Oče (Ilustrirani glasnik)
| Oče. |
| |||||||||||||
Potrkalo je naglo na šipo, da se je zganila starka, sedeča za pečjo, da je žena plašno pogledala, zibajoča najmanjšega otroka, in sta se ostala dva plašno pritisnila k njenemu krilu.
»Kdo je?«
»Odprite! Samo par trenutkov.«
Žena je hitela odpirat vrata, vsa zmedena, srečna in pol preplašena. Mož pa je vstopil v vojaški obleki, utrujen, prepadel, a vendar s smehljajem na ustnah, dasi je bila črna skrb na obrazu. Pozdravil je ženo, dvignil otroke do lica in vprašal mater po zdravju, V vsaki njegovi kretnji in besedi je bilo obilo ljubezni.
»Kaj, da si prišel?«
»Jutri gremo. Komaj sem izprosil, da sem smel za pol ure k vam ...«
»Jutri?« je zaječala žena. »Pol ure? se je začudila mati. Otroci so prestrašeno zrli vanj.
»In če nam bo treba iti?« je zaječala žena in se ga oklenila.
»Potem pojte,« je dejal. »Ampak, ne boste šli! Jaz in mi vsi vemo, da branimo vas. Preko mene bodo prišli sem! Kadar boste morali iz te hiše, vedite, da sem mrtev!«
Umolknil je. Sedli so tesno skupaj in s solzami v očeh govorili in videli so, kako neizmerno se imajo radi. Ko je preteklo pol ur — kot ena minuta — je objel vse, vsi so zajokali in izginil je v noč z besedami: »Vedite, da vas oče brani!«
Solnce je sijalo na sive skale in se bleščalo ter peklo. Med njimi so ždele sive uniforme, kot prežeče živali, in opazovale z bistrim očesom vsak korak sovražnika, vsak dim tam v daljavi, žvižg po zraku in razpok na kamenitih tleh, ki so odbijale drobce kvišku z brnečo silo.
Sive uniforme se plazijo — človek bi mislil, da niso žive. Kaj bo? Ali jih ne vidi nasprotnik? Te lesa so se zganila ... En sam klic jih je vrgel kvišku. Orožje se leskeče v solncu ... Protinapad! Niti ped naprej na našo zemljo! — odmeva v prsih. Tla bobnijo, tu-tam zagori pod nogami iskra ...
Zaregljala je od vseh strani tista strašna pesem strojnih pušk, krik se je dvignil do neba. Lomljenje orožja in škrtanje, klici ... Ječanje je pomešano vmes, dolgo, zateglo je čanje ... Človek grabi človeka, truplo objemlje truplo še na tleh, z zobmi, rokami ... Groza je v vseh očeh, v vseh gibljajih ...
Niti ped naprej! Nazaj! — je odmevalo v vseh srcih, in sovražnik je res moral nazaj. Čez pečine so se kotalila trupla, zasipala prepad. Regljanje je ponehalo in klici. Še [posamezni poki. Prejšnje postojanke so bile zavzete ... Vsak je delal kot žival, ki brani svoje: tam za hrbtom je njegova družina in tja vodi pot čez mrtvo truplo.
Ko je posijal mesec in zavel hlad, se je zganilo na sivi skali ležeče truplo. Zaječalo je. Roka je hotela zgrabiti za glavo, pa je omahnila.
»Kaj je?« je pristopil vojak. Prej so mislili, da je mrtev, zadet v glavo.
»Vode!«
Dali so mu jo.
»Ali smo zmagali?«
»Smo. Ne pride več sem gor.«
Nasmeh je zaigral na moškem obrazu.
»Pustite me, da umrem tu na skali, je lepše; zakaj, umrl bom! Ne povejte, da sem umrl! Vsaj doma ne! Vi bodite očetje mojih otrok in preko vaših trupel...« Ni mogel dalje. Zavil je oči in se stresel, a bil je še pri zavesti. Vojaktovariš ga je razumel:
»Mi bomo njih očetje. In če nas pade tisoč, bo drugih tisoč stalo ... Tvoji otroci ne bodo sirote! Branili jih bomo.«
Samo pogledal ga je hvaležno.
Po polnoči je umrl.
Za mizo je sedela družina in govorila:
»Morda misli oče na nas.«
»Ali se bojuje?«
»Umrl ni. Kadar bo on umrl, bo prišel sovražnik.«
»Nikdar ne bo prišel sovražnik, zakaj ata je močan, močan ... ni ga mogoče ubiti ...«
»Močan ... močan ...«
»Ko ne bo več vojske, bo prišel nazaj in nam prinesel kolačev.«
»Ko ne bo vojske, bo prinesel kolačev.«
»Bo. Spat!«
Ugasnili so luč in pospali, saj jih oče varuje — — —