Oče (France Bevk)
Oče. France Bevk |
|
Čez nebo je plaval oblaček, kot bela ovčica, tudi podoben je bil ovčki, samo glave ni bilo nikjer. Tudi ladjici je bil podoben, in dasi ni imel jader, ga je veter gnal iz kraja v kraj. Zjutraj se je prebudil kje doli v Afriki, kjer so črni ljudje in pa kamele. Ko smo ga zagledali na nebu, smo mislili, da je na mestu, kot kazalec na uri, pa se je premikal kot kazalec na uri in prej kot smo šli spat, je padel za hrib. Mama je dejala, da je za hribom še modro nebo, ki je oblačku morje in da plava dalje. Mi smo se pa vedno bali, da ga je požrl mesec, ki je prilezel kmalu izza hriba in se smejal, da je bil ves rdeč.
Kaj pa vozi oblaček, če je ladjica? Zjutraj rumeno zoro, opoldne zlate žarke in zvečer kri. Vedno visi kaj čez rob, da lahko vidite. Če veter razbije ladjico, ne v kosce, v majhne ladjice, pa se zopet sprimejo. Oblaček vidi mnogo, smeje se, ali pa se joče. Oblaček vidi v enem dnevu več, kot vi celo življenje.
Nekoč, to ni dolgo od tega, je videl oblaček dva otroka, ki sta se igrala z očetom. Ta je ležal v senci in počival. Plezala sta nanj, cukala ga za brke, brbljala in se smejala. Smejal se je tudi oblaček, tako da se je ves tresel, pozabil za trenutek bežati dalje — ter zamižal. Ko se je prenehal smejati, je odprl oči, pa ni videl več dveh otrok in očeta, videl pa je nekaj drugega.
Po poti, ki se je vila skozi goščavo, je videl bežati deklico. Mala, v kratkem krilcu, bosonoga, z razpletenimi lasmi je odskakovala z drobnima suhima nožicama s kamena na kamen, po bodečem pesku, trnje jo je objemalo, veje so jo ustavljale. Ona pa je izdirala trnje iz okrvavele noge, pridvigala veje in naprej ... naprej ...
Oblaček se je sklonil kolikor mogoče nizko, da bi jo videl v obraz. Bila je lepa, a bleda in take oči je imela, kot dvoje lučic. Iz oči pa so tekle krvave solze in kamor so padle, se je posušila trava, razpadlo kamenje, tako gorke so bile.
Ko je hotela preko strme skale, kjer je steza končala, se je oblaček zbal: pod skalo je žuborela voda v tolmun in v tolmunu se je zrcalilo brezdno neba. Zajokal je še on in solze so padle na deklico, ki je obstala. Pogledala je kvišku. Oblaček je imel tak obraz, da je deklica brž spoznala, kaj vprašuje, in zaklicala:
»Očeta iščem! Jaz nimam očeta! Mati je dejala, da je daleč in da ga ne pozna. Jaz ga bom spoznala ...«
In jokala je tako, da je še solnce zamižalo za hip, kot bi se zbalo za žarke, ki jih je oblaček metal deklici, a je ni mogel potolažiti. Obljubil ji je, da ji poišče očeta, ker on vidi vse ljudi na svojem romanju, spušča nanje žarke, ali jih zastira, pošilja jim kaplje. Deklica je utihnila in čakala ...
Oblaček se je podal na pot. Ko je gledal na zemljo, je videl čudovite stvari, kakoršnih ni videl še nikoli.
Na širokem, z visokim zidom ograjenem dvorišču je videl mnogo otrok, ki so bili veseli in zelo otročji. Vsi so imeli modre oblekce, skakali so, plesali, gugali se ... Neka gospa je bila med njimi, ki ni bila mati, pa jim je pripovedovala kot mati. Naenkrat so planili vsi v smeh in oblaček ni vedel zakaj, ker je gospa pripovedovala zelo tiho, tako, da oblaček ni razumel. Otroci pa so vpili: »Oče? Kaj je to, oče?« Oblaček pa se je čudil, ker ni vedel, da so na svetu otroci, ki ne vedo, kaj je oče. Gospa pa je dala otrokom bonbonov in jih božala in jokala: »Sirote, sirote!« Otroci pa so se smejali in gospa se jim je zdela silno neumna, ker je jokala.
