Novoletna zgodba

LOJZE KOVAČIČ: NOVOLETNA ZGODBA

Snežilo je še zmeraj, ko je oče korakal proti predmestju. Na križišču je moral obstati, ker je mimo pripeljal tramvaj. Ta trenutek je videl v razsvetljenem vozu pet potnikov v črnih suknjah z zavitki v rokah in sprevodnika, ki je s prstom nekaj risal na zamegljeni šipi.

Topli, zeleni voz z rdečo lučjo zadaj je nato tiho zdrvel po dolgi progi v gluho belino. Oče si je popravil ovratnik in mokri klobuk ter nadaljeval pot. Mrzla sapa se mu je izpreminjala v bele meglene žogice, ki so izginjale v zrak. Oče je tedaj prideš do prvih hiš v predmestju in že hodil po uličici navzdol v dolino, kjer so se črnile hiše. Odprl je vrata neke hiše na dvorišču in stopil v razsvetljeno sobo. Žena je ležala na drugemu koncu z otrokom ob sebi. To je bila nekoč soba imenitnega človeka, ki je dal na stene naslikati same papige. Zdaj, ko je oče prijel luč in jo prinesel do svoje žene, je bilo videti, kot bi se papige pognale v bed in letale mimo njega pod strop. Oče je sedel nasproti žene.

»Smrečico sem prinesel!« je rekel in postavil na stol zraven postelje smrečico.

»Lepa je«, je rekla mati.

»Kje pa je Janko?« je vprašal oče.

»Šel je k sosedovim,« je rekla mati.

Oče je razvil zavoj in postavil na tla majhen lesen avto. »Že pred mesecem sem ga napravil in včeraj sem ga pobarval,« je rekel.

Žena se je vzdignila in hvaležno položila svojo roko na moževo.

»Hvala ti, očka,« je rekla.

»Nič posebnega, mamica!« je rekel mož. Potem je segel v žep in privlekel rdeč šal.

»Na, to je pa zate!« ji je rekel.

»Joj!« je rekla žena. Poljubila je očeta in izvlekla izpod blazine drug šal v zavitku. »To sva kupila z Jankom z najinimi prihranki,« je rekla.

Oče je prijel šal in rekel: »Kako bi se ti zahvalil, mamica. Tako rad bi dal vsakemu nekaj več.« 

»Poglej na mizo, očka!« je rekla žena.

»Pa vendar,« je rekel presenečeno, »pa vendar nisi vstala in pekla. Saj si bolna in ti vsaka reč lahko škoduje!« 

»Ni bilo tako hudo.« Mati se je nasmehnila. »Janko mi je veliko pomagal, tako da sem samo zamesila.« »Ne bi bila smela vstati, ne in ne!« je rekel oče. Potem je potisnil mizo k postelji, poiskal svečke, jih pripel na jelko in prižgal.

»Dajva, položiva darila pod jelko,« je rekla mati. »Tako bo vse skupaj videti veliko lepše.« Oče je položil svoj in ženin šal ter avtomobil pod jelko na mizo. Tedaj so se odprla vrata in v sobo je vstop Janko.

»Očka!« je veselo vzkliknil.

»Glej, kaj ti je prinesel Dedek Mraz.« Janko je vzel avtomobil v roke in obraz se mu je razsvetlil. »Očka, mamica, hvala, hvala!« 

Oče je vzel kuhinjski nož in rekel: »V tej hiši stanuje še šest družin. Dajmo vsaki za novo leto dva koška potice, da jo poskusijo z nami.« 

Razrezal je potico na dvanajst enakih koščkov, vzel iz omare šest krožnikov in položil na vsakega po dva koščka. »Ti, Janko, boš nesel trem in jaz trem. Vsem bova voščila srečno novo leto.«  Janko in oče sta vzela svak po tri krožnike in odšla po hiši.

Pri prvih vratih je potrkal oče in odprla je stara mati revne Prebrantove družine. »Srečno novo leto, mati,« je voščil oče. »Tu sem vam prinesel poskusit našo potico.« 

»Ah, hvala lepa,« je rekla Prebrantova, vsa presenečena in srečna.

Pri drugih vratih je potrkal Janko. Vrata so se odprla in na prah je stopil mladi ključavničar Jože z zaročenko. »Srečno novo leto vam vošči vsa naša družina in pošiljamo vam tole potico,« je rekel Janko.

