga sanjalo oko v zadnjih vročih sanjah, zato da bi se ne odprlo nikoli več ... Visoko se je vzdignila pesem, vse njegovo hrepenenje je šlo znjo. En sam zvok je bila živa zgodba, en akord je bil dan življenja; ni se ganil, pa je preromal daljno pot ...

Tako je — vsa ta žalost naj se v molu dopolni! Dejal je, da sem bolan: pozdravljena, bolezen, in blagoslovljena! Kaj pa je bilo do te ure, kaj pa se je vršilo z menoj? Pravijo, da sem trpel, da sem si do kraja utrudil noge in srce, tako da sem zdaj ob tem poznem večeru na nogah in na srcu hrom. In tudi pravijo, da me je to trpljenje napravilo grenkobnega sanjača, ki ne zna več ne krščansko misliti ne govoriti, temveč ali preklinja ali blagruje. In da je torej zafračkano vsako usmiljenje z menoj, ker nobenega upanja ni več, da bi se vrnil, odkoder sem bil prišel ... Bog vedi, morda je vse to gola resnica in bistra pamet. Ampak ko bi vedeli učenjaki, kako malo mi je treba usmiljenja, bi mi ga ponujali polne korce! Po strani gledajo name, romarja, ki se opotekam ob palici, in zibljejo debelo glavo: Kaj bi ta s cekinom? Zapil bi ga in bi romal dalje, kakof je! ... O, romar pa gleda v solnce in se smeje in gre dalje. Kaj bi mu naši cekini, ko je solnce njegovo?

Vse, kar je bilo, kar se je v temi vršilo od prvega dne do slavnega konca — ni bilo trpljenje. Glad je bil pred kraljevsko večerjo! Samo nespametno je bilo, da mi ta resnica ni bila prej razodeta. Prijetno bi bilo, če bi hodil skozi noč, po trnju in kamenju, in bi videl od daleč veselo svetlo zarjo; ne čutij bi kamenja, ne trnja, in noč bi mi bila jasen dan. Šel bi, kakor so kristjani hodili v smrt: to malo trohico trpljenja použijem, to drobno kapljico bolesti izpijem — in nato večno življenje! Do kolen bi bil ranjen, truden do krvi, srce pa bi bilo polno veselja in bi v bolečini prepevalo ... O, tako pa so bile slepe moje oči in niso videle ničesar, nevedno je bilo srce in ni slutilo ničesar! Skozi strahoto neskončnih noči sem šel, da bi se izčistil za paradiž, pa sem vzdihoval in jokal! ... Tudi vzdihovanj“ je bilo potrebno — odkod drugače zasluženje? Da je bilo srce polno prej, kako bi ga zdaj napolnil? Da je bil svetel dan poprej, kam bi sijalo to pozno solnce?

Blagoslovljeno trpljenje — blagoslovljeno za paradiž! Blagoslovljen trud — blagoslovljen za obilno plačilo! ...

Že ni govoril samo s srcem; ustnice so se smehljale in so se premikale, kakor so hitele misli iz vročih sanj. Samo še tisto oblo belih lic je videl, samo še tisto gibko telo, ob pragu sloneče; sanje, s pesmijo k nebesom kipeče, so zastirale oko; in oko je gledalo jasneje nego kdaj poprej. Moralo se je dovršiti vse, kar je bilo od milostno-nemile sodbe določeno.

* * *

Ne vidim te in vem, da si ob moji desni strani. Kdo si? Ob prvi uri sem te spoznal in sem zavriskal v svojem srcu. Roža, ki si vzcvetela v moji pozni jeseni, zato ker je bil vso dolgo pomlad in vse dolgo poletje pust in prazen moj vrt! — Tiho gre voz po cesarski cesti kakor po žametu. Noči se; čudosvetlo je nebo.

— „Zvezd je premalo; samo ena se je vžgala tam ...“

— „Bo nama Bog že tudi zvezd dodelil!“ — „Lune ne maram ... kakor da bi motila noč; z zvezdami pa mora biti vse zasuto, tako da kapljejo na zemljo ... zvezde molče!“ — In komaj si tako izpregovorila, so se vžigale zvezde druga za drugo in kmalu je bilo nebo tako posuto z njimi, da so kapale na zemljo, na voz, na naju, v najina srca. — „Glej — tam prvi kres!“ — Zableščalo se je v daljavi, iz temnega gozda; zableščalo se je na tej, na oni strani, v daljni daljavi, tik pred nama, v dolini, na višavi — glej, gozdovi gore, vsa noč gori! Silen, žareč, plapolajoč lok od svete Ane do Rožnika, od Preserja preko Borovnice in Vrhnike do Ljubljane ... Zemlja gori, zvezde so jo zapalile! O, in na tvojih licih odseva ogenj, blesk iz tvojih oči ... o, in iz mojega srca odseva ogenj, blesk iz mojega upanja, luč izpolnjenih sanj! ... Vse se je razžarilo za menoj in pred menoj — zdaj vem, kdo si! Solnce, ki mi ni sijalo in ki mi je bilo obljubljeno od vekomaj, je vzplamtelo iz noči ...