Na dvorišču neke druge hiše, ki je bila mnogo večja, je tudi videl otroke. Ti otroci se niso igrali. Mirno so sedeli na solncu, se greli, se tiščali, in še so se tresli. Bili so zelo bledi, tako kot sneg, oči pa so bile črne in suhe prste na roki so premikali in se jim čudili. Dva dečka, ki sta sedela skupaj, sta pogledala drug v drugega in se začudila: nasmehnila sta se in se potem smejala ves čas, tako kot se smeje naslikan možic.
»Zakaj se smeješ?« je dejal prvi.
»Zakaj se ti?« In še sta se smejala.
»Jaz nočem umreti,« je dejal.
»Zakaj?« je vprašal drugi.
»Mati je dejala, da nočem.«
»Moja mati je dejala, da boš umrl in jaz bom tudi umrl. Je rekla, da naju sta očeta ubila, da ...«
Potem je slišal oblaček nekaj takega, da ni hotel nobenemu povedati in je še sam pozabil. Dečka pa se nista več smejala in oblaček je že bežal daleč proč. Tudi tega, kar je pravkar slišal, ni oblaček vedel še nikdar.
Potem je videl polja, pogorišče, pastirje na travniku, par otrok na vrtu ... Ko je zagledal otroke, ki so gledali skozi ograjo neke hiše na cesto, so se zdeli oblačku tako čudni, da bi se jim smejal. Smejali so se tudi otroci sami, mahali z rokama, majali z glavo, se koračili, kazali jezik. Kaj so govorili, tega oblaček ni razumel. Nekdo, ki je bil videti hud, jih je podil s palico od ograje, pa niso ubogali. Gledali so dečka, ki je šel po cesti, kazal jim osle in vpil: »Norci, norci!« Pa so dvignili velik šum, napravili grozne obraze, da je oblaček pobegnil.
Bežal je potem neprestano, tako, kot teče voda, in gledal, gledal ves čas. Videl je zelo mnogo in ker je bila, mu je svetila lunica. Kukal je v sobe, v spalnice in poslušal je natančno, kaj govorijo otroci, zakaj otroci govorijo zelo glasno, in celo sanjam otrok je prisluškoval. Mnogo jih je bežalo, umiralo, zakaj na vsem svetu umirajo otroci in še nazadnje so peli in klicali očeta.
Oblačku se je zdelo, da noben otrok na svetu nima očeta. Pa vendar jih je videl tisočero, taliko kot cvetja v travi. Umirali so, ubijali, oblaček jim ni mogel zreti v obraz. Bil je še zelo majhen in ni vsega razumel, kot tudi vi ne. Pravili so, da je prišla velika povodenj čez vso zemljo, visoko čez vse hiše, tudi čez tiste na gori, in je odnesla očete. Metala jih je kot lupinico, zapletla, zopet odtrgala in jih podila ... Prinesla jih nazaj, odušila ... Ne, oblaček ni razumel in jaz tudi ne razumem.
Iščejo se, kličejo in nekaterih ni in jih ni bilo nikdar. Kako le je to mogoče, da otroci ne vedo, kaj je to: oče, da govore take besede, da jih mora oblaček pozabiti, da ...
Ko je videl v revno sobico, kjer je umiral mož in klical ime deklice, ki ni prišla, in je umrl, se je spomnil, da ni našel, česar išče. Toda kadar je vsakemu pogledal v obraz, je moral zamižati — zakaj? Tudi tudi to je oblaček pozabil in vam ne morem povedati.
Očeta ni dobil. Nihče več ni bil oče na celem svetu, ki ga je prehodil oblaček, in povesti o povodnji že ni več verjel. Če jih je odneslo, morajo biti nekje. Oblaček pa je videl same sence. In kaj dela senca? Kadar se dve približata — požreta druga drugo ...
Jokal je potem do jutra in ni hotel peljati zarje. Ko ga je deklica zagledala, je spoznala vse in zajokala: oblaček ni mogel prikriti ničesar. Potem pa je skočila na vrh skale kot lahna kobilica.
»Če je kamen postal, ga bom objela in zopet bo oče! ...«
In s skale na tla, s kamna na kamen, od grma do grma, po pesku in trnju ... Obleka je plala za njo — — —
Oblaček je zopet zamižal in jokal do poldne. Ko smo pogledali skozi okno, ga nismo videli več. Ali je pal na zemljo? Prav daleč tam doli na koncu zemlje je skakalo nekaj svetlega od holma do holma: Ali je bila deklica?