Jože je Janka prijateljsko sunil pod rebra. »Ja, mejdun, česa se ne spomnite. Srečno novo leto!«

Jožetova zaročenka je pobožala Janka in tiho rekla: »Bodi srečen, bodi srečen, deček!« 

Pri tretjih vratih je potrkal oče in na prag je stopil visok belec z obrazom, kakor da bi jokal sto in sto let. »Srečno novo leto, gospod Praprotnik,« je rekel oče in mu izročil krožnik.

»Oh, kako ste se me le spomnili, mene nadloge?« je jecljal starec.

Pri četrtih vratih, pri ženi z mačkami, je potrkal Janko. Najprej je zaslišal mijavkanje in nato ženin glas: »Beži, beži!« Potem so se odprla vrata in na pragu je obstala suha, smešna starka v rožasti halji in s ščipalnikom, ki ji je venomer padal z nosu. Mačke so ji hodile med nogami in mijavkale.

»Srečno novo leto, gospa, in mama vam pošilja malo potice!« 

»Kaj?« je zavpila v jezi, da si je moral Janko zatisniti ušesa. »Kaj? Tvoja mama še sama nima ničesar, pa druge obdaruje. No, no, naj le počaka, da se oblečem in pridem dol. Ji bom že povedala.« Potem je dodala: »Tvoja mama je dobra in ti si zlat fant.« 

Pri petih vratih je potrkal oče. Tu so živeli mlado dekle, hčerka stare vdove, ki je pred meseci umrla, in njena dva mlajša brata. Dekle je bila prodajalka v Nami in je skrbela za svoja mlajša brata.

»Srečno novo leto ti želim, Anka, in tu imaš nekaj za bratca,« je rekel oče.

»Oh,« je rekla deklica s tankim glasom. »Ne vem, kako bi se vam zahvalila.« 

Pri šestih vratih je potrkal Janko. Tu sta živeli dve stari učiteljici, ki sta imeli gramofon in na stenah veliko steklenih omaric z metulji. Obe sestri sta hkrati odprli vrata.

»Mama in oče,« je zajecljal Janko, kajti pred učitelji je bil vedno v zadregi, »mama in oče vam želita srečno novo leto in tu je malo potice za novo leto in . . .« 

Janko je v zadregi utihnil in stari učiteljici sta se nasmehnili.

Potem je ena vprašala: »Kolikokrat je devetkrat šest?« 

»Štiriinpetdeset,« je odgovoril Janko.

»Oh, Ivanka,« je očitajoče rekla druga.

Toda Ivanka je rekla: »Zato dobiš štiriinpetdeset velikih napolitank!« 

»A, tako,« je olajšano rekla druga.

Toda Janka že ni bilo več. Šel je skozi druga vrata na dvorišče. Tam ga je oče čakal pri ograji. Janko je stopil k njemu in oče mu je položil roko na ramo. Snežiti je nehalo. Janko in oče sta gledala v jasno zimsko noč.

»Ko bi imel tvoj oče več denarja, bi ti več dal,« je rekel oče.

»Oh, oče . . .« In s tem je hotel Janko povedati nekaj, česar ni mogel in česar se bo spominjal vse življenje.

»Pojdiva k mamici,« je rekel oče.

A ko sta odprla vrata, je bila soba polna ljudi in vsi so zavpili: »Srečno novo leto!« V rokah so držali polne kozarce vina. Tu so bili ključavničar Jože s svojo lepo zaročenko, stari Praprotnik in Ančka z bratcema, Prebrantova mati z družino, obe učiteljici in žena z mačkami. Miza je bila polna daril: eni so prinesli potice in pomaranče, drugi piškote (take je kupoval stari Praprotnik), potem prekajeno meso, bonbone . . . Jankova mati se je vsa srečna smehljala v postelji.

»Srečno novo leto!« je rekel oče in vsakemu posebej stisnil roko. In z vsakim se je pogledal globoko v oči in na dnu vsakih je zažarelo iskreno prijateljstvo. Čeprav so bili v tej hiši sami revni ljudje in bi bili vsi na Silvestrovo osamljeni kakor mesec na nebu, se je hiša na novega leta dan spremenila v prelep dom, v katerem so bila vsa srca svetla in čista kakor plamen.

Janko, ki je sedel pri štedilniku in gledal srečne obraze vseh teh ljudi, gledal svojega očeta in srečno mater, je nenadoma zajokal, da sam ni vedel zakaj. Dolgo je sedel na dveh, ki so ta večer dišala kakor kolači, in požiral solze, dokler se mu niso zaprle oči. Toda še v dremavici je slišal glasove, ki so mu v nočnem zraku govorili: »Bodi srečen, bodi srečen!«