Voz je nenadoma zavil v tišino, v senco; med temnim drevjem je ugasnila cesta. Črni gozdovi so vzrastli nenadoma pred nama, tako blizu, da bi se jih z roko dotaknila; iz neba, iz gorečega, jih je krepko izsekala mogočna roka. Ti si pokazala nanje; tik pred mojim obrazom je na tvoji zagoreli roki zasijala nebeška noč; v gostih žarkih je lila svetloba izza vejevja.

— „Rajša imam tišino, senco, nego žarko luč; lepše je tukaj!“ — Voz je šel tiho kakor čoln po večernem jezeru. Ne besede več, ne glasne misli! Srce, nasmehni se, utihni, zaspi v sladkosti! Kaj treba izpraševanja, kaj treba, da bi hodile po cesti prazniško oblečene misli, da bi se srečavale in pozdravljale! Glej, srce: sram te bodi te svetle noči, teh črnih gozdov, teh belih zvezd! Zaslužilo nisi tega praznika — uživaj ga in molči! ... O, nisi ga zaslužilo! Malodušno si se treslo pred samo mislijo, da bi se kdaj zgodilo, kar se je v tej uri dopolnilo do vrha!

Dopolnilo se je, da zdaj veš: njena roka ti ni nič dalje, nego je življenje daleč grobu: dosežeš jo! Pa še se je dopolnilo: njene ustnice ti niso nič dalje, nego je koprnenje daleč obupu: dosežeš jih! In še nazadnje se je dopolnilo: nič ni dalje njena duša tvoji, nego so daleč nebesa grehu: dosežeš jo! ...

Sij na naju, usmiljeno nebo! Dopolni se, kar je bilo porojeno v teh svetih sanjah! Pa če se ne dopolni — vsaj ta čistost ostani, v jutranjem upanju okopana, v jutranje solnce strmeča! ...

Na glasni cesti se je ustavil voz; obleka je zašumela, zazibal se je širok slamnik. „Z Bogom!“ „Z Bogom!“

Ne roke, ne pogleda. — Žarko so sijale zvezde, vse so me pozdravljale.

Ali sem res doživel tisti večer? Doživel sem ga od začetka do konca — kako bi drugače bil v mojem srcu? ...

Prišel sem ves truden, veliko bridkosti sem nosil s seboj. Ko sem šel ob jezeru, sanjajočem v mraku pod svetlo nočjo, sem spoznal v sladki bolečini, kam drži cesta; in da je vsak korak storjen za zmerom, da se vzdigne za njim stena do neba in ni več poti nazaj. Rekli so, da je človeku prečudno blago in prijetno, predno izgine v valovih — odprt mu je paradiž še pred smrtjo. Tudi jaz sem občutil tisto sladkost in sem videl paradiž.

Ko sem prišel na verando, so mi bile noge tako težke, kakor da sem romal tri dni in tri noči, preromal troje dežela. Topel je bil večer, meni pa je bilo mraz. Vsi so bili tam; ona je slonela ob ograji, vsa bela; obraz pa je bil teman, samo oči sem razločil v mraku; razločil sem jih, ker so gledale name in ker so ob tisti uri vse razumele.

Ne vem, o čem so govorili, kaj so pripovedovali; poslušal sem, slišal nisem. Tam spodaj je ležalo jezero, vse temno; daleč ob obali so se svetile luči v dolgem loku. Nebo se mi je zdelo tako blizu, da bi skoraj z roko dosegel zvezde; in zvezde so v veličastni, žarki procesiji romale — Bog vedi kam; jasne so bile in vesele, romale so pač v sama sveta nebesa ... Glej, nesrečnico, izgubljenko! Padla je iz svete procesije, naravnost v jezero je padla; srebrno je zaškropilo, zaiskrilo se v temni vodi in je ugasnilo ...

„Zvezda se je utrnila!“

Vsi so se ozrli — nihče je ni videl, potopljena je bila, izgubljena brez sledu; le moje oči so jo videle, le moja misel jo je spremila na poslednjo žalostno pot.

Ona se je okrenila, zastrmela je v nebo; mirno so romale zvezde, gledale so nanjo, odsevale v belini njenih oči. Z usmiljenim smehljajem se je ozrla name.

„Kaj se je utrnila samo vam?“

Govorili so dalje; glasovi pa so bili tišji, zakaj nebo je bilo bližje in svetlejše, zganilo se je zagrinjalo pred neskončnostjo. Težko mi je bilo in sladko — smrt je bila blizu, še bližja so bila nebesa ...

Glej tam, glej tam! Sunkoma se je izluščila iz srede svetle ceste, spustila se v bleščečem loku naravnost v jezero. Ugasnila je — mirno in tiho je romala procesija svojo žarko pot ...

„Zvezda se je utrnila!“

Kriknilo je iz srca, razleglo se kakor spomin od onkraj zvezd.

Vsi so se ozrli, nihče je ni videl; le moja bratovska misel jo je spremila do groba.

„Samo vam se je utrnila!“

Takrat sem videl njene oči in tam sem bral, da so se vse spoznale in vse razumele; zablisnilo se je in besede so bile v tistih velikih očeh tako razločno zapisane, da sem jih bral sredi noči, kakor da bi bral povesti, ki si jih šepečejo zvezde na nebu ...

Spoznala si, pred teboj stojim, pa bodi sodba tvoja! Če milost ali če nemilost — trpljenje ne bo nič manjše, nič drugačen ne bo zadnji korak. Naj se utrne zvezda kjerkoli in kamorkoli, pa naj bo v smrti svetlejša od solnca samega konec je noč! ...

Nič več nismo govorili; in če so govorili, nisem oslišal njih besed. V mojem srcu je bila tista sveta, brezmadežna, velika radost, kakor sem jo občutil takrat, ko sem bil še kristjan in sem klečal pred oltarjem, da bi sprejel prvo sveto obhajilo; in prav tisti strah nevrednega, pregrešnega, ki je s prašnimi čevlji stopil pred Boga ...

Če sem slab, Ti me napravi močnega; če sem žalosten, Ti me tolaži; če sem omadeževan, Ti me očisti!

Kam, sanje? Z jadrnim vozom, naprej, solncu nasproti! ...

Hitro ljubiti, hitro misliti, hitro živeti! Če postane „voz za en sam hip, če utihne veter za en sam hip — smrt pred teboj! Hitro dalje, ne izpusti vajeti, ne odpočivaj si nič; ne glej na pot in ne vprašaj, kam! ...

Oči, nič ne glejte več; pamet, ne misli več! Z natisnjenimi očmi, vdan do brezmiselnosti in do toposti — naprej! ...

V hrib gre voz, skozi toplo večerno poletno pokrajino; bele hiše naju pozdravljajo izza vrtov, z oken rdeči gorenjski nageljni; od žarečega neba lije luč na planine in planine se smehljajo nama, ki v senci sanjava lepše solnce, nego ga je kdaj videla temna zemlja ... O, tudi ti sanjaš, prav tja gledajo tvoje oči kakor moje! O, približale so se mi tvoje misli, na skrivaj se pogovarjajo z mojimi! ... Gore so, temne in silne vzkipele v noč; nebo je bilo svetlejše; kar je zvezd na njem, vse so sijale nama ... Kakor si je otrok mislil: še ta ovinek, še ta korak in nato bo vse dobro in bodo vsa nebesa izpolnjena; tako sem sklenil: Kadar se pod klancem, tam za hribom, prikaže jezero, takrat izpregovori, vse razodeni; takrat naj misli, ki željne čakajo pred durmi, stopijo v ta sveti hram! ...

Glej tam, Blejsko jezero! Nikoli ga nisem videl, da bi se bilo tako zableščalo pod zvezdami! Nama na slavo in čast se je zableščalo, naju je pozdravilo, naju in mojo ljubezen! ...

Zdaj, beseda, ljubezniva služabnica moja, pokaži, da te poznam! Razodeni, kar je molčalo v srcu, dokler ga ni do roba napolnilo s sladkostjo in hrepenenjem! ... Beseda je šla, odprla je duri in misel se je pozdravila z mislijo; prej mrak, plaho šepetanje v mraku — zdaj dan, glasen aleluja v solncu ... V nebo sem gledal, ne na desno stran, pa sem videl tvoj obraz, kakor da je odseval med zvezdami. Vsa bela lica, oči temne, v daljavo zamišljene, ustnice tiho smehljajoče ... Ali je kipelo iz srca vroče in koprneče, ali je jecljalo, ihtelo in trepetalo — njene oči, v daljavo zamišljene, so razumele, njene smehljajoče ustnice so razumele. Odgovor, tih in blag, je bil v pogledu in v smehljaju. Sklonil sem se.

Naprej, voz, naprej! Naprej v pojoči, zvoneči lesk te blagoslovljene noči! Brez konca in brez cilja naprej! Bridkost je bila trenotek, sreča bodi večnost! ...

Jezero naju je pozdravilo v lica, čutila sva dih njegov. In iz čiste, pod zvezdami se bleščeče globine so naju smehljaje pozdravljali tisti, ki leže na dnu ...

* * *

Iz čudnih sanj se je predramil Grivar. Ozrl se je začuden in je videl, da ni več sam. Pesem o ljubezni je utihnila, senci ob durih sta se zganili. Tik pred seboj je ugledal obraz, ki mu je bil čisto neznan.

„Kam ste mislili, kam hrepeneli? Rekla sem vam tako besedo, da me je bilo sram; odgovorili niste!“

Iz druge sobe se je zasmejal glas.

„Pa zaigrajte valček!“

Vesela poskočnica je pljusknila Grivarju v lice.

„Čemu to?“ je vzkliknil.

„Čemu ne tega?“ je Vprašala gospa, ki je sedela pred njim in ki jo je komaj videl. Pogledal ji je v obraz, spoznal jo je in se je ves prestrašil.

„Čemu ne glasne radosti?“ je vprašala in mu je gledala naravnost v oči, s pogledom, ki je bila preteklost v njem in koprneč spomin po davni sladkosti. „Zakaj bi ne zamenjal človek vesele poskočnice za tisto tiho vzdihovanje? Ni več mogoče, da bi bila resnica, kar je bilo nekoč otroško hrepenenje — pa bodi vsaj sladak spomin ... Snoči sem mislila na tiste čase; dolgo v noč; in vse drugačni so zdaj pred menoj. Takrat nisem čutila hrepenenja .... tistega hrepenenja ... po daljni lepoti, nikoli dosegljivi; zdaj ga čutim in vem, da je tudi takrat bilo ... in da se ni izpolnilo ...“

„Kam te besede?“ je osupel odgovarjal Grivar. „Čemu zdaj v preteklost, kaj bi z njo, ko je prihodnost tako blizu? Kaj bi s spominom, ko je sedanjost tako lepa?“

Gospa mu je strmela v obraz in je molčala.

„Nič več v preteklost, nikoli več! Kar se je neslavno vršilo, se je slavno dokončalo. Kar je iz bolesti zakoprnelo, se je izpolnilo v neizmerni radosti. Kaj bi gledal v tisto noč, ko je že solnčno jutro; kaj bi si otiral lice, ko solz že zdavnaj ni?“

Gospa je zardela.

„Ne razumem. Kakor ste vprašali, vprašam jaz: Kam te besede?“

Grivar je posegel po časi in je pil tako nerodno, da se mu je razlival čaj po telovniku. V čelo in v senca je zardel, lica pa so bila tako zamolklo bleda, kakor lica umirajočega.

„Nisem čisto zdrav, gospa, nisem čisto zdrav; že tisti, ki je šel, je rekel, da sem bolan. In. zato sem morda govoril same neumnosti, od začetka do konca. Ampak kako bi bila beseda pametna, če je srce nespametno in če je tako veselo, da ne misli na laž in na pretvarjanje? ... Nič spomina — kako bi gledal nazaj, ko je paradiž pred menoj? ... Ne vem, če gledam z očmi ... če ne gledam samo s srcem ... samo s hrepenenjem ... ampak kar vidim, je paradiž, ki mi je zaradi trpljenja bil obljubljen od vekomaj ...“

Sklonila je glavo, da bi mu videla natanko v oči.

„Zares ste bolni ... ali pa ste zelo nesrečni!“

„Nesrečen; ob tej uri?“ je vzkliknil Grivar in se je nasmehnil; to je bil smehljaj umirajočega.

Vstal je počasi, skoraj je omahnil, oprl se je z roko ob stol.

„Milostiva ... jaz ...“

Duri iz spalnice so se odprle, na pragu se je prikazala Milka; Črni, kuštravi lasje so viseli čez objokani obraz.

„Mama ... ne morem spati!“

Gospa je pohitela k njej, vzdignila jo je v naročje in jo je nesla v spalnico, Kakor skozi gosto mreno je pogledal Grivar za njo; ves drugačen, ves star je bil njen obraz. Za eno samo uro je bila zasijala preteklost na njem in je ugasnila brez spomina; srce se je vzdramilo iz spomladanskih sanj in je bilo toliko bolj pusto in jesensko.

Valček je utihnil; vesel smeh se je oglasil v drugi izbi, med durmi se je zasvetila luč.

„Pa bodi, kakor bodi!“ je pomislil Grivar in je stopil proti pragu. Komaj je spoznal ljudi, ki so stali pred njim. Njen obraz je videl, naravnost nanj je gledal; in zdelo se mu je, da so še zdaj vse zvezde na njem, vse svetle zvezde v njenih očeh, v temnih laseh, na senca počesanih.

„Pomislite, gospod Grivar, pomislite!“ je rekla; govorila je njemu, pa je tako gledala nanj, kakor da ga ne vidi in ne pozna. „Pomislite, kaj je povedala Vera — ko je igrala valček, je povedala! Saj je žalostno, ampak človek se smeje, zato, ker je človek hudoben ... Ali ste poznali gospodično Rozalijo? Kako bi jo poznali, ko je nobeden izmed nas ne pozna! ... Ta Rozalija je idealna ženska ... visoko misli, umetnike ljubi in pesnike spoštuje in dnevnik piše. Zmerom je črno oblečena, čisto gladko, brez vsakih neumnosti in komedij. Bel obraz ima, popolnoma bel, dolg in ozek; oči pa ima velike in pobožne; in nikoli se ne smeje. Gospodična Rozalija je bila samo enkrat zaljubljena; idealno. Tisti, ki je bila zaljubljena vanj, pa je bil pritlikavec: grbast dvorski norec je bil. Ampak eleganten, resen in spodoben človek. Tudi on je pisat dnevnik, visoko je mislil in črno se je oblačil; celo verze je delal. Pa je bilo kmalu konec ljubezni; na čuden način je je bilo konec ... Glejte, idealna ljubezen je bila — gledala sta se, vzdihovala sta in sta molčala. Nekoč pa, ko sta se gledala, ko sta molčala in vzdihovala, je pojedel pritlikavec sedemintrideset češpljevih cmokov, naslonil se je in je umrl ... Zdaj visi njegova podoba v izbi gospodične Rozalije in več ni moškega na svetu, da bi ga pogledale njene oči ...“

Grivar je gledal in je poslušal in ni razumel ničesar.

„Konec banalnosti!“ je vzkliknil Jerman in obraz njegov je razodeval srd, izlit iz grenkobe in bridkosti. „Kolikor večja je lepota, toliko grša je, kadar pljuskne v blato!“

Grivar se je nasmehnil; slišal je besede, obraza pa ni videl.

„Zakaj bi se jezili, dragi gospod, zakaj bi se jezili? Včasih je tako, kakor ste rekli, včasih pa je narobe. Jaz, na priliko, sem do tega večera, kaj bi rekel, do te ure, prenašal bridkost, kakor je izmed nas še nobeden ni ne poznal, kaj šele okusil! In prenašal gnusobo, da bi vi vsi omahnili, če bi deveti njen del okusili! ...

Strmeli so nanj, molče so stali.

„Ja pa vam rečem: ni potreba, da bi se dovršila lepota v banalnosti ... dovrši naj se v sebi do paradiža! Kajti: če ni bilo potreba, da se vsa žalost in, ostudnost moja dovrši v sebi ... takorekoč v jarku ... kako bi bito potreba, da lepota sama izgreši svojo solnčno pot? Kar se tiče tistih sedemintridesetih cmokov — zakaj da bi ne bili estetični? In gospodična Rozalija se mi zdi ne samo za šalo, temveč popolnoma v resnici jako idealna ženska. Njegova podoba visi v njeni izbi, dasi je bil pojedel sedemintrideset češpljevih cmokov ...

Gledali so in so se smehljali.

„Gospod, gospod, saj je res tisto!“ je nenadoma vzkliknil golobradi študent in dolga kravata mu je vztrepetala. Olga se je ozrla nanj, čutil je njen rahli, tiho zasmehljivi nasmeh in je povesil Oči.

Grivar pa je govoril; nikogar ni videl in nikogar ni slišal; tudi ne Vere, ki je strmela nanj z bleščečimi očmi.

„Vsem, vsem blagim ljudem se bo tako izpolnilo .. t ne v banalnosti! Zdaj to globoko čutim, v tej uri, ki mi jo je Bog poslal za plačilo vsemu trpljenju, za povračilo vsemu izgubljenemu! ... Tudi tisti golobradi fant, ki sem ga videl med vami — ali je še med vami, ali še stoji pred menoj? — tudi tisti fant, idealen in nedolžen, kakor je, bo doživel vso gnusobo in vso bridkost, kakor sem jo doživel jaz, na vse zadnje pa bo dosegel slavo in zveličanje.“

„Slavo boste dosegli in zveličanje!“ je rekla Olga in se je ozrla na fanta; fant pa je prebledel, kakor da je bil za hip pogledal v grozo brez konca.

„Ne bo se izpolnilo v banalnosti — v lepoti se bo izpolnilo. Tudi Jermanu — kje sem ga videl, kdaj sem ga slišal, kdo je? — tudi njemu bo dodeljeno slavno zveličanje ...“

„Prepozno, prorok: v banalnosti se je izpolnilo!“o je vzkliknil Jerman; Vera je povesila glavo in je zatisnila oči; Grivar ga ni slišal.

„In tisti gospodični, ki je prepevaje spremljala moje misli o sreči in slavi — videl sem jo; kje je? — tisti gospodični, ki sanja s trudnimi očmi v samoto in brezupje, tudi njej bo vzkliknil dan kakor ljubezniv ukaz iz samih svetih nebes ...“

Vera mu je strmela v zakrvavele, motno žareče oči

„Najlepše solnce, ljudje božji, prijatelji mili, pa je zasijalo meni samemu! Nič mi ne zamerite, zakaj največ sem trpel izmed vas vseh! ... Nisem upal, nič nisem mislil ... prišlo je nenadoma, kakor blagoslov ... od besednika mojega, Kristusa samega ...“ Ko je stopil in omahnil, so se mu nehote in čista brez strahu umaknili za korak. Omahnil je, zgrudil se je na kolena, ali od slabosti, ali v brezmiselnem, v nebesa strmečem upanju.“

„Zdaj se je vse izpolnilo, Milena!“

Obstrmeliso, zasmejali so se naglas. Pogledali so vdrugič — obstrmeli so, zasmejali so se naglas. Olga je sedla na zofo, stisnila je lica v dlani, trepetala je in se je smehljala. Milena je stresla z glavo, da se je zazibala visoka frizura, zasmejala se je zvonko in je hitela v drugo izbo ...

Kakor da se je bil po dolgem spanju, po dolgih sanjah sunkoma vzdramil v mrzli ječi, ozrl se po sivih stenah z osteklelimi očmi, tako je vstal Grivar. Opotekel se je preko izbe z dolgim korakom — opotekel se je prav mimo ogledala. Tam pa je pogledal, zastrmel je in nato se je zasmejal krohotoma.

Videl je namreč v ogledalu dolgega človeka, žela malomarno oblečenega; ovratnik je bil na eni strani privihan, na drugi ne; kravata je visela na telovnik — vsa ohlapna obleka je smešno visela na grobih kosteh. Ampak obraz — ljudje božji, ampak obraz! Siv ali rumen, Bog vedi; kozav, koščen; takih obrazov nimajo umetniki; imajo jih pač tisti ljudje, ki jih razcapane in pijane pode ob nedeljah opoldne iz žganjarnic.

Zasmejal se je krohotoma in je vzkliknil, da se je razlegalo do spalnice.

„Grbec! Grbec! To je grbec, ki ni vedel, da je!“

Planil je na hodnik, nekdo pa je z dolgočasnim, skoro žalostnim glasom zaklical za njim.

„Gospod, vaš klobuk!“

Kakor slab igralec se je priklonil Grivar.

„Moj klobuk? Hvala, gospod, za moj klobuk! Lepa hvala, gospod! In če bo kdaj potreba, da vam napravim tako uslugo — z veseljem, gospod!“

Tako je šel.

VIII.

Pusta in tiha je bila noč, ko je stopil Grivar na cesto. Nikogar ni srečal; morda le videl ni nikogar. Govoril je naglas, kakor pijanec, ki so ga bili pognali iz krčme in ki z vnemo in resnobo nadaljuje grenko-visoki razgovor.

„Torej, ljuba duša, — ne v banalnosti! Ta lepota, ki se smeje sama svojemu veličastvu, da se Bog usmili, se ne bo dopolnila v banalnosti! Ves ta gnoj, ki sem ga bil natovoril pred svojo bajto, ne bo smrdel, temveč se bo čudežno izpremenil v zlatd, kadar namreč posije solnce nanj! Tako je, tako smo sklenili in določili! Ne vidimo grbe, torej je ni! Gnoju smo rekli zlato, pa bodi zlato! ... O bridkost, o sramota! Kaj je večje, ljuba duša: sramota ali bridkost? Zdaj, ko imamo časa in ko je prilika prijetna, premišljujmo in tehtajmo: Kaj je večje? ... In zraven še to preudarimo: kaj je boljše — ali da se obesimo takoj, brez nadaljnjih ceremonij, ali pa da uredimo takorekoč svoje zadeve, poplačamo svoje dolgove, se poslovimo, izpovemo in mazilimo, kakor se spodobi kristjanu in davkoplačevalcu, ter se šele na vse to obesimo? Oboje je uvaževanja vredno! ... O Kriste, moj Bog, tako bi se ne bilo smelo končati!“

Nenadoma mu je omahnila vsa moč, duše in krvi, kakor da je pljusknila na tla. Naslonil se je ob zid; cesta se je zibala pred njim, zibalo se je nebo, kakor silna svetla ladja.

„Ne tako, Kriste, moj Bog, ne tako! ... Potrpi, drugače sem mislil!“

Kakor da se je polagoma dramil iz burnih, groznih sanj.

„Vse drugače sem mislil! Daj, dodeli mi, da so bile vse samo hude sanje! Saj sem že velikokrat sanjal, tako da so mi zjutraj še solze gorele na licih — in sem se ozrl, začudil sem se in solnce je sijalo! Recimo zdaj, da je tudi tako — da tudi ni bilo nič!“

Stisnil je senca v obedve dlani in je zastokal.

„Saj niso bile sanje!“

Komaj je tako vzkliknil, je prihitel nekdo mimo njega, sunil ga je ob komolec in je kašljaje izginil v mrak. Grivar je pogledal za njim, videl je njegov dolgi“ upognjeni hrbet in se je silno prestrašil.

„Mikš! Dolgi Mikš! Jokavost!“

Nikogar ni bilo več, tudi koraki so utihnili.

„Pa kaj bi z Mikšem — umrl je; nanjo privezan“ je skočil v Ljubljanico! Prijetno in lepo smrt si je bil izmislil in zdaj je prišel, da me pozdravi ob tej poslednji uri! Zmerom je bil prijazen, celo po smrti se ni odvadil. Še pogledal me je, se mi zdi, in narahlo je pomignil z glavo, zamahnil z roko ...“ In obadva je videl pred seboj, kakor sta bila sentimentalna in pijana; videl je obadva, kakor sta roko v roki, zvezana okoli pasu, planila v Ljubljanico. In tako se je lepota njunih src, pa če je bila oškropljena od vrha do tal, na vse zadnje slavno razodela, sama v sebi dovršila.

„Mikš, dolgi Mikš, prikaži se! Razodeni, kako ti je bilo ob tisti uri!“

Poslušal je, slišal je le svoj hreščeči, spačeni glas, zamahnil je nejevoljen in je hitel v mesto. Še zgodaj je bilo, komaj enajst; iz krčem se je še svetilo, prepevali so pijani glasovi, ulice pa so bile puste in mirne.

Grivar je hitel, ker ga je bila obšla čudna želja, da bi nujno, nadolgo in čisto odkritosrčno govoril z Bogomilom Majerjem, gobezdalom. Ni bila samo želja; globoka potreba je bila in trdna zavest, da je tam, natanko pri Bogomilu Majerju, razodetje vseh skrivnosti; in da se bo tam nenadoma vse razjasnilo in izčistilo, kar leži zdaj na srcu temno in težko; ena sama čarovna beseda iz tistih gobezdavih ust — in vse uganke bodo rešene, odprla se bodo vrata v svobodo ...

Tako je romal od krčme do krčme; v najbolj umazani ga je zalotil. In hudo se mu je storilo pri srcu, ko ga je ugledal nekrščansko pijanega. Sedel je tam v družbi čudnih ljudi, kakor da jih je bil po jarkih nabral, in smejal se je krohotoma neotesanim krakovskim kvantam.

„O Bogomil!“ ga je žalosten pozdravil Grivar.

„Kaj ta jokavi Bo-ógomil?“ se je zasmejal Majer. „Prisédi! Jaz šele pijem, da se napijem, ti pa si od rojstva pijan — to je vsa skrivnost! Ogledalo sem! Poglejva se v ogledalo: kdo ima bolj rdeče oči, kdo bolj siva lica; in kdo je ves zanemarjen kakor Hamletova Hekuba? To razblstri ter pretakaj solze in morald na svoj račun!“

„Tolažbe sem te prišel prosit, ne krivih besed!“

„Že ko si na pragu stal, sem spoznal, da si prišel tolažbe prosit!“

Ljudje iz jarka so nenadoma silno zakričali; pesem je bila; izmed tistih lepih pesmi, ki imajo vsak večer drugačno besedilo in drugačno melodijo, kakot so pač pevci in kakor je vino.

Grivar se je sklonil k Majerju.

„Ne prepeval bi nocoj — stopiva drugam!“

Bogomil ga je pogledal po strani, pel je z grmečim glasom; ko je bila pesem pri kraju, je napravil klafterski požirek, nato pa je izpregovoril.

„Ali si bil tam nocoj?“

„Tam sem bil.“

„Torej je stvar taka: namesto da bi dalje živel, si hotel živeti še enkrat! ... Le tukaj govoriva o tej stvari; ne zmenijo se za naju; na spodobni cesti in v spodobni izbi pa bi se zmenili — in v samoto se mi noče! ... Še enkrat si hotel živeti; nazaj si strmel, namesto da bi gledal naprej! Seveda bi ti bilo pogodi, tudi jaz bi se ne branil — dvakrat živeti bi ne bilo napačno! Izbrisati, kar je bilo, treščiti za vekomaj v brezdanjo praznino — ej vraga, kdo bi tega ne storil? Ampak o takih rečeh človek le sanja, zato da mu je milo pri srcu in da si prežene čas! Zapomni si, uboga duša, in zapiši si pod ogledalo: ne pravi se, še enkrat živeti ali drugače ali nanovo; temveč pravi se, naprej živeti! In če misliš, da te je sram, in če misliš, da si preplah in preslab in da ti je zid zagradil pot — pa stori kakor tista dva prismojenca! Nazaj ne moreš, ljuba duša! ... To je moja modrost, če si vprašal zanjo!

Grivar je strmel predse; ko je sedel in pil, se ga je lotila globoka utrujenost, omotici dodobna.

„Grenka modrost! ... Torej ni, praviš, novega življenja?“

„Ni!“

„Torej praviš, da je treba gaziti to cesto naprej, z vsem bremenom, ki ga je naprtilo to klavrno življenje od rojstva do te strašne ure? In da človek ne more odvaliti bremena, ne da bi se zgrudil sam? Vso sramoto nositi, vso to grozno zavest izgrešenosti, nepotrebnosti in brezcilja! O prijatelj, kako bi hodil!“

Majer je namršil obrvi in se je ozrl nanj, ves zlovoljen.

„Nisi sam! Ne glej zmerom v ogledalo — tudi drugam poglej! ... Drugi hodijo, kakor jih vodi življenje; delajo, kar jim je ukazalo življenje! Izbirati si ceste ne moreš; rajši torej glej, da se ne spotakneš, če te je zvezda bila zvabila na klanec!“

Po tretjem kozarcu se je Grivarju zmeglilo pred očmi; ni mogel več bistro misliti in jezik mu je bil težak.

„Morda je vse res ... take besede so, kakor da bi bile napisane ... Ampak da bi ti vedel, kje sem bil nocoj! V preteklost, praviš, da človek ne more — jaz pa sem bil v preteklosti ... ne v tisti umazani, grdi; tisto nosim na hrbtu in k tlom me tišči, da se Bog usmili ... temveč v tisti preteklosti sem bil, ki sem jo sanjal, pa je Bog ni dodelil mojim živim očem ... Eno uro sem jo užival v vsej neskončni sladkosti ... eno uro sem živel novo življenje ...“

„Pa ti ni dovolj?“ je vzkliknil Majer. „Kdo je med nami, ki mu je bila taka milost dodeljena?“

„Kako bi zdaj drugam, kako bi zdaj naprej, ko sem videl paradiž? ... Da sem spal, da sem sanjal, vzdramil bi se in bi hvalil Boga ... Tako pa so se duri zaloputnile, pogreznilo se je v banalnost, kar sem gledal z živimi očmi ... Mnogo bremen sem nosil, tega ne morem!“

„Ga boš že nosil, pa še dolgo in daleč ga boš nosil! So namreč ljudje na svetu, ki bi na dlani prenašali tvoj tovor in bi še mislili, da je piškot! ... Tam, kjer si bil nocoj, si videl ljudi, ki niso trpeli manj od tebe; ampak ti nisi videl njih trpljenja, zato ker si strmel v ogledalo. Mlad študent zahaja tja, poznam ga; in kakor mu še brki ne poganjajo, je že stopil na svoj strmi klanec; strmejši bo morda, nego je bil tvoj ... Ampak to so nauki in primere; a to je krčma, ne kateder, in ti nisi ukaželjen mladenič, temveč osivela jokavost! ... Pijva!“

Majer je vzdignil kozarec, Grivar pa ga je prevrnil. Zakaj v tistem trenotku je udarila ura na steni in je bila polnoč. Izvilo se je iz megle in iz omotice kakor krik od onkraj življenja.

Vstal je, omahnil je za mizo, da je prevrnil stol.

„Pred polnočjo da naj pridem, je rekel!“

„Kdo je rekel?“

„Tisti hudodelec z zelenimi očmi ... Pred polnočjo, je rekel, da naj pridem!“

Majer je prebledel, kakor je bil pijan.

„Tak pojdi, klada, tak pojdi!“

Grivar je šel, Majer je planil za njim.

„Kam pa kolovratiš? Kaj več ne veš, kje si doma? In tak je bil v nebesih! Kaj pa boš zdaj na Rimski cesti? Tam je tvoja pot! Le v klanec se opotekaj, pijanost, le v klanec! Eno blamažo je použil in tri kozarce, pa je ob pamet!“

V hladni noči se je Grivar osvestil; nameril se je z dolgimi koraki proti domu; glava ga je zabolela in truden je bil.

„Le spati, oči zatisniti — pa bodi, kar je bilo in kar je!“

Majer je gledal za njim, dokler ni utonila v temo dolga črna senca ...

Ves se je prestrašil Grivar, ko se je zableščalo nad njim svetlo, napol zagrnjeno okno; izpreletel ga je mraz do srca in kolena so se mu zašibila.

„Nisem mislil nanjo — na svojo rešenico, tolažnico! Nikoli nisem mislil nanjo; od začetka ne! V opaljen pesek je izlivala svojo ljubezen, dokler je ni prelila do kaplje ... Grešil sem ... pred teboj klečim, rešenica, tolažnica!“

V temni veži je zapalil užigalico, šel je s težkimi koraki do duri in je prestopil prag.

Tik pred njim je stal Lavrin. V obraz je bil zelo bled; gledal je mirno, s tihim pogledom, polnim žalosti in sočutja.

Dolgo minuto sta si stala čelo pred čelom, oko pred očesom. Usta so molčala, misel pa je odgovarjala misli. Težko, tiho, počasi je govorilo v srcih.

„Spoznal sem te in ves tvoj greh, bled kakor si!“

„Kdo je grešnik, ti ali jaz? Kdo je dobrotnik, ti ali jaz?“

„Skril si se v noč!“

„Ali te nisem vabil v to noč še nocoj?“

Oko je gledalo v oko. Z upognjeno glavo se je okrenil Grivar; z upognjeno glavo je Lavrin prestopil prag in je tiho zaprl duri ...

Na zofi je sedela žena v beli ponočni halji; glava je slonela na blazinici; obraz je bil ozek in ves bled; oči so gledale veselo, ustnice so se smehljale; in vse krvave so bile; ozek curek krvi se je vil od ustnic preko vrata na belo haljo.

„Pozdravljen!“

Beseda brez glasu, kakor da je govorila stena.

Grivar je stal visok in bled in trepetajoč pred njo. Vse, kar je bilo v njegovem srcu, se je takrat prevalilo v silnem loku; podoba se je obrnila; kjer je bila nekdaj laž, je bila zdaj resnica.

Vztrepetal je v mrzlici, vzdignil je nad glavo obedve roki in je pokleknil.

„Ne zavrzi me, tolažnica, svetnica!“

„Tudi ti me ne zavrzi!“

„Trpela si, in nisem videl tvojega trpljenja!“

„Trpel si in jaz sem te videla!“

„Vso strašno pot sem hodil s teboj, za roko sem te držal, pa ti nisem videl v obraz in v srce ti nisem videl!“

„Hodila sem s teboj in sem ti videla v srce in v obraz!“

„V zvezde sem strmel in te nisem videl, nisem videl tvoje bolesti!“

„V zvezde sem koprnela in ti nisi vedel; osamelo je moje koprnenje!“

„Osamelo kakor moje!“

„Ali veš o tistem večeru, ko si stal nad menoj?“

„Ne reci!“

„Ko si stal nad menoj in si vzdignil roko? Izpod trepalnic sem te gledala.“

„Ne reci!“

„Ali veš, da sem tudi jaz tako stala nad teboj? Da nisi v tistem trenotku zavzdihnil, zastokal!“

„Videl sem te — v svojem srcu sem te videl!“

„Končati v enem samem hipu svojo ljubezen in svoje koprnenje in svoje življenje!“

„Ne več, Minka, ne več! Čas je še: odpriva oči, srca odpriva, stopiva na svetlejšo pot — glej, novo oživljenje je pred nama!“

„Daj mi robec, pa z ruto me odeni do vratu! ... Nisem ga ljubila, tudi tebe nisem ljubila ... svojo misel samo, svojo lepo misel, v zvezde strmečo ...“

Grivar je planil, objel jo je z obema rokama, vzdignil jo je v naročje. Kri se mu je izlila preko obraza ...

* * *

Teden dni po pogrebu je stal Grivar v dolgi sivi halji pred mokrim ilom in je gladil z lopatico nad čelom nedovršene podobe. Zlovoljen je bil in žalosten — v srcu miren kakor nikoli.

„Jasno čelo bi rad napravil — in glej, podoba njena sama ne mara jasnega čela! Čez noč se napravi guba sama, se vzboči obrv! ... Sedem dni je že, Minka, sedem dni, in ne usmiliš se!“

Gledal je nanjo; čelo je bilo resno in žalostno, ustna pa so se smehljala.

„Naredil sem!“ je zaklical fant pod njim. Ležal je na tleh ves blaten; iz odpadlega ila je z neokretnimi rokami napravil obraz — jasno materino čelo je pozdravljalo iz njega.

Grivar je vzkriknil, visoko je vzdignil fanta, kakor je bil blaten.

„Zahvaljen tisočkrat! Sveta misel je bila, da sem ti rekel Martinus, bojevnik! Mojo pot boš hodil, vse strmejšo in svetlejšo, jaz pa te bom vodil za roko!“ ...

Samo pobožal je in čelo na podobi se je jasnilo. —

Ob tisti uri je nastopil Grivar svoje novo življenje.