Vidili smo novo leto;
čuden mož se meni zdi,
suknjo ima vso zapeto,
roci u žepu derží.
Upertiv ima na rami,
kakor cunjar b'sagi dve,
kaj da vse ima u krami,
kdo povedati to vé!
Toda kupčevati noče,
bogajme tud' nič ne dá;
jemlje vsak kar le kdor hoče,
ker odperti koš ima.
Noče se nikjer muditi,
za-nj somnja po mestih ni,
robe čul ga ni hvaliti,
kar na svetu jih živi.
Kdor pa derzno stopil h košu
pa nabral si je blagá,
vsak si dobro srečo voši,
radost se v očéh mu zná.
Kdo jezičneža je Juda
vidil tacega še kdaj,
da brez dnarja in brez truda
bi dobil od njega kaj?
Bratje! berzo jo stopimo,
ino ropajmo moža,
le nikjer se ne mudimo,
da ne odtegne nam petá